Ludvik Kos: Vrednota, ki so mi jo privzgojili starši, je poštenje

Po prašni makadamski cesti me pot pripelje do družinske hiše na večji gozdni jasi na obrobju Radeč, kjer živi leta 1952 rojeni Ludvik Kos. Ta se je po zaključenem šolanju zaposlil v radeški papirnici in se preselil v kraj ob izlivi Sopote v Savo iz Osredka pri Šentjanžu, kjer je odraščal v šestčlanski družini na veliki kmetiji. Ob redni zaposlitvi in gradnji hiše je našel čas še za slikanje, vključil se je v MoPZ Papirničar Jagnjenica in začel tudi s čebelarjenjem. Z veseljem se poda tudi na kakšen pohod s prijatelji. Dolgočasja ne pozna.

Katere vrednote so vam bile privzgojene v obdobju odraščanja; česa se iz tega obdobja najraje spominjate?
Vrednota, ki so mi jo privzgojili starši, je poštenje. Nas, otroke, so učili, da se niti jabolka niti hruške ne pobere na sosedovih tleh in zato smo sadje trgali ter pobirali samo v domačem sadovnjaku. Še danes lastnino dojemam kot sveto stvar in zaradi tega tudi mirno spim. No, naj povem, da sem odraščal na hribovski kmetiji s 45 hektarji zemlje med šentjanškimi griči. Včasih je bila to svobodnjaška kmetija, kajti moji predniki so posestvo odkupili od tedanjega graščaka in s tem so si pridobili tudi gozd ter možnost lastne lovske jage v njem. V osnovno šolo sem hodil v sedem kilometrov oddaljen Šentjanž, tako da sem dnevno prehodil 14 kilometrov. V zimskem času sem hodil po temi, mrazu, snegu in tudi dežju. Prijateljev podobne starosti, kot sem bil sam, nisem imel, sestra in brat sta bila starejša, ko pa sem bil že v srednji šoli v Ljubljani, sem dobil še mlajšega brata. Ker je pouk potekal tudi ob sobotah, nam je otrokom oče dovolil, da smo nedeljo preživeli doma, ni nam bilo treba peš vsako nedeljo k sveti maši v Šentjanž. Po zaključeni poklicni šoli, kjer sem se izšolal za ključavničarja, bi lahko kot eden najboljših učencev nadaljeval z izobraževanjem, vendar mi je v tem času umrl oče in po odsluženem vojaškem roku sem prišel domov, da sem pomagal pri delu na kmetiji. Redno zaposlitev sem dobil v Papirnici Radeče, kjer sem dočakal tudi upokojitev. Vesel sem, da sva se z ženo odločila za gradnjo hišice izven mesta, na zeleni dobravi, obdani z gozdom.

V kakšnem spominu vam je ostalo delo v radeški papirnici, kakšno prihodnost ji napovedujete?
Spomini so lepi, zaposlil sem se kot vzdrževalec in kmalu po mojem prihodu se je pričela montaža papirnega stroja 4 in nekaj let zatem še stroja 5, na katerem se izdelujejo vrednostni papirji. Podjetje me je poslala za osem mesecev tudi na delo v Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem, kjer sem pomagal v tamkajšnjem podjetju pri montaži papirnega stroja. Po vrnitvi iz Avstrije sem bil kmalu prestavljen v sitarsko delavnico, kjer sem delal načrte za vodne znake, najprej ročno, nato s pomočjo računalnika. Kot kasnejši vodja sitarske delavnice sem poleg risanja vodnih znakov izdelal tudi prvi računalniško oblikovan vodni znak, a najbolj ponosen sem na izdelavo elektrotipskega znaka, ki je ena izmed mojih inovacij. Gre za posebno zaščito v papirju in zaradi nje se je prodaja papirja precej povečala. Radeška papirnica, ki je ena manjših, a zelo kvalitetnih, težko konkurira večjim tovarnam papirja, njena prihodnost je v izdelavi specialnih papirjev, na primer za potne liste in denarne valute.

