Kako prevrtano je Posavje? – 2. del

V prvem delu prispevka o posavskih vrtinah v prejšnji številki smo razkrili, koliko in kakšne vrtine ima Posavje, v kakšnem stanju so in katere od njih so danes še dejansko aktivne. Tokrat se osredotočamo na prihodnost: kje v Posavju se obetajo nove vrtine, kakšni izzivi spremljajo njihovo načrtovanje ter kako komunalna podjetja in občine vidijo nadaljnji razvoj oskrbe s pitno vodo? Obenem podrobneje pojasnjujemo tudi postopek pridobivanja dovoljenja za vodno vrtino, začenjamo pa s pomenom geotermalnih vrtin.

Geotermalni viri in projekti v Posavju

Geotermalne vrtine so vrtine, s katerimi iz globin Zemlje črpamo toploto, najpogosteje v obliki termalne vode. Namenjene so izkoriščanju geotermalne energije, torej naravne toplote zemeljskega notranjega sloja. V nasprotju z običajnimi vodnimi vrtinami, ki služijo za črpanje pitne ali tehnološke vode, so geotermalne vrtine globlje, saj morajo doseči sloje, kjer je temperatura vode dovolj visoka za uporabo v ogrevanju, kopališčih ali celo v industriji. S tehničnega vidika morajo biti geotermalne vrtine zasnovane posebej – materiali, konstrukcija in zaščita morajo biti odporni na toploto, pritisk in pogosto tudi večjo mineralno vsebnost vode.

Regija Posavje leži na območju, ki ima na nekaterih delih znaten geotermalni potencial. Še posebej izrazit je med Čatežem ob Savi in Brežicami, kjer so termalne vode razmeroma plitvo dosegljive in dosegajo temperature okrog 60 °C. Ta potencial že desetletja s pridom izkorišča največje slovensko termalno turistično središče Terme Čatež, kjer so v preteklosti izvrtali več termalnih vrtin z globinami do 600–700 m. Na Agenciji RS za okolje (ARSO) pravijo, da pri rabi geotermalne vode velja princip odvzema energije iz podzemne vode in vračanja vode v isti vodonosnik, kar pomeni, da količinsko stanje podzemne vode ne bi smelo biti poslabšano. Tehnologija črpanja Term Čatež pa je starejšega datuma, zato se voda po odvzemu toplote ne vrača nazaj v isti vodonosnik, še povejo na ARSO​. Iz Term Čatež na žalost nismo uspeli pridobiti podatkov o njihovih vrtinah, saj na naša vprašanja do zaključka redakcije niso odgovorili.

V Termah Paradiso v Dobovi imajo eno geotermalno vrtino globine 706 m​, iz katere pridobivajo vodo s povprečno temperaturo okoli 56 °C​. Termalna voda je dovolj topla, da je ni treba dodatno ogrevati​, uporabljajo pa jo v kombinirane namene – za ogrevanje objektov in kopališke bazene​, pove Diana Zevnik Ščrbačić iz Term Paradiso.

Poleg znanih kopaliških uporab je geotermalna energija lahko uporabna tudi širše, na primer za ogrevanje rastlinjakov ali industrijske rabe, kar je v Posavju v prihodnje povsem možno izkoristiti. V Termah Paradiso ocenjujejo, da je prihodnost geotermalne energije v teh koncih zelo obetavna, saj ima regija naravne danosti za trajnostni razvoj. »V turizmu ima geotermalna energija ključno vlogo pri razvoju termalnih centrov, wellness storitev in celostne ponudbe dobrega počutja,« poudarjajo in dodajajo, da ima termalna voda blagodejne učinke na revmo, zmanjšanje bolečin v gibalnem sistemu, pomaga pri fizioterapiji po poškodbah ter lajša simptome revmatoidnega artritisa​. Glavni izzivi pri uporabi geotermalnih vrtin so nevarnost onesnaženja podtalnice, morebitno zmanjšanje vodnih virov zaradi črpanja in potreba po rednem monitoringu kakovosti vode. Iz Term Paradiso še sporočajo, da imajo v primeru zmanjšanja vodnih virov v načrtu izgradnjo nove geotermalne vrtine oz. nadgradnjo obstoječega sistema, saj jim to omogoča veljavna koncesija.

