Kam z dodatnim evrom in kje bi ga vzeli?

Kam bi občinski svetniki usmerili dodatna sredstva, če bi lahko bistveno povečali eno proračunsko postavko? In kje bi jih poiskali, če bi morali katero zmanjšati? Njihovi odgovori kažejo, da so v ospredju predvsem infrastruktura, podpora društvom in mladim, varnost ter razvoj trajnostne mobilnosti, med predlogi za prihranke pa so tudi stroški projektov z nejasnimi učinki.

Več za ceste, krajevne skupnosti in mlade

Kostanjeviški občinski svetnik Matej Kuhar bi dodatna sredstva najprej namenil infrastrukturi, predvsem vzdrževanju cest. Ob tem poudarja tudi pomen podpore aktivnim posameznikom in skupinam, zlasti mladim, ki s svojim delom in rezultati prispevajo k življenju v občini. Pri zmanjševanju proračunskih postavk je precej zadržan, saj je kostanjeviški občinski proračun že tako majhen. »Vsako znižanje sredstev na kakršni koli postavki bi se takoj poznalo,« dodaja. Podobno o omejenih finančnih možnostih razmišlja Ambrož Zorenč, občinski svetnik iz Bistrice ob Sotli. Ker gre za majhno občino z majhnim proračunom, bi najraje povečal vse postavke, zato se le stežka odloči za eno samo. Kot pomembno sistemsko rešitev vidi prenos stroškov vrtca, ki jih zdaj plačuje občina, na državo. S sproščenimi sredstvi bi lahko po njegovem mnenju občina okrepila, denimo, pomoč mladim pri reševanju stanovanjskega vprašanja ter subvencije v kmetijstvu in gospodarstvu. Več sredstev za krajevne skupnosti bi namenil sevniški občinski svetnik Damjan Žibert z Neodvisne liste za razvoj krajevnih skupnosti v Občini Sevnica. Na drugo mesto postavlja vzdrževanje lokalnih cest in javnih poti, na tretje pa financiranje društev in športa. Prepričan je, da je na vseh treh področjih v občinskih proračunih premalo denarja. Pri vprašanju, kje bi sredstva zmanjšal, je neposreden: »Zmanjšal bi predvsem županovo postavko.«
 
Krška občinska svetnica mag. Nataša Šerbec (SD) bi povečala sredstva za javni razpis za delovanje društev s področij turizma, kulture, mladih in športa ter veteranskih združenj. Društva po njenem mnenju s prostovoljnim delom pomembno prispevajo h kakovosti življenja, povezujejo generacije, ohranjajo tradicijo ter krepijo solidarnost in pripadnost lokalnemu okolju. »Z večjo podporo društvom občina vlaga v ljudi, povezano skupnost in dolgoročni razvoj kraja,« poudarja Šerbec. Pri zmanjševanju bi se osredotočila na investicije v športno infrastrukturo, ki je bila po njeni oceni v zadnjem obdobju predimenzionirana. Njeno stališče tako odpira vprašanje razmerja med vlaganjem v objekte in zagotavljanjem sredstev za programe, ki jih ljudje v teh objektih izvajajo.
 
Brežiška občinska svetnica Katja Čanžar (SDS) bi večji poudarek namenila razvoju povezanega omrežja varnih kolesarskih oz. večnamenskih poti, pri čemer bi prednost dala povezavi Brežice–Spodnja Pohanca. Del sredstev bi preusmerila iz postavke za asfaltiranje in modernizacijo cest, vendar ob ohranitvi nujnih vlaganj v vzdrževanje in prometno varnost. Njena vizija sega do leta 2035, ko bi večnamenske poti povezovale Brežice z Bizeljskim, Cerkljami ob Krki in Krškim. Med pomembnimi povezavami izpostavlja tudi ureditev poti ob stari cesti na relaciji Dvorce–Slovenska vas in varno kolesarsko povezavo čez most proti Termam Čatež. Kjer bi dopuščale prostorske razmere, bi ob novih poteh zasadila drevorede, ki bi zagotavljali senco, blažili poletno vročino in prispevali k privlačnejši podobi krajine. Večnamenske poti razume kot naložbo, ki ni namenjena zgolj turizmu in rekreaciji, temveč tudi vsakdanjim potrebam domačinov, kakovostnejšemu življenjskemu okolju in trajnostni mobilnosti. »Kar je dobro za domačine, je dobro tudi za turiste,« poudarja Čanžar. Prepričana je, da je treba alternative avtomobilskemu prometu razvijati že danes, če želimo v prihodnjih desetletjih zmanjšati odvisnost od osebnih vozil.

Varnost pred projekti brez jasnih učinkov

Borut Arh iz neodvisne svetniške skupine v krškem občinskem svetu bi dodatna sredstva namenil zaščiti in reševanju. Več vlaganj bi po njegovem potrebovali v sodobno opremo, vozila, usposabljanje in ustrezne pogoje za delo vseh služb, ki skrbijo za varnost občanov. Pri tem posebej izpostavlja prostovoljce, ki svoj čas, znanje in energijo namenjajo pomoči drugim. Naravne in druge nesreče po njegovem mnenju znova in znova dokazujejo, da dobro organiziran, usposobljen ter ustrezno opremljen sistem zaščite in reševanja ni razkošje, temveč nujnost. Vlaganje v to področje zato razume kot naložbo v varnost ljudi in njihovega premoženja. Pri iskanju prihrankov bi se osredotočil predvsem na projekte t. i. mehkih vsebin, ki nimajo jasno opredeljenih ciljev ali ne prinašajo konkretnih in dolgoročnih koristi za občane. Takšnim projektom načeloma ne nasprotuje, vendar zagovarja strožje preverjanje njihove upravičenosti in dejanskih učinkov. Občinski proračun bi moral biti po njegovem prepričanju usmerjen predvsem v potrebe ljudi, njihovo varnost in kakovost življenja.
 
Odgovori svetnikov kažejo, da imajo občine številne skupne izzive, vendar se pogledi na razporejanje omejenih sredstev razlikujejo. Enotnega odgovora na vprašanje, katera proračunska postavka je najpomembnejša, torej ni. Razprava zato ni zgolj vprašanje, kam nameniti dodaten evro, temveč tudi, kako določiti prioritete, preverjati učinke porabe in zagotoviti, da proračun čim bolje odgovarja na potrebe skupnosti. Prav v tem se kaže bistvo občinskega odločanja: najti ravnotežje med nujnim vzdrževanjem, dolgoročnim razvojem in kakovostjo življenja ljudi, ki v občini živijo.

Rok Retelj

Prispevek je v rubriki Pro et contra objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 22. oktobra 2026.

#povezujemoposavje