Marjana Krhin in Jani Zakšek: Naša pričakovanja se niso v celoti uresničila

Na osrednji slovesnosti ob kostanjeviškem občinskem prazniku bosta letošnje najvišje priznanje, Kostanjeviški zlatnik, prejela 70-letni Janez (Jani) Zakšek in pet let mlajša Marjana Krhin. Čeprav sta bili njuni življenjski in poklicni poti precej različni (on je bil dolgoletni učitelj na kostanjeviški šoli, ona tajnica na krajevni skupnosti in občini), ju je družilo zavzemanje za samostojnost občine in sodelovanje pri njenem razvoju in napredku. Tako smo izjemo opravili kar dvojni pogovor, ki je potekal v idiličnem Zakškovem domovanju na Malih Vodenicah z razgledom na občinsko središče.

Ženske imajo prednost. Marjana, 30 let ste bili tajnica najprej na KS, nato na samostojni Občini Kostanjevica na Krki, vendar ste sčasoma postali nepogrešljivi tudi kot soorganizatorka prireditev, pomoč društvom … Zakaj ste se angažirali tudi pri stvareh, ki niso bile direktno povezane z vašo službo?
 
Marjana: Najbrž je imelo pri tem največjo vlogo to, da smo bili še v času krajevne skupnosti dobra ekipa, ki se je zbrala okoli Milana (Herakoviča, op. p.). Dobro smo sodelovali in se nismo niti spraševali, ali je zadaj denar ali ga ni, glavno nam je bilo, da se je nekaj dogajalo. Želeli smo si narediti nekaj več in največje plačilo nam je bilo, da so bili ljudje zadovoljni. Kar pa se sodelovanja v društvih tiče, je bila godba pri nas 'družinski projekt', Šelmarija, začetki planinskega društva in jamarji prav tako. Moj oče je bil vsepovsod zraven in je pričakoval, da bomo tudi vsi ostali sodelovali pri tem. Je pa res, da je bilo takrat društveno življenje veliko bolj živo, saj smo si ga res želeli, danes pa recimo mojih otrok to sploh ne zanima, ni več take želje po druženju, kot smo jo imeli nekoč.
 
Jani, vas je v Kostanjevico na Krki pripeljala službena pot pedagoga geografije in zgodovine. Kaj vas je pri njej pritegnilo, da ste tukaj tudi ostali in se vključili v krajevno življenje?
 
Jani: Leta 1983 me je v službo sprejel takratni ravnatelj Lado Smrekar. Kraj mi je bil všeč, domačini so me lepo sprejeli in začutil sem, da se moram kraju in ljudem za prijazen sprejem nekako oddolžiti. Šola je bila tako in tako vpeta v dogajanje v krajevni skupnosti, tudi sam sem bil vključen v različna društva in vedno bolj postajal aktiven krajan.        Že pred letom 2000 se je začelo govoriti o 750-letnici prve listinske omembe Kostanjevice v pisnih virih in takratni direktor Galerije Božidar Jakac Bojan Božič me je povabil k sodelovanju pri tem jubileju. V novoustanovljenem organizacijskem odboru, ki ga je vodil Miloš Kovačič, sem vodil odbor za dokumentacijo, bil koordinator pri organizaciji in izvedbi slovesne prireditve ter udeležen pri različnih akcijah in delih v tem jubilejnem letu. Znotraj odbora smo res zgledno sodelovali, saj smo bili prepričani, da opravljamo pomembne stvari za naše mesto. Glavni motor vsega dogajanja je bil predsednik sveta krajevne skupnosti Kostanjevica na Krki Milan Herakovič, asistirala je njegova desna roka Marjana, zelo aktivna je bila Anica Žugič in seveda številni drugi. V krajevni skupnosti nisem imel nobene formalne funkcije, sem bil pa vedno poleg kot zunanji sodelavec. Z Milanom sva v njegovem Kmečkem hramu večkrat debatirala in razpredala o bodočnosti našega malega mesta, marsikdaj se je pogovor zavlekel pozno v noč.
 
Oba sta torej sodelovala pri praznovanju 750-letnice mestnih pravic (l. 2002), ki velja za temelj ideje o samostojnosti občine. Kako se spominjata tega 'osamosvojitvenega časa', ki je bil na nek način podoben tistemu na državni ravni dobrih deset let prej? So se takratna pričakovanja Kostanjevičank in Kostanjevičanov uresničila ali so ostala neizpolnjena?
 
