Ivan Molan, župan Občine Brežice: Zaenkrat ni potrebe po zaprtju mestnega jedra

V aktualni in nekaj naslednjih številkah Posavskega obzornika bodo osrednji pogovori namenjeni šestim posavskim županom. Začenjamo s tistim, ki ima med njimi najdaljši staž – 62-letni Ivan Molan občino Brežice vodi že vse od leta 2005 in ravno 1. aprila je obeležil 21. obletnico županovanja, zato smo ga povabili k pogovoru.

Z 21 leti vodenja občine ste zagotovo župan z enim najdaljših stažev v Sloveniji. Ste leta 2005, ko ste prevzeli to vlogo, pričakovali, da se boste tako dolgo obdržali na oblasti?
Moram vas nekoliko popraviti, da sem verjetno župan z najdaljšim stažem med občinami z več kot 20 tisoč prebivalci, kajti nekatere manjše občine imajo istega župana tudi že več kot 30 let. Ko sem prišel na občino, je bilo stanje kaotično, saj so bili svetniki med seboj sprti, moj predhodnik mag. Andrej Vizjak, ki je vodil občino le slabi dve leti, ni imel večine v občinskem svetu, proračuna ni bilo, občina je bila na začasnem financiranju, imeli so samo 1,5 milijona evrov za investicije, kar je desetkrat manj, kot imamo zdaj za investicije na letni ravni. Občino sem prevzel v zelo zahtevnem obdobju, tako da si sploh nisem predstavljal, da bo moje županovanje trajalo tako dolgo. Takrat se je bilo treba hitro odločiti, saj po Vizjakovem odhodu za ministra ni bilo prave osebe, ki bi vodila občino, zato sem privolil v kandidaturo in bil na koncu presenečen, saj nisem pričakoval, da bom izvoljen z 72 % glasov. Tudi za ostale, predvsem tiste 'večne' politike v občini, je bilo to presenečenje, ker sem bil popolnoma neznan, saj prej nisem deloval v politiki, razen da sem bil tri leta občinski svetnik, sicer pa sem prišel iz gospodarstva.

Kaj so po vaše glavni razlogi, da so vam volivci doslej že šestkrat na lokalnih volitvah zaupali to funkcijo, čeprav ste imeli kdaj tudi kar močne protikandidate?
Moje načelo je bilo vedno, da sem tisto, kar sem obljubil, poskusil tudi realizirati, se pravi držati besedo, načrtovati realno in izpeljati dogovorjeno, brez praznih obljub. Dogajanje v občinskem svetu smo umirili z vključevanjem vseh po načelu delitev kvote glede na volilne rezultate, nisem več delal koalicij in opozicij, tudi podžupane sem imenoval iz različnih političnih opcij. Na ta način se je ustvarilo zaupanje v občinskem svetu. Občinsko upravo smo posodobili s strokovnimi kadri, ki so znali pripraviti projekte za uspešno kandidiranje na razpisih ter pridobiti državna in evropska sredstva, potem pa te projekte tudi realizirati. Bili smo ena prvih občin, ki je uspela z neposrednim črpanjem evropskega denarja. Posledično so se začele tudi večje investicije. Veliko več sredstev je bilo namenjenih tudi za kulturo, šport in ostala področja, občina se je začela razvijati, kakovost življenja za občane višati. Treba je namreč vedeti, da je bila moja prvotna naloga, kako priti do sredstev, in ne samo, kako jih deliti. Tako smo si izborili del jedrske rente, ki je prej občina sploh ni dobivala, z MORS smo se uspeli dogovoriti za financiranje lokalne infrastrukture. Zaradi doslednega pobiranja turistične takse so se povečala tudi ta sredstva, prejemamo še sredstva iz koncesnine HE in t. i. obmejna sredstva. Poudariti velja, da se je ustvarila tudi finančna disciplina. Odkar sem na občini, nikomur nismo ostali nič dolžni.

