Časopis za pokrajino Posavje
19.05.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Marina Novak Rabzelj, direktorica CSD Posavje: Tudi ko je hudo, me vodi misel, da delam dobro

Objavljeno: Torek, 14.05.2024    Rubrika: NOVICE Redakcija
Marina Novak Rabzelj

Marina Novak Rabzelj

Krčanka Marina Novak Rabzelj je po izobrazbi univ. dipl. sociologinja, a je že celo poklicno pot oz. že 33. leto v socialnem varstvu. Vse od reorganizacije centrov za socialno delo v letu 2018 je direktorica Centra za socialno delo Posavje, pred tem pa je sedem let vodila takratni CSD Krško. Ob bližajočem se mednarodnem dnevu družine (15. maj) smo jo povabili k pogovoru s poudarkom na družinski tematiki.


Celo kariero ste v socialnem varstvu. Kakšen mora biti človek, da se odloči za poklic socialnega delavca?
 
Že v besedi poklic je beseda klic. Delo z ljudmi ti mora predstavljati izziv, to je delo, ki zahteva celega človeka. Narava našega dela je takšna, da je treba ob 15. uri, ko se običajno konča delovnik, narediti še kaj dodatnega. Človek mora imeti veščine komunikacije, odprtosti, empatije in temu primerne karakterne lastnosti, za strokovne delavce je zelo pomembno tudi, da ves čas nadgrajujemo svoje znanje in razvijamo svoje veščine. Predvsem pa moramo biti zelo odprti, saj spodbujamo in uresničujemo pravice uporabnikov v smislu enakih možnosti, enake obravnave, svobode izbire, samoodločbe, nadzora nad lastnim življenjem in spoštovanja do zasebnega življenja. Ustrezne storitve na CSD zagotavljamo brez diskriminacije na podlagi spola, rasne ali etnične pripadnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Moraš biti zelo sprejemajoč, nikoli ne soditi vnaprej. V ospredju nam je vedno človek in njegova stiska.
 
Ta kader, socialni delavec, je trenutno zelo iskan, kajne?
 
Ja, zelo je iskan. Zdaj imamo prvič po dolgih letih možnost, da nam ministrstvo financira dva pripravnika. Moram povedati, da moramo ponavljati razpis, da ju dobimo, in imamo trenutno eno delovno mesto za pripravnika prazno. Ampak ta težava se je pojavila na ravni cele države. Problem je v tem, ker je delo na centru za socialno delo izredno zahtevno, saj zajema široko paleto znanja, poznavanja zakonodaje itd., tudi težave, s katerimi k nam prihajajo ljudje, so zelo večplastne in zahtevne, to je zelo trdo delo. Naši strokovni delavci so preobremenjeni z vedno večjim številom strokovnih nalog.
 
Kako pa lahko pritegnete več kadra?

Mi smo že šli v akcijo – zelo intenzivno sodelujemo s fakultetami z našega področja, denimo na predstavitvah našega poklica absolventom, udeležujemo se na kariernih sejmih tako v Posavju kot v Ljubljani … Smo tudi dobro prepoznavna učna baza študentom različnih smeri. Ko pa dobimo kader, je treba zelo veliko delati na tem, da ga obdržimo, kar pomeni, da imajo zaposleni dobre pogoje za delo, da so ustrezno plačani zanj in da imajo dovolj možnosti za razne supervizije, dodatna izobraževanja itd., za kar pa imamo v zadnjih letih žal zelo omejena sredstva. Če delaš z ljudmi, moraš ves čas vzporedno delati tudi na sebi.
 
Če greva na konkretno socialno problematiko – opažate, da je v našem okolju, v Posavju, čedalje več socialno ogroženih družin oz. posameznikov, se to stanje kakor koli spreminja skozi leta?
 
