Franc Brane Zorec: Javni potniški promet v osnovi ni urejen

Franc Brane Zorec kot predsednik ZŠAM in SPV Občine Radeče večino svojega časa namenja osveščanju o varnosti v cestnem prometu ter z dobrim poznavanjem razmer opozarja tudi na najbolj kritične točke v občini. Kot voznik prostovoljec in koordinator sodeluje s Centrom za starejše »Dobra energija« ZD Radeče pri prevozu starejših, že dobra tri desetletja je radioamater ...

Kako je vaše odraščanje vplivalo na vašo življenjsko pot?
Odraščal sem s sedemnajst let starejšo sestro na kmetiji v vasi Podkraj, ki se danes imenuje Zavrate. Oče je bil zaposlen na železnici, mati je bila doma gospodinja. Imeli smo majhen kos zemlje, eno kravico, dva prašička, nekaj zajcev in kokoši, tako da je bilo dela dovolj. V osnovno šolo, ki sem jo obiskoval v Radečah, sem hodil dve uri in pol v eno smer. Danes se to sliši neverjetno, a takrat je bilo to nekaj povsem običajnega, kajti šolo je bilo treba narediti. Težava se je pojavila, ko sem želel nadaljevati šolanje, a je oče zahteval, da se takoj zaposlim in moja želja, da bi šel na šolanje v krško srednjo šolo, je padla v vodo. Prvo zaposlitev sem dobil v Steklarni Hrastnik, kjer sem osem let delal najtežja dela v proizvodnji, nato sem postal voznik viličarja, saj sem v tem času ob delu naredil poklicno šofersko šolo v Zagorju. Po desetih letih dela v hrastniški Steklarni sem sprejel ponudbo v radeški papirnici, kjer sem bil šofer – dispečer vse do svoje upokojitve. Leta 1970 sem bil sprejet v Združenje šoferjev in avtomehanikov v Hrastniku, a pred tem sem bil eno leto pripravnik.
Seveda je prišel tudi čas za družino in tako sva danes z ženo najbolj ponosna na najine tri otroke, dva sinova in hčer. Vsi imajo opravljeno nižjo glasbeno šolo; starejši sin Robi je igral klarinet, hči Melita flavto, mlajši sin Niko je najprej igral harmoniko, a potem je izbral bariton. Vsi so fakultetno izobraženi in v rednih službah. Robi, ki se v prostem času še vedno ukvarja z glasbo, se lahko pohvali, da je risal načrte za kuhinjo iz ameriške rdeče češnje za prvo damo bivše jugoslovanske glasbene scene Terezo Kesovijo. Družinskih zgodb je še veliko, a najbolj me veseli, da se razumemo, podpiramo drug drugega, se spoštujemo.
Če pomislim, bi lahko bila moja življenjska pot drugačna, a potem ne bi imel družine, kot jo imam, in ne bi pridobil izkušenj, ki mi omogočajo, da lahko delam v dobro naše lokalne skupnosti.

Tretji mandat ste predsednik Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine Radeče, ki deluje predvsem na področju osveščanja o varnosti v cestnem prometu, kakšni so učinki preventivnih akcij, ki jih izvaja SPV skozi celo leto?
Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu sestavlja devet članov in delamo tako, kot je delal moj predhodnik Rado Ribič. To pomeni, da imamo znotraj sveta svojo komisijo, ki deluje na osnovi pisnih pobud občank in občanov. Vse pobude obravnavamo na svojih sejah, gremo nato na terenski ogled in potem skušamo pobudam ugoditi v skladu z zakonodajo. Včasih kdo tega ne razume in smo deležni neprimernih besed. Na primer, pred postavitvijo grbin oziroma hitrostnih ovir je treba opraviti meritve, s pomočjo katerih se vidi, kako visok je odstotek prekoračitve hitrosti in na podlagi tega podatka SPV potrdi ali pa tudi ne postavitev ovire. Nekateri jo sicer imenujejo 'ležeči policaj', a to ni pravi izraz. Ravno včeraj mi je to nekdo omenil, pa sem ga vprašal, kje je videl, da leži policaj na cesti. Ukvarjamo se tudi s postavitvijo cestnih ogledal, doslej smo jih v mojih treh mandatih postavili 25 in v letošnjem letu jih nameravamo še pet zaradi boljše preglednosti ovinkov ter lažjega vključevanja v promet. Tudi dodatnih 200 metrov novih zaščitnih ograj bomo postavili, kajti v naši občini imamo večinoma hribovite ceste in pod njimi so prepadi, zato so ograje nujne. Skrbimo tudi za talne označbe, da so vedno sveže barvane; postavljamo označbe 'Hvala, ker vozite previdno' in tako naprej – dela nikoli ne zmanjka.

Ustaviva se pri prometnih znakih, so ti po vašem mnenju pravilno postavljeni oz. na pravih mestih? V Brežicah nekdanji učitelj vožnje in prometnih predpisov Ernest Sečen že nekaj časa opozarja, da je večina znakov, npr. na kolesarskih stezah, narobe postavljena in da bi za to moral nekdo odgovarjati.
Točno tako. Sam ves čas poudarjam, da Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo oziroma za naše območje je to družba VOC postavlja prometne znake tako, kot bi z mitraljezom sadili fižol. Tam, ko jim paše, postavijo birokrati, ki sedijo v svojih pisarnah in nimajo stika s terenom, prometni znak. Tako so želeli postaviti znak z dovoljeno hitrostjo 80 kilometrov na uro v enem izmed radeških križišč, a najvišja dovoljena hitrost v križiščih je 60 kilometrov na uro. Težave smo imeli tudi pri trgovini Spar, mimo katere vodi radeška obvoznica, a na njej ni bilo zarisanega prehoda za pešce, da bi lahko ti varno prišli na drugo stran ceste na sprehajalno pot ob Savi. Nekoč sem opazoval mlado mamico z otroškim vozičkom, ki je želela prečkati cesto in se je zadnji trenutek ustavila, sicer bi jo povozil tovornjak. Na ta problem sem opozoril inšpektorja z DRSC, a mi je po ogledu dejal, da tukaj ne bo nikoli prehoda, ker je to državna cesta in mora biti pločnik na obeh straneh ceste, bil pa je samo na eni strani. S tem sem seznanil člane SPV in nato sem vprašal župana Tomaža Režuna, če bi bilo mogoče urediti pločnik še na drugi strani ceste, kjer je bil travnik. Nobenega problema ni bilo in poleg pločnika so zgradili še stopnice, tako da je sedaj urejen varen prehod za pešce na precej prometni cesti z ustrezno signalizacijo in grbino, a za vse to smo se 'bockali' deset let.

Z ureditvijo varne poti v šolo v središču Radeč se je cestno prometna varnost za najbolj ranljive udeležence v prometu izboljšala, kako pa je z ostalimi območji v občini; katere so najbolj kritične točke?
Omeniti moram križišče v centru Radeč, v bližini nekdanjega hotela Jadran, kjer so inšpektorji ugotovili 95 odstotkov nepravilnosti. Prvo kot prvo – izvozi za gibalno ovirane osebe so preozki in na nepravilnih mestih, prehodi za pešce so napačno označeni, nekateri vozniki si dovolijo voziti tudi do 80 kilometrov na uro, kar je previsoko. Skratka, to je naša največja 'rak rana'. Težave imamo z vozniki tovornjakov, ki vozijo skozi center mesta, namesto da bi šli po obvoznici, a pravijo, da jih tako vodi navigacija. Seveda je na začetku Ulice Milana Majcna znak, da je vožnja za tovorna vozila prepovedana, a nekateri ga očitno spregledajo. Na novo urejeno krožišče pod osnovno šolo, ob varni poti, je premajhno, a ni bilo možno narediti kar koli drugega, tako kot ni bilo mogoče drugače urediti avtobusnega postajališča, ki je na nepravem mestu, saj ni bilo dovolj prostora. Tudi pločnikov imamo premalo, probleme v Kolenovem grabnu smo rešili z ureditvijo parkirišč in enosmerno ulico. Kritičnih točk je še kar nekaj, a za vse ureditve so potrebna denarna sredstva in občinska vreča ni vreča denarja brez dna.

Radeče so na stičišču Posavja, Zasavja in (spodnje) Štajerske, blizu pomembnega prometnega vozlišča Zidani Most. Kakšna je po vašem mnenju dolgoročna prometna ureditev na tem območju, kjer je treba v ozki soteski ob Savi uskladiti tako cestno kot železniško infrastrukturo?
Odgovor je preprost – to bi rešila tretja razvojna os, ki morala biti že gotova. Druga, ki bi morala biti odprta, je zasavska cesta na relaciji Hrastnik–Zidani Most ob Savi navzdol proti Radečam. Rečeno je bilo, da bomo po njej vozili že v letu 2016, a idejno zasnovo žal še vedno lahko gledamo samo na računalniškem zaslonu. Gre za zahteven projekt, z okoli dvajsetimi nadvozi in podvozi. Slišim, da imajo svoje načrte tudi Slovenske železnice in med njimi je premik železniške postaje iz Zidanega Mosta v Suhadol, kjer naj bi zgradili tudi železniški predor.
Pohvaliti moram ureditev z razširitvijo ceste na relaciji Radeče–Zidani Most, saj je glavna cestna prometna povezava med Posavjem, Zasavjem in Celjsko kotlino. Sanacija je bila nujna, saj je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj se bo del ceste zrušil v Savo.
Ob vsem tem si želim, da bi znameniti kamniti most v Zidanem Mostu zdržal ves ta promet, predvsem tovorni, še najmanj toliko let, kot stoji, a treba bo najti primernejšo rešitev, ker se pri tem mostu pogosto 'vse zabije', predvsem zaradi tovornjakov. Včasih so na mostu tudi po trije vlačilci s tovorom okoli 45 ton in sedaj si zamislimo, kakšna teža je to.

Kaj menite o čedalje večji elektrifikaciji prometa (avtomobili, kolesa, skiroji ...), čemur bo treba prilagoditi tako infrastrukturo kot cestno-prometne predpise?
O električnih vozilih nimam najboljšega mnenja, to je najbolj packasta energija, kar jih je lahko. Ali se zavedamo, koliko silicijeve rude je treba nakopati, da pride do proizvodnje vozil na elektriko? Za akumulatorje, ko prenehajo delovati, nimamo reciklaže; samo Finci jo imajo, vsi ostali jih vozijo v Afriko in jih mečejo v tamkajšnje vrtače. Je to ekologija? Boljša izbira, če temu lahko tako rečem, so hibridna vozila, ki imajo kombinacijo bencin – elektrika, vendar svoje še niso povedali naftni lobiji. Sam se zavzemam za vožnjo na vodikove gorljive celice, v Ljubljani so že preizkušali avtobus v javnem potniškem prometu. Skirojev zaenkrat še ni dovolj, da bi se zakonodaja spremenila, a pripravlja se zakon o njihovi registraciji ter obveznem nošenju čelad pri vožnji z njimi.

Približuje se Evropski teden mobilnosti, ki bo znova spodbujal k spreminjanju potovalnih navad v bolj trajnostne, tokrat s poudarkom na urejanju javnih prostorov za vse uporabnike, predvsem na račun prostora, ki ga danes zasedajo avtomobili, kje vidite priložnosti za to?
Vse to je lepo zastavljeno, lepo povedano in sem za to, a se bojim, da se ne bo uresničilo. Lepo bi bilo, če bi bilo vse tako, kot je zapisano na papirju, a poglejmo, kaj se dogaja? V začetku novega šolskega leta zmanjšujejo število avtobusov, namesto da bi jih povečali. Ljudje zaman čakajo na javni prevoz ali pa ne morejo na avtobus, ker je prepoln. Kaj nam to pove? Javni potniški promet v osnovi ni urejen. Na papirju je vse idealno, a pri izvajanju vse pade v vodo. Morda ne bi bil napačen premislek o zaprtju mestnih središč za ves promet, razen za javni potniški promet, kot je to v Ljubljani in verjetno še kje, a treba bi bilo urediti parkirišča na obrobju mest. Marsikdo se v službo pelje s kolesom, nekateri izberejo hojo, a vem, da povsod to ni mogoče. Dobra stran vsega tega je, da imamo upokojenci brezplačne prevoze tako z vlakom kot avtobusom, kar spodbuja trajnostno mobilnost, pogostejšo rabo javnega potniškega prometa.

Kakšna je vloga Zveza šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM) Radeče, ki v letošnjem letu obeležuje 70 let delovanja in je na osrednji slovesnosti ob radeškem občinskem prazniku prejela zlatnik, pri zagotavljanju prometne varnosti za vse udeležence v prometu?
Zveza je bila ustanovljena leta 1954 samo zato, da se poklicni vozniki vseh kategorij, avtomehaniki, vozniki gradbene, gozdne, kmetijske in druge mehanizacije, pripadniki drugih poklicev v dejavnosti cestnega prometa združijo in s svojimi izkušnjami ter dejanji prispevajo k večji varnosti v prometu in prometni kulturi. Kako to dosežemo? V času prvih šolskih dni organiziramo varovanje otrok na poti v šolo, pripravljamo razna predavanja, sodelujemo pri izvajanju Šolske prometne službe, sodelujemo s SPV in Policijo pri različnih akcijah, prostovoljno izvajamo prevoze starejših občank in občanov in tako naprej. Člani se vsako leto udeležujemo tudi tekmovanja poklicnih voznikov. Ta potekajo tako, kot bi opravljali vozniški izpit – rešujejo se testi, opravlja se spretnostna vožnja, kjer so pomembni centimetri, vsaka napaka je kazenska točka …
Z veseljem in ponosom se spominjam aprilske akcije Motorist, ki smo jo kar nekaj let organizirali v ZŠAM Radeče. Bili smo tretje združenje v Sloveniji, prvi so bili ZŠAM Dolomiti, drugi ZŠAM Trbovlje, ki so se lotili omenjene akcije in običajno se je je udeležilo okoli sto motoristov, potem pa je prišlo do spremembe lokacije, vendar ne bi o razlogih.
V našem združenju smo bili med prvimi, ki smo uvedli 'kodo 95' za poklicne voznike – to pomeni, da smo vsako leto pripravili predavanje in po petih letih je lahko podaljšal vozniško dovoljenje, če se je udeležil vseh petih predavanj, torej vsako leto enega. Poklicni voznik, na primer tovornjaka, če nima narejene kode, ne more podaljšati vozniškega dovoljenja.
Žal nam članstvo pada, včasih nas je bilo 115, danes nas je 49. Mladih to ne zanima, sprašujejo, kaj bodo imeli od tega. To me negativno preseneča, sam nikoli ne pomislim na to.

Ali lahko z vizijo »0,0« sledimo zmanjšanju števila žrtev in poškodovanih v prometnih nesrečah?
Vsi vemo, da alkohol, prepovedane droge ter druge psihoaktivne snovi vplivajo na spremembo vozniških sposobnosti in slog vožnje ter prispevajo k večjemu tveganju za nastanek prometne nesreče, ki ima lahko tudi smrtne posledice. Za poklicne voznike velja 'nula – nula', medtem ko za ostale to ne velja in mislim, da bo za njih vedno veljala določena toleranca. S tem se sicer ne strinjam, vendar ne verjamem, da bo kdaj sprejet zakon, ki bi bil glede tega enak za vse voznike.