Kateri so bili največji izzivi v vseh teh letih in kaj si štejete za največji uspeh?
Ko sem prevzel vodenje občine, je bilo samo mesto Brežice v zelo slabem stanju, saj so po ulicah praktično rasle trava in koprive, kanalizacija je bila dotrajana, ČN ni delovala. Tako da smo se morali najprej lotiti komunalnih ureditev, da je mestno jedro sploh lahko začelo normalno funkcionirati. Podobno je bilo tudi na podeželju, kjer so bile predvsem nekatere šole v katastrofalnem stanju. Nič kaj enostavna ni bila niti reorganizacija javnih zavodov in občinske uprave, saj je bilo treba spremeniti tudi miselnost ljudi. Vsekakor je bila velika preizkušnja za občino tudi migrantska kriza leta 2015, zato je bilo treba odločno nastopiti, da se je takrat država le zganila in nekaj ukrenila, kajti najprej v Ljubljani sploh niso dojeli, s čim se moramo tukaj ob meji soočati. Podobno je tudi z romsko problematiko, pri kateri pa še do danes nismo prišli do končnih rešitev in nas čaka še veliko dela. Med izzive lahko štejem tudi poplave, ki so nas nekajkrat prizadele, pri čemer je treba povedati, da smo še vedno ogroženi, kar se tiče poplavne varnosti, in nas je ob večjih neurjih še vedno strah, kaj se bo zgodilo v teh naših vaseh. Občina je zaradi lege in določenih pomembnih objektov, kot sta NEK in letališče, tudi varnostno zelo izpostavljena, še posebej pa bo ob trenutnem svetovnem varnostnem vidiku pomembno, da se bomo v občini znali postaviti za svoje občane.

Največji uspeh je zagotovo ta, da so bili v vseh teh letih občinski proračuni sprejeti z veliko večino ali celo soglasno, tudi v volilnih letih, ko je vse še nekoliko bolj živčno in preračunljivo.

Katere so letošnje glavne investicije v občini in ali se lahko zgodi, da bi se katera zamaknila v naslednje leto?
Imamo realen proračun, zato ne pričakujem, da bi se katera od načrtovanih investicij morala prestaviti, razen v primeru, če bi prišlo do zapletov pri razpisih. Ena od največjih letošnjih investicij je začetek rekonstrukcije OŠ Artiče, predviden je tudi začetek projekta gradnje večnamenskega doma v Cerkljah ob Krki in parkirišča pri zdravstvenih ustanovah v Brežicah, zaključuje se kanalizacija v Krški vasi in začenja v Artičah, preko dogovora za razvoj regij imamo že potrjene sklepe za pridobitev sredstev za urejanje zelenih površin in hidravlične izboljšave. Predvideno je tudi nadaljevanje vzpostavljanja obrtne cone v Dobovi in projektiranje zadružnega doma na Bizeljskem. Zelo pomembno je tudi, da imamo investicije razporejene po vseh KS v občini, nekatere so vredne tudi pol milijona evrov, kar je za našo občino srednje velika, za marsikatero manjšo pa ogromna investicija. Letos pričakujemo, da bomo imeli za 18 milijonov evrov investicij.

Kako je z državnimi projekti v občini? Večkrat imamo občutek, da ravno ti najbolj zaostajajo oz. se zamikajo za nedoločen čas.
Moram povedati, da je v zadnjem mandatu država za Posavje in Brežice najmanj naredila. Praktično vse projekte, ki bi se morali začeti že pred štirimi leti, je začela v zadnjem letu ali pa celo podpisala dogovore vsega dva dni pred koncem mandata. Naj naštejem samo brežiško bolnišnico, sodišče, obvoznico, nadvoz v Brezini, križišče na Borštu, pločnik v Ribnici, cesto v Zgornji Pohanci, Kapelah itd. Upam, da v naslednjem mandatu, ko bodo sestavili novo vlado, ne bodo spet ugotovili, da za marsikaj ni denarja, in bodo te projekte dejansko začeli izvajati. Če pogledamo samo most pri Budiču na Čatežu, ni vlada v štirih letih našla enega milijona, da bi ojačala nosilni steber, ampak je namenila samo toliko denarja, da je naredila kozmetični popravek in zamenjala ograjo na mostu. Po drugi strani pa se je brez problemov našla milijarda evrov za železniško postajo v Ljubljani in šest milijonov za Litijsko stavbo. Tudi v primeru HE Mokrice se ni nič zgodilo, ampak so šele nekaj dni pred volitvami rekli, da so ugotovili, katero ministrstvo je odgovorno za nadaljevanje postopka. Očitno ljudje temu verjamejo, da je bolj pomembno obljubljati kot pa kaj narediti.

Menite, da bi morali glede na pomembno geostrateško lego občine to dejstvo še veliko bolje izkoristiti predvsem v smislu razvoja gospodarstva?
Občina Brežice je vedno razvijala turizem, trgovino, storitvene dejavnosti in kmetijstvo. Mislim, da smo vsa ta področja tudi izpolnili. Glede turizma smo lani prišli prvič čez 700 tisoč nočitev in smo v samem vrhu Slovenije, poleg Term Čatež je še 80 drugih turističnih subjektov, ki ustvarjajo nočitve in plačujejo turistično takso. Veliko smo naredili s tem, da smo jih povezali in nas drugi prepoznavajo kot pomembno turistično destinacijo. Prav je, da se razvija tudi trgovina, kljub temu da je ne financira občina, ampak podjetja, ki vidijo svoj interes. To pomeni, da ljudje kupujejo in prihajajo sem tudi tujci, kar je prav. Kar se tiče gradnje stanovanj, ki jih gradijo zasebniki in vsa tudi prodajo, smo očitno občina, zanimiva za bivanje in je pri nas visok standard kvalitete življenja. Kot domačini se morda niti prav ne zavedamo, da imamo dejansko vse storitve na dosegu roke ter urejeno občino in naravo, kar vsi, ki pridejo od drugod, tudi zelo cenijo. V povezavi z gospodarstvom naj omenim, da je občina na Svetovnem kongresu podjetnikov v Črni gori prejela veliko nagrado in priznanje GlobalLocal za ustvarjanje spodbudnega okolja za razvoj podjetništva v srednji in jugovzhodni Evropi. Občina Brežice je bila prepoznana kot primer dobre prakse na področju trajnostnega razvoja, okoljske odgovornosti in dobrega mednarodnega sodelovanja. Smo občina, ki ima okoli 2000 različnih gospodarskih subjektov, kar pomeni, da je vsak deseti občan vezan na določeno gospodarsko dejavnost.

Pred kratkim sem nekje zasledil zapis, ki gre nekako tako: ’V Brežicah se trenutno gradijo številna stanovanja, začeli so tudi priprave na gradnjo novega trgovskega centra. Vse lepo in prav – kdaj pa se bodo začele graditi še tovarne in bodo na voljo nova delovna mesta?’ Kako to komentirate?
Po mojem mnenju v tem trenutku tovarne oz. proizvodne dejavnosti ne bi prinesle takšnega razvoja, kot si mislimo, saj že obstoječa proizvodna podjetja nimajo dovolj delavcev, zato govoriti o nekih velikih proizvodnih obratih ni realno, ampak je to del preteklosti. Velika in težka industrija tudi ni v skladu s strategijo razvoja občine kot zelene, turistične destinacije, prav tako si verjetno nihče ne želi, da bi imeli podjetja z nizkocenovno delovno silo in bi morali pripeljati delavce iz tretjih držav. Danes je tudi vse več delovnih mest v ’mehkih’ vsebinah, ki omogočajo kvalitetno starajočo se družbo, kar bo v prihodnosti še kako pomembno. Danes so deficitarni poklici tudi že medicinske sestre, negovalke, vzgojiteljice ipd., zato sem vesel, da je SIC Brežice v zadnjih letih uspel pridobiti programe predšolske vzgoje in zdravstvene nege. Skupaj z ZD Brežice smo razpisali tudi kadrovske štipendije za te poklice.

Pogosto na terenu slišimo tudi kritike, da se v Brežicah ’nič ne dogaja’, predvsem to velja za staro mestno jedro, ki da je predvsem po koncu službenega časa in ob koncih tedna ’mrtvo’. Kako je torej z oživljanjem mestnega jedra? Ali bo nekega dne glavna ulica res namenjena samo še pešcem in kolesarjem?
Zdi se mi zanimivo, da drugi, ki prihajajo sem, o naši občini govorijo, kako je izjemno aktivna in da se veliko dogaja. To nam pove, da verjetno bolj cenijo take stvari kot mi. Ne nazadnje so naši dogodki, naj bodo to na ulici ali v gradu, kjer se letno zgodi okrog 200 dogodkov, in še kje drugje, eni najbolj prepoznavnih v Posavju in tudi širše. Tistim, ki pravijo, da se nič ne dogaja, svetujem, da me samo za kak teden spremljajo in bodo hitro spremenili svoje mnenje. Pogosto se zgodi, da ob sobotah tudi še trije podžupani niso dovolj za udeležbo na vseh dogodkih.

Moram povedati, da veliko delamo na oživitvi mestnega jedra, veliko smo naredili na objektih, ki so propadali, če omenim samo grad Brežice, v katerega je občina doslej zagotovo vložila 6 milijonov evrov, Vodovodni stolp, bivšo stavbo SDK za potrebe Fakultete za turizem, Dom obrtnikov, v katerem bodo tudi še prostori glasbene šole, pa Dom kulture, bivši dom upokojencev, prostore, kjer je upravna enota, mestno hišo, pošto, tržnico, knjižnico …

Mesto skušamo oživljati tudi z dogodki, kot je Mestna promenada in lani prvič tudi Advent Brežice. Se pa vedno najdejo določeni, ki temu nasprotujejo, bodisi ker jih moti glasna glasba bodisi tudi zaradi določene nevoščljivosti, da je občina uspešna, in skušajo zaradi tega zavirati. Ti isti so tudi proti zaprtju dela glavne ulice za promet. Čeprav sam menim, da zaenkrat ni potrebe po stalnem zaprtju mestnega jedra, se bo tudi o tem še kdaj odprla razprava.

Po drugi strani pa je v Brežicah kar nekaj ’črnih pik’, stavb z določeno zgodovinsko vrednostjo, ki že vrsto let samevajo in propadajo, kot npr. Blagovnica, bivša Jutranjka, Treppova vila itd. Kakšne vzvode sploh ima občina, da se lahko kaj premakne na tem področju?
Tukaj lahko rečem, da imamo smolo z zasebniki, torej lastniki, ki so pokupili stavbe v mestu kot naložbo, potem pa niso več vedeli, kaj storiti, zato nekatere stavbe propadajo. Občina ne more prisiliti lastnikov k obnovi ali oddaji stavb, država je tista, ki lahko to sistemsko uredi. Lahko samo pomagamo lastnikom v sklopu OPN in OPPN. Težava je, ker v naši državi nimamo pravih zakonskih obveznosti, ki bi take lastnike dodatno davčno obremenile.

V mestu imamo v zadnjem času tudi primer dobre prakse, ko se nekdanja Lipejeva stavba ob vhodu v staro mestno jedro, v kateri je bila nekdaj ikonična brežiška trgovina, obnavlja in ima že tudi novo namembnost – vanjo se je vselila Fakulteta za turizem. Verjetno bi si želeli še več takih pozitivnih zgodb, kajne?
Seveda. Ker je občina pomagala ustanoviti fakulteto in ta zdaj najema prostore nekdanje Lipejeve vile, je tudi to prispevek občine. Omenjeni primer je lahko zgled za ostale lastnike stavb v mestu, da so priložnosti, ki jih je treba izkoristiti.

Občina Brežice je v zadnjem času prejela kar nekaj različnih priznanj, od starosti in mladim prijazne občine do različnih nagrad s področja turizma, kot je npr. že dvakrat podeljena Slovenia Green Destination Platinum. V ozadju je zagotovo veliko načrtnega dela, predvsem tudi pri pripravah raznih strategij. Kako ste zadovoljni z njihovim izvajanjem in kaj je treba še postoriti?
Kar se tiče turizma, smo sprejeli strategijo in ena od pomembnih točk je, da občina ustvari še dodatne zanimive in atraktivne lokacije, npr. pred kratkim obnovljen JZ stolp gradu, Vodovodni stolp s kavarno, razgledna ploščad na Sv. Vidu, Banova domačija. Velik pomen imata tudi lepo urejeno podeželje in s prostorskimi akti omogočen razvoj turistične ponudbe ter s tem destinacije. Zdaj je na nas, da vse te ponudnike čim bolj povežemo med sabo in delamo na vedno večji prepoznavnosti kolektivne blagovne znamke Brežice Izbrano, v kateri je vsako leto več ponudnikov.

Na račun izdelane prometne strategije smo dobili sredstva za sofinanciranje novega električnega avtobusa po Brežicah, ta strategija poudarja tudi kolesarske steze in pločnike, pri čemer bomo kmalu dokončali ’kolesarko’ do Rigonc, tako da bomo tudi že zelo povezani s Hrvaško, kar je pomembno. Želimo si tudi boljšo povezavo med Brežicami in Krškim po nasipih. Bo pa seveda še kar precej dela na področju trajnostne mobilnosti.

Tudi pri strategiji starejšim prijazne občine delamo na tem, da bi našim občanom zagotovili čim bolj dostopne storitve, predvsem na področju zdravja, zato bomo preko ZD Brežice združili tako pomoč na domu, patronažno službo kot tudi dolgotrajno oskrbo, saj se s temi področji ukvarjajo več ali manj isti ljudje. Cilj je predvsem, da starejši ostanejo čim dlje na svojem domu, zato je tudi zanje vedno več različnih programov in aktivnosti.

Na področju mladih pa smo šli celo v participativni proračun, v okviru katerega so mladi izbrali nekaj projektov, ki jih bo občina financirala, poleg tega se veliko aktivnosti odvija v MC Brežice, zelo pomembno pa je tudi, da se je ohranila razvejanost šol po podeželju, kajti tam, kjer je šola, ostane tudi življenje in se kraj razvija.

