Kolikšen pomen dajemo slovenski hrani?

V drugem novembrskem tednu smo pri nas prvič zaznamovali teden slovenske hrane, katerega glavni namen je podpora slovenskim pridelovalcem in predelovalcem hrane ter spodbujanje samooskrbe s kakovostno hrano iz lokalnega okolja. Vsako leto tretji petek v novembru obeležujemo dan slovenske hrane, osrednji dogodek dneva pa je tradicionalni slovenski zajtrk. Nekaj občinskih svetnic in svetnikov iz Posavja smo zato prosili za njihov pogled na to tematiko, predvsem ali dajemo dovolj pomena kakovostni slovenski hrani.

»Vsekakor je pametno zaupati lokalni pridelavi«

Svetnica v krškem občinskem svetu Kristina Ogorevc Račič (SLS) odgovarja, da je zavedanje, da postaja industrija hrane poleg farmacije razvojno najhitrejša veja industrije, pri ljudeh zelo nizko. »Vse preveč uživamo visoko procesirano hrano, ki prinaša različne zdravstvene težave. Štedilniki so ob hudem tempu sodobnega življenja pogosto hladni, družine pa uživajo v naprej pripravljene obroke. Cena že nekaj časa ni več glavni dejavnik pri odločanju za nakup živil. Pravilen izbor živil je za povprečnega človeka velik izziv,« meni in nadaljuje, da je slovenska hrana v primerjavi z uvoženo veliko bolj kontrolirana v vseh procesih pridelave in predelave. »Še srečo imamo, da naša industrija ne zmore takega tempa napredka, zato je slovenska hrana manj obremenjena z novimi tehnologijami. Marsikatero škropivo, aditivi in drugi dodatki pri nas niso dovoljeni. Velikokrat se v živilih iz tujine najdejo snovi, ki se pri nas sploh ne uporabljajo in se verjetno tudi analize ne delajo na določeno snov, ker se ne predvideva, da v izdelku je. Kasneje jih odpokličejo EU-inštitucije in še sreča, da obstajajo vsaj te preverbe.« Ogorevc Račič še izpostavlja, da so globalizacija trga in tuje trgovske verige razširile ponudbo hrane, s čimer so nam omogočile dostop do izjemno kakovostnih izdelkov iz tujine, kot so posebni zaščiteni izdelki (ravno te dni govorimo tudi o naši kranjski klobasi). Po njenem je k nam prišlo veliko tujih jedi, predvsem prigrizkov, slaščic, omak, ki prehransko ne prispevajo h kakovostnemu prehranjevanju. Meni, da se bo naš način prehranjevanja pokazal v prihodnosti. »Vsekakor je pametno zaupati lokalni pridelavi, če pa želimo popolno prehranjevanje, je gotovo najbolje izbrati ekološko lokalno hrano, saj je ta prosta tudi aditivov.«

Kot še pravi Ogorevc Račič, imamo v Sloveniji vrhunsko kakovost pridelane hrane. »Proizvajalce bi morali ščititi potrošniki z nakupom, saj je ta hrana nadzorovana, tradicionalno pridelana, sezonska, primerno dozorena in našemu prehranjevanju najbližja. Takrat, ko je hrana prisotna na našem vrtu, njivi, je tudi primerna za uživanje in je tudi z vidika prehranske vrednosti vredna cene. Ko je sezona paradižnika, je cena primerna. Pozimi pa se jé kisla repa in zelje in ne paradižnik iz uvoza, ki je trikrat dražji kot v sezoni. Ne podpiram subvencij, podpiram kmete in takšne cene izdelkov, da lahko živijo od svojega dela,« poudarja.

Vse več se kupuje doma pridelana hrana

Njen kolega v občinskem svetu Igor Jarkovič opaža, da je v zadnjih letih trend, da se ljudje vse več odločajo za nakup doma pridelane hrane, saj je vse bolj znano, da je v Sloveniji pridelana hrana boljše kakovosti, npr. sadje in zelenjava ohranjata več vitaminov in mineralov. »Govorimo o kratkih dobavnih poteh ter dosti strožji zakonodaji v smislu zaščite rastlin in pridelave hrane. V Sloveniji imamo npr. pridelovalci sadja in zelenjave strožje pogoje glede uporabe sredstev za zaščito rastlin, kot je to v sosednji Italiji, Španiji, Hrvaški. Domači pridelovalci so težko cenovno ugodnejši od uvoza, saj gre zaradi strožjih pogojev za manjše pridelke in težje tehnološke pogoje. Dražjo proizvodnjo predstavlja tudi dražja delovna sila, majhnost in razdrobljenost slovenskih kmetij, birokracija. Pri predelavi mesa, mleka ipd. se dogaja tudi, da se kakovostni izdelki prodajajo v tujino, vrača pa se blago slabše kakovosti po nizkih cenah.« Pri zakonodaji bi morali po njegovem slovenske pridelovalce in proizvajalce zaščititi tako, da se uvožena hrana prodaja na trgu pod enakimi pogoji, kot jih imajo domači pridelovalci. Zelo pomembno je ozaveščanje kupcev o kakovosti v Sloveniji pridelane hrane ter ohranjanju in razvoju podeželja.