Kakšne so vaše izkušnje s starejšimi in mlajšimi vozniki?
Poglejte, kaj se dogaja, včasih smo imeli fičote pa diane in spačke, za katere smo morali kar nekaj časa varčevati, da smo se potem lahko z njimi vozili v službo. Danes mladi vozniki za malo denarja lahko kupujejo močne in hitre avtomobile, zato lahko kaj hitro pride do prometne nesreče. Poznam mladega voznika, ki je zaradi neprilagojene hitrosti v ovinku zadel robnik, obrnilo ga je na streho in nato se je peljal še 50 metrov po strehi vozila. Avto je uničen, mladi voznik in sopotnik sta na srečo dobila samo lažje telesne poškodbe.
Pri starejših voznikih psihofizične sposobnosti padajo, a imajo več izkušenj, vozijo bolj premišljeno, težavo pri vožnji pa jim pogosto predstavljajo krožišča, zato v ZŠAM Radeče v sodelovanju s Policijsko postajo Laško organiziramo predavanja za lažje vključevanje in zapuščanje krožišč.

Sami ste voznik – prostovoljec pri Centru za starejše »Dobra energija« ZD Radeče, kjer je zelo pomembno, kdo sedi za volanom za starejše, kajne?
Trenutno smo trije vozniki, vsi smo člani ZŠAM Radeče, in opravljamo vožnje starejših vsak dan, vendar samo po radeški občini, izven meja občine ne vozimo in vsi moramo imeti, ko smo na vožnji, 'nula – nula'. Želeli bi si pridobiti še kakšnega voznika, a ni interesa. Če bi bilo to delo plačano in ne prostovoljno, kot je, bi jih bilo zagotovo okoli 50. Seveda pa bi moral vsak, ki bi želel biti voznik pri 'Dobri energiji', izpolnjevati naš pogoj, in sicer bi moral imeti čim manj kazenskih točk zaradi kršenja cestnoprometnih predpisov. Obstaja poseben obrazec, ki bi ga moral izpolnjenega poslati na ministrstvo za notranje zadeve in v roku desetih do dvajsetih dni bi dobil odgovor, koliko kazenskih točk ima in koliko kazenskih obravnav. Toleriramo do osem kazenskih točk, če jih ima več, ne more biti voznik pri nas.

Že več kot tri desetletja ste predani radioamaterstvu …
To je nekaj, kar me na nek način izpopolnjuje. Čar radioamaterstva je v tem, da z majhno močjo daleč prideš oziroma povsod, po celem svetu. Radioamaterske frekvence ni mogoče uničiti in radioamaterji smo del Civilne zaščite Občine Radeče. Če se kar koli zgodi, nas pokličejo in mi vzpostavimo vezo. Radioamaterji lahko vzpostavljamo povezave po celem svetu. Imel sem kolega, ki je prvi vzpostavil vezo s celim svetom, ko je bil potres v Skopju. S52EX je bil njegov znak, kajti mi nismo označeni z imenom in priimkom, ampak z znaki in ko se sam prijavim v frekvenco z mojim znakom 56GBZ, vsi vedo, kdo je to, ker je to svetovna oznaka. Radioamaterski jezik razume cel svet in vesel sem, da sem se mu pridružil leta 1992.

Kaj najbolj cenite pri ljudeh, česa ne marate?
Na prvem mestu sta iskrenost in poštenje, ne maram zahrbtnosti. Kritiko sprejemam kot nekaj dobrohotnega, če je upravičena, če pa ni, se bom branil. Cenim tudi hvaležnost, nesramnosti ne prenašam.

Kdaj je za vas dan popoln?
Takrat, ko naredim zvečer analizo in vidim, da je šlo vse po planu v dobrobit občank in občanov predvsem na področju prometne varnosti.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 12. septembra 2024. 

#povezujemoposavje