Jelka Tršinar: Zaupanje je temelj uspešnih osebnih in poslovnih odnosov

Njeno ime je zapisano na vratih, ki vodijo v pisarno sevniškega župana. Jelka Tršinar, geografinja in splošna jezikoslovka, na Občini Sevnica opravlja organizacijske in strokovne naloge v kabinetu župana. V njenem nasmehu in pogledu je čutiti predanost delu, ki ga opravlja z veliko odgovornostjo. Prihaja iz Telčic v sevniški občini, sedaj že skoraj dve desetletji živi v Gorenjih Raduljah v krajevni skupnosti Bučka v občini Škocjan. Pot jo je vodila skozi najrazličnejše projekte, je avtorica in urednica že kar nekaj knjižnih del, ki puščajo trajen pečat v lokalni skupnosti in prispevajo k bogatenju domoznanske zbirke.

Odraščali ste v vasici Telčice, katere vrednote so vam privzgojili starši, kdo je vplival na vaš sočuten odnos do sočloveka?
Odraščanje v majhni, redko poseljeni vasici na hribovitem obrobju sevniške občine s slikovitimi razgledi sem kot otrok doživljala idilično. Moj svet je bil preprost, vendar lep. Imela sem lepo in srečno otroštvo. Starši so me naučili vrednot kot so poštenost, delavnost, skromnost, odgovornost in hvaležnost. Življenje na kmetiji me je naučilo spoštovanja do narave, sočutja do živali, poprijeti sem znala za vsako kmečko delo. Tukaj sem se naučila ceniti skupnost in povezanost, saj so bili dobri sosedski odnosi zame takrat zagotovilo, da je moj svet varen, lep in brezskrben. Do šole na Telčah sem imela skoraj tri kilometre daleč, vendar sem oboževala vsakodnevno hojo v šolo in nazaj v vseh letnih časih. Tudi to me je na nek način utrdilo. Razgledi z vrha hriba na širšo Dolenjsko, na Gorjance in še dlje so bili zame nekaj posebnega in jih prav pogrešam. Včasih sem kar stala tam na vrhu in uživala v razgledih. Še danes se rada sprehodim po svoji nekdanji šolski poti in se spominjam dogodivščin iz otroštva. Navdih za razumevanje sveta sem črpala tudi iz ilustracij ilustratorke Jelke Reichman, ki sem jih videla v Cicibanu. Komaj sem čakala vsako naslednjo številko Cicibana in bila sem zelo ponosna, da nosiva enako ime. Ilustracije s tistimi njenimi ljubkimi otroškimi obrazki so bile zame pojem prijetne domačnosti, dobrote, popolnosti in čiste prijaznosti. Kasneje, ko sem odrasla, sem tudi na svojih potovanjih srečevala različne ljudi. Najbolj so se me dotaknile zgodbe preprostih ljudstev v tropskem gorskem svetu Azije, življenje v pletenih kolibah in zgodbe nomadov v širnih puščavskih stepah Mongolije. Vse to me je oblikovalo kot osebo, ki se danes zaveda pomena medsebojnih odnosov in si prizadeva prispevati k pozitivnemu okolju.