Brežiški svetnik Anton Žnideršič (N.Si in SLS) je prepričan, da se kljub temu, da se že veliko govori o kakovostni slovenski hrani, še vedno veliko ljudi raje odloči za nakup cenejše, a ne nujno kakovostne hrane iz uvoza. »Menim, da bi morali domače pridelovalce bolj povezati in jim z lokalno predelavo pridelkov omogočiti vstop na trg. Vsekakor pa je nujno potrebna jasna označitev slovenske hrane in da se zagotovi sledljivost le-te,« poudarja. Po mnenju občinske svetnice v Sevnici Majde Jazbec (SLS) je pri nakupu hrane žal glavni odločevalec cena in ne kakovost hrane. Po njenem bi morala biti področna zakonodaja urejena tako, da bi bila kakovostna domača hrana cenovno dostopna vsem ljudem, dostopna pa mora biti tudi fizično. Še vedno pa manjka večji poudarek na ozaveščanju glede uživanja domače hrane in njenem pomenu za razvoj človeškega telesa in samo zdravje. »Menim, da bi hrana iz uvoza morala biti pred prihodom v naše trgovine pregledana, da se ugotovi nedovoljena vsebnost pesticidov in ostalih škodljivih snovi za zdravje potrošnikov. Ne pa da smo priča čedalje več primerom odpoklicev iz prodaje tudi sadja in zelenjave, in to po tem, ko so jih potrošniki že zaužili.«

Potrebno je osveščanje že od malih nog

Ogorevc Račič še pravi, da je treba potrošnike osveščati vsak dan in to na vseh področjih – v šolah in vrtcih že otroke, v zdravstvu, v službah skozi zdrav življenjski slog, športna društva in klubi. Dodaja, da ne gre za to, da bi negirali tujo hrano, temveč da hrana iz uvoza preprosto prehransko ne more biti kvalitetnejša od lokalne zaradi transportov, pobrana je v drugačni tehnološki zrelosti, bolj procesirana, manj nadzorovana itd. Žnideršič dodaja, da živimo v času velike ponudbe hrane različne kakovosti iz različnih koncev sveta, zato potrošnik včasih v poplavi reklam ne prepozna kakovostne slovenske hrane. Tudi on se strinja, da bi bila potrebna bolj jasna promocija, predvsem v vrtcih, šolah in drugih ustanovah, pri čemer Jazbec pravi, da je treba začeti že z otroki, da s tem rastejo, odraščajo in prevzamejo kot način prehranjevanja v svoji odrasli dobi.

Na vprašanje, kako ocenjujejo situacijo na področju pridelave hrane v Posavju, Jarkovič odvrne, da postajamo zelo pomembna regija v smislu pridelave hrane za celotno Slovenijo, saj ima naša regija s svojimi naravnimi danostmi zelo dobre pogoje za razvoj kmetijstva. Po njegovem je pomembno, da se kmetijstvo v Posavju prilagodi na izzive, povezane s podnebnimi spremembami, z izgradnjo novih namakalnih sistemov, pridelavo v zaščitenih prostorih, protitočno zaščito in zaščito proti pozebi. Medtem ko Ogorevc Račič odgovarja, da ob dejstvu, da v Posavju pridelamo tretjino slovenskega sadja in zelenjave, večje pestrosti v Sloveniji ni, kot je pri nas. »Imamo veliko butičnih manjših proizvajalcev, poleg tega še zaledje Kozjanskega. Lahko bi bili popolnoma samooskrbni.« Meni, da bi bilo treba še povečati lokalne manjše trgovine, kjer bi kmetje in manjši ponudniki lahko prodajali svoje izdelke, potrošniki pa bi morali hrano bolj kritično izbirati. Žnideršič pravi, da je bilo v Posavju kmetijstvo vedno dobro razvito. Pridelava hrane v zadnjem času nekoliko upada, ker se zmanjšuje število kmetij in se nekatera kmetijska zemljišča zaraščajo. Pogreša boljši odnos do kmeta in spoštovanje njegovega dela. Jazbec še pove, da je v sevniški občini širša dostopnost za kupce zagotovljena na kmečki tržnici in v eni izmed prodajaln, ki na svojih policah ponuja predvsem lokalne izdelke. Ugotavlja, da je v našem okolju kar nekaj pridelovalcev hrane in s pomočjo občine je po njenem dobro urejeno, da lahko javni zavodi v svojo ponudbo vključujejo domačo hrano.

Rok Retelj

Prispevek v rubriki Pro et contra je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje