»Kako zagotoviti mobilnost za vse v Posavju?« (o projektu, ki v Posavju še dolgo ne bo izvedljiv, op. p.)

Regionalna razvojna agencija Posavje (RRA) je v sodelovanju z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo (MOPE) ter Direktoratom za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP)  6. novembra v prostorih RRA organizirala regijski posvet z naslovom Kako zagotoviti mobilnost za vse v Posavju. Na posvetu so razpravljali o izvedbi Evropskega tedna mobilnosti (ETM) ter o problematiki mobilne revščine v Posavju, pri čemer so bili predstavljeni tudi ukrepi, ki jih pripravljata MOPE in DUJPP za njeno zmanjšanje.

Pia Primec, nacionalna koordinatorica Evropskega tedna mobilnosti (ETM) na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, je uvodoma povzela namen izvajanja različnih aktivnosti v okviru ETM, ki trenutno potekajo že v 138 slovenskih občinah (od skupno 212). V občini Brežice so ETM letos izvedli že osemnajstič, v Mestni občini Krško sedemnajstič, kjer so različne aktivnosti potekale skozi cel september, v občini Sevnica pa trinajstič zapored. Prvič so se obeleževanju ETM letos pridružili tudi v občini Bistrica ob Sotli. Kot izstopajoči projekt v Posavju je Primec izpostavila projekt »S kolesom ob Savi«, ki ga na MOPE kot primer dobre prakse predstavljajo tudi drugim slovenskim občinam. Projekt s športno aktivnostjo povezuje štiri posavske občine in številne ljubitelje kolesarstva, ki v velikem številu prekolesarijo traso od Radeč do Brežic. ETM izvaja sicer 2755 mest po 46 državah.

A se vse »lepo in prav«, kot bi lahko povzeli vtis s posveta, na območju Posavja žal konča že pri nosilnem naslovu letošnjega Evropskega tedna mobilnosti – Mobilnost za vse!. Tema po eni strani poudarja nujnost zmanjševanja uporabe osebnih prevoznih sredstev in s tem zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, ki nastajajo v prometu. Spodbuja tudi večjo fizično aktivnost prebivalstva z več pešačenja in kolesarjenja, uporabo električnih prevoznih sredstev ter pogostejše koriščenje javnega potniškega prometa idr., po drugi strani pa opozarja, da bi morali imeti vsi prebivalci – ne glede na starost, finančne zmožnosti, spol, lokacijo ali telesne sposobnosti – enake možnosti dostopa do trajnostnih oblik mobilnosti. Če povzamemo na kratko: tema letošnjega ETM neposredno naslavlja izzive mobilne (prevozne) revščine.

Kaj je prevozna revščina?

V osnovi pojem prevozne revščine označuje pojav, ko posameznik ali gospodinjstvo nima ustreznega dostopa do prevoznih možnosti, ki bi mu omogočile doseganje ključnih storitev in dejavnosti, ali pa si teh možnosti finančno težko privošči. Gre torej za nezmožnost ali težavo pri kritju stroškov osebnega ali javnega prevoza oziroma za slabo dostopnost prevoznih sredstev, ki so nujna za vključevanje v osnovne družbene in gospodarske dejavnosti. V nadaljevanju lahko t. i. prevozno revščino razvrstimo v pet osnovnih oblik, in sicer: neustreznost prevoza glede na fizično stanje posameznika – ko oseba nima dostopa do prevoza, ki bi ustrezal njenim fizičnim zmožnostim, kar vključuje tako pomanjkanje prilagojene infrastrukture kot tudi neustrezne prevozne storitve; prostorska nedostopnost prevoza – ko obstoječe prevozne možnosti ne omogočajo doseganja želenih destinacij, ki so ključne za vsakdanje življenje in ohranjanje kakovosti bivanja; finančna nedostopnost – kadar so stroški mobilnosti previsoki glede na dohodek posameznika ali gospodinjstva; časovna neučinkovitost – ko posameznik za potovanje porabi nesorazmerno veliko časa; v tej skupini so posebej ranljivi tisti, ki nimajo avtomobila in so odvisni od javnega potniškega prometa (JPP) in nevarne ali nezdrave potovalne razmere – kadar so pogoji potovanja za posameznika nevarni ali škodljivi za zdravje.