Vsakdo, ki pride k nam z neko stisko ali težavo, posameznik ali družina, se zelo različno sooča z njo. V zadnjem času opažamo porast zadev zlasti na področju dela z družino. Družinsko življenje se je v zadnjih desetletjih zelo spremenilo, sociologi rečemo, da prihaja do pluralizacije družinskega življenja. To pomeni, da se zmanjšuje število tradicionalnih, heteroseksualnih, nuklearnih družin, ki jo sestavljajo mama, oče in otrok, ampak se pojavljajo nove oblike družinskega življenja – enostarševske, reorganizirane, razširjene, istospolne družine … Opažamo, da se spreminja tudi koncept starševstva, saj se več dela na odgovornem starševstvu, načrtovanju starševstva ipd., posledično pa opažamo nižjo rodnost pri družinah, spreminja se tudi življenjski potek družine, ki je bil včasih zelo linearen oz. je bilo točno določeno, kdaj se otroci odselijo, v katerih letih se sklene zakonska zveza in se osnuje nova družina … Zdaj odrasli otroci dalj časa ostajajo doma, v kasnejših letih se odločajo za ustvarjanje svoje družine. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da v sodobnem načinu življenja delovni čas zelo, bolj kot včasih, posega v življenje družine in v čas, ki ga je v preteklosti družina preživljala skupaj. Na območju Posavja lahko govorimo o porastu osebnih, čustvenih stisk, težav na področju duševnega zdravja, tako pri mladoletnih osebah kot pri odraslih.
 
Ampak a ni to bolj problematika, s katero se ukvarja zdravstveni sistem?

Če se človek sooča z duševno stisko, je to vsekakor tudi zdravstveni problem, ampak na človeka moramo gledati in ga obravnavati celostno, ker živi v neki družini in v nekem okolju in potrebuje celostno obravnavo in strokovno pomoč.  Pri našem delu je zelo pomembno sodelovanje z ostalimi institucijami: policija, sodišče, DSO, šole, zdravstvo, zavod za zaposlovanje in mnoge nevladne organizacije. Opažamo tudi porast obravnav družin, v katerih prihaja do različnih oblik zanemarjanja otrok, opuščanja skrbi za otroke ali nasilja v družini. Pri tem zelo težko govorimo o statistiki, ker problem nasilja rešujemo skozi različne naloge, ki jih izvajamo. Socialno delo z družinami je pomembno področje našega dela in je več kot le posredovanje, da uporabniki dobijo, kar jim po zakonu pripada. Včasih potrebujemo sodelovanje družine kot vira podpore in krepitve moči, včasih moramo intervenirati, da bi obvarovali člana, ki ga družina ogroža, ali družino, ker jo ogroža član, in včasih so družine same v vlogi uporabnika, ker potrebujejo spremembe, ki jih člani sami brez pomoči ne morejo oblikovati.
Mi smo specifično okolje, saj je pri nas delež brezposelnih oseb višji od državnega povprečja, kar za sabo prav tako potegne materialno stisko, večjo stopnjo tveganja revščine. Smo tudi zelo vinorodni okoliš in imamo tudi precej težav, povezanih s prekomernim uživanjem alkohola, kar privede do velikih stisk celotne družine. Za naše okolje je značilen tudi velik delež starejšega prebivalstva nad 65 let in precej številčna romska skupnost.
 
Omenili ste že pereče področje nasilja v družini. Na podlagi medijskih objav imamo pogosto občutek, da je tega več kot v preteklosti – pa je po vaših izkušnjah res tako ali smo kot družba le bolj senzibilni za te pojave?
 
Mislim, da velja oboje. Res smo bolj osveščeni glede tega, tudi slovenska zakonodaja je na tem področju naredila velik napredek, Slovenija je tudi podpisnica številnih evropskih konvencij in deklaracij, tako da imajo vse ustanove bolj ustrezno podlago za interveniranje v primerih nasilja v družini. Seveda se danes tudi veliko več pogovarjamo o tej temi, opazili smo tudi, da prihaja v družinah do težjih in zelo hudih primerov, ki se končajo s smrtjo katerega od družinskih članov. Zato je zelo pomembno, da vse pristojne ustanove naredimo maksimalno, kar lahko, da žrtvi nasilja nudimo ustrezno in pravočasno pomoč.
 