Kakšni so vaši spomini na prvo delovno mesto?
Na prvo delovno mesto imam resnično zelo lepe spomine. Moja prva redna zaposlitev je bila na osnovni šoli v Mokronogu, kjer sem poučevala geografijo, takrat je bil to zemljepis, pa spoznavanje družbe ter državljansko vzgojo in etiko. To je bil še čas osemletne osnovne šole in hkrati obdobje, ko se je pričenjalo postopno uvajanje devetletke. Kot pravkar diplomirana mlada geografinja sem želela učencem dati ne le novo znanje, temveč to znanje podati na njim čim bolj zanimiv način. Želela sem biti čim bolj inovativna. V pouk sem glede na učni program vključevala številne kreativne načine utrjevanja snovi, video vsebine, fotografije, avtentično glasbo, predmete in doživetja z mojih številnih potovanj, a tudi druga svoja znanja. Spominjam se prav posebnega doživetja ob obravnavi učne snovi o Japonski. Na začetku šolske ure sem na tablo v japonščini napisala Japonska. Učenci so bili seveda začudeni. »A kdo ve, kaj to piše, o čem se bomo danes učili?« sem jih vprašala, nato sem povedala še nekaj stavkov v japonščini. Si predstavljate reakcijo in kaj je sledilo? Razred je bil tako presenečen, da je takoj zavzeto sodeloval, čutila sem njihovo neverjetno motivacijo za delo, v zadnjih minutah ure pa smo se zabavali še z izgovarjanjem in pisanjem njihovih imen po japonsko. Kot jezikoslovka sem se namreč kar nekaj časa učila tudi japonščino. Sicer pa sem učence želela spodbuditi tudi k čim boljšemu poznavanju in razumevanju okolja, v katerem živijo, ter k spoštovanju narave in dediščine domače pokrajine. Vodstvu šole sem ponudila geografski in turistični krožek, ki sta bila zelo dobro sprejeta in obiskana. V spominu mi je še posebej ostal obisk vremenske postaje na Malkovcu. Učenci so namreč ob zaključku predstavitve ob dogovorjeni uri samostojno odčitali in javili podatke na ARSO v Ljubljano, na kar so bili zelo ponosni, saj so samostojno opravili čisto pravo in pomembno delo za vremensko statistiko tistega dne. V Mokronogu je bilo zame zelo dragoceno tudi sodelovanje s sedaj že pokojnim vsestranskim kulturnikom Stanetom Pečkom. Z njim, učenci, učitelji drugih predmetnih področij, tamkajšnjim turističnim društvom, krajevno skupnostjo in Markom Kapusom smo v sklopu turističnega krožka pripravili kar dva izjemna projekta. Enega o Emi Krški in njenem znamenitem čeveljcu, drugega o zgodovinarju in zdravniku Henriku Heferletu, s katerim je krožek osvojil zlato priznanje na regijskem in državnem turističnem tekmovanju. Ko sem se kasneje še vračala na šolo na valete, sem bila ganjena, ko sem videla, koliko učencev je izrazilo, da bodo šli študirat geografijo. Šele kasneje sem se zavedala, da sem bila morda jaz tista, ki sem jih navdihnila.

Na Občini Sevnica ste zaposleni že več kot 15 let, s katerimi nalogami in obveznostmi se srečujete kot svetovalka v kabinetu župana?
Kabinet župana je neke vrste stičišče različnih informacij, projektov in ljudi, ki prihajajo do župana. Tu prihaja do povezovanja posameznih zadev v celoto predvsem na usklajevalni ravni. Če se izrazim bolj tehnično, opravljam organizacijska in administrativno-tehnična opravila za župana in podžupana, pripravljam razna poročila in gradiva, skrbim za izvedbo vseh opravil v okviru delovno-poslovnih in protokolarnih dogodkov ter organizacije občinskih javnih prireditev. Med mojimi nalogami je zelo pomembna tudi koordinacija poslovnih stikov in obiskov, komunikacija z različnimi javnostmi, organiziranje sestankov in razgovorov ter predhodna priprava informacij za župana, organizacija in izvedba jubilejnih porok, obiskov župana pri jubilantih, priprava občinskega praznika, vodenje raznovrstnih evidenc in pisarniškega poslovanja. Sodelujem v raznih delovnih skupinah pri izvedbi projektov, po potrebi pa opravljam še druge naloge, ki jih odredi župan ali direktorica občinske uprave. Nabor vseh nalog je širok in raznolik, delo pa zelo dinamično. Seveda je zelo pomemben del mojega dela vsakodneven stik s strankami, z občankami in občani, dobavitelji in izvajalci storitev, a tudi interna komunikacija z zaposlenimi občinske uprave. Za vsakim dogodkom, projektom, sestankom je cela veriga opravil in vsak je pomemben člen v tej verigi, zato v komunikacijo vedno prihajam kot pozorna poslušalka in odprta do različnih mnenj. Moja prednost je dobro poznavanje delovanja družbe, okolja in inštitucij, vedno pa poskušam najprej slišati, se pogovoriti in nato po potrebi usmeriti stranko naprej.