Dr. Nina Rman in mag. Andrej Lapanje z Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS) potrjujeta, da je geotermalni potencial vsaj na območju Brežic in Krškega opazen in pomemben. Na severnem obrobju Gorjancev se v liniji Čateške prelomne cone, od Otočca preko Bušeče vasi in Kostanjevice na Krki vse do Čateža ob Savi, pojavljajo naravni termalni izviri. Ob nekaterih so bile izvrtane raziskovalne vrtine, ki pa večinoma niso zajele dovolj visoke temperature ali večje količine vode, zato se lokacije niso razvile. Ti viri imajo nekje od 16 do 35 °C. Hidrogeologa še povesta, da so največje uspehe pri izrabi globoke geotermalne vode v Posavju dosegli v Termah Čatež in zatem v Dobovi – tam sta bili vrtani dve vrtini, od katerih danes obratuje le vrtina v Termah Paradiso​. Daleč največji potencial je med Čatežem ob Savi in Brežicami. »Naprej proti Krškem se globina do termalnega vodonosnika občutno poveča, hkrati pa se geotermični gradient zmanjšuje, torej temperatura z naraščajočo globino narašča počasneje​ kot pri Čatežu. Vsekakor bi bilo mogoče razviti potencial geotermalne vrtine s temperaturo 35 °C in dovoljšno izdatnostjo pri Kostanjevici na Krki,« pojasnjujeta. Geološki zavod že vrsto let spremlja temperature na različnih globinah v vrtini pri Kostanjevici na Krki za potrebe ugotavljanja geotermalnega gradienta, sezonskega segrevanja tal in zaradi podnebnih sprememb. Lani so v sklopu projekta GeoCOOL FOOD izvrtali tudi 100 m globoko raziskovalno geosondo v Brodu v Podbočju, s čimer preučujejo potencial plitve geotermije, izrabe toplotne energije plitvih tal za ogrevanje in hlajenje​. Čeprav trenutno ni v teku nobenega večjega državnega ali regijskega projekta za novo termalno kopališče, Posavje na tem področju ostaja zanimiv potencial. Prav tako je ogrevanje in hlajenje stavb s pomočjo tehnologije toplotnih črpalk v sistemu zemlja – voda (geosonde) v spodnjem Posavju precej razširjeno in ima še velik potencial za rast.

Postopek za pridobitev dovoljenja za vrtino

Želite tudi vi izkopati vrtino na svojem zemljišču? Postopek ni tako enostaven. Po pojasnilih strokovnjakov z GeoZS nadzor nad rabo voda v Sloveniji izvaja Direkcija RS za vode (DRSV)​. V praksi to pomeni, da mora investitor pred vrtanjem ali vgradnjo geosonde opraviti več korakov. Najprej je treba pridobiti dovoljenje za raziskavo voda (za izvedbo poizkusne vrtine) in vodno soglasje pri pristojnih službah DRSV​. Ko je vrtina izvedena in preizkušena, sledi vloga za vodno dovoljenje za rabo vode, ki dovoljuje stalno črpanje podzemne vode za določen namen​. K vlogi je treba priložiti precej dokumentacije: tehnično poročilo o izvedbi vrtine, geološke strokovne podlage, hidrogeološko poročilo o črpalnem preizkusu, kopijo katastrskega načrta parcele, dokazilo o lastništvu oz. soglasje lastnika zemljišča in druge priloge​. Vsebina vlog se lahko nekoliko razlikuje glede na predvideno rabo vode (ali gre za lastno gospodinjstvo, namakanje, tehnološko vodo v industriji ipd.), toda v osnovi je postopek enak za vse vrste vodnih vrtin​. Ko je vloga popolna in če predlagani novi vodni vir ni v konfliktu z obstoječimi (na primer v neposrednem zaledju občinskih zajetij za pitno vodo), je pridobitev vodnega dovoljenja dokaj rutinska upravna zadeva​.

Pri geotermalnih vrtinah, globljih vrtinah za izkoriščanje geotermalne vode, je pot nekoliko drugačna. Zaradi večjih globin in energetskega izkoriščanja se tukaj zahteva tudi rudarski projekt, namesto običajnega vodnega dovoljenja pa je treba pridobiti koncesijo za rabo termalne vode.

Postopki so torej bolj zahtevni in vključujejo več soglasij. V pomoč investitorjem so strokovnjaki Geološkega zavoda v okviru projekta INFO-GEOTHERMAL pripravili celo posebne smernice za razvoj geotermalnih vrtin in reinjekcijskih vrtin, ki opisujejo vse tehnične podrobnosti in potrebna dovoljenja za takšne projekte​. Na portalu gov.si pa so javno dostopna tudi podrobna navodila za pripravo in oddajo vlog za vodna dovoljenja – iskalni niz »vodno dovoljenje« nas usmeri na pristojne strani DRSV z razlagami postopka​.