Ali je papirnica v Radečah pomembna za identiteto kraja ali je morda s hčerinskim podjetjem Muflon zgolj eno izmed večjih podjetij in zaposlovalcev v občini?
Radeče so znane predvsem po papirnici, ki ima skoraj 300-letno zgodovino. Vedeti moramo, da so dobile Radeče mestne pravice prav zaradi papirnice, a ni samo to, zaradi česar je podjetje pomembno – razvoju papirnice je botrovalo veliko specifičnega znanja in takih papirnic, ki bi delale papir za denar, je v svetu zelo malo. V najboljših časih je bilo v njej zaposlenih 1200 ljudi, tudi iz sosednjih občin. Z robotizacijo proizvodnje se je število zaposlenih začelo manjšati, kar ni nič narobe, saj si je treba pri delu pomagati z različnimi orodji in stroji, ker konkurenca ne spi, vlagati je treba v razvoj, znanje in inovacije.

Radeška občina je del posavske regije, kje vidite priložnosti za povezovanje, na katerih področjih – kulturnih, turističnih, gospodarskih …?
Če se spet malo ozreva v pretekli čas, lahko rečeva, da je bila radeška občina v preteklosti most med celjsko, zasavsko in posavsko regijo in to na nek način ostaja še danes, vendar se njena povezava s Posavjem močno krepi. S celjsko regijo je bilo radeško območje povezano zaradi trgovskih poti, ki so potekale predvsem po Savi, tako da je bilo brodarstvo in splavarjenje v Radečah zelo pomembno in je prinašalo določeno blagostanje. Po izgradnji mostu čez Savo je promet stekel po cesti. Savska dolina v smeri Hrastnika je bila vse do izgradnje železnice skoraj neprehodna, glavna pot v Zasavje je potekala po dolini Sopote, ki ni več glavna prometna žila. Ta je sedaj usmerjana po savski dolini z železniško in cestno povezavo proti Ljubljani in Zagrebu ter ob Savinji proti Celju.

Menim, da imamo v Posavju največ priložnosti v gospodarstvu. Imamo hidroelektrarne na spodnji Savi, ki imajo določen potencial. Nekaj lahko dosežemo v turizmu, kjer je še veliko priložnosti – tudi na področju vinogradniškega turizma, saj smo znani po dobrih pridelovalcih vin in gostoljubnih vinogradnikih. Zdi se mi, da se tudi posavske ribiške družine lepo povezujejo med seboj, predvsem sevniška in radeška uspešno sodelujeta pri organizaciji mednarodnih ribiških tekmovanj. S posodobitvijo cestne in železniške infrastrukture bi bilo mogoče še bolje in hitreje napredovati v razvoju, tako da je konstruktivno sodelovanje posavskih županov zelo pomembno.

Regijsko identiteto oblikuje več stvari, tudi mediji, kakšen je pomen časopisa Posavski obzornik pri tem?
Ljudem največ pomenijo novice iz domačega okolja: zanima nas, kaj se dogaja v naši neposredni bližini, saj poznamo marsikateri kraj in osebo, pa tudi veliko dogodkov se zvrsti skozi celo leto in dobro je, če se o njih kaj napiše. Tukaj živimo, tukaj imamo svoje domove, sorodnike, prijatelje in znance, zato je regionalni časopis, kot je Posavski obzornik, priljubljen in dobro bran prav zaradi domačih novic.

Ali lahko rečeva, da ste zgled dobrega posavskega sodelovanja tudi čebelarji?
Ne samo posavski, slovenski čebelarji smo med seboj lepo povezani preko različnih oblik izobraževanj, pohodov, debatnih večerov, srečanj itd. Radeški in sevniški čebelarji se že skoraj dve desetletji dobivamo v mesecu decembru v stari gotski cerkvici na Brunku pri zahvalni maši v čast čebelarskemu zavetniku sv. Ambrožu, ki se je udeležujejo tudi iz drugih slovenskih krajev, tako da je to eno posebno doživetje in če si boste lahko vzeli čas, lepo vabljeni med nas.