Ali se je v tem času spremenil način dela, če se je, kako?
Da, precej se je spremenilo. Spremembe zakonodaje so praviloma prinesle vedno več dodatnih administrativnih obveznosti tudi na področju dela kabineta župana. Uvedba GDPR je precej spremenila nekatere procese dela, povezane z osebnimi podatki. V teh letih je občinska uprava prešla na nov dokumentarni sistem, uvedla nov sistem finančnega poslovanja in elektronsko podpisovanje. To so bile tri zelo velike spremembe za vse nas zaposlene v občinski upravi. Spremembe je prinesla tudi digitalizacija družbe in množična uporaba naprednih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, pametnih naprav in orodij. Izjemno se je povečal pomen digitalne pismenosti. Komunikacija je postala zelo pomembna veščina, za katero pa nas v preteklosti niso nikjer posebej usposabljali. Če se je pred 15 leti velik del komunikacije s strankami odvijal preko telefona in osebno, je sedaj stopila v ospredje elektronska pošta. S tem vprašanjem ste me spodbudili, da sem naredila eno hitro primerjavo in kot zanimivost lahko povem, da je na naslov kabineta župana pred nekaj leti prihajalo dnevno v povprečju med 20 in 30 elektronskih sporočil, danes pa med 50 in 60, v nekaterih dneh pa še bistveno več. Vse te spremembe zahtevajo veliko mero prilagodljivosti, učenja in hitrega odzivanja. Precej so se spremenila tudi pričakovanja družbe kot celote. Sprememb se ne bojim, doživljam jih kot nekaj pozitivnega in koristnega, saj običajno spodbudijo rast, razvoj, osvežitev delovnih procesov in posledično praviloma privedejo do večje učinkovitosti pri delu. Kljub navedenim spremembam pa ostajam v pristopu do ljudi preprosta, pristna in usmerjena k iskanju rešitev.

Kako pomembno je zaupanje med vami in županom?
Zaupanje kot vrednota je temeljni gradnik uspešnih odnosov, tako v osebnem življenju kot tudi v poslovnem okolju. Menim, da je ne glede na vrsto delovne organizacije zaupanje med vodstvom in zaposlenimi ključno za učinkovitost in uspeh. Zaupanje se gradi postopoma v obe smeri in temelji na poštenosti, odkritosti, iskrenosti, odgovornosti, zavezanosti k skupnim ciljem ustanove ter gradnji njene pozitivne podobe in ugleda. Vse to so vrednote, na katere prisegam pri svojem delu, tako delujem in bom tudi v prihodnje.

Občanke in občani imamo različna mnenja in pričakovanja, kako to vpliva na vas; vas spremlja kakšno vprašanje, težava, tudi po odhodu iz pisarne?
Pričakovanja in potrebe občank in občanov so različna, srečujem se namreč z najrazličnejšimi zadevami. Nekatere se me res dotaknejo. Nekatere lahko takoj uredim sama ali pa se predhodno posvetujem in uskladim z oddelki in vodstvom občine ter vrnem stranki povratno informacijo. So pa tudi zadeve, ki niso v pristojnosti kabineta župana niti v pristojnosti župana ali občine. Mnogi namreč iščejo neko osebno informacijo kot pomoč pri svojih nadaljnjih korakih, a jih tu samo usmerimo do pravih inštitucij. Raznolika mnenja meni osebno predstavljajo izziv, ki spodbuja moje razmišljanje, refleksijo in iskanje novih rešitev. Menim, da konstruktiven odziv na različna mnenja lahko dodatno prispeva h gradnji zaupanja z občani, zaupanje v lokalno skupnost in moje delo. Pomembno je, da pri soočanju z različnimi mnenji ohranjamo odprto in spoštljivo komunikacijo. Službenih izzivov običajno ne nosim domov. Raje ostanem v pisarni uro dlje oziroma dokler je potrebno, da stvari uredim na delovnem mestu. Ko odidem iz pisarne, pustim nerešene izzive v službi in si vzamem premor do naslednjega dne. Skozi leta sem spoznala, da je vzdrževanje jasne meje med osebnim in poklicnim življenjem potrebno, saj mi le-to omogoča boljše obvladovanje stresnih situacij, ohranja kakovost odnosov in lastno zdravje.

