Franjo Debelak, župan Občine Bistrica ob Sotli: Vedno sem poskušal biti župan vseh

62-letni Franjo Debelak je vodenje najmanjše med posavskimi občinami prevzel leta 2010, po 16 letih pa se bo poslovil z županske funkcije. V našem pogovoru se je ozrl na preteklo obdobje, ki je bilo po njegovih besedah uspešno, saj je življenje v nekdanjem Šempetru danes kakovostnejše tudi zaradi njegovih sprejetih odločitev.

Najavili ste, da se jeseni ne boste več potegovali še za peti županski mandat. Zakaj takšna odločitev in kakšnega naslednika oz. naslednico si želite?
Ocenjujem, da sem v štirih mandatih opravil svojo dolžnost, občina Bistrica ob Sotli se je razvila, v vseh teh letih se je pokazal lep napredek. Mislim, da je tudi čas, da se poslovim s te funkcije, saj imam poleg štirih županskih mandatov tudi še prej tri svetniške oz. podžupanske, tako da imam kar lepo kilometrino na tem področju. Lahko rečem, da bom še aktiven, vendar ne kot župan, niti ne bom dežurni kritik, ampak bom spoštoval legitimne odločitve novega vodstva občine. Poskušal bom biti občan, ki želi svoji občini dobro.

Želim si osebo, ki bo znala povezovalno peljati občino naprej, da bo tiste stvari, ki jih jaz nisem, delala bolje ter bo mogoče prepoznala pomen povezovanja, sodelovanja in videla v tem, kar sem ji zapustil, nekaj dobrega. Mogoče je pa zdaj pravi čas za žensko energijo, kdo ve. Predvsem si želim dober razvoj za občino tudi še naprej.

Kaj vam je v 16 letih vodenja občine najbolj uspelo? Verjetno je tudi kaj takega, kar vam med zadanimi cilji ni uspelo uresničiti?
Vesel in ponosen sem, da sem bil tolikokrat izvoljen za župana, in to vedno z dobrim rezultatom. Poskušal sem biti župan vseh, po volitvah nikoli nisem delal razlik v smislu ’moji – tvoji’ in tudi to je verjetno botrovalo temu, da je bilo zaupanje občanov tako veliko. Razumem sicer tudi frustracije nekaterih, ki želijo določene osebne koristi, a moj moto je bil zmeraj, da je skupnost pred posameznikom.

Moj četrti mandat je zelo aktiven, čeprav tudi v ostalih seveda nismo mirovali, ampak smo predvsem iskali poti, kako priti do državnih in evropskih sredstev – do katerih smo tudi prišli. Negovali smo tradicijo društvenega povezovanja, kar je bila tudi moja največja želja, in mislim, da mi je uspelo. Obnovili smo tudi samo središče Bistrice, pomembne zgradbe imajo danes vsebino, prav tako imamo odlične pogoje za delovanje in povezovanje društev, tudi čezmejno, ter organizacijo dogodkov, kot sta kuhanje golaža na jožefovo ter Petrov sejem ob občinskem prazniku. Naj omenim kulturni dom, knjižnico, prireditveni prostor s kozolcem, hostel Gabronka, Čepinovo štalo, Bratuševo domačijo, kjer so zdaj varovana stanovanja, gasilski dom. Kot pomembno pridobitev štejem tudi grad Kunšperk oz. njegove ruševine, ki smo ga odkupili od države in kjer nameravamo urediti razgledno točko. S hidravličnimi izboljšavami smo rešili tudi pereč problem vodooskrbe, saj še posebej v času suše kar nekaj gospodinjstev ni imelo pitne vode. Seveda ne smem pozabiti na številne obnovljene ceste, sanirane plazove, kanalizacijo itd. Zavedam se, da bistriška občina ni gospodarsko močna, nekaj podjetniškega naboja je zaznati, mogoče bi si ga želel še več. Imamo tudi še nekaj prostora, kjer bi se dalo zgraditi vedno potrebna stanovanja.