Načrti za nove vrtine in razvoj vodnih virov

GeoZS preko raziskovalnih projektov po svojih zmožnostih dela na raziskavah regionalnega vodnega kroga, kjer proučuje povezanost reke Save z viri plitve podzemne vode in izvor termalne vode. Na že omenjeni geosondi v Brodu v Podbočju izvajajo napredne meritve temperature z optičnimi vlakni in teste toplotnega odziva, s katerimi raziskujejo geotermične lastnosti tal. S temi podatki bodo letos za projekt MOPE nadgradili obstoječe smernice za vrtanje v plitvi geotermiji do globine 300 metrov, kar bo olajšalo tudi investicije v nove sisteme rabe plitve geotermije.

»Ko govorimo o vrtinah, je glavna težava ta, da so manj izdatne od tega, kar so pokazale hidrogeološke raziskave in črpalni poskusi. V začetku je bila večina vrtin tudi neustrezno izvedena oz. so bile nekatere izvedene kot raziskovalne, pa so jih vseeno začeli uporabljati kot črpalne za vodooskrbo, kar je zdaj pogosto izvor težav,« sporoča vodja VO-KA mag. Gregor Klemenčič iz Kostaka Krško. Pravi še, da so sanacije obstoječih vrtin zahtevne in po njihovih izkušnjah večinoma neuspešne. Njihova glavna težava je vrtina Arto, v lanskem avgustu se je namreč zmanjšala njena izdatnost, zato so vrtino sčistili, to pa ni pripomoglo k izboljšanju njenega stanja. »Vrtina je v slabem tehničnem stanju, dodatno se je poslabšala še kakovost vode – vonj, okus itd.,« pojasni Klemenčič in doda, da je v izvedbi že nova vrtina in da bo ta zaključena v letošnjem letu. Izziv je zagotovo iskanje novih vodnih virov, saj so v mestni občini Krško vsa do zdaj opredeljena območja že raziskana in izkoriščena. »Raziskave so vedno optimistične in predvidevajo, da bo vode veliko, vendar se pravo stanje pokaže šele, ko se vrtina izvrta, naredi črpalni poskus in opravi analiza vode.« Kot še navaja, so bili vsi dosedanji vodni viri v njihovi občini (Brege, Rore, Drnovo, Arto ...) raziskani že do leta 1994, nekateri še bistveno prej, zato danes ne gre več za dopolnjevanje obstoječega sistema, temveč za popolnoma novo iskanje.

Eden najpomembnejših prihodnjih projektov v naslednjih letih bo zagotovo vrtina Brege II. S to vrtino naj bi dodatno razbremenili črpališče Brege, hkrati pa zagotovili novo varno alternativo v primeru povečanih potreb ali izpada.

Iz Komunale Brežice trenutno ne poročajo o posebnih težavah z izdatnostjo – vodne vire skrbno vzdržujejo in redno spremljajo njihovo kvaliteto z internim in zunanjim monitoringom​. Kljub temu se zavedajo, kot nam je odgovorila mag. Jadranka Novoselc, da največjo nevarnost za podtalnico predstavljajo morebitna onesnaženja iz okolja, zato v sodelovanju z državnimi ustanovami skrbijo za varovanje vodovarstvenih območij​. Več vodovodnih sistemov v brežiški občini je med sabo že povezanih, kar omogoča preusmerjanje vode v primeru izpada in čim manj motenj pri oskrbi. Kot nam je pojasnila, »so trenutni viri sicer stabilni in zadostni, a se skupaj z občino že usmerjamo v preučevanje dodatnih lokacij za črpanje pitne vode, ki bi v prihodnosti omogočile večjo količinsko stabilnost«. Na brežiški komunali menijo, da ima Slovenija priložnost, da postane ena izmed vodilnih držav na področju varovanja in trajnostnega upravljanja z vodnimi viri, a le ob ustreznih ukrepih in odgovornem ravnanju vseh deležnikov, kot so zaščita vodnih virov, učinkovito upravljanje – npr. zmanjševanje izgub v vodovodnem omrežju, redno vzdrževanje sistema in obnova, prilagajanje na podnebne spremembe, racionalna poraba, ozaveščanje o skrbi za vodo itd.