Vaše delo v dobrobit skupnosti ni neopaženo, kaj vam pomeni priznanje Združenja borcev za vrednote NOB Sevnica, ki so vam ga namenili za vašo povezovalno vlogo?
Priznanja sem se zelo razveselila, saj pomeni potrditev mojih prizadevanj za dobro in učinkovito povezovanje inštitucij. Zanj sem zelo hvaležna. Pogosto se zdijo stvari, ki tečejo gladko in brez zapletov tako zelo samoumevne, da postanejo povsem nevidne. Ljudje najpogosteje postanejo pozorni šele, ko nekaj ne deluje. Povezovalna komunikacija je po mojem mnenju ključni element za ustvarjanje pozitivnega in sodelovalnega okolja. Sodelovanje namreč vodi k ustvarjanju sinergije, kjer skupaj dosežemo več kot posamezno. Skupnost razumem kot prostor, kjer ljudje delijo ideje, izkušnje in podporo ter sodelujejo pri doseganju skupnih ciljev. Resnično obožujem tovrstne ustvarjalne povezovalne izzive med ustanovami in društvi.

Del svojega prostega časa namenjate raziskovanju preteklosti ...
Da, to je področje, ki ga naravnost obožujem. Kot turistična vodnica sem že v preteklosti raziskala in zbrala veliko podatkov, da sem bila lahko suverena pri vodenjih. Moja prva dva obsežnejša projekta na področju raziskovanja preteklosti sta bila z učenci v Osnovni šoli Mokronog. Kasneje so se zvrstili še drugi. Zelo odmeven je bil Bučenski ringlšpil leta 2007, kjer smo z učenci na domači šoli raziskovali igre in igrače dedkov in babic. Nekaj nadaljnjih raziskovanj se je izrazilo skozi knjižna dela. Začelo se je s članki in posameznimi objavami. Prvi večji knjižni projekt je bila koordinacija in tehnična podpora izidu obsežne monografije Občina Sevnica, ki je izšla v letu 2014. Največji samostojni izziv do sedaj je bil zbornik ob 160-letnici šolstva z naslovom Sonce sredi Bučke. Tukaj sem bila tako v vlogi avtorice posameznih prispevkov in fotografij kot tudi v vlogi urednice in koordinatorice vseh sodelujočih. Pri tej knjigi sem povezala 88 različnih posameznikov in ustanov. Obiski arhivov, muzejev, prebiranje šolskih kronik, iskanje gradiva pri še živečih in številni intervjuji so bili sicer časovno nekoliko naporni, saj sem si delo organizirala v popoldnevih, čez vikende in praznike, ampak je bilo zame osebno izjemno izpolnjujoče. Aktivno je sodeloval ves uredniški odbor. Sledila je knjiga Naših 20 let, ki je nastala ob 20-letnici delovanja Društva podeželskih žensk Bučka in nato še revija Bučklanar. Ta prinaša podroben pregled aktivnosti in utrip življenja v krajevni skupnosti v času covida. Ravno v tem času so se v kraju namreč odvili največji infrastrukturni projekti, ki smo jih čakali skoraj dve desetletji. Publikacija je povzela dogajanje obdobja dveh koronskih let. Pravkar je nastalo najnovejše knjižno delo Pod sloji besed, četrto v zadnjih petih letih, namenjeno pa je raziskovanju ljudskega imenoslovja v krajevni skupnosti Bučka. Tukaj sva s soavtorjem knjige, predsednikom krajevne skupnosti in turističnega društva Silvom Venetom raziskala ledinska imena v devetih vaseh krajevne skupnosti. Ko odmaknemo besede, se pod ljudskimi poimenovanji razkriva marsikaj: načini rabe prostora v preteklosti, značilnosti poselitve in številne naravne značilnosti. Ta in ostala dela nosijo pomembno vlogo pri ohranjanju krajevne dediščine in krepijo lokalno identiteto; so domoznanske narave in so vezana na kraj mojega bivanja oziroma na krajevno skupnost Bučka. Nastala so iz potrebe po trajnejši obeležitvi raznovrstnih društvenih in drugih za kraj pomembnih obletnic. V načrtu imam zaenkrat vsaj še dva knjižna projekta, ki bi ju želela realizirati v prihodnje. Na vrsto prideta, ko bo čas za to.

