Jana Wetz: Kljub digitalizaciji ne smemo izključiti klasičnih metod učenja

V pogovoru s profesorico glasbe Jano Wetz, ravnateljico JZ OŠ Marjana Nemca Radeče, razkrivamo njen pedagoški pristop do konkretnih izzivov v šolstvu. Te rešuje v sodelovanju z zaposlenimi, učenkami in učenci ter starši z zelo veliko srčnosti in predanosti. Verjame, da spoštljiva komunikacija, ustvarjalnost in harmonija igrata ključno vlogo.

Kako bi opisali svojo življenjsko pot, po kateri stopate kot glasbenica, mati in ravnateljica?
Če se vrnem v svoje zgodnje otroštvo, se z veseljem spominjam vonja po sveže pečenem kruhu in piškotih iz pekarne mojih starih staršev pa po zvoku klavirja, na katerega je igrala moja mami Tatjana in tudi moja sedem let starejša sestra Nina. Tem prijetnim otroškim spominom sledijo veliko manj lepi, saj sem se pri 14 letih soočila z izgubo osebe, ki me je prva pestovala v naročju – mami je izgubila bitko z rakom. Obdobje, ki je sledilo, je bilo zelo težko. V veliko oporo so mi bili profesorji na trboveljski gimnaziji, ki sem jo v tistem času obiskovala. Odločitev za študij ni bila najlažja, najprej sem se vpisala na naravoslovno-tehniško fakulteto, ker sem želela postati modna oblikovalka. Po enem letu obiskovanja predavanj sem ugotovila, da mi manjka glasba. Po opravljenih sprejemnih izpitih sem se vpisala na Akademijo za glasbo, izbrala študij glasbene pedagogike in že kot študentka poučevala na ljubljanskih glasbenih šolah ter dodatne izkušnje pridobivala tudi v Glasbeni šoli Zagorje in Šolskem centru Slovenske Konjice – Zreče. Svojo prvo redno zaposlitev sem dobila v svoji nekdanji osnovni šoli v svojem domačem kraju, postala sem mati trem krasnim otrokom ter po nekaj letih poučevanja na željo sodelavk in sodelavcev izpolnila prijavo za razpisano prosto delovno mesto ravnateljice osnovne šole, v okviru katere delujeta še vrtec in podružnična osnovna šola. Razred sem zamenjala za pisarno, ki sem si jo uredila po lastnih zamislih. V njej je celo nekaj pohištva, ki sem ga sama obnovila, saj zelo rada dajem starim predmetom svežo podobo. V letošnjem šolskem letu za dve šolski uri na teden pisarno zamenjam za razred, kajti pogrešala sem pristen oseben stik z učenkami in učenci, naše skupno ustvarjanje in prepuščanje glasbeni umetnosti. Poučevanje glasbe ob torkih v šestem razredu me sprošča in mi daje občutek povezanosti z mladimi in zaposlenimi.

Kaj vas pri vodenju šole najbolj motivira, s katerimi izzivi se soočate, kako jih rešujete?
Moja motivacija so dobri odnosi med sodelavkami in sodelavci, učenkami in učenci ter starši. Glasbo sem poučevala desetletje, zato kot ravnateljica zelo dobro poznam vlogo in pomen, ki jo ima učitelj v razredu. Vrata moje pisarne so vedno odprta in oseben stik je tisti, na katerem ves čas gradim. Moj dosedanji največji izziv, zelo velika preizkušnja, je bil covid-19, ko so bila šolska vrata zaprta, pouk je potekal na daljavo, ravnateljica sem bila le nekaj mesecev, a ne samo to – doma sem imela tri otroke, hči je bila še v pleničkah, sinova sta vsak zase delala za šolo. Priznam, bilo je zelo, zelo težko obdobje, a sem se tudi veliko naučila. Na prvo mesto sem postavila družino, tako da sem okrožnice ministrstva, ki so prihajale na šolski elektronski naslov tudi čez vikend, brala v ponedeljek v službi. Zakaj? Ves čas sem imela v obziru, da vikend pripada družini, medtem ko so službene obveznosti del delovnih dni. Danes so naš vsakodnevni izziv čustvene in vedenjske stiske otrok ter iskanje poti, ki bi jim olajšale življenje v šoli. Izziv je ohranjati dobro finančno stanje pa vzdrževanje stavb itd. Veseli me, da smo šola, kjer veliko naredimo sami, z lastnimi rokami. Del naših načrtov je selitev šolske knjižnice v prostor, kjer je bilo v preteklosti stanovanje hišnika. To bo prostor, kjer se bo vsakdo dobro počutil ob listanju in prebiranju knjig, brez gledanja v računalnik ali tablico, v ozadju pa se bo slišala nežna glasba.

