Koga so motile več kot 100 let stare ciprese?

Na boštanjskem pokopališču so več kot sto let stare ciprese, tihe simbole večnosti, posekali. Nekatere krajanke in krajane je popolnoma spremenjena podoba neprijetno presenetila.

»V soboto sem bila šokirana, ko sem ugotovila, da so vse, najmanj 100 do 150 let stare ciprese na boštanjskem pokopališču požagali. O tem nas, krajank in krajanov, ki redno plačujemo stroške za vzdrževanje poslednjega doma naših prednikov, ni nihče obvestil. Nekaj je bilo sicer govora, da sta bili dve cipresi polomljeni v neurju in da je bilo nekaj škode na nagrobnih spomenikih – ampak – pričakovala bi, da bodo obžagali potrebno, ali, ajd, po potrebi požagali tisti dve polomljeni drevesi. Ne, odločili so se drugače in ’zrazirali cel britof’. Prav barbarsko! Res me zanima, kdo se je lahko odločil, mimo vaščank in vaščanov, za to brutalno dejanje? In kje je bila stroka pri tem projektu: gozdarska in varstvo naravne dediščine. Pa še to, zanima me, kaj se je zgodilo s hlodi teh starih veličastnih cipres, ki so postale dragoceni hlodi; kdo jih je odpeljal in kje so končali. Predvidevam, da so šli v prodajo, zato me zanima, kje bo končal denar od teh cipres?! Ali se bo denar od teh cipres vrnil za saniranje te katastrofalne škode, ki so jo povzročili. Ta barbarski poseg je za mene vsekakor naredil več škode kot vsa neurja do zdaj. To so taki projekti, kot je Tariški dvorec na Radni in še in še ...« je zapisala krajanka, ki želi odgovore, zakaj je prišlo do poseka 19 lepo raslih in vitalnih cipres, katerih les je zelo dragocen in se uporablja tudi za izdelovanje glasbenih inštrumentov .

POSEK CIPRES PRESENETIL TUDI STROKO

»Da bi lahko bolj konkretno strokovno ocenil, zakaj je prišlo do poseka, bi moral poznati vzroke, kaj je nekoga napotila k tako drastičnemu ukrepu. Danes, kar lahko sodim po panjih, so bila drevesa zdrava in imela so bistveno večjo vlogo kot zgolj okrasno v danem prostoru, bila so neke vrste pieteta do umrlih. Sam se s posekom vseh dreves, če bi me vprašali za mnenje, ne bi strinjal. Takšnega mnenja sem bil pred leti, ko so me vprašali za nasvet, in takšno je še danes,« je povedal inženir gozdarstva Jože Prah, ki je o cipresah podal še daljše razmišljanje.

SIMBOLNI IN VAROVALNI POMEN CIPRES

»Ciprese ali lavzanove paciprese ali kleki so močno simbolno drevo, še posebej v naši kulturi, kjer jih pogosto najdemo na pokopališčih. V marsikateri kulturi so znak prehoda med svetovoma, med življenjem in smrtjo. Njihova tiha prisotnost na pokopališčih daje občutek miru in večnega reda narave. Ljudje jih že stoletja povezujejo z:
• večnostjo in nesmrtnostjo – so zimzelene, kar pomeni, da ne odvržejo iglic, kar simbolizira večno življenje, duha, dušo, ki ne umre;
• žalovanjem in spoštovanjem do pokojnih – njihova visoka, pokončna oblika deluje dostojanstveno, skoraj kot tiha molitev, usmerjena proti nebu;
• zaščito in svetostjo kraja – v antičnih časih so ciprese sadili ob svetiščih in grobnicah, saj naj bi odganjale zle sile,« opisuje simbolni pomen, o katerem redko razmišljamo.

