Časopis za pokrajino Posavje
15.10.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Majhna kulturna dvorana ni nikoli prazna

Objavljeno: Petek, 06.09.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Andreja Burkelc Klajn (10)

Andreja Burkelc Klajn

Življenje Andreje Burkelc Klajn je od otroštva naprej prepleteno z delovanjem v Prosvetnem društvu Vrhovo, v katerem je sprva sodelovala kot članica folklorne in gledališke skupine, zadnji dve desetletji pa je društvo pod njenim vodstvom vse bolj prepoznavno izven občinskih meja. Vrsto let je tudi članica domače krajevne skupnosti in zadnje tri mandate občinska svetnica. Za svoje dosedanje aktivno delovanje v skupnosti je na petkovi osrednji prireditvi ob prazniku občine Radeče prejela najvišje priznanje - zlatnik.

Kje ste odraščali, o čem ste sanjali?

Rojena sem v Vrhovem očetu železničarju in mami gospodinji. Čas mojega otroštva in mladosti je bil drugačen od današnjega, ni bilo vsega na pretek; sanjala sem o novih oblekicah, o celuloidnih punčkah, skratka, o malenkostih, ki tedaj niso bile dostopne. Spomnim se, da sem želela videti morje, a se mi je to uresničilo šele v letih, ko nisem bila več majhna deklica.

V kakšnem spominu vam je ostal čas šolskih dni, kateri poklic ste izbrali in zakaj?

Prva dva razreda osnovne šole sem obiskovala v Vrhovem, imeli smo kombiniran pouk, se pravi dva razreda v eni učilnici in skupaj štiri ali pet otrok. Učiteljica je bila kot mama, otroci pa smo se družili tudi po pouku. Spominjam se, da smo nabirali koloradske hrošče na njivah, raziskovali okolico in vedno odkrili kakšen prostor za otroško igro po pouku. Hodili smo peš, starejši so pazili na mlajše. Luštno je bilo. Osnovne šole v Radečah, ki sem jo začela obiskovati v tretjem razredu, se spominjam kot zelo velike in mogočne stavbe, učilnice so bile velike in tudi otrok je bilo precej več. Takrat sem začela obiskovati tudi glasbeno šolo, igrala sem klavir in veliko nastopala, tudi s šolskim pevskim zborom in z dramskim krožkom. Po zaključeni osnovni in nižji glasbeni šoli me je pot vodila v Ljubljano, kjer sem obiskovala šolo za farmacevtske tehnike. Sploh ne vem, zakaj sem se odločila za ta poklic, vem le to, da sem kasneje v njem neizmerno uživala, kajti rada sem pomagala ljudem, jim svetovala. Svojo prvo zaposlitev sem dobila v Lekarni Radeče, a po 40 letih dela sem zaključila v Lekarni Laško. Če bi imela priložnost, bi se še enkrat odločila za to pot.

Že zelo zgodaj ste se vključili v Prosvetno društvo Vrhovo in skoraj dve desetletji ga že vodite, kaj vas najbolj razveseljuje, navdušuje pri tem delu?

Moja starša sta bila aktivna člana prosvetnega društva in tako ste me že zelo zgodaj vpeljala v različne aktivnosti in v zaključnih razredih osnovne šole sem že bila, na primer, šepetalka v gledališki skupini. Igrala sem tudi v otroških gledaliških predstavah skupaj z drugimi otroki v kraju, bila sem članica folklorne skupinice, a potem je delo v društvu v času mojega šolanja v Ljubljani malo zamrlo. Ko sem se vrnila v Vrhovo, sem se ponovno aktivneje vključila v delovanje društva, vendar je bil večji del časa namenjen družini in tako sem en mandat kot predsednica društva zaradi rojstva hčerke to funkcijo prepustila drugemu. Po nekaj letih premora, če tako rečem, sem ponovno prevzela vodenje društva in pri tem vztrajam že skoraj 20 let. V veselje mi je, da mi pri tem pomaga celotna družina, mož in hčerki sta mi v veliko oporo in spodbudo. Delo na področju kulture me osrečuje, daje energijo, zagon, voljo … Težko je opisati vsa občutja, ki jih doživljam pri tem prostovoljnem delu, še posebej pa mi je v veselje in ponos, ko vidim zadovoljne obraze članic in članov društva, ob čemer me še posebej veseli, da se vključuje mlajša generacija. To pomeni, da se bo zgodba nadaljevala. Seveda razmišljam, da bom počasi oddala dirigentsko palico in sama ostala samo še povezovalni vezni člen med generacijami, ki sem jim pomagala narediti prve korake na gledališkem odru.

V okviru društva potekajo različne športne dejavnosti in deluje več gledaliških skupin, ki so uspešne tudi na tekmovanjih, kje se skriva ključ uspeha?