Jani: Za samostojno občino je bilo takrat skoraj 90 % volivcev, tako kot za samostojno Slovenijo, temu primerna so bila tudi pričakovanja občanov. Takratni župan ni izhajal iz skupine, ki smo bili najbolj aktivni pri dogodkih ob 750-letnici mesta, niti ni bil v ekipi, ki je aktivno sodelovala pri nastajanju nove občine, predvsem pa je bil začetnik v tem poslu in tega voza ni znal potegniti naprej s pričakovano hitrostjo. Preveč je bilo stopicanja na mestu, ljudje so začeli izgubljati voljo in počasi toniti v apatijo. Znotraj občinskega vodstva sta se oblikovali dve struji, ki nista našli skupnega jezika. Pogovoru gluhih so sledile  razprtije, ki jih nihče ni mogel ali znal pomiriti. Po skoraj 20-letni distanci lahko rečem, da se pričakovanja nas, idealistov niso v celoti uresničila. Mislim, da smo zamudili kar nekaj priložnosti.       

Marjana: Najmočnejši impulz, zakaj imeti samostojno občino, je bila želja po razpolaganju s prostorom, saj je prostorsko načrtovanje šepalo in smo bili vedno nekje pri repu. Takrat smo imeli pet frizerskih salonov, mesnico, tri trgovine, dve banki, krajevni urad je imel trikrat na teden poln delovni čas, danes le še enkrat na mesec … Ko gre za nazaj brati elaborat, se res držim za glavo, koliko smo v storitvenem pogledu v tem času nazadovali. Pri načrtovanju prvega prostorskega načrta ni bilo prave širine, da bi si ga dobro zastavili in tudi po novem ne bo bogvekaj bolje, malce so pri tem krivi predolgi postopki. Pričakovanje je bilo tudi, da bo renta od nuklearke trikrat večja, kot se je potem izkazalo. Iz Krškega smo podedovali tudi cel kup nekih težav, ki se jih ne da rešiti v štirih ali osmih letih. Ceste in infrastruktura so se že izboljšale, na društveni ravni pa je porazno, zdaj smo recimo celo brez zdravnika oz. ga dobimo avgusta … Cel kup stvari je, ki jih nismo lepo nadaljevali, ker se je nekomu zdelo brez veze. Telefonijo je krajevna skupnost pripeljala do zadnje hiše, Milan je bil nepopustljiv: 'Če ne bodo imeli vsi telefona, ga pa nihče ne bo imel.' Seje krajevne skupnosti so trajale do polnoči, tolklo se je po mizi, po koncu pa je Milan rekel da gremo na pijačo in smo morali tam biti toliko časa, da so se spet vsi začeli pogovarjati med sabo in da nismo šli skregani domov. Kasneje tega ni bilo več oz. je bilo malo preveč oholosti, češ, zdaj smo pa občina, čeprav smo pravzaprav ostali na ravni krajevne skupnosti. Mislim, da bi lahko tudi kakšne razpise bolj izkoristili.
 
Jani: K svoji občini smo stremeli tudi zato, ker je bila med krajevno skupnostjo Kostanjevica na Krki in ljubljansko vladajočo politiko kot posrednik in odločevalec takratna Občina Krško. Naša krajevna skupnost je imela dobre povezave s takratnim vladajočim političnim vrhom LDS v glavnem mestu, župan Občine Krško Franc Bogovič pa je bil član SLS, zaradi česar je večkrat prišlo do kratkega stika med obema stranema in marsikdaj naših zamisli nismo mogli realizirati.
 
Kostanjevica na Krki se je v zadnjem obdobju nedvomno kar precej spremenila, zgrajeni so novi mostovi, parkirišče za avtodome, kolesarska steza, dvorana La Vie … Jani, kaj vi pogrešate, bi dali prednost kakšnim drugim projektom?
 