Omenili ste čustvene in vedenjske stiske otrok, katere so najpogostejše, katere oblike pomoči uporabljate?
V praksi ugotavljamo, da izjemno veliko težav izvira iz domačega okolja. Težko se je opredeliti katere so najpogostejše stiske, anksioznost pa je zagotovo v ospredju. Naj omenim nekaj oblik pomoči pri tovrstnih težavah, to so mesečne pogovorne ure učenk in učencev z razredničarkami in razredniki, vključevanje staršev, dodatna strokovna pomoč, individualni razgovori s svetovalno službo, spletna klepetalnica, mediacija, učilnica mavrica sprostitve itd.

Eden od novejših izzivov je zagotovo digitalizacija, ki postaja sestavni del poučevanja, kako se soočate s tem?
Digitalizacija je nedvomno izziv in hkrati priložnost v izobraževanju. V letošnjem šolskem letu smo se na šoli osredotočili na digitalno opismenjevanje ter razvijanje ključnih digitalnih kompetenc, ki bodo učenkam in učencem koristile v nadaljnjem izobraževanju in življenju. Šola bo s pomočjo Arnesovega razpisa prišla do novih računalnikov, interaktivnih zaslonov in robotkov, kar bo omogočilo sodobnejši pristop k poučevanju. Kljub temu digitalizacija ne sme izključiti klasičnih metod učenja – pisanja z roko, uporabe zvezkov in knjig ter dela na tabli. Pomembno se nam zdi, da osnovnošolke in osnovnošolci razvijajo tudi motorične in kognitivne spretnosti, ki jih prinašajo tradicionalni pristopi. Naš cilj je poiskati ravnovesje med tehnologijo in temeljnimi učnimi veščinami, da bi učenci pridobili celovito znanje za prihodnost. Osnova je, da znamo pisati, brati in računati.

Na izobraževanje vse bolj vpliva umetna inteligenca, katere so njene prednosti in slabosti?
Njena prednost se kaže v hitrejšem dostopu do informacij in optimizaciji nalog, a ima tudi precej slabosti – zasvojenost s sodobno tehnologijo lahko zmanjša sposobnost samostojnega razmišljanja in reševanja problemov, ne nudi razvoja socialnih veščin in čustvene inteligence, uvaja nas v svet, kjer manjka naša prvobitnost, oseben stik, dotik, objem ...

Tema številnih debat so pametni telefoni, nekatere šole jih popolnoma prepovedujejo, druge iščejo kompromise, kakšna je praksa na vaši šoli?
V naši šoli je uporaba telefonov med poukom strogo prepovedana, kar je tudi jasno zapisano v šolskih pravilih. V primeru, da učenka ali učenec telefon uporabi, ga odvzamemo. Ponj pridejo v tajništvo šole starši osebno. Ta pravila spoštujemo tudi zaposleni, saj si želimo biti zgled našim učenkam in učencem.

Ustaviva se še pri noveli zakona o osnovni šoli, ki med drugim uvaja nacionalno preverjanje znanja za tretješolce in uvedbo prvega tujega jezika za prvošolce, kakšen vpliv bodo imele na vzgojno-izobraževalni proces?
Angleščina v prvem razredu za nas ni nič novega, že vrsto let jo izvajamo, seveda z odobritvijo staršev. Pri tem smo šli v malenkost drugačen način poučevanja, kajti imamo učiteljico, ki išče nove poti pri posredovanju znanja, tako da pouk poteka na otroku prijazen in zanimiv način, brez delovnih zvezkov in učbenikov. Glede nacionalnega preverjanja znanja v tretjem razredu smo v kolektivu mnenja, da učenke in učenci z njim ne pridobijo ravno veliko. To je neka informacija trenutnega stanja, a pravi pokazatelj znanja to ni. Po opravljenem nacionalnem preverjanja znanja v šestem in devetem razredu vedno naredimo analizo za vsak predmet posebej ter na podlagi tega oblikujemo smernice za izboljšave.