Imate dovolj kadra in pooblastil za spopadanje s to problematiko?
 
Mi že zadnje desetletje opozarjamo pristojne na ministrstvu, da potrebujemo dodaten strokovni kader. Zelo razvijamo timsko, multidisciplinarno delo, ki pa zahteva bolj intenzivno udeležbo različnih strokovnjakov. Pri nas imamo namreč tudi psihologe, pravnike, sociologe, socialne pedagoge, da imamo lahko multiprofesionalni pristop k delu s človekom, in tega kadra nam primanjkuje. Nacionalni program socialnega varstva zelo poudarja razvoj in pomen različnih storitev pomoči posameznikom, družinam in tudi socialno ranljivim skupinam na domu ter velik pomen terenskega dela, da se takoj, ko se opazijo neke težave, vključimo, preden pride do kakršnih koli oblik nasilja v družini. Če bi imeli dodaten strokovni kader, bi lahko več delali tudi v popoldanskem času na domovih družin, več bi lahko preventivno delali tudi v šolah, delovnih organizacijah, po krajevnih skup­nostih itd.
 
Pomemben institut na področju nasilja v družini je tudi t. i. varna hiša, koliko takšnih hiš je v Posavju, kakšna je njihova zasedenost?
 
Pod okriljem našega centra že več kot 30 let deluje varna hiša Pepcin dom. To je bilo prvo zavetišče za ženske in otroke, žrtve nasilja, v Sloveniji. Vanjo lahko pride tudi ženska z drugega območja Slovenije, če je to potrebno za njeno zaščito. V zadnjih letih opažamo, da so v varno hišo nameščene uporabnice vse starejše, manj je mamic z otroki, kar kaže na to, kako težko ženske naredijo ta korak – oditi od doma. Nekatere se za to odločijo šele, ko so otroci že starejši in odrasli.
Moram pa dodati, da imamo že od leta 2005 tudi krizni center za otroke in mladostnike, kjer so lahko nastanjeni otroci od 6. do 18. leta starosti. Imamo kapacitete, ki so vedno zasedene. Tu ni t. i. krajevne pristojnosti, tako da prav tako lahko sprejmemo otroka iz drugih krajev po Sloveniji. Praviloma naj bi bili tu nameščeni tri tedne, vendar se včasih v tem času situacija vedno ne razreši, zato so otroci včasih pri nas tudi dalj časa. Včasih se otrok potem lahko vrne nazaj domov, če se tudi starši vključijo v pomoč, lahko pa pride do trajnejše oblike nastanitve, bodisi v rejniški družini bodisi v institucionalni namestitvi.
Na centru se trudimo zagotavljati takšno mrežo storitev informiranja, svetovanja in podpore, ki učinkovito in uspešno naslavlja različne socialne izzive ter doseže čim večji obseg ljudi, ki te storitve potrebujejo. Lahko rečem, da imamo v Posavju za vse vrste problematike možnost, da ljudem ponudimo neko ustrezno obliko pomoči, denimo tudi zavetišče za brezdomce na Senovem. To je vse plod naših ugotovitev in raziskovanj na terenu, kaj potrebujemo. Zato je zelo pomembno, da dnevno spremljamo, kaj se dogaja v našem okolju in kakšne so potrebe ljudi.
 
Omenili ste rejništvo – kakšno je zanimanje zanj, pred kratkim smo pisali o tem, da bi si želeli več ljudi, ki bi bili pripravljeni biti rejniki?
 
To je pomemben institut. Pred leti so bile tradicionalne rejniške družine, ampak žal jih ni več dovolj. Mislim, da se mora ta institut spremeniti v smislu, da se rejnike tudi ustrezno nagradi za to delo, še bolj bi ga morali promovirati tako na lokalni kot na državni ravni. Skozi leta se pokaže, da bo treba v državi razvijate še kakšne dodatne drugačne  oblike namestitev. Družinski zakonik iz leta 2019 zelo poudarja načelo otrokove koristi in v vsakem primeru je treba slediti temu, kar je posameznemu otroku ali mladostniku v največjo korist za njegov nadaljnji psihosocialni razvoj, kar je za enega otroka dobro in v njegovo korist, morda za drugega ni najbolj ustrezno. Zdi se mi, da bo treba razvijati neke dodatne, vmesne oblike pomoči npr. med kriznim centrom in rejništvom. Vsekakor pa zelo apeliramo, da se čim več ljudi odloči za izvajanje rejniške dejavnosti.
 
Vemo, da specifiko v našem okolju glede socialne oskrbe predstavlja romska skupnost. V javnosti pogosto prevladuje prepričanje, da je s tega vidika privilegirana, kar jo jezi – v kolikšni meri je to po vašem mnenju upravičeno?
 
Jaz ne bi rekla, da je tako privilegirana. Tudi sama sem veliko let delala kot strokovna delavka z Romi in mislim, da je treba življenje Romov v naši skupnosti zelo dobro spoznati, kako funkcionirajo družine in jih razumeti. Še vedno lahko govorimo o socialni ranljivosti in izključenosti Romov. Med njimi še vedno prevladuje zelo nizka izobrazbena struktura, prvi pogoj za večjo socialno vključenost, npr. da dobiš neko službo, da otroci redno hodijo v šolo itd., da si na tak način urediš življenje, pa je izobrazba. Mislim, da je še vedno treba delati z Romi v smislu, da postane izobrazba zanje zelo pomembna vrednota, saj bodo le na ta način presegli ta začaran krog. Pri Romih gre za elemente socialne izključenosti, saj vidimo, da se redko udeležujejo npr. kulturnega življenja, srečujemo jih predvsem v trgovskih centrih. Če govorimo o materialnih pravicah, so pogoji za prejemanje denarne socialne pomoči ali otroškega dodatka enaki za vse državljane, je pa res pri Romih specifika zelo nizka izobrazbena struktura in zelo nizek delež zaposlenih. Pri nas na centru že vrsto let zaposlujemo pripadnike romske skupnosti v okviru javnih del, trenutno imamo zaposleno eno Rominjo. Razvijamo tudi storitev socialne aktivacije s pripadniki romske skupnosti z namenom krepitve socialnih kompetenc za približevanje trgu dela.
Moram povedati, da se v naselju srečujemo s posamičnimi – nikoli ne želim posploševati – romskimi družinami, v katerih prihaja do zanemarjanja otrok, slabšega pošiljanja otrok v šolo, in na tem moramo zelo delati – da starši otrokom nudijo pogoje za zdrav psihosocialni razvoj, da poskrbijo, da so na varnem, da jih vključujejo v vrtec in pošiljajo v šolo ter jih učijo zdravih življenjskih navad.
Ob tem poudarjam, da v vseh letih, odkar sem na centru, nismo nikoli imeli s strani ministrstva priznanega dodatnega kadra za delo z Romi, čeprav smo na to vedno opozarjali. Vsaka naloga, ko delamo z Romi, zahteva dodaten strokovni angažma in več časa, če želimo, da vzpostavimo pravi socialnodelavski odnos s posameznikom ali družino. Prvič v zgodovini nam bo ministrstvo s 1. decembrom 2024 priznalo tri dodatne strokovne delavce za območje celotnega Posavja. Dva bomo zaposlili v Krškem, enega pa v Brežicah, saj Romi živijo tudi tam, predvsem za terensko delo z družinami.
 