Jani: Takratnim odločevalcem sem predlagal, da bi bilo treba na srečanje povabiti ljudi oz. strokovnjake različnih usmeritev, ki bi pomagali ustvarjati vizijo občine, ustvariti nekakšno celostno podobo starega mestnega jedra, ki bi bilo živo in zanimivo za obiskovalce. Spominjam se prenove starega dela mesta, pred letom 2002, ko mi je Milko rekel: Poglej, kakšen 'cukrček' nastaja. Jaz pa njemu nazaj: Ja, to že, ampak treba mu bo dati vsebino, ki je žal še danes ni. Obiskovalci pridejo, se sprehodijo čez mostove, gredo na pico, sladoled, kaj več pa mesto ne ponuja. Manjše trgovine, ki so pred letom 2000 še obstajale, so zaradi nekonkurenčnosti zaprle vrata, gostinskih obratov, ki bi ponujali vrhunsko kulinariko, tudi ni. Bile so ideje, da bi  obnovili nekdanjo Makslovo čevljarsko delavnico in v njej naredili muzejsko sobico v spomin na čas, ko je bilo obrtništvo na otoku še živo, v načrtih smo imeli odprtje manjših trgovin s posebno ponudbo in še kaj podobnega. Realizacije idej pa ni bilo. Občina se je usmerila v urejanje infrastrukture, kar je v bistvu najlažje početje. Še dobro, da za nadgradnjo v nekdanjem samostanu poskrbijo v Galeriji Božidar Jakac, ki nas že od nekdaj oskrbuje z odličnimi kulturnimi vsebinami.
 
Marjana, vi ste razvoj občine več kot štiri mandate spremljali bolj 'od znotraj', veliko se je zgodilo v tem času …
 
Marjana: Prvi mandat je zaznamovala papirologija, treba je bilo sprejeti statut, najpomembnejše odloke itd., čas pa gre. Preobrat se je zgodil, ko je župan postal Ladi (Ladko Petretič, op. p.), ki je bil uspešen garač in je priganjal in naredil veliko stvari. Pri njemu bi izpostavila, da se je uspel dogovoriti za odkup nekdanjega župnišča, čeprav se zdaj zdi, da se ne ve, kaj z njim in se zna zgoditi, da bo propadlo … Ves čas manjka dolgoročna vizija. Vemo, da industrije ne bomo imeli, neke storitvene dejavnosti pa bi morali imeti, saj se moraš že po en žebelj peljati kar daleč. Projektov in idej za oživljanje mestnega jedra je cel kup. Združenje zgodovinskih mest se denimo trudi, da bi ustanovili fond za odkup starih stavb, ki bi jih uredili za stanovanjske ali storitvene namene, za manjše galerije in delavnice ipd. Ampak to je tako daleč kot naše ideje izpred 25 let, ki so zdaj tako žive. Danes bi jih z lahkoto realizirali, če bi želeli. Druga stvar pa je – čeprav bom morda grdo rekla –, da Kostanjevičani pač nismo podjetni. Če prideš na Gorenjsko, ti bodo prodali tudi meglo, če nimajo drugega. Od obiskovalca znajo nekaj potegniti, ne pa da jim samo pustijo smeti in gredo dalje. Pri nas zelo veliko vlagamo v promocijo turizma, a je to za moje pojme zgrešeno, ker vidim, da ima veliko malih mestec težave, ker imajo preveč turistov. Če je turistom tukaj všeč, bodo prišli, mi pa moramo na nek način stimulirati predvsem gostince, da bomo sploh imeli ponudbo. Ko kam greš, česa se čez pet let spominjaš? Kje si dobro jedel. Smo pa tudi sami takšni, da namesto, da bi podprli domače gostince in organizatorje, gremo raje drugam, morali bi imeti več pripadnosti.
 
Jani: Ko prebiram digitalizirane častnike iz začetkov prejšnjega stoletja (d-lib) naletim na prispevke, ki opisujejo takratno Kostanjevico in njene prebivalce s podobnimi problemi, kot jih imajo danes.  
 
Marjana: Urediš možnost zastonj sodelovanja na sejmu Alpe - Adria, pa se nikomur ne ljubi iti, potem so pa povsod kmečke ženske in vinogradniki in to je vse.
 
Jani: Ko je bila 750-letnica, sem začutil, da se neke stvari premikajo na boljše. Vem, da so ljudje z veseljem sodelovali in mislil sem, da bomo to energijo prenesli v svojo občino. Zadnja leta z veseljem in ponosom opazujem skupino mladih Kostanjevičanov pri organizaciji vsakoletnega, večdnevnega Festivala kulture Kostanjevica (FKK), ki je postal že tradicionalen.
 