Kdo vas je navdušil za čebelarjenje, koliko časa že čebelarite, za koliko čebeljih družin skrbite, vzgajate morda naslednika?
S čebelarjenjem so se ukvarjali že moji predniki in čebelaril je tudi moj oče. Sam sem se začel posvečati čebelam leta 2002, ko mi je sodelavec podaril prvo čebeljo družino. Takoj sem se odločil za ekološko čebelarjenje, čeprav je bilo v tistem času takšnih čebelarjev še zelo malo. Med, ki ga pridelam, vedno dam na pregled Kmetijskemu inštitutu Slovenije in vedno imam dobre rezultate, tako vem, da pridelujem zdrav med. Poleg tega je še zaščiten z geografsko označbo. To je evropsko zaščiten med, ki ima slovensko in evropsko kontrolo. Kaj to pomeni? Da lahko komisija kadarkoli obišče moj čebelnjak, da moram imeti vzorce ter sledljivost za vsak kozarec medu. Takšen med ima tudi višjo kakovost, v njem je lahko največ do 18,6 odstotkov vode. Imam 40 čebeljih družin, ker jim lahko samo do tega števila zagotovim dobro pašo v okolici doma; če bi jih imel več, bi moral pašo zanje iskati drugje. Naslednika trenutno nimam, kajti sinu, ki je zdravnik, zaposlen je v razvojnem oddelku Krke, in hčeri, ki je arhitektka in univerzitetna diplomirana ekonomistka, zaposlena kot predavateljica na ekonomski fakulteti v Ljubljani, delovni čas žal ne dopušča, da bi se ukvarjala še s čebelami. Mene čebelarjenje veseli, prihajam v stik tako s posavskimi kot slovenskimi čebelarji in kupci, ki se radi vračajo na radeško tržnico, kjer običajno prodajam med.

Kakšen vpliv ima na čebelarjenje spremenjen način kmetovanja, prezgodnja košnja, škropljenje ipd.; kaj lahko naredi vsak izmed nas, da pomaga čebelam pri preživetju?
Intenzivno kmetovanje ni dobro za čebele, ker je košnja prezgodnja in tako na travniku ni rož, ki bi privabljale čebele. V Posavju imamo še veliko gozda, kjer je možnost dobre paše za čebele od spomladi naprej, ko začne cveteti divja češnja, v maju cvetita javor in jesen, nato sledi še kostanj. Na drevesa v gozdu kmetijstvo nima vpliva, a sam menim, da je treba čebelariti tam, kjer so pogoji za to. Vsekakor je priporočljiva zasaditev medonosnih rastlin v okolici naših domov. Sam imam v vrtu posejano facelijo, ki cveti dobre tri tedne in zelo dobro medi in je primerna za čebeljo pašo.

Kaj menite o razvijajočem se apiturizmu in apiterapiji, imamo v Posavju dobre pogoje zanju in seveda ustrezno znanje, razmišljate tudi sami o tovrstni nadgradnji vašega čebelarjenja?
To je potencial, ki bi ga lahko izkoristili. Apiterapija je vdihovanje aerosolov iz čebeljih panjev, kar se priporoča predvsem osebam z astmo. Pomaga tudi ljudem, ki imajo alergijo na cvetni prah in še pri marsičem drugem. Zdravilno moč ima neoporečen kostanjev med, s katerim je mogoče zdraviti tudi rane, kar lahko potrdim iz lastne izkušnje. Ljudje morajo dobiti zaupanje in to je najlažje dobiti od nekoga, ki ima pozitivno izkušnjo. Apiterapijo izvaja apiterapevt, ki opravi tečaj. Cena izobraževanja je precej visoka in traja precej časa, a tisti, ki se odločijo, dobijo veliko znanja. Vsekakor so priložnosti tudi v apiturizmu.

Niste samo ljubitelj čebel, temveč radi tudi pojete, saj ste dolgoletni član MePZ Papirničar Jagnjenica, kaj vam pomenijo pevske vaje in nastopi?
Fantje na vasi smo vedno kakšno zapeli in verjetno kdaj tudi kakšno podoknico kateremu izmed deklet. Ker imam glas in posluh, od prednikov pa sem podedoval veselje do petja, sem se leta 1979 pridružil Moškemu pevskemu zboru Jagnjenica, ki se je kmalu zatem preimenoval in tako ima še danes v svojem imenu tudi besedo ’papirničar’, saj nas je radeška papirnica vzela pod svoje okrilje. Vaje imamo enkrat tedensko v naši pevski sobi v nekdanji šoli na Jagnjenici, kjer vadimo pod vodstvom Rosane Jakšič. Zdi se mi krasno, da pojemo slovenske pesmi, še posebej v teh časih, ko se ta vse redkeje sliši na radijskih postajah, kjer se najpogosteje vrti tuja glasba. Tega ne razumem najbolje, kajti zame je slovenska pesem najlepša. Vsak narod mora skrbeti za svojo kulturo in lasten jezik ter pesem.