Val (ekonomskega) priseljevanja v zadnjih letih je tudi v naše okolje privabil dokaj številčno albansko skupnost, ki je s sabo prav tako prinesla določene svoje vrednote in življenjske navade, kako jih zaznavate vi?
 
Kot sem prej rekla, se družina in družinsko življenje spreminja skozi desetletja, te spremembe pa prihajajo tudi s priseljevanjem družin z drugačnimi življenjskimi navadami in vrednotami. Ne bi rekla, da je to kriza družine ali družbe, ta raznovrstnost teh družin, ki prihajajo, je vedno priložnost in izziv, da vsi, ki živimo v tej skupnosti, tako prebivalstvo kot tudi strokovne institucije, najprej spoznamo življenjski svet teh družin, kako živijo. Šele na tak način jim lahko potem ponudimo ustrezne oblike pomoči in skupaj ustvarjamo pogoje dobrega sobivanja. Seveda so težave, problem je zlasti v nepoznavanju jezika in sporazumevanju. V našem okolju so programi učenja slovenskega jezika, pri tem je treba zelo podpirati zlasti ženske, ki največ časa preživijo z otroki, da bo ta komunikacija bolj uspešna, ali v šoli ali v celotnem družbenem življenju.
 
Pa vendar prinašajo s sabo drugačne vrednote in navade, denimo glede vloge moškega in ženske v družini, moški v glavnem delajo, ženske so doma …
 
Vsekakor se to opazi. Skozi leta se je tudi pri nas uveljavil bolj enakopraven položaj moškega in ženske, kot je bil v preteklosti. Ker ženske praviloma ostajajo doma z otroki, se mi zdi pomembno, da te ženske poskusimo pritegniti v različne aktivnosti, recimo delavnice, ki jih izvajajo v večgeneracijskem centru, ker bo to naprej dobro za njihove otroke. Moški praviloma delajo, te družine si tudi med seboj zelo pomagajo, ni težava materialna ogroženost, ampak bolj socialna zaprtost. Ustanove, ki se s tem ukvarjamo, jim lahko ponudimo pomoč, vedno pa je odločitev za sodelovanje tudi na drugi strani. Mislim, da to terja svoj čas. Vsi skupaj se moramo učiti sobivanja.
 
V zadnjem času se soočate, zlasti na CSD Brežice, s problematiko mladoletnih migrantov brez spremstva. Menda je teh primerov zelo veliko. Lahko pojasnite, za kaj gre pri tem, ste dovolj usposobljeni za njihovo obravnavo, ste na težave v zvezi s tem že opozorili na višji ravni?
 
Že od junija lani smo vpeti v migrantski tok. Naloge izvajamo v skladu z zakonom o tujcih, zakonom o mednarodni zaščiti ter uredbo o načinu zagotavljanja ustrezne nastanitve, oskrbe in obravnave mladoletnikov brez spremstva. Pri obravnavi mladoletnih tujcev brez spremstva je v skladu z zakonodajo z namenom zaščite koristi in pravic mladoletnih oseb pri razgovoru potrebna prisotnost strokovnega delavca CSD. Preverimo psihosocialno stanje mladostnika, kam je namenjen, kje so njegovi starši … Od lanskega junija se je zelo povečalo število teh nalog in mi že kar nekaj mesecev na to opozarjamo pristojno ministrstvo. Zdaj se dogaja, da morata biti po dva strokovna delavca dnevno prisotna ali na policiji v Brežicah ali na Obrežju. Za to območje je pristojna enota Brežice, ampak tam ni dosti kadra, zato jim pomagamo tudi strokovni delavci iz Sevnice in Krškega, kar zahteva velik dodaten angažma. Zato zahtevamo s strani ministrstva dodaten kader, ampak ne samo v rednem delovnem času, pač pa tudi izven delovnega časa, ko imamo vedno dve dežurni strokovni delavki. V roku enega leta smo zabeležili desetkratno povečanje števila intervencij izven delovnega časa ravno zaradi mladoletnih tujcev brez spremstva.
 
Verjetno je tudi tukaj težava jezik oz. sporazumevanje, si pomagate s prevajalci?

Ja, praviloma so zraven prevajalci, včasih pa jih ni in potem se sporazumevamo s pomočjo odraslih migrantov, ki znajo angleško, včasih se poslužujemo tudi google prevajalnika.  Pri tem moram zelo pohvaliti sodelovanje s policijo. O tem, kam bodo potem nameščeni, ali bo to izpostava azilnega doma v Logatcu ali namestitveni center v Postojni, odloča Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov. Naša naloga je tudi, da skozi razgovore prepoznamo, ali so bili mladoletniki na svoji poti izpostavljeni kakšnemu nasilju, zlorabam, trgovini z ljudmi, ali imajo kontakt s starši ipd.
 
Najbrž se tudi kdaj srečujete z očitki, da bi lahko v določenih primerih CSD bolje posredoval, v smislu 'kje je pa tukaj CSD?'. Kako to komentirate, imate v nekaterih primerih tudi socialni delavci preprosto 'zvezane roke'?
 
Res je, občasno so očitki v smislu 'pa ste vedeli, da se tam nekaj dogaja'. Povsem razumem nezadovoljstvo in včasih prevelika pričakovanja s strani širše javnosti, vendar center potrebuje neko informacijo, lahko tudi anonimno, na podlagi katere se odzovemo, raziščemo, če je bilo v družini že kaj zaznanega in kaj se dogaja, da lahko potem interveniramo. Ko ugotovimo, da je otrok ogrožen, imamo mehanizme in zakonodaja nam omogoča, da se otroka umakne iz družine ali izvede nujni odvzem otroka, ampak vsekakor pravim, da najprej potrebujemo informacijo. Si pa srčno želimo, da do takšnih primerov sploh ne bi prihajalo, saj lahko nudimo pomoč, ko se pojavijo neki prvi znaki, ali je to materialna stiska ali ko se družina razhaja, kar so izredno težke situacije za vse člane v družini. Če se pa se le odločijo, da bodo ostali skupaj, jim tudi nudimo pomoč pri ponovnem postavljanju novih, ustreznejših načinov komuniciranja.
 
Kot socialna delavka ste se v svoji karieri zagotovo srečali s primeri, ob katerih človek ne more ostati ravnodušen. Kako ste se soočali z njimi, so vas zelo prizadeli na osebni ravni, kako ste jih 'predelali'?
 
Socialno delo s posameznikom in družino je izvirni delovni projekt sodelovanja, ki ga soustvarimo na podlagi sporazumevanja, dogovarjanja in skupnega oblikovanja rešitev, da bi udeleženi v problemu postali udeleženi v rešitvi. V našem vsakdanjem delu doživiš veliko lepih stvari in tudi veliko dobrih, uspešnih zgodb, pogosto pa se srečujemo tudi s težkimi življenjskimi zgodbami, s temnimi platmi življenja. Takrat je zelo pomembno, da ohranimo in pokažemo človečnost ter da damo človeku vedeti, da smo mu vedno na razpolago. Ko se srečujem z najtežjimi primeri, denimo s primeri zlorab otrok, me osebno vodi misel, da delam dobro in v otrokovo največjo korist, čeprav je takrat hudo, tudi za otroka, ker so to vendarle njegovi starši. Kot strokovni delavec pa moraš vedno tudi imeti možnost, da se o tem z nekom pogovoriš, zato imamo mi možnost supervizije, ki je podporna in učna metoda. Z leti se nekako utrdiš v tej vlogi in v ospredje stopi to, da si s svojim ravnanjem pomagal sočloveku. In to je res dober občutek, kajti zaradi tega dela smo tudi sami boljši ljudje.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»