Na Bučki, kjer živite z družino, puščate med drugim sledi v turističnem in gasilskem društvu, katere bi posebej izpostavili?
V majhnem kraju se vse prepleta in večinoma je tako, da se nekaj ljudi udejstvuje v več različnih društvih. Projekti nastajajo povezano, formalno pa se izvedejo preko društva, ki lahko pridobi sredstva za izvedbo. Turistična društva, ki sodijo pod gospodarske dejavnosti, imajo praviloma nekoliko širše možnosti kot druga. V vseh teh letih se je v kraju zvrstilo ogromno večjih in manjših projektov, h katerim sem prispevala tudi sama. Med njimi so obnova vodnjaka s periščem, vzpostavitev in razvijanje turistične prireditve Semanji dan, vzpostavitev tematskih poti kot so Šolska pot dedkov in babic, Vodna učna pot, Knobleharjeva pot, Mlinarjeva pot, Čutna pot pri vrtcu, nadalje obnova posameznih manjših enot kulturne dediščine, zasnova ideje lipovega drevoreda, vzpostavitev e-točke, priprava promocijskih gradiv, informativnih tabel, delo s turističnim podmladkom v šoli, številne prireditve in izdani knjižni projekti.

Predani ste tudi prostovoljstvu, kjer ste prejeli že kar nekaj priznanj in nagrad, je to dodatna spodbuda?
Ja, res je. Prostovoljstvo je eden od načinov za obogatitev življenja. Je pozitivna sprememba v svetu. Sama ga doživljam kot neke vrste most, ki povezuje različne svetove. V različna društva sem vpeta že več kot 25 let. Morda je tudi zato zame v posebno zadovoljstvo delo z društvi, saj popolnoma razumem njihov položaj in izzive. Hvaležna sem, da so moja prizadevanja prepoznana tudi ob prejetih priznanjih, vendar pa v zadnjem času ob tem vprašanju vse bolj prepoznavam še nekaj drugega, kar je zame prav tako zelo pomembno, če ne še bolj. To je pot do cilja. Pravo zadovoljstvo se zgodi šele takrat, ko pot postane cilj in je cilj potovanje. Se sliši zapleteno? Povedati želim, da so zame izjemno pomembne tudi vse izkušnje, učenja, občutki in doživetja na poti do cilja. Povsem dopuščam, da imajo bralci različna stališča do te trditve.

Po izobrazbi ste geografinja in jezikoslovka, ali ste morda raziskovali, od kod imeni dveh vasi, ki ju zelo dobro poznate, Telčice in Bučka?
Obe naselji oziroma širše območje obeh sem že v času študija pogosto vključevala v seminarske in raziskovalne naloge tako pri geografiji kot pri jezikoslovju. Izvor imena in prvo omembo Bučke smo dodobra raziskali v sklopu prej omenjenega zbornika ob 160-letnici šolstva. Izvora imena za Telčice pa nisem še posebej raziskala. Sedaj ste mi dali izziv, ki se ga zagotovo lotim kdaj v prihodnje. Naj še povem, da smo našli povezavo z obema krajema preko graščine Radelca v Dolenjih Raduljah. Grad je skozi zgodovino zamenjal veliko lastnikov, spreminjale so se tudi njihove posesti. Gradu naj bi pripadale posesti ne le v katastrski občini Bučka, temveč poleg ostalih krajev tudi v katastrski občini Telče. Kraja danes povezuje pešpot, ki jo je pred leti vzpostavila Krajevna organizacija Društva izgnancev Slovenije – Bučka v spomin na nekdanjo okupacijsko mejo med Nemčijo in Italijo. Pohod Od Telč do Bučke je še vedno organiziran vsako leto v sklopu občinskega praznika v občini Škocjan.

Ali je Bučka še vedno precej razpeta med škocjansko in sevniško občino?
Kot del občine Škocjan se Bučka danes uvršča v statistično in razvojno regijo Jugovzhodna Slovenija. Zaradi nekdanje povezave s Sevnico pa krajani še vedno vse zadeve na ravni državne uprave, ki so vezane na krajevno pristojnost, urejamo v Sevnici. Upravne zadeve tako urejamo na Upravni enoti Sevnica, sodne opravke ali opravke na zemljiški knjigi urejamo na Okrajnem sodišču v Sevnici. Zadeve, povezane s socialnimi temami, urejamo na Centru za socialno delo Posavje, enota Sevnica. Mnogi krajani so tudi po izločitvi iz občine Sevnica še vedno obdržali osebne zdravnike v Zdravstvenem domu Sevnica. V dnevnih delovnih migracijah pa se prebivalci z območja Bučke že tradicionalno bolj usmerjajo v Novo mesto kot večji regijski zaposlitveni center. K temu zagotovo prispevata tudi bližina avtoceste in večja pogostost avtobusnih povezav.

Ena od posebnosti je povezana z volitvami. Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor iz leta 1992 je območje Bučke opredelil v 7. volilni okraj (Sevnica) znotraj 6. volilne enote (Novo mesto). Na volitvah poslancev v državni zbor je območje Bučke sčasoma prešlo v novomeški volilni okraj, ne da bi se zakon sploh spremenil. Na državnozborskih volitvah leta 2018 so krajani Bučke, skladno s takrat veljavno zakonodajo, po daljšem obdobju znova volili poslance v sevniškem okraju. S spremembo zakona 2021 pa je bila za volitve poslancev v državni zbor celotna občina Škocjan umeščena v sevniški volilni okraj. Pravzaprav se vse premalo zavedamo edinstvene lege tega kraja v prostoru na stiku dolenjske in posavske regije. Krajani dobro poznamo obe regiji in točno vemo, kje lahko opravljamo določene zadeve. Seveda pa občinske in regijske meje nikakor niso ovira za društvena in druge oblike povezovanja krajanov. Družinske, sorodstvene in prijateljske vezi med ljudmi ostajajo kljub novim administrativnim mejam.

Kaj vam pomenita družina in življenje na podeželju ter prosti čas?
Družina mi pomeni vse. Skupaj si pomagamo, se spodbujamo, se zabavamo, ustvarjamo spomine in si delimo življenjske trenutke, kar predstavlja neprecenljivo bogastvo. Življenje na podeželju dodaja temu močan občutek miru, obilja narave in hkrati preprostosti. Stik z naravo me umirja in obenem notranje poživlja. Prosti čas je zame kot nekakšen polnilec notranjih baterij, odmik od vsakodnevnih izzivov in čas, ko lahko poskrbim zase, si privoščim stvari, ki me veselijo in povezujejo s seboj. V tej celoviti povezavi družine, podeželskega življenja in prostega časa najdem vir moči, ki me napolnjuje in ohranja ravnovesje v življenju.

Posavski obzornik je vstopil v 27. leto izhajanja, kako vidite ta naš regionalni časopis?
Dolgoletna prisotnost Posavskega obzornika je zelo pomembna ne le v regijskem medijskem prostoru z vidika informiranja javnosti, temveč ima tudi izjemno pomembno povezovalno in dokumentarno vlogo za vse občine, ki jih pokriva. Kot zanesljiv vir informacij časopis predstavlja dragocen arhiv dogajanja v teh občinah. Glede na to, da časopis prihaja v vsa gospodinjstva, je tudi odgovornost občin, ki dajemo informacije v ta medij, velika. Moč pisane besede je v družbi še vedno zelo močna, saj omogoča bolj premišljeno izražanje. Menim, da se bo vloga Posavskega obzornika v regiji v prihodnje še dodatno okrepila. Vaša zavezanost novinarskim vrednotam, spletna prisotnost, odprtost do bralcev in aktualnost bodo zagotovo prispevali k dodatni krepitvi skupnostnih vrednot in identitete regije. Želim vam, da bi tudi v prihodnje ostali zvesti svojim temeljnim načelom in prinašali v domove bralcev veselje in kakovostno podane informacije še vrsto let. Vsem ustvarjalcem časopisa želim, da bi še naprej sledili lokalnim zgodbam, ki bogatijo življenje bralk in bralcev.

Smilja Radi

Pogovor je v krajši obliki objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 18. januarja 2024.

#povezujemoposavje