Jani, vi veljate predvsem za kronista dogodkov v občini, s svojimi fotografijami in zapisi ste sodelovali pri številnih publikacijah, Kostanjeviških novicah … Zakaj je v digitalni dobi, ko je vsak trenutek zabeležen na kakšnem pametnem telefonu in družbenih omrežjih, po vašem tako pomembno skrbeti za tovrstne arhive in publikacije?
 
Jani: Moji spomini na otroštvo in odraščanje so povezani s knjigami. Oče je bil velik ljubitelj branja, za nakup knjig se je vedno našel denar. Doma smo imeli za tisti čas kar veliko knjižnico z zbirkami Sto romanov, Naša beseda in drugimi knjižnimi novostmi. Po teh poteh sem stopal tudi sam. Knjiga je postala moja spremljevalka in tega se do danes nisem odvadil. Spominjam se, da sem že v osnovni šoli bral dela, ki jih je prebiral tudi oče. Vojne romane Ericha Marie Remarquea in Hansa Hellmuta Kirsta, dela Aleksandra Solženicina in številnih drugih avtorjev. Čeprav se v zadnjih letih uveljavljajo elektronske knjige, ki jih prebiraš na ekranu, je zame tiskana knjiga užitek, ki name deluje pomirjujoče. Ob branju me najprej premamita vonj papirja, šelestenje knjižnih listov in na koncu še vsebina, ki buri mojo domišljijo. Ko nanese pogovor na temo, povezano s knjigami in branjem, težko razumem ljudi, ki pravijo da v svojih hišah sploh nimajo knjižnih polic in tiskanih knjig in da v današnjem svetu digitalizacije berejo le elektronske knjige na telefonu ali računalniku.
 
Marjana, med drugim ste si prizadevali za oblikovanje celostne grafične podobe občine, ki velja za eno najbolj prepoznavnih in vizualno kvalitetnih, ter za dosleden protokol na občinskih prireditvah. Zakaj je za vas pomembno, da so te stvari na visoki ravni?
 
Marjana: Zato, ker nas to predstavlja, najpomembnejši je prvi vtis. Pri celostni grafični podobi smo imeli neverjetno srečo, da je ravno takrat Janja Baznik zaključevala študij oblikovanja v Ljubljani, njen mentor pa je bil Ranko Novak, ki je rekel, da se odpove vsem avtorskim pravicam, če bo Janja skrbnica vsega skupaj. V prvem mandatu smo še kar 'vlekli' 750-letnico in številna poznanstva, ki so nastala ob tem. Takrat so nam bila odprta vsa vrata v Ljubljani, včasih je bil večji problem Krško. Če ni uspel česa urediti Andrej Smrekar ali Bojan Božič, je poskusil Milan po LDS-ovskih vezah, če ni šlo drugače, je stopil v akcijo še Miloš Kovačič ali njegov naslednik Jože Colarič … Sploh ni bila težava priti kamor koli. Potem pa je bilo treba to 'staro strujo' potolči in smo vse te povezave izgubili ... Sprva smo torej uporabljali še izpeljanko iz znaka 750-letnice, nova celostna grafična podoba pa je bila sprejeta leta 2008. Kar pa se protokola tiče, je ta na prireditvah 'hujši kot vojska' in če se ga ne držiš, ne boš zadeve dobro izpeljal.
 
Kostanjeviška občina se je po osamosvojitvi politično umestila v Posavje, čeprav jo Krka in Gorjanci povezujeta bolj z Dolenjsko. Kje vidita njeno prihodnost?
 
Marjana: Šlo je za tehten premislek. V dolenjski statistični regiji bi se kot ena najmlajših občin kar hitro izgubili, po drugi strani pa je tam več manjših občin, s katerimi bi se lahko povezali in skupaj imeli nek dober oz. močan glas. Sicer pa niti ne vemo, ali bo posavska statistična regija obstala, ali bodo pokrajine ali ne bodo … Z regijskimi agencijami pa je tako – če jih boš dobro servisiral z vsebinami, bodo nekaj naredili, če pa vse prepustiš njim, pa ni nič.
 
