Lahko bi postala filmska igralka, a je izbrala učiteljski poklic

Upokojena učiteljica in ravnateljica OŠ Krmelj je zgodnje otroštvo med drugo svetovno vojno preživela v izgnanstvu. Po vrnitvi si je Ana Hočevar v domačem kraju ustvarila varen in prijeten dom ter družino. V jeseni svojega življenja se posveča delovanju krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije, ki jo vodi; slikanju, ki jo sprošča, in še marsičemu.

Vaše najzgodnejše otroštvo je zaznamovalo izgnanstvo in spomini so še vedno živi, mar ne?

Rodila sem se na prvi jesenski dan leta 1939 mami Jožefi, ki je bila gospodinja, in očetu Jožetu, ki je bil čevljarski mojster. Bila sem tretji otrok. Ob odhodu v izgnanstvo je bila starejša sestra Ivanka stara dvanajst, brat Milan osem in jaz dve leti in dva meseca. 28. novembra 1941 so nas nemški vojaki s tovornjakom odpeljali v grajske hleve v bližini gradu Rajhenburg. Vem, da sem se ob odhodu iz domače hiše stiskala k mami s stekleničko mleka ali čaja. Po nekaj dnevih bivanja v grajskih hlevih, kjer je bilo okoli nas veliko ljudi, po tleh slama in nad nami leseni tramovi, smo v živinskih vagonih odpotovali v Nemčijo. V Neresheimu smo bili nastanjeni v eni izmed sob velikega samostana. V sobi so bili štirje leseni pogradi, jedli smo v skupni kuhinji z ostalimi izgnankami in izgnanci. Kuhale so naše matere; jedli smo zelje, kolerabo in krompir; ne spomnim se, da bi kdaj jedli meso. Moj oče je kot čevljar delal v čevljarski delavnici, mama je hodila na delo h kmetom, brat in sestra sta hodila v nemško šolo, sama pa v vrtec, ki je stal v bližini. Na otroke je pazila prijazna nemška vzgojiteljica, ki smo jo klicali ’Tante Hilda’. Pred zaključkom vojne je morala v nemško vojsko in namesto nje nas je pazila starejša vzgojiteljica. Spominjam se dneva, ko nas je peljala v svojo hišo, v kateri nam je zaigrala na klavir. To je bilo moje prvo srečanje s klavirjem.

Ali ste imeli v izgnanstvu kakšen stik z domom?

Oče je imel v svoji čevljarski delavnici radio in vsakodnevno je poslušal novice, dobivali pa smo tudi pisma z novicami od doma. Med njimi so bile predvsem žalostne, tudi o mojem starem očetu. Ta se je z ženo in hčerko umaknil iz Hinjc, kjer je med drugo svetovno vojno tekla okupacijska meja med italijansko in nemško stranjo, na ozemlje, s katerega prebivalci niso bili izseljeni. Meja ni bila zavarovana samo z bodečo žico, pač pa tudi z minami, zakopanimi v zemlji, a moj stari oče tega ni vedel. Nekega dne je zaoral njivo, ki je ležala v bližini okupacijske meje. Naslednji dan je šel s hčerko, mojo teto Malko, branat in vol je stopil na mino. Ta je eksplodirala in stari oče je izgubil oko. Strica, ki je odšel v partizane, a se je po operaciji slepiča vrnil domov na zdravljenje, so Nemci prijeli in ga leta 1943, starega 23 let, ustrelili ob robu gozda v vasici Polje pri Tržišču s še dvema drugima talcema iz Gabrijel.

Česa se najraje spominjate iz časa osvoboditve?

Osvobodili so nas Američani; prišli so s tovornjaki, tanki; zelo so bili veseli, ko so videli nas – otroke – morda smo jih spomnili na njihove družine v Ameriki. Najbolj so mi ostali v spominu bomboni, ki so nam jih, otrokom, delili – bili so trdi, v obliki limone in pomaranča in s prav takšnim okusom. Med osvoboditelji je bil tudi vojak, ki je znal slovensko; bil je potomec slovenskih staršev, saj so se med obema vojnama mnogi Slovenci izseljevali v takrat obljubljeno deželo. Bil je presenečen in vesel, ko je slišal slovensko besedo in veliko smo se družili. Ko je odšel na vojaško misijo v Afriko, se je prišel posebej poslovit od mene. Žal ne vem, kaj se je potem zgodilo z njim.

Kako je potekalo vaše odraščanje v rudarskem Krmelju po vrnitvi iz izgnanstva?