Po podatkih uradne evidence o podeljenih vodnih pravicah (Vodna knjiga, stanje 31. 3. 2025) se na območju Posavja – torej v občinah Brežice, Krško, Kostanjevica na Krki, Sevnica, Radeče in Bistrica ob Sotli – trenutno uporablja voda iz 257 vrtin. Največ vrtin, 110, se uporablja za pridobivanje toplote (na primer za ogrevanje), 71 vrtin služi za zalivanje in namakanje kmetijskih ter drugih površin, 25 vrtin se uporablja za tehnološke namene v industriji, 43 je namenjenih za oskrbo javnih vodovodov s pitno vodo, osem pa za lastno oskrbo s pitno vodo (vir: DRSV).

V občini Sevnica so po navedbah direktorja Komunale d.o.o. Sevnica Mitje Udovča v zadnjih letih prav tako okrepili črpanje podzemne vode. Že leta 2020 je GeoZS za občino izdelal hidrogeološko poročilo, ki je izpostavilo tri perspektivne lokacije za nove vrtine s skupno ocenjeno izdatnostjo okrog 30 l/s​. Kot najbolj obetavna se je pokazala dolina potoka Sevnična pri Prapretnem, a ker leži cca. 11 km od mesta Sevnica, bi bilo za izkoriščanje tamkajšnje vode treba zgraditi nov vodovod vsaj do naselja Orešje. Druga možna lokacija je območje naselja Dolnje Brezovo, kjer je Občina Sevnica v preteklem letu že izvrtala novo vrtino globine 200 m (oznaka DB-2) v dolomitnem vodonosniku. Ta nova vrtina bo omogočila delno nadomestitev dotoka iz obstoječih sevniških vrtin Still-1 in Still-2, ki oskrbujeta industrijsko cono Sevnica​​. Udovč omeni, da v sodelovanju z GeoZS trenutno poteka še geološko-hidrološko kartiranje terena med Impoljco in Radno z namenom določiti tretjo lokacijo za dodaten vodni vir, ki bi skupaj z vrtino DB-2 količinsko nadomestil zdajšnje zajetje v industrijski coni​. Poudarja, da zaenkrat pri obratovanju vrtin ne zaznavajo posebnih težav – v preteklosti so z evropskimi sredstvi temeljito posodobili vodovodno omrežje in medsebojno povezali več vodovodov, kar zdaj omogoča nemoteno oskrbo tudi ob izpadih (denimo ob okvari črpalke ali med dolgotrajno sušo)​. Vrtine in zajetja, ki jih upravlja sevniška komunala, imajo vsa urejena vodna dovoljenja, nekateri manjši viri pa so bili zaradi priključitve tamkajšnjih naselij na večje sisteme opuščeni – ti viri nimajo več dovoljenj, bi pa lahko ob obnovi služili drugim namenom, npr. namakanju kmetijskih površin. Kot zanimivost direktor dodaja, da so ob prenovi vodovoda v dolini Sevnične namestili celo mikro hidroelektrarno (Peltonovo turbino moči ~15 kW) v vodovodnem raztežilniku Pecelj, ki z izrabo višinske razlike med zajetjem in rezervoarjem proizvede nekaj elektrike za omrežje​. Takšni projekti kažejo na inovativne pristope, ki lahko spremljajo izrabo podzemne vode.

Kakovost podzemne vode pod drobnogledom

Z ARSO, v imenu katerega so nam odgovorili sodelavci Peter Frantar, Petra Souvent in Polonca Mihorko (pri tem nam je bil v veliko pomoč naš posavski rojak Sašo Petan), nas opozarjajo še na ključen problem – stanje podzemne vode. Na nekaterih mestih, denimo na opazovalni vrtini Drnovo, so že več let zaznani porasti nitratov. »Ti se dvigujejo zaradi intenzivne kmetijske rabe v neposrednem vodovarstvenem zaledju,« pravijo. Iz Kostaka dodajajo, da bi bilo nujno omejiti gnojenje z gnojevko na vodovarstvenih območjih, saj to »nepovratno ogroža kakovost pitne vode«.

Posavje spada med vodnato bogate predele države, a kakovost podtalnice ni povsod brezhibna. ARSO že od leta 1990 sistematično spremlja kemijsko stanje podzemne vode v Posavju – trenutno imajo v državni monitoring vključenih 13 merilnih mest po regiji​. Gre za izvajanje evropskih direktiv o varstvu podzemne vode, rezultati meritev pa se analizirajo glede na mejne vrednosti, določene v uredbi o stanju podzemnih voda. V Posavju so med glavnimi kazalci onesnaženosti nitrati in pesticidi zaradi kmetijstva ter raztopljene snovi zaradi industrije in komunalnih vplivov.