Jani: V nekdanji Avstro-Ogrski je bila Kostanjevica kot spodnja Kranjska sestavni del Kranjske dežele, večji del njene meje je tekel po reki Savi. Po nastanku Kraljevine Jugoslavije se je upravna delitev države spremenila, kar velja tudi za čas po drugi svetovni vojni. Po letu 1991, ko smo Slovenci dobili svojo državo, so nastale nove občine, ki so se združevale v posamezne statistične regije. Naša občina je ena od šestih, ki spadajo v Posavsko statistično regijo. Po mojem vedenju so poslanci Državnega sveta na eni od sej izglasovali, da naj bi bila Kostanjevica na Krki med 15 pokrajinami, ki so še v nastajanju, umeščena v Posavsko in ne v Dolenjsko belokranjsko pokrajino. Če bomo v tej pokrajini ostali, me nič ne moti. Bolj pomembno se mi zdi, da bomo znali uveljaviti svoje priložnosti v novonastalih pokrajinah. Prepričan sem, da imamo prebivalci, ki živimo na robu Dolenjske, z onimi na drugi strani Save, na južnem delu Štajerske, več skupnih značilnosti, kot si upamo priznati. Čas bi že bil, da se Slovenci drobnjakarske miselnosti odvadimo.
 
Oba sta v penzionu. S čim si zapolnita čas oz. zaradi česa nimata nikoli časa, kot to pregovorno velja za upokojence?
 
Jani: Po upokojitvi, ki je po mojem mišljenju edina svoboda v življenju človeka, če si zdrav seveda, živim brez vznemirjenja in večjih napetosti. So dnevi kreativnosti, včasih tudi težjih fizičnih del, prijetnih opravil na vrtu, v deževnih ali zimskih dneh rad prebiram knjige, kaj napišem, občasno se posvečam svojim hobijem (numizmatiki, filateliji, kartofiliji …). Zadnji dve leti sodelujem s Posavskim muzejem Brežice pri nastajanju vsebin v nekdanji, na novo obnovljeni osnovni šoli Črneča vas. Vsakih toliko se odpravim na srečanja zbirateljev starin v Ljubljano. S člani, ki prihajajo iz različnih koncev Slovenije, so pogovori vedno zanimivi. Občasno se z ženo odpraviva na kakšen krajši izlet ali na obisk prijateljev, ki občasno pridejo tudi k nam. Kot ljubitelj likovne umetnosti rad obiščem razstave v Galeriji Božidar Jakac, malo poklepetam z znanci, potem pa nazaj v moj svet, 'moj planinski raj', kot je napisal Gregorčič. Praznično vzdušje ustvarijo tudi moji najdražji, hčerka Tamara in sin Jan s partnerjema, ki naju z ženo radi obiščejo.
 
Marjana: Jaz sem še bolj v 'pripravniških vodah' glede penziona in se še iščem in razmišljam, kaj bi počela. Trenutno imam na počitnicah vnukinji, ukvarjam se z ročnimi deli, predvsem pa sem zelo vesela, da imam čas za branje. Sodelujem v pripravah na 30-letnico Društva podeželskih žena Pod Gorjanci, treba je malo pregledati in urediti arhiv, rada obiskujem dogodke v Kostanjevici in tudi drugje v Posavju, hodim v gledališče itd. Delam tudi na ponatisu izbranih del Jožeta Cvelbarja, saj bo leta 2026 minilo 110 let, odkar je bil ubit na Soški fronti. V letu 2022 je pokojni župan ustanovil organizacijski odbor za praznovanje 770-letnice mestnih pravic in želim si, da bi sodelovala pri tem dogajanju. Veseli me, da poleg hčerke Ajde tudi sin Gašper, ki živi v Kamniku, rad pride domov.
 
In za konec: kaj vama pomeni Kostanjeviški zlatnik?
 
Jani: Sem izredno počaščen, da so me za to visoko priznanje predlagale moje nekdanje učenke in učenci, s katerimi sem doživel marsikaj lepega in zaradi katerih sem rad opravljal svoje delo. S tem sem dobil tudi potrditev, da je bilo moje delo uspešno in da so me ohranili v lepem spominu. Pri njih cenim tudi to, da so videli, da nisem bil zgolj učitelj.
 
Marjana: Lepo je, da opazijo, da si nekaj naredil in da je bilo tvoje delo koristno. Hvaležna sem, da sem sploh dobila priložnost soustvarjati razvoj kraja in da sem jo izkoristila. Veliko ljudi ne bi nikoli spoznala, če bi takrat, ko nas je Milan zbral skupaj, rekla: Eh, to ni zame. Ta poznanstva ti pridejo, saj greš lažje skozi življenje, bilo je veliko lepih stvari …
 
Peter Pavlovič
 
Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje