Jacinta Doberšek: Z opazovanjem samega sebe lahko storimo spremembe na bolje

Življenje vsakega posameznika je stkano iz različnih preizkušenj, izkušenj, spoznanj in znanj, ki so nam v pomoč, ko se soočamo s težavnimi življenjskimi obdobji, stiskami, neprijetnimi občutji in čustvi. Pogovor z Jacinto Doberšek, višjo med. sestro, prof. zdravstvene vzgoje s specialnimi znanji in nevrolingvističnim praktikom (NLP), prinaša nekaj nasvetov, kako lahko poskrbimo za notranje ravnovesje, za naše duševno zdravje, kakšna je pri tem vloga družine, prijateljev ter širše skupnosti.

Če se sprehodiva po vaši življenjski poti, kateri so najpomembnejši mejniki na njej?
O življenju nikoli ne razmišljam z mejniki na nekih točkah. Če se osredotočiva na najlepše in najboljše, so to rojstva mojih treh hčera pred 24, 22 in 15 leti. To je bilo res nekaj izjemnega in navdušuje me še danes. Vse v mojem življenju je bilo točno tako, kot je moralo biti. Če temu ne bi bilo tako, bi bila to zgodba nekoga drugega. Ljudje, ki so bili in so še del mojih osebnih ter profesionalnih življenjskih zgodb, so počeli zgolj najbolje, kar so vedeli, znali in imeli v sebi – in prav tako jaz sama. Tako so se rojevali barviti tedni, meseci in leta. Vse so izkušnje, spoznanja, modrosti, ki vodijo dalje in zanje sem neizmerno hvaležna.

Ali v današnji družbi še vedno velja pregovor, ki pravi, da žena podpira tri vogale pri hiši pa še pri četrtem pomaga?
Ženske smo v družbi današnjega časa v več različnih, običajno mešanih vlogah in stanjih. Mame, partnerke, zaposlene, nezaposlene. Smo lahko zdrave, zadovoljne, srečne, a tudi bolne, v kroničnem stresu in tako naprej. Ključno pri podpiranju pregovornih treh ali štirih vogalov je, kaj prinaša v življenje žene partnerski odnos. Če je med partnerjema prisotno dovolj zaupanja, spoštovanja in zdrav dialog pri razporejanju družinskih obveznosti, je teža ’vogalov’ za oba lahkotna. Kot ples uigranih plesalcev. Ko ženska čuti, da se izčrpava, da odnosi niso v redu, je prav, da se vpraša in ugotovi, kaj bo s tem naredila. Vsekakor se je treba najprej odkrito pogovoriti s partnerjem in če ugotovita, da sama ne bosta zmogla, se lahko obrneta tudi na strokovno pomoč. Kadar postane razhod edina opcija, je pomembno, da skušata partnerja umiriti sebe, da lahko tekom procesa ohranjata korekten odnos za dobro otrok in lastno dobro.

Na enem izmed svojih predavanj ste omenili, da smo kreatorji lastnega življenja, a se tega premalokrat zavedamo, tako kot se ne zavedamo moči lastnih misli.
Pomembno je zavedanje, da smo mi sami kreatorji, oblikovalci vsega, kar je za nas pomembno. Žal imamo eno hudo bolezen, da predajamo kreiranje lastnega življenja vse prevečkrat v roke drugim osebam, njihovim idejam, usmeritvam, željam, potrebam in tako živimo z vsebino, ki ni popolnoma naša. Naše življenje je naša odgovornost. Kakor koli že obračamo in menimo, da ko se bo to in ono spremenilo ali ko bo ta in oni naredil to in to, bomo pa srečni in pomirjeni. Ne, to ne drži. Drugih ljudi ne moremo spreminjati in biti potem srečni, ko se oni spremenijo. Ljudje se spremenijo, če sami tako hočejo, sicer ne. Ob tem se moramo tudi zavedati, kako velika je moč naših misli na besede in dejanja. Težke misli, pogosta prisotnost slabih spominov, neprijetnih izkušenj in zgodb v naše življenje ne privabljajo ničesar dobrega, zato se usmerimo v boljše, svetlejše misli. Pomislimo, kako se želimo v življenju počutiti. Pomagajo vprašanja: Kaj mi je pomembno? Kam potujem s takšnim načinom življenja? Ali je to dobro, sprejemljivo zame? Usmerimo svojo pozornost v sedanjost, v svoje misli tukaj in zdaj; na to, na kar lahko vplivamo. Opazujmo, kako reagiramo, kako komuniciramo, kdaj nam ni prijetno, kdaj se počutimo osamljeni, neslišani, nevideni, morda celo zmanipulitani. Naj nam bo mar zase. To ni sebičnost. To je pot do sebe, da lahko bolje psihofizično funkcioniramo, postavljamo zdrave meje in živimo v razumevajočem sobivanju z drugimi.

Kako postavljamo zdrave meje v odnosu do drugih?
Živimo, žal, v času površinskih odnosov, kjer večino naše pozornosti namenjamo materialnim stvarem, zunanjim pokazateljem, ki naj bi govorili o tem, kdo smo in koliko smo vredni. Res pristno življenje se začne, ko se učimo zaključevati vedenje dokazovanja s svojim deloholizmom, statusom, izobrazbo, religijo, inteligenco, duhovnostjo ... Postavljanje zdrave meje v odnosu do drugih je veščina, ki se je ves čas učimo. Recepta za to ni, a predpogoj, kako se naučimo reči ’ne’ in ’da’, je, da sami pri sebi ugotovimo, kaj je za nas pomembno, česa si želimo, kaj si dovolimo in kaj ne ... ’Sebi moramo verjeti, da si zaslužimo najboljše in verjeti, da si zaslužimo spoštovanje,’ pravi psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek. Kako spretni bomo pri tem, je odvisno od mnogih stvari, tudi od naše vzgoje in okolja, v katerem smo odraščali. V komunikaciji bodimo pristni, naravni, odkriti.

Dokler je človek zdrav, zmore veliko in še več, na kakšen način ohranjamo tako telesno kot duševno zdravje; kako lahko postanemo bolj čuječ opazovalec samega sebe?
V tem vedno hitrejšem in vse bolj zahtevnem tempu življenja postanimo boljši opazovalci sebe. Duševno in telesno sta prepletena. Če želimo ostati v ravnovesju, se učimo živeti bolj čuječe, bolj prisotno, zavestno. Čuječe pomeni biti polno prisoten v trenutku, ko stopimo iz nastavitve ’avtopilota’ in se usmerimo v stanje pozornosti. Misli usmerjajmo v našo prisotnost v sedanjosti, ne ostajajmo v zamerah iz preteklosti, ker je ne moremo spremeniti. Dolgoročno obremenjujoče, težke misli, je smiselno vaditi v učenju preusmerjanja teh misli, s katerimi vplivamo na naše vedenje. Pri tem nam pomaga telesna aktivnost, kot je na primer redna telesna vadba. Zelo pomembno je spanje, zato skušajmo zaspati pred deseto uro zvečer. K celostnemu zdravju prispeva tudi uravnotežena prehrana. Vse našteto je naša zavestna odločitev in redna, kontinuirana praksa življenjskega stila, ki prinaša več osebnega zadovoljstva in s tem tudi boljše medosebne odnose.

Kaj dobrega nam v življenje prinaša hvaležnost, o kateri radi spregovorite?
Verjamem, da hvaležnost podpira harmonijo v medosebnih odnosih in v odnosu s samim seboj. Pravijo, da pogosto izražanje iskrene hvaležnosti aktivira hormone sreče in zadovoljstva. Hvaležnost nam odpira srce in dušo, izboljša spanec, daje občutek ljubljenosti in sprejetosti, povezuje nas z ljudmi, svetom, vesoljem. Ustvarja odprte, izpolnjujoče in harmonične odnose. Nekatere raziskave potrjujejo, da so hvaležni ljudje bolj veseli, srečnejši, pozornejši do sebe in drugih, celo hitreje okrevajo in so pripravljeni pomagati. Pomislimo, za katere stvari, ljudi in izkušnje smo lahko danes hvaležni …

V sodobnem svetu je vedno več občutkov tesnobe in strahu; kaj lahko storimo, da ne pride do njih?
Ko zaznamo, da je naše notranje ravnovesje porušeno, se zavedajmo, da pogovor zdravi. Z nekom, ki mu zaupamo. Pozoren, pristen pogovor, iskreno zanimanje za človeka, je zelo pomembno. Da bi ne prišlo do večjih stisk, tesnobe, je pomembno, da smo blizu sebi, da si vzamemo čas zase, vsak dan, pa četudi samo nekaj minut – morda z jutranjimi telesnimi vajami, sprehodom, tekom, meditacijo, nenazadnje tudi s plesom ob izbrani glasbi in vsebinami, v katerih uživamo in niso vezane, na primer, na konzumiranje alkohola in drugih substanc. Vzemimo si tudi čas za branje.

Zdi se, da postajata naša stalna sopotnika tudi stres in izgorelost, kako si pomagamo, da nas ne obiščeta?
Izpostavljenost stresu je dobro prekinjati z neko pozitivno dejavnostjo, prostim dnevom, hojo, rekreacijo, sproščanjem. Eno izmed orodij je čuječnost, ko je naša pozornost usmerjena na tukaj in zdaj, ko se zavedamo svojih misli, čustev, občutkov ... Pri preprečevanju izgorelosti si lahko pomagamo tako, da razvrstimo naloge, ki jih moramo opraviti, po pomembnosti. Vsak dan si sproti pripravimo dnevni načrt dela. Postavimo si realne, dosegljive cilje ter si privoščimo redne odmore, tudi s kratkimi gibalno-sprostitvenimi vajami. Poiščimo pomoč sodelavcev, skušajmo delati timsko, morebitne težave v odnosih s sodelavci in nadrejenimi skušajmo reševati sproti. Postavimo si omejitve in naučimo se reči ’ne’, kadar delo presega našo razpoložljivo energijo in naše zmožnosti. Pohvalimo se in se nagradimo za dosežke, naučimo se ceniti svoje delo. Pomembno je tudi, da si vzamemo čas za počitek. Z dobrim opazovanjem samega sebe lahko storimo spremembe na bolje.

Ali lahko premagamo depresijo?
Depresija se uspešno zdravi in obvladuje. V Centru za duševno zdravje odraslih Posavje, ki deluje v okviru Zdravstvenega doma Sevnica, pristopamo timsko, poleg psihiatra smo na voljo tudi drugi člani ekipe, seveda glede na potrebe posameznika. Strokovno podporo in pomoč mudimo starim 18 let in več. Za pogovor s strokovnjaki se lahko odloči vsak, ki doživlja duševno stisko. Pomoč in nasvet lahko poiščete tudi za svoje bližnje. Za vstop v obravnavo ni nujno potrebna napotnica.

Narašča število obolelih za demenco, kako se odzvati in se pripraviti na povsem nove, zahtevne spremembe, ki vplivajo na celoten družinski ritem?
Pri obravnavi demence je velikega pomena edukacija, vzgoja in izobraževanje tistih, ki skrbijo oziroma živijo z dementno osebo. Pri tem se lahko ’zamaje’ celoten družinski ritem. Dobro je, da se oceni psihično stanje obolelega, vzpostavi zdravljenje in poiščejo odgovori na novo nastale potrebe družine.

Kaj bi lahko še kot družba storili na področju preventive?
Večjo pozornost bi morali namenjati preventivi z učenjem vaj sproščanja ter učenju veščin obvladovanja konfliktnih situacij. Na uporaben in kontinuiran didaktičen način bi lahko vaje vpeljali v vrtce, šole in šole za starše.

Kako sami skrbite za lastno telesno in duševno zdravje?
Trudim se poskrbeti za telovadbo vsaj tri do štirikrat na teden. Hodim na bližnje hribe in uživam v zeleni barvi prostranih travnikov ter rumeni svetlobi sonca. Poskrbim za obroke, ki so zdravi, malice in preprosta kosila nesem tudi s sabo v službo. Meditaciji se prepustim, ko utegnem.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 28. 3. 2024.