Seveda so tudi stvari, ki so šle morda počasneje od mojih pričakovanj ali pa jih nisem uspel realizirati, kot bi si želel, predvsem ko gre za državne projekte, naj bo to sanacija državne ceste, kolesarske poti itd.

Lahko rečete, da je v tem času Bistrica ob Sotli postala tudi turistična občina?
Seveda, smo ena redkih občin, ki je zgradila svojo lastno turistično kapaciteto, hostel Gabronka, kar štejem kot enega izmed mojih dosežkov. Ni pa to edina ponudba, saj je po občini še nekaj objektov, ki nudijo prenočitvene možnosti. Vse to pa se bo v naslednjih letih še nadgradilo z novo turistično točko, ki bo nastala na območju gradu Kunšperk.

Še pred začetkom poletja se bo zaključila ena največjih investicij v občini do zdaj – gradnja prizidka novega vrtca in telovadnice. Kako ste zadovoljni z njenim potekom?
Gre za projekt dveh ali celo še več mandatov, ki je zelo strateško naravnan, saj je bilo treba narediti veliko predhodnih korakov, da smo ga sploh lahko sprojektirali. To je zagotovo največja in ’najtežja’ investicija (vrednost bo na koncu približno 6 milijonov evrov, op. p.) v Bistrici ob Sotli v zadnjih 50 letih. Težko jo je bilo sfinancirati, a nam je uspelo in sem na to tudi malo ponosen. V vrtcu bodo končno lahko vsi oddelki pod eno streho, telovadnico bodo lahko uporabljale vse selekcije oz. generacije, šolarji bodo imeli neprimerno boljše pogoje za športno vadbo. S podzemno garažo bomo pridobili dodatnih 44 parkirnih mest, tako da smo jih v primerjavi s prej podvojili. Investicijo bomo slovesno predali namenu 20. junija, ko bo tudi tradicionalni nočni nogometni turnir, letos že 45. po vrsti, v organizaciji ŠD Bistrica ob Sotli.

Kaj vas v občini še čaka pred iztekom mandata? Večji projekt bo tudi obnova zdravstvene postaje ...
Tako je. Ta projekt, vreden skoraj 200 tisoč evrov, je načrtovan za poletje in ga pripravljamo skupaj z ZD Šmarje pri Jelšah. Mogoče je to celo najpomembnejša stvar in velika zgodba, ki se nam bo zgodila v tem letu, kajti imamo že zagotovljeno bodočo zdravnico, ki si želi delati v kraju in bo po opravljeni specializaciji prišla v prenovljeno ambulanto. Obenem sem hvaležen zdravniku Franciju Božičku, ki še kar ’vleče’ z delom, za vse, kar je doslej naredil za naše občane, in se bo po prihodu zdravnice tudi umaknil ter odšel v več kot zaslužen pokoj.

Smo tudi v procesu nakupa novega gasilskega vozila za domače gasilce, ki letos praznujejo 130 let delovanja društva, prav tako bomo kupili avtomobil za potrebe Prostoferja in občine ter električni kombi za potrebe. Nadaljevali bomo s projektno dokumentacijo za ’kolesarko’, avtobusna postajališča in obnovo državne ceste proti Bizeljskemu, zato bom pritiskal na državo do zadnjega dne svoje funkcije. Moram reči, da tudi občinska uprava sledi temu, svetniki razumejo in podpirajo, tako da sem zadovoljen. Tako da bom občino svojemu nasledniku ali naslednici predal v odlični kondiciji in s pripravljenimi novimi projekti.

Menite, da je občina Bistrica ob Sotli zaradi dejstva, da je najmanjša med posavskimi občinami in poleg tega še obmejna, kakorkoli prikrajšana?
Ne bi rekel, da nas majhnost kakorkoli definira, saj smo v trenutku, ko smo postali samostojna občina (ustanovljena je bila leta 1998, op. p.), lahko sami reševali svoje probleme. To npr. lepo dokazuje primer, ko so nam takrat želeli vzeti pošto, pa smo z odločitvijo, da začne delovati v prostorih občine in povrh vsega še z našim kadrom, zadeli v polno. Če ne bi bili samostojna občina, sem kar prepričan, da tega ne bi bilo. Majhnost tukaj ni ovira, kvečjemu prednost. Tudi v regiji Posavje smo kljub majhnosti enakovredni partnerji, v odstotkih na prebivalca smo celo nagrajeni, zato sem hvaležen vsem kolegom županom, ker to razumejo. Lahko rečem, da je to edino pravo razvojno orodje slovenskega podeželja.