Posebej športno aktivni v društvu nismo. Pred leti smo sicer imeli zelo aktivne rokometaše, sedaj pa se bolj ukvarjamo z rekreativnimi dogodki. Redno potekajo vadbe v namiznem tenisu in imamo skupino, ki je kar uspešna tudi na tekmovanjih. Vsak teden je v dvorani tudi telovadba, pri kateri sodelujejo predvsem ženske vseh starostnih skupin z otroki. Vsako sezono se poizkušamo tudi v plesu, a ker je naše društvo kulturno društvo, smo usmerjeni predvsem na delo z gledališkimi skupinami. Vključeni so otroci od četrtega let naprej. Veseli smo vsakega otroka, ki si želi na oder, tudi zato, ker s tem, ko sodeluje v skupini, razvija pripadnost skupnosti. Ključ uspešnega delovanja društva in gledaliških skupin se verjetno skriva v želji po aktivnem preživljanju prostega časa, druženju in veselju, ki ga doživimo po vsaki uspešno izpeljani predstavi. Aplavz, stisk roke in pohvala narišejo iskrice v očeh, so spodbuda, da vztrajamo, čeprav se včasih zdi, da je pretežko, da ne bomo zmogli, a s skupnimi močmi premagujemo notranje strahove, se osredotočamo na delo in naš trud je poplačan. Vse to nam ogromno pomeni, saj delo v našem društvu poteka na prostovoljni osnovi – v našem društvu delamo vsi vse brez plačila, in sicer od režiserjev, igralcev, tajnika, blagajnika do čistilke.

Vedno znova smo tudi veseli povabil na gostovanja, na katerih predstavljamo Vrhovo. Marsikdo se čudi, kako nam že toliko let uspeva vztrajati in vzgajati mlade v uspešne posameznike, ki s tem razvijajo lastno osebnost, krepijo samozavest, izgubljajo strah pred javnim nastopanjem in še bi lahko naštevala. Lepo je videti dijake, študente, ki še vedno radi zaigrajo v kateri izmed predstav, kar je dobra popotnica za prihodnost. Začeli smo se povezovati tudi z gledališkimi društvi izven državnih meja, tako da odhajamo na gostovanja celo v tujino in potem gostimo tuje gledališčnike še pri nas. Pri delovanju naših gledaliških skupin nas podpira večina krajanov, ki redno prihajajo na prireditve, tako da naša majhna kulturna dvorana ni nikoli prazna, dedki in babice pa so ponosni na svoje potomce, ki suvereno stopajo po odru in morda s pogledom med občinstvom iščejo prav njih.

Nekatere gledališke predstave sami režirate, kje najdete literarne predloge za razvijanje gledališke uprizoritve, od česa je odvisen izbor?

Sedaj, ko sem upokojena, se poizkušam v režiji, delam z najmlajšimi člani. Moram priznati, da je z gledališko literaturo kar problem – slabo je dostopna za nas, ki smo omejeni s številom in v končni fazi s starostjo igralcev, tako da veliko tekstov sama priredim in včasih mi pri tem pomagata tudi hčerki. Glede izbora literarnega dela glede gledališke uprizoritve nimam nekega pravila, morda je samo ta, da mi mora biti vsebina všeč, se me mora na nek način dotakniti, a kot sem že prej omenila, izbor prilagajam glede na razpoložljivost igralk in igralcev.

Vam je katera izmed predstav ostala še v posebno lepem spominu, zakaj?

Ne bi vam znala povedati, katera predstava je bila najboljša, najlepša. Vsaka predstava, ki jo postavimo na oder, je za nas velikega pomena, predstavlja uspeh. Moram še povedati, da pripravljamo poleg gledaliških predstav še nastope za prireditve ob različnih priložnostih tako v Vrhovem kot v Radečah in letošnjo osrednjo proslavo ob občinskem prazniku pripravlja prav naše društvo, a kljub temu naj omenim dogodek, ki mi bo za vedno ostal v posebnem spominu. Naša krajanka Nuška je izdala svojo prvo pesniško zbirko. Želela je, da jo predstavimo na nek drugačen, gledališki način. Ta predstavitev mi bo za vedno ostala v spominu, ker se je, prepričana sem, dotaknila vsakega gledalca ter mu pobožala srce in dušo.

Lahko rečeva, da po vaših stopinjah hodita obe hčeri, Katarina in Urška?

Ne samo, da hodita po mojih stopinjah, močno me prehitevata po levi in desni. Obe smo vzgajali v duhu ljubiti svoj kraj in ljubiti gledališki oder. Že od malega sta stopali po odru, sodelovali pri pripravah na dogodke, obe sta tudi izbrali ter uspešno dokončali študij slovenščine in čeprav obe živita ter službujeta daleč od rojstnega kraja, se redno vračata in pripravljata zelo odmevne prireditve. Zelo mi je žal, da nista uspeli dobiti službe bližje, da bi lažje sodelovali, a mogoče je bolje tako. Vse je za nekaj dobro, pravijo, kajne? Starejša Katarina se ukvarja predvsem s pisanjem tekstov in z režijo, Urška je navdušena igralka, ki se uspešno spogleduje tudi z režijo. Ne smem pa pozabiti na moža Martina. Tudi njega smo vpletli v vse dogodke in nam je v veliko tehnično pomoč, pogosto tudi fotografira in vodi fotografski arhiv vseh dogodkov v društvu. Pravzaprav mi je vedno v veliko pomoč, tudi moralno, in vesela sem, ker v društvu pomagata že partnerja obeh hčerk. Seveda, za vse omenjeno moja družina porabi zelo veliko prostega časa, včasih, kar malo preveč, še posebej zato, ker sem taka oseba: če si eno reč zadam, mora uspeti, se pravi, da je potrebno včasih tudi z glavo skozi zid.

V septembru v društvu pripravljate poseben dogodek, tekmovanje v pripravi goveje juhe, kakšen je odziv?

Naše društvo je poznano po tem, da vedno ’pogruntamo’ nekaj zanimivega, novega. Lansko leto smo pri pobratenem društvu v Srbiji sodelovali na ’pasuljadi’. Tam smo, seveda brez predznanja, kuhali srbski pasulj na slovenski način. No, in na poti domov smo se pogovarjali, kaj bi pa pri nas v Vrhovem kuhali. Padla je ideja, da bi kuhali slovensko govejo juho. Sedaj smo že tik pred prvim Festivalom slovenske goveje juhe in prijavljenih je 14 ekip, kar nas izjemno veseli in je za prvič zelo spodbudno. Dogodek smo vpeli v praznovanje praznika občine Radeče in pričel se bo 7. septembra ob 15. uri na igrišču v Vrhovem. V primeru slabega vremena bo potekal v prostorih društva, tako da je skrb, ali bo ali ne bo, odveč. Za obiskovalce smo pripravili tudi bogat spremljevalni kulturni program z nastopi folklornih skupin, godbe in ljudskih pevcev.

Poleg tega, da ste žena, mati in prostovoljka, ste tudi dolgoletna članica sveta KS Vrhovo in občinska svetnica tretji mandat. Kako vidite delovanje domače krajevne skupnosti ter radeškega občinskega sveta, kako ocenjujete sodelovanje med KS in Občino ter regijo?

Poleg dela v domačem prosvetnem društvu se trudim tvorno delovati tudi v svetu Občine Radeče in v svetu Krajevne skupnosti Vrhovo. Ni vedno lahko, toda poskušam delovati tako, da bi bilo dobro za vse. Sodelovanje med KS in Občino je v glavnem zelo dobro, čeprav smo včasih tudi vsak na svojem bregu, toda s pametnimi pogovori in dogovori se razrešijo marsikatere dileme. Vse štiri krajevne skupnosti v občini si želimo, da smo v občini slišane in zdi se mi, da je pri nas tako. Delovanje je razvojno naravnano in marsikaj je že vidno, tako na infrastrukturi kot na ostalih področjih. Občina Radeče dobro sodeluje z ostalimi občinami v Posavju, je enakopraven član in ne glede na število prebivalk in prebivalcev se z njimi povezuje tudi v različnih projektih, kar je dobro za razvoj celotne pokrajine. Le enotnost, sodelovanje, povezovanje, spoštovanje in razumevanje omogočajo boljše pogoje bivanja.

Katere so prednosti življenja v občini, kot je radeška, ki je ena manjših, in katere so pomanjkljivosti, ki bi jih bilo dobro odpraviti?

Mogoče so prednosti življenja te, da se vsi med seboj poznamo in si lažje pomagamo, včasih pa je to lahko tudi pomanjkljivost. Tukaj mislim predvsem na manjše kraje. V Vrhovem, na primer, nimamo poštnega nabiralnika, bančnega avtomata in niti ne majhne trgovine in ko si starejši, nimaš prevoza in lahko nastane problem. Želim si, da bi se v prihodnosti tudi te stvari nekako uredile.

Kaj vam pomeni priznanje, zlatnik, ki ga boste prejeli na osrednji slovesnosti ob občinskem prazniku?

S tem, ko sem bila predlagana in potem tudi izbrana za dodelitev najvišjega priznanja v občini, sem spoznala, da je moje delo opaženo in cenjeno. Seveda se zavedam, da to priznanje sprejemam tudi zato, ker za mano stojijo ljudje, ki mi pomagajo in me podpirajo, kajti brez njih bi težko stopala po poti, ki sem jo skušala skozi pogovor kratko opisati.

Smilja Radi

Pogovor je bil objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 5. septembra.
 


 
« Nazaj na seznam