Nekateri menijo, da bi bilo treba športni vzgoji nameniti več ur pouka na teden oz. naj bi bilo gibanje vključeno tudi v druge predmete, kakšno je vaše stališče, izkušnje?
Našim šolarkam in šolarjem je omogočenega zelo veliko gibanja. Začne se v jutranjem varstvu z gibanjem na prostem, če to le dopušča vreme. Veliko časa preživijo na prostem in v gibanju tudi v oddelku podaljšanega bivanja. Imamo tudi interesne dejavnosti ter obvezne in neobvezne izbirne predmete, ki jih ponudimo učenkam in učencem od četrtega razreda naprej. Redno se udeležujemo športnih tekmovanj, vsako dodatno uro športa pa bi seveda z veseljem vključili v naš vzgojno-izobraževalni proces.

Ali se je zaradi perspektivnega radeškega nogometaša in vašega bivšega učenca Benjamina Šeška povečalo zanimanje za nogomet?
Benjamina sem učila glasbeno umetnost, bil pa je tudi moj sosed v soseščini, kjer sem nekaj časa živela z družino. Spominjam se ga kot dečka z žogo, preprostega in vljudnega – in še vedno je takšen. Na šoli nas je že večkrat obiskal in vedno smo ga veseli, saj prinaša mnogo pozitivnih sporočil, predvsem pa, kaj je mogoče doseči z vztrajnostjo in trdim delom. Njegov vpliv se morda kaže v tem, da smo nogometu, ki ga izvajamo kot izbirni predmet, morali dati dodatno šolsko uro zaradi povečanega števila učencev. Ponosni smo nanj in v veselje nam je, da našo šolo krasi kar nekaj Benijevih rekvizitov.

Včasih se starši odločijo za kasnejši vpis otroka v prvi razred ali za šolanje na domu, kaj menite o tem?
Sama nisem ravno zagovornik tovrstnih odločitev, razen v primerih, ko gre za specifične potrebe otroka. Verjamem, da je pomembno, da otrok začne šolanje v okolju, kjer se počuti sprejetega in kjer lahko raste v skladu s svojimi sposobnostmi, vendar je treba pri tem upoštevati tako njegove individualne potrebe kot priporočila strokovnjakov.

V okviru osnovne šole in vrtca v Radečah deluje v Svibnem podružnična osnovna šola, kakšen je vaš pogled na njen obstoj?
Prepričana sem, da nas njen obstoj ne sme skrbeti, četudi je število otrok majhno. V njej potekata vzgoja in izobraževanje na visokem nivoju, pouk je bolj individualiziran. Učenke in učenci so uspešni na različnih področjih, tudi na ustvarjalnih, kar dokazujeta gledališka in folklorna dejavnost. Vzorno je sodelovanje s krajankami in krajani. Odlika naše podružnične šole je pristnost in povezanost. To je treba vzdrževati, negovati in podpirati tudi v prihodnje. Šola je srce kraja.

Kakšna je vloga medijev pri izobraževanju, ozaveščanju in informiranju, kakšen pomen ima lokalni časopis Posavski obzornik?
Mediji so ključni vir informacij in platforma za izmenjavo mnenj ter razprav o različnih temah v družbi. V procesu izobraževanja omogočajo dostop do različnih virov znanja, novic in mnenj, kar pripomore k širjenju obzorij ter spodbujanju kritičnega mišljenja. Lokalni časopis Posavski obzornik ima v tem kontekstu poseben pomen za posavski prostor, kjer poleg objavljanja lokalnih novic spodbuja tudi bralno pismenost. Časopis pomaga pri ohranjanju lokalne identitete, spodbuja sodelovanje in angažiranost prebivalcev ter omogoča izmenjavo mnenj in idej, kar je ključno za razvoj skupnosti.

Če strneva v nekaj stavkov vašo dosedanjo pot, kako bi jo opisali?
Moja življenjska pot je bila prepletena z izzivi, vzponi in padci, a glasba ter predanost vzgoji in izobraževanju mladih sta mi vedno kazali pot. Danes z veseljem stopam naprej, hvaležna za preteklost, ponosna na nauke, ki so me oblikovali, in polna pričakovanj za prihodnost. Na prvo mesto postavljam zdravje, ker se zavedam, kaj pomeni biti zdrav. Takoj zatem je moj partner in najina družina, nato je služba, ki jo srčno rada opravljam, a znam postaviti tudi meje. Ko zapustim šolsko stavbo, odidejo z menoj le šolski ključi. Na ta način ohranjam ravnovesje med službenim in družinskim časom. Moja stalna spremljevalka je seveda glasba. Sicer pa, kdo ve, kam me bo še vodila pot, morda bom nekoč odprla lastno pekarno in v njej pekla piškote. Rada imam izzive.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 20. marca 2025.

#povezujemoposavje