Pred nekaj leti so bistriški občani v večini izglasovali, da bi se raje priključili Celjski regiji kot pa ostali v Posavski. Kakšno je vaše stališče glede tega? Zakaj ta volja še ni bila izvršena?
Občanke in občani so takrat povedali: če in ko pride do regionalizacije oz. ustanavljanja pokrajin, bomo v Celjski regiji. Sporočilo je torej jasno, tu ni nobenega zavajanja. Do takrat pa smo v Posavski regiji, kjer se počutimo dobro. Osebno sicer menim, da take regionalizacije, kot je trenutno zastavljena, boljše, da ni, ker bi bil to papirnati tiger, dodatna administracija, ki bi bila sama sebi namen. Dobra regionalizacija je lahko narejena samo na način, da se iz državnega nivoja prenesejo kadri, denar in pooblastila na nižji nivo, regijo, vse drugo je izguba časa, papirja in črnila.

Že večkrat ste izjavili, da projekt JEK2 načeloma podpirate, a da pri tem postavljate tudi določene pogoje, kajne?
Vsekakor gre za gospodarsko najmočnejši projekt Posavja, kamor tudi mi fizično spadamo, saj smo če že ne v 10- zagotovo v 15-kilometrskem krogu. Če bo tako velik projekt, z vsemi plusi in tudi minusi, umeščen v naš prostor, potem mora le-ta od tega projekta dobro živeti. Ne sme se zgoditi, da bo večina finančnih tokov preko določenih podjetij odpeljana v Ljubljano ali kam drugam, ampak mora ostati tukaj, prav tako mora kader biti iz posavskega bazena. Ko se bo začela gradnja, je treba spoštovati vse varnostne študije, med njimi vpliv na okolje preko 10-kilometrske črte, pri čemer bom še vedno vztrajal. Če bo to prihodnja vlada zanemarjala, bo nekoč moral biti izveden referendum in lahko se zgodi, da bodo v Posavju dve ali tri občine, ki bodo rekle ’ne’ temu projektu, kar seveda ne bo dobra popotnica za njegovo realizacijo.

Zadnji podatki NIJZ glede zdravstvenega stanja prebivalstva kažejo nekoliko slabšo zdravstveno sliko občine Bistrica ob Sotli, čemu to pripisujete?
Pri nekaterih kazalcih, kot so npr. samomori, res nekoliko izstopamo, a to je statistični podatek glede na število prebivalcev. Dejstvo pa je, da je vsak samomor, ki se zgodi, tragedija. Skupaj z NIJZ preko preventivnih akcij naslavljamo določene tematike, velja omeniti, da so v revitaliziranih prostorih kulturnega doma načrtovane delavnice za duševno zdravje, ki je še vedno tabu tema, a se je treba o tem pogovarjati na glas. Ljudje smo tisti, ki lahko največ naredimo pri tem, tudi z načinom komuniciranja. Že od otroštva imam vcepljeno v glavi, da je treba v vsaki še tako slabi stvari vedno iskati dobro, in to skušam predati tudi ostalim. Z empatijo lahko marsikomu olajšamo težke trenutke.

Kakšne načrte ste si še zadali po tem, ko ne boste več župan?
Zagotovo bo več časa za šport in rekreacijo ter da bom naredil še kaj več za svoje zdravje, lahko se bom še bolj posvečal družini, predvsem ženi, ki je bila zaradi moje funkcije dostikrat prikrajšana, lahko bom tudi doma več kmetoval, rad bi še malo več potoval, sodeloval v društvih, kjer se bom dobro počutil, moja želja je tudi, da bi še kakšno leto ali dve še kje oddelal, kjer bodo moje izkušnje prišle prav.

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 30. aprila 2026.

#povezujemoposavje