Domov smo se vračali z vlakom, v tovornih vagonih, prtljago smo imeli v lesenih zabojih. Takrat je vlak še vozil v Krmelj in ko smo na Jernejevo soboto leta 1945 izstopili iz vlaka, smo šli k starim staršem in teti Malki. Vsi trije so stanovali skupaj v bližini železniške postaje, v nekdanjih graščinskih hlevih. Danes te stavbe, in tudi železnice, ni več. Po prijaznem sprejemu sva z mamo odšli k naši domači hiši. Hodili sva po makadamski cesti in prišli do mostu, ki je vodil k hiši. Vrata so bila odprta, šipe na oknih razbite, prostori prazni … S pomočjo sorodnikov in prijateljev smo si uredili dom, v katerem je oče spet opravljal delo čevljarja, sama pa sem začela z obiskovanjem šole. V Krmelju takrat še ni bilo šole, zato so otroci hodili peš v Tržišče, a 16. januarja 1946 smo tudi mi dobili štiriletno osnovno šolo in vpisala sem se vanjo. S sestrično sva šli, takrat sem bila stara šest let in štiri mesece, k upravitelju Jovanu Leopoldu in mu rekla, da bi rada šla v šolo. Pouk je potekal v dveh učilnicah v opuščenih prostorih Jakilove graščine. Moja prva učiteljica je bila Mara Juvan, ki je prišla iz Ljubljane, kasneje se je poročila z Jožetom Glonarjem, učiteljem športne vzgoje na takratni novomeški gimnaziji. Dve leti kasneje, septembra leta 1948, sem začela obiskovati pouk v nekdanji rudarski bolnišnici na obrobju kraja. V vojni požgano stavbo je odkupilo Ministrstvo za prosveto od Državnega zavarovalnega zavoda in v njej uredilo dve učilnici. Po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju sem šolanje nadaljevala na nižji gimnaziji v Tržišču, nato sem odšla na učiteljišče v Novo mesto, kjer sem prebivala v internatu.

Kot učiteljica razrednega pouka ste se zaposlili v osnovni šoli in odšli v pokoj kot ravnateljica, a vaša pot bi bila lahko tudi drugačna, povezana s filmom.

To je zgodba, povezana z izletom zaključnega letnika našega učiteljišča. Leta 1958 smo se odpravili na daljšo ekskurzijo po Jugoslaviji. Obiskali smo tudi Ohrid, kjer se je ravno v času naše ekskurzije mudila slovenska filmska ekipa. S prijateljico Stanko Pungartnik sva se sprehajali po mestu in govorili slovensko. Naenkrat je k nama pristopil postaven visok moški ter naju ogovoril v slovenščini. Bil je režiser France Štiglic. Povedal nama je, da na jezeru snemajo film Viza zla. Vprašal me je, če bi bila pripravljena posneti prizor na vodi s sedenjem v čolnu, kajti glavna igralka Beba Lončar še ni uspela priti na Ohrid in iskali so nadomestno igralko. Omenil je, da sem ji podobna, zato bi jo lahko nadomeščala. Ali sem ji bila res podobna ali ne, ne vem, vem pa, da sem bila svetlolasa, kot je bila ona. Prijateljica me je spodbudila, naj sprejmem ponudbo in odšli sva v prostore filmske ekipe, kjer so me naličili in speli moje lase v čop ter me oblekli v svetlo moder kostim. Bila sem pripravljena, ko je prišel eden od snemalcev in povedal, da se je nebo pooblačilo in čas ni več primeren za snemanje. S tem je bilo moje filmske kariere konec.

Umetnosti, čeprav ne filmski, ste se začeli posvečati po upokojitvi …

Za slikanje me je navdušila prijateljica, ljubiteljska slikarka Marjana Dobovšek, s katero sva ostali prijateljici tudi po njenem odhodu iz Krmelja, kajti s starši se je preselila v Prečno pri Novem mestu, kjer še vedno živi. Po izgubi moža sem bila pri njej na obisku in spodbudila me je k slikanju. Dala mi je papir in barve ter rekla, naj narišem dva maka, ki sta bila v vazi na mizi. To je bila moja prva slika v akvarelni tehniki. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Sevnica sem začela z obiskovanjem slikarskega krožka, ki ga je vodil likovni pedagog Tone Zgonec. Seznanjali smo se s pravili slikanja, portretiranja, slikarskimi tehnikami in ustvarjali svoja dela, ki smo jih tudi razstavljali na skupinskih razstavah. Rada rišem cvetje, na počitnicah uživam ob ustvarjanju v naravi, risanju portretov, vznemirjajo me pogledi na stvari, ki minevajo, a so značilne za naš kraj. V letošnjem juniju sem imela v krmeljski galeriji svojo prvo samostojno razstavo.

Odmevne so likovne kolonije, ki jih kot vodja likovne sekcije v Društvu Svoboda Krmelj organizirate že več kot desetletje.

Z likovnimi kolonijami smo začeli leta 2011, a že pred tem smo bili v kraju dejavni pod vodstvom likovnega pedagoga Braneta Šusterja, ki se je zaposlil na Osnovni šoli Krmelj. Ob prihodu je sklenil, da bo zapuščenemu rudniškemu kraju ob potoku Hinja spremenil podobo. Navezal je stik s študenti ljubljanske likovne akademije, ki so prišli v Krmelj ter začeli z oblikovanjem zanimivih kovinskih konstrukcij. Material jim je podarila Metalna. Te velike kovinske konstrukcije so še vedno del našega parka v središču kraja. V tem času so bili dejavni tudi učenke in učenci, ki so pri likovnem pouku ustvarjali reliefe na leseni podlagi in so danes vidni lepo obnovljeni na kovinski konstrukciji v obliki kocke. Na likovnih kolonijah, s katerimi smo začeli na pobudo že omenjene prijateljice Marjane, ustvarjamo ljubiteljski slikarji in fotografi iz cele Slovenije. Vseh udeleženk in udeležencev je bilo do sedaj 64. Trenutno smo v iskanju prostora, v katerem bi bile slike z dosedanjih slikarskih kolonij, ki so dragocen prikaz lepot našega kraja in okolice nekoč in danes, na ogled na stalni razstavi.

Že vrsto let si prizadevate za obnovo nekdanje Jakilove graščine, zakaj?

Domovanje nekdanjega lastnika rudnika v Krmelju je začela sedanja lastnica Občina Sevnica obnavljati in upam, da bo kmalu obnovljen tudi spodnji prostor stavbe. V njem imamo od leta 2005 stalno muzejsko zbirko Krmelj in Krmeljčani v vojnih letih 1941-1945, vendar bi lahko obnovljen prostor namenili tudi ostalim spominom na preteklost – predstavili bi lahko različne obrti: pekarstvo, šiviljstvo, krojaštvo, čevljarstvo … Vse, kar je nekoč v kraju delovalo, poleg cinkarne in rudnika, ki se je zaprl leta 1962, tudi podjetja Metalna, Inkos, Kremenica in obrat podjetja Lisca. Sama graščina stoji v središču kraja, nanjo smo ponosni in mislim, da bi jo kot celotno zgradbo morali zavarovati kot kulturni spomenik. Spomin na preteklost je treba spoštovati in predstaviti ter ohraniti za mlajše rodove, da bodo lažje razumeli čas, ki je minil. S tem se ohranja tudi spomin na iskrene, poštene, odločne, pogumne in delovne ljudi.

Eden odločnih in pokončnih ljudi je bil v letošnjem letu umrli Boris Pahor, s katerim ste stkali prijetno vez.

To je še ena zgodba, ki prebuja prijetna občutja. Z Društvom za preprečevanje osteoporoze Posavja sem bila leta 2014 na letovanju v zdravilišču Radenci. Tam se spoznala Borisa Pahorja, znanega in priznanega tržaškega zamejskega pisatelja, ki sem ga občudovala kot vztrajnega borca za ohranjanje slovenskega jezika in naroda na tržaškem dvojezičnem ozemlju. Pozdravila sem ga in se predstavila, nato sva šla skupaj na kavo. V pogovoru sem mu med drugim povedala, kdo sem, od kod sem, kaj delam in tako naprej. Povabila sem ga še na literarni večer, na katerem sem predstavila pesnika Karla Destovnika Kajuha. Vabilo je sprejel in prisotni smo se z veseljem pogovarjali ter se za zaključek še fotografirali z njim. V reviji našega društva je bil nato objavljen članek, ki sem mu ga, ko sem dobila njegov naslov, tudi poslala. Od takrat sva bila v stiku preko razglednic, ki jih hranim za spomin.

Pomemben del vašega življenja je družina.

V zakonu z možem Zvonetom, ki je žal že pokojni, so se nama rodile tri hčerke – Zvonka, Barbara in Tina. Zvonka je šla po moji poti in je pedagoginja in ravnateljica OŠ Mokronog. Barbara je organizatorica kulture v Festivalu Velenje in ljubiteljska slikarka, posveča se tudi tkanju. Najmlajša Tina je arhitektka, ima različne hobije, rada veliko potuje. Vse imajo svoje družine in tako sem že ponosna babica in prababica. Veliko mi pomenijo skupna kosila v naši družinski hiši, v kateri je bila včasih tudi pekarna. Za veliko noč se vedno dobimo pri Tini v Ljubljani in po kosilo gremo običajno na sprehod po mestu, imamo tudi družinska srečanja na morju. Želim si, da bi bili zdravi in srečni.

Če bi imeli čarobno paličico, bi z njo morda kaj spremenili v svojem življenju in v samem domačem kraju?

Svoje življenje sem posvetila učiteljskemu poklicu in v njem sem doživela marsikaj lepega. Osnovna šola je še vedno ponos kraju, a če bi imela možnost, da bi zamahnila s čarobno paličico, bi zgradila veliko in mogočno stavbo, da bi lahko učenke in učenci obiskovali pouk samo v eni šolski zgradbi in se jim ne bi bilo treba seliti iz stare v novo šolo ter obratno. V celoti bi obnovila Jakilovo graščino in nekdanjo rudarsko bolnišnico, ki ima zelo zanimivo preteklost, na katero moramo biti ponosni. V njej bi ohranila tudi kotiček ilustratorja, kiparja in striparja Mikija Mustra, ki je prva leta svojega otroštva preživel v Krmelju, saj je bil njegov oče prvi zdravnik v naši bolnišnici, ki je bila zgrajena leta 1927. Če bi imela moč, bi ohranila vsa nekdanja podjetja, ki so delovala v Krmelju, da bi imela ljudje zaposlitev in da bi se v kraj priseljevali novi. Žal čarobne paličice nimam, a imam bogate spomine.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 14. julija 2022.

#povezujemoposavje