Svoj prosti čas namenjate še slikanju: kdaj ste stopili na to pot, imate svoj slikarski kotiček, kateri motivi vas običajno prevzamejo, na katero svoje delo ste najbolj ponosni?
Svoja prva slikarska dela, če jim lahko tako rečem, sem ustvaril v zimskem času na krušni peči. Na njej so bili ’cegli’ in nanje se je dalo lepo risati z belo kredo. Brat in sestra, ki sta bila starejša, sta zelo lepo risala in učila sta tudi mene. Takrat smo radi prebirali tudi strip Zvitorepec, v katerem je bilo veliko slik s konji in ker so mi bili zelo všeč, sem jih zelo rad risal. Kasneje, ko sem začel obiskovati osnovno šolo, sem našel motive v naravi, na poti v in iz šole. Likovno vzgojo sem imel zelo rad tudi v srednji šoli in s slikanjem sem nadaljeval tudi, ko sem se zaposlil. Še vedno se spominjam Francoza, s katerim sem bil na montaži za papirni stroj 4. Ta mi je dejal, da bi moral imeti čopič v roki in ne ključa, klical pa me je Picasso. O tem, da bi kdaj odšel na slikarsko akademijo, nisem pomislil. Oče mi je vedno govoril, da lahko rišem, a da moram vedeti, da so v času gospodarske krize, umetniki največji reveži. Menil je, da lahko slikam tudi ob redni službi in tako imam v svojem arhivu shranjene slike iz leta 1977. V svojem slikarskem kotičku, ki ga imam urejenega v družinski hiši, najraje slikam motive krajine v vseh letnih časih, sem krajinar, a tudi poslikave notranjosti sakralnih in posvetnih objektov sem se že lotil. Slikam najraje v akvarelu, čeprav sem začel z oljnimi slikami in se preizkusil tudi v akrilu ter suhem pastelu pa risanju z ogljem. Moja najljubša slika nosi naslov Mlinarica. Za mano je tudi manjše število samostojnih razstav z zelo dobrimi odzivi in veliko skupinskih, saj sem dolgoletni član Društva ljubiteljev likovne umetnosti Radeče, ki ga zadnjih sedem let tudi vodim, ter likovne sekcije pri Čebelarski zvezi Slovenije.

DLLU Radeče je zelo dejavno, tako pri organizaciji razstav kot likovnih kolonij, imate morda še kakšno željo, za kateri bi si želeli, da se izpolni?
Leta 2004 sem se udeležil ustanovnega sestanka Društva ljubiteljev likovne umetnosti Radeče in danes v društvu vzgajamo naslednike, ki bodo nadaljevali z našim delom. Skupne prostore imamo v posebnem prostoru Doma kulture, kjer se srečujemo članice in člani, izvajamo pa tudi likovne delavnice za otroke. Likovne kolonije, ki potekajo na prostem, imamo vsaj dve na leto, skupinskih razstav imamo v enem letu več. Naš stalni razstavni prostor je naša domača knjižnica, občasno razstavljamo v radeški kavarni, ki ima tudi galerijo. V sodelovanju s Prosvetnim društvom Vrhovo smo tudi že izpeljali nekaj čudovitih razstav in prireditev, ki so vključevala naša slikarska dela. Naša najlepša razstava doslej je bila Od Vrhovega do Čimernega. V obeh krajih smo izpeljali tudi likovni koloniji na prostem. Vrhovo nas je prevzelo s kozolci. Na Čimernem, najbolj hribovski vasi v radeški občini, smo imeli meddruštveno kolonijo, kjer je bilo udeležencem zelo všeč zaradi pomirjujoče tišine ter zgodb o samem kraju. Želim si, da bi se slikarska druženja, ki nas bogatijo, še dolgo nadaljevala.

Kakšen je za vas popoln dan?
Zame je popoln tisti dan, ko naredim, za kar sem se odločil.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 30. avgusta 2023.