»Ciprese na pokopališčih niso zgolj dekoracija ali tradicija – so živi varuhi tišine, pokončna prisotnost, ki nosi stoletja pomenov. Kot zimzelena drevesa simbolizirajo večno življenje, vendar njihova simbolika ne pomeni, da so večne brez naše pomoči,« pojasnjuje. »Ciprese prispevajo k mikroklimi pokopališč – blažijo vročino, zmanjšujejo veter, prestrezajo prah in nudijo zavetje pticam. V času podnebnih sprememb in segrevanja mest postajajo tudi del zelene infrastrukture spomina. Njihova vloga je torej ne le simbolna in estetska, temveč tudi povsem praktična – pomagajo ohranjati zdravje prostora,« poudari ter se posveti še skrbi za drevesa.

NEGOVANJE CIPRES

»Če želimo ohraniti ta dragocena drevesa – in s tem tudi dostojanstvo prostora – moramo vanje vlagati znanje, skrb in spoštovanje. Potrebni so redni pregledi in spremljanje zdravstvenega stanja, kajti ciprese lahko prizadenejo bolezni, kot so razne glivične okužbe, rakasti izrastki, in škodljivci, kot je na primer cipresov zavrtač. Tudi suša, slabo odcedna tla ali neustrezna lega lahko dolgoročno oslabijo drevesa, zato naj bodo strokovni arboristični pregledi redni, vsaj na nekaj let. Primerna nega in obrezovanje sta nujni, čeprav ciprese običajno ne zahtevajo veliko obrezovanja, vendar lahko slabo izvedena ali preagresivne rezi škodujejo njihovi obliki in vitalnosti. V primeru suhih vej ali goste krošnje je treba poseg izvesti strokovno, z občutkom za obliko in stabilnost,« opiše potrebo po celostnem upravljanju pokopališč pa naj to poteka z mislijo na mir, estetiko, biodiverziteto, kajti tudi goste krošnje cipres so zavetje za ptice. »Posebej pomembna je nega skupin cipres, saj te tvorijo neponovljivo prostorsko govorico, ki se lahko poruši že z odstranitvijo posameznega drevesa,« izpostavi in nadaljuje, da cipresa ni drevo, ki bi zahtevalo veliko, a tudi ne odpušča brezbrižnosti. Njena oblika in zdravje sta odvisna od primerne lege, zdrave prsti in zmerne nege. Slabo izvedene rezi lahko trajno poškodujejo obliko in vitalnost. Zanemarjene ciprese lahko propadajo od znotraj navzven, kar ogroža ne le simbolni red prostora, temveč tudi varnost obiskovalcev. Poudarki ukrepov naj vključujejo:
• redne arboristične preglede,
• nežno, strokovno obrezovanje,
• nadzor nad škodljivci in boleznimi,
• premišljeno nadomeščanje starejših osebkov z mladimi, lokalno prilagojenimi sadikami.

POKLON SPOMINU

»Skrb za ciprese na pokopališčih je več kot hortikulturno opravilo – je izraz spoštovanja do pokojnih, prostora in narave. Če želimo, da bodo ti živi varuhi spomina še naprej stali pokončno, moramo zanje skrbeti z znanjem, občutkom in zavedanjem njihove vrednosti. Vsako drevo, ki ga ohranimo ali pravilno zasadimo, je tiho darilo prihodnosti,« poveže misli v zaključno razmišljanje. »Drevo ni ovira, ampak del kulturne dediščine. Drevesa rastejo počasi – njihov pomen pa še počasneje zori v skupnosti. Če za njih ne skrbimo, izgubimo ne le senco in lepoto, temveč tudi simbolni red prostora, kjer življenja zaključujejo svojo pot. Skrb za ciprese je torej nega kulturnega spomina, poklon preteklosti in dar prihodnosti.«

Vsak tak poseg je vsekakor priložnost za razmislek: kako razumemo prostor, v katerem živimo; kaj želimo pustiti zanamcem – prazne zelenice in asfalt ali zgodbe, vtkane v krošnje dreves?

S. R.

#povezujemoposavje