Na podlagi uradnih podatkov ARSO trenutno za večino vodnih teles v Posavju velja dobro kemijsko stanje, lokalno pa se pojavljajo povišane koncentracije nitrata.

Tako je na primer na opazovalnem mestu Drnovo po letu 2012 zaznan porast vsebnosti nitrata v podtalnici​. Dolgoročni trend (1998–2023) je tam naraščajoč, čeprav v zadnjem desetletju ni več statistično izrazit​. Po drugi strani pa nekatera druga merilna mesta (npr. PB-20 pri Podbočju, Stari Grad pri Krškem in Vrbina) kažejo upadanje koncentracij nitrata skozi 90. in 2000. leta, vendar so se tudi tam v zadnjih letih vrednosti ustalile​. Skratka, onesnaženje z nitrati ostaja izziv predvsem na kmetijskih območjih Krškega polja. Ni naključje, da prav tam potekajo ciljni raziskovalni projekti (npr. projekt NITRAT v sodelovanju z MKGP in ARIS), kjer razvijajo trajnostne kmetijske prakse za zmanjšanje vnosa gnojil v vodonosnik​​.

Drugi problem kakovosti izvira iz mikrobiološke oporečnosti plitvih zajetij. V manjših vodnih virih, ki so vezani na površje, se ob nalivih močno poveča motnost in pojavljajo bakterije fekalnega izvora​. Na vodovodu Veliki Kamen tako ob vsakem večjem dežju voda za nekaj gospodinjstev postane neuporabna za pitje. Tamkajšnjim odjemalcem morajo tako zagotavljati vodo iz plastenk. K sreči javni sistemi zdravstveno neustrezne vode ne spuščajo v omrežje – takšne lokalne izvire upravljavci bodisi ukinejo, sanirajo bodisi ustrezno obdelajo, preden gre voda med porabnike. V posavskih vodovodih se skladno z zakonodajo izvajajo redne analize, rezultati pa kažejo, da je voda, ki priteče iz pipe, varna za uporabnike.

Od leta 2018 ARSO v podzemni vodi spremlja tudi spojine iz skupine PFAS, to so strupene, slabo razgradljive spojine, ki se lahko širijo na velike razdalje po zraku in/ali vodi. So škodljive za okolje in zdravje, saj se kopičijo v organizmih, lahko povzročajo raka, vplivajo na hormonsko ravnotežje in lahko okvarijo imunski sistem. »V letu 2024 smo nabor spojin iz skupine PFAS razširili na skupino 20 spojin, ki bodo ob spremembi zakonodaje v naslednjih letih postale del ocene kemijskega stanja podzemne vode,« poroča Kostak. Spojine iz skupine PFAS industrijske kemikalije so imele zaradi svojih hidrofobnih in lipofobnih lastnosti v preteklosti širok spekter uporabe. Uporabljale so se v čistilnih izdelkih, penah za gašenje in kot impregnacijsko sredstvo v številnih izdelkih, kot so preproge, pohištvo, papir, tekstil in usnje. Danes je uporaba močno omejena, uporaba je dovoljena le tam, kjer niso našli ustrezne zamenjave, npr. v fotografski industriji, industriji elektronike in polprevodnikov ter hidravličnih tekočinah v letalih. Na območju Posavja sta s spojinami iz skupine PFAS obremenjeni dve merilni mesti, in sicer Sp. Stari Grad NE-1177 in Krška vas Kvas – 1/15.

Zaključimo lahko torej, da razvoj vodnih virov v Posavju poteka, a je odvisen od razpoložljivosti, kakovosti vode in predvsem sodelovanja vseh akterjev. Sodelovanje med komunalami, občinami in državnimi institucijami ostaja ključno, da se Posavje napaja s čisto in kakovostno vodo tudi v prihodnje. Voda je predragocena, da bi jo jemali kot samoumevno.

Hana Zupanc, Staša Gunčar Žnidaršič in Rok Retelj

Prispevek je (v malo krajši obliki) objavljen na tematskih straneh Posavski vodni krog v Posavskem obozorniku, ki je izšel 3. aprila 2025.

#povezujemoposavje