O tej problematiki sta zbranim poslušalcem, predstavnikom občin, zavodov ter medijev, spregovorila specialist prometnih ved Jošt Šmajdek z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE) ter Miran Sečki, Sevničan in direktor v letu 2022 ustanovljene Družbe za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP). Slednja je z delovanjem pričela leta 2023, njen namen pa je povezovanje razpoložljivega železniškega in avtobusnega potniškega prometa v celovito javno prometno mrežo.

Kljub zanimivemu uvodu pa se govorca nista konkretno dotaknila največje težave Posavja – ne le pomanjkljivih, temveč pogosto povsem neobstoječih medkrajevnih linij javnega potniškega prometa. Posledično je namreč v naši regiji prisotna izrazito visoka mobilna (prevozna) revščina, kar potrjuje tudi publikacija Mobilna revščina v Sloveniji, ki so jo pripravili strokovnjaki Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Iz raziskave je razvidno, da ima Posavje – zaradi nezadostnih povezav javnega potniškega prometa – drugo najvišjo stopnjo prevozne revščine v Sloveniji, predvsem z vidika prostorske in časovne dostopnosti. Te težave najmočneje občutijo najranljivejše skupine prebivalstva: starejši, invalidne osebe, osebe s posebnimi potrebami ter tisti, ki živijo na ali pod pragom revščine in nimajo lastnega prevoza. Na območju posameznih občin se mobilnost izven mestnih središč in ožjih obmestnih pasov večinoma zagotavlja s šolskimi prevozi, ki potekajo le dvakrat dnevno in ne delujejo med vikendi ali šolskimi počitnicami. Zaradi pomanjkanja rednih linij javnega potniškega prometa, če izvzamemo železniško povezavo od Dobove do Sevnice, pa je v Posavju skoraj nemogoče, da bi prebivalci iz krajev zunaj mestnih središč po Posavju brez lastnega prevoznega sredstva opravili poti ali opravke v sosednjih občinah.

Ukrepi za omilitev prevozne revščine

Med desetimi možnimi ukrepi za omilitev prevozne revščine v Sloveniji, ki so jih na MOPE prepoznali v okviru raziskovalnega projekta, je Jošt Šmajdek izpostavil naslednje: izboljšanje prostorsko-časovne dostopnosti javnega potniškega prometa (JPP), integracijo in prilagoditev šolskih prevozov v sistem JPP, uvedbo prevozov na klic in njihovo vključitev v sistem JPP, ureditev infrastrukture ter integracijo storitev mobilnosti v t. i. »prvem in zadnjem kilometru«, zagotovitev cenovne dostopnosti JPP za prevozno ranljive skupine, prilagoditev JPP osebam z oviranostmi, organizacijo prevozov »od vrat do vrat« za osebe, ki zaradi oviranosti ne morejo uporabljati običajnega JPP, vzpostavitev mobilnostnega svetovanja, dodeljevanje finančnih subvencij socialno šibkim, ter spodbujanje lokalnega prebivalstva k uporabi trajnostnih oblik mobilnosti.

Kot lahko ugotovimo, so vsi navedeni ukrepi dolgoročno naravnani. Kot je med drugim poudarila Ana Bercko iz Občine Bistrica ob Sotli, je namen teh ukrepov predvsem v črpanju razpoložljivih evropskih sredstev, ne pa v neposrednem reševanju vsakodnevnih težav pri organizaciji prevozov znotraj in med občinami. Na MOPE sicer pripravljajo vrsto ukrepov in naložb v okviru Socialnega načrta za podnebje, ki obravnava vplive oblikovanja cen ogljika v sektorjih gradbeništva in cestnega prometa na ranljiva gospodinjstva, mikropodjetja ter uporabnike prevoznih storitev. Cilj teh ukrepov je zagotoviti cenovno dostopno ogrevanje, hlajenje in mobilnost. Za izvajanje ukrepov bo med 1. januarjem 2026 in 31. decembrom 2032 v okviru Socialnega sklada za podnebje na voljo do 65 milijard evrov, pri čemer bodo morale države članice EU zagotoviti najmanj 25 % ocenjenih skupnih stroškov svojih načrtov. Sloveniji bo iz tega sklada namenjenih okvirno 357 milijonov evrov za zmanjševanje prevozne in energetske revščine (znesek brez DDV).

Za omilitev prevozne revščine bo država v prihodnjem letu začela pilotni projekt prevozov na klic z uporabo kombiniranih električnih vozil. V okviru projekta je predviden nakup 12 e-vozil, kar pomeni le eno vozilo na posamezno regijo. Takšna razporeditev je že sprožila vprašanja o izvedljivosti – Gregor Brodnik z Mestne občine Krško je izpostavil, da bi si moralo eno vozilo deliti kar šest občin. Na vprašanje, kako naj bi sistem deloval v praksi, predstavnik ministrstva Šmajdek ni imel konkretnega odgovora, je pa pojasnil, da gre za začetno fazo širšega načrta. Načrt predvideva, da bodo lokalne skupnosti po Sloveniji do leta 2027 prejele dodatnih 42 električnih vozil oziroma operativnih enot, v naslednjih letih pa skupno 215 takih enot ter še 15 vozil za tehnično rezervo. Poleg nakupa vozil bodo izvedeni tudi nakupi polnilnih postaj ter razvoj aplikacije, ki bo omogočila integracijo prevozov na klic z obstoječimi sistemi javnega potniškega prometa (DUJPP). Za delovanje sistema bodo vzpostavljeni tudi klicni center in zaposlitev voznikov. Lokalne skupnosti bodo že v prvem letu delovanja dobile možnost subvencioniranega nakupa skupno 50 kombijev s 7+1 ali 8+1 sedeži, namenjenih prevozom za prevozno revne prebivalce. Poleg tega bo uveden sistem vavčerjev za spodbujanje trajne mobilnosti in energetske učinkovitosti. Občani bodo lahko vavčerje unovčili za naložbe v balkonske sončne celice, nakup palet ali plačilo položnic za ogrevanje, izvedbo manjših ukrepov za zmanjšanje toplotnih izgub, nakup vozovnic za javni potniški promet, e-koles ali tovornih koles ter za članarine pri sistemih izposoje koles. Vse navedeno je del predloga socialnega načrta za podnebje 2026–2032, ki je trenutno v javni obravnavi in bo odprt do konca tega meseca.

Cilj DUJPP: kakovosten javni potniški promet 

Kot je pojasnil direktor DUJPP Miran Sečki, si na direktoratu prizadevajo zagotoviti učinkovit in kakovosten javni potniški promet, saj je doslej manjkal enoten upravljavec, potniki pa so se soočali z nezdružljivimi voznimi redi avtobusov in vlakov, nad storitvami pa praktično ni bilo nadzora. V dobrem letu delovanja so rezultati že vidni – v letu 2024 so zabeležili 8,5 odstotka več avtobusnih in 2,7 odstotka več železniških prevozov, vzpostavljenih je bilo 29 novih intervalnih voznih redov, okoli 440.000 uporabnikov pa je koristilo subvencioniran prevoz s čipirano kartico IJPP, ki omogoča uporabo vlaka in avtobusa z eno samo vozovnico. Med aktualnimi projekti je tudi vzpostavitev enotnega informacijskega portala, ki bo potnikom omogočal med drugim vpogled v načrtovanje poti, sledljivost avtobusov in vlakov ter preverjanje povezav med različnimi ponudniki javnega prevoza. Čeprav so se razpravljavci strinjali, da so premiki vidni, so obenem opozorili, da brez izboljšanja železniške in cestne infrastrukture – torej “trdne hrbtenice” javnega prometa – večjih sprememb ne gre pričakovati kmalu. Ali kot je povzel direktor Galerije Božidar Jakac Goran Milovanović, dokler bo hrbtenica (železnica, cestna infrastruktura, op. p.) JPP v povoju in bodo okončine v longetah (število razpoložljivih linijskih prevozov, op. p.), bomo na korenite spremembe čakali še mnogo let.

B. M.