Posavski župani poudarjate dobro sodelovanje med vami in posledično občinami, a kdaj pa kdaj dobimo tudi občutek, da morda pa le ni na takem nivoju, kot bi si ga želeli. Na januarskem srečanju s predstavniki medijev ste npr. dejali, da brežiška občina ni pripravljena prispevati svojega deleža pri gradnji nove OŠ za učence s posebnimi potrebami v Krškem, čeprav šolo obiskuje tudi kar nekaj učencev iz vaše občine. Zakaj takšna odločitev?
Ključno pri tem je, da župani preko Sveta regije Posavje najdemo dogovor o financiranju regijskih projektov, in lahko rečem, da smo lep primer dobrega sodelovanja ter smo tudi zelo uspešni pri črpanju evropskih sredstev. Zgledno sodelujemo tudi pri ostalih stvareh, tudi umeščanju velikih projektov, kot bo v naslednjih letih JEK2. Res pa je, da kdaj pa kdaj pride tudi do različnih pogledov, a ključno je, da najdemo dogovor, in če ga najdemo, to pomeni, da je sodelovanje dobro.

Glede nove šole v Krškem, ki jo omenjate, lahko rečem, da že vrsto let velja jasen dogovor, da matična občina, v kateri bo šola, vedno financira postavitev objektov, ostale občine pa si delimo materialne stroške, kar je danes celo večji strošek kot sama gradnja. Kot primer lahko navedem Posavski muzej Brežice, v katerega druge občine nič ne vlagajo, čeprav so soustanoviteljice, ali pa OŠ Artiče, v katero hodijo tudi učenci iz krške občine, pa nismo nikoli zahtevali, da bi sosednja občina financirala en oddelek ali kaj podobnega.

Nedavne volitve so se za Posavje dobro iztekle, saj bomo očitno imeli kar šest poslancev, po tri z leve in desne politične opcije. Kaj si obetate od sodelovanja z njimi?
Večkrat sem že izpostavil, da lahko državnozborske volitve delujejo kot določena oblika manipulacije, saj na njih ne izbiramo neposredno posameznikov, ki nas bodo zastopali, temveč predvsem politične stranke in njihove voditelje. Za izvolitev je bolj pomembno, v katerem okraju kandidiraš, kot pa to, kar si naredil za svoj kraj. Tisti, ki so bližje vrhu stranke, po navadi kandidirajo v boljših volilnih okrajih, gre za preračunavanje, kako ostati na položajih. Tako sta kandidirali dosedanji posavski poslanki Tamara Vonta in mag. Nataša Avšič Bogovič – prva v Ljubljani, druga pa poleg Brežic še v Trbovljah. Pogosto je bolj pomembno, kdo bo na vladi, kot kdo so poslanci. Tako da v naslednjem mandatu ne bo odvisno samo od poslancev, ampak tudi od nas. Dejstvo je, da vsi mislijo, da če so zvesti vladi in zagovarjajo njene interese, bodo dobili več, v resnici pa si lahko izborijo samo, če se znajo odločno postaviti za svoje interese. To sem v preteklosti tudi sam že večkrat dokazal.

Najpomembnejše vprašanje sem prihranil za konec – boste novembra na lokalnih volitvah znova kandidirali za župana? 1. aprila lani, ob 20. obletnici županovanja, ste namreč dejali, da boste svojo odločitev sporočili čez eno leto.
Letos bom star 63 let, in ker je vlada sprejela zakon, da bo treba delati do 67. leta, pomeni, da nisem še prestar, imam še dovolj energije in dobro ekipo, s katero smo lahko ponosni na dosežene rezultate. Ker kandidiram s podpisi volivk in volivcev, bom za župana znova kandidiral, če mi bodo ti septembra izrazili zadostno podporo.

Da najin pogovor zaključiva na bolj lahkoten način – kaj Ivan Molan počne, ko ni v funkciji župana?
Večinoma tiste stvari, s katerimi sem se ukvarjal, ko še nisem bil župan. Družim se z ljudmi, ki me obkrožajo, nogometa in tenisa sicer ne morem več toliko igrati, tako da bolj kolesarim, doma tudi kmetujemo. Najbolj pa mi življenje zapolnjujejo tri vnukinje (zadnjo je dobil na začetku tega tedna, op. p.) in dva vnuka.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 2. aprila 2026.

#povezujemoposavje