Marko Kadilnik: Kdor bo želel delati, bo imel dela dovolj

Zgodba družinske obrti, specializirane za izdelavo in montažo dimnikov, se piše že pet desetletij. Začel jo je oče, danes jo nadaljuje sin, ki v delo uspešno uvaja tudi svojega prvorojenca. O dosedanji prehojeni poti, izzivih in prihodnosti smo se pogovarjali z inženirjem strojništva Markom Kadilnikom, ki je v družinskem podjetju Karodi s sedežem v Sevnici nasledil svojega očeta.

Pol stoletja dela v obrti je izjemen mejnik in radi poudarite, da se je zgodba podjetja začela z vašim očetom Zvonimirjem, kakšni so spomini nanj in njegove začetke?
Moji spomini nanj so povezani predvsem z njegovo predanostjo delu in strankam ter željo po napredku. Moj pokojni oče je sledil novostim in marsikatero stvar je počel drugače kot drugi. Dodatno se je tudi izobraževal in pridobival nova znanja. Marsičesa se je naučil tudi iz lastnih izkušenj. Vedno je bil pripravljen poskusiti kaj novega, predvsem pa slediti razvoju. Talno ogrevanje, ki ga ima danes skoraj vsaka novogradnja, je moj oče v osemdesetih letih preteklega stoletja vgrajeval v številne hiše v sevniški občini. Tega se takrat še nihče drug ni drznil lotiti. Po materiale, ki v tedanji Jugoslaviji niso bili dostopni, je hodil v Avstrijo. Železarna Jesenice, na primer, je jeklo za nerjavne dimnike začela izdelovati po letu 1980 in je bila med redkimi proizvajalci v svetu.

Oče je bil po poklicu ključavničar – finomehanik. Ljubezen ga je iz Savinjske doline pripeljala v Posavje, v Boštanj, od koder prihaja moja mati Rozalija. Najprej se je zaposlil v proizvodnji šivalnih strojev na Mirni, nato je eno leto delal v sevniški srednji šoli, kjer so se izobraževale bodoče šivilje, zatem je bil vzdrževalec šivalnih strojev v tekstilni tovarni Jutranjka na Radni.

Samostojno podjetniško pot je začel 1. januarja 1975 s centralnimi napeljavami. Dobrih deset let kasneje se je preusmeril v izdelavo in montažo dimnikov, pri čemer sem mu, takrat še osnovnošolec, občasno pomagal. Po zaključenem študiju sem postal očetov sodelavec. Na začetku sva vse delala sama, potem se je zaposlil še en delavec, nato dva, potem trije. Danes imamo 21 zaposlenih za nedoločen čas, sezonskih zaposlitev pri nas ni. Na leto izdelamo dobrih sto ton dimnikov, ki jih prodamo na domačem in tujem trgu. Naši dimniki ne stojijo samo v Sloveniji, temveč tudi v marsikateri evropski državi in tudi v državah tretjega sveta.

Kaj je bila največja prednost in kaj največji izziv, ko ste se po zaključku študija strojništva zaposlili pri očetu?
Največja prednost je bila, da sem si želel nadaljevati družinsko obrt in vse, kar je oče gradil skozi leta. V to sem šel z veliko spoštovanja do njegovega dela in z občutkom odgovornosti, da se zgodba ne prekine. Moram reči, da sva se lepo dopolnjevala, sodelovala. Oče je bil moj mentor v pravem pomenu besede – potrpežljiv, izkušen, z ogromno znanja, ki ga ne dobiš v knjigah. Postopoma sem prevzemal njegove naloge, kar pa ni šlo čez noč. Njegove stranke so imele sprva prednost, moje so morale počakati. Danes lahko rečem, da to ni bilo vedno enostavno, a je bilo del procesa. Največ mi pomeni prav to, da sva delo vedno delila – ne le kot oče in sin, ampak kot sodelavca, ki sta zaupala drug drugemu. Ta način dela danes nadaljujem skupaj s sinom Timotejem, kar vsemu temu daje oseben pomen.

Kako poteka prenos znanja in odgovornosti na tretjo generacijo?
Vstop sina v naše družinsko podjetje mi pomeni veliko več, kot bi lahko povedal na kratko. V njem vidim nadaljevanje zgodbe, ki jo gradimo že več kot pet desetletij. Hkrati je to neke vrste nov začetek s svežo energijo in razmišljanjem, ki ga prinese mlajša generacija. To me iskreno veseli, ker pomeni, da gre delo naprej in da se podjetje razvija ter ostaja živo. Še posebej mi veliko pomeni, da sem mu bil lahko dober zgled, da je prevzel delovne navade, da razume naš način dela in da v tem, kar delamo, ne vidi le obveznosti, ampak tudi svojo pot. Pri nas ni veliko teorije, največ se učimo skozi prakso, ob delu in z izkušnjami, zato mlajši kader čim prej vključimo v delo, ga postopoma uvajamo vanj. Ta proces običajno traja dve do tri leta, nato lahko posameznik opravlja delo samostojno. Poleg strokovnega znanja prenašam na sina tudi občutek odgovornosti do strank, zaposlenih in ugleda podjetja, ki smo ga gradili desetletja.

Kateri so trenutno največji izzivi v podjetju?
Največji izziv v letošnjem letu je preobremenitev zaradi izrazito povečanega povpraševanja, tako da bi zaposlili najmanj tri osebe na novo, a kadra, ki bi bil pripravljen delati dolgoročno, ni. Trg nam je naklonjen. Ljudje se vedno pogosteje odločajo za gradnjo dimnikov. Razloga za to sta predvsem dva – razmere v svetu in vse pogostejše vremenske ujme, ki lahko povzročijo izpade električne energije. Marsikdo želi imeti alternativo in najpogosteje je to peč na trda goriva, kajti v Sloveniji imamo dovolj lesne surovine. Nekatera konkurenčna podjetja so medtem dejavnost že opustila, saj niso našla naslednikov, kar dodatno povečuje povpraševanje po naših storitvah.

Bi lahko izobraževalni sistem na tem področju storil več?
Za našo dejavnost je to nekoliko težje, saj gre za zelo specifično področje. Večino znanja posameznik pridobi oziroma se ga priuči neposredno v proizvodnji in pri delu na terenu. Seveda bi bilo dobro, da bi mladi že v času šolanja dobili več stika z obrtniškimi poklici in praktičnim delom, vendar je pri nas ključnega pomena predvsem učenje skozi prakso, zato nove sodelavce čim prej vključimo v delovni proces, kjer pod mentorstvom izkušenih zaposlenih postopoma pridobivajo znanje in veščine, potrebne za samostojno delo.

Katere vrednote so ključne za zaupanje strank?
Za vsako stranko si je treba vzeti čas, prisluhniti njenim željam ter razumeti njena pričakovanja. Pri tem je ključno, da obrtnik spoštuje tako stranko kot njene zamisli ter z odprto komunikacijo poskrbi, da so dogovori jasni. Nekatere stranke svoje želje izrazijo zelo natančno, druge nekoliko manj, zato lahko včasih pride tudi do nesporazumov. Takšne situacije so sicer redke, vendar jih je mogoče rešiti z dialogom, prilagodljivostjo in strokovnim pristopom. Ključno je, da je delo na koncu opravljeno kakovostno in v zadovoljstvo naročnika.

Obrtništvo pogosto zahteva tudi prilagajanje delovnega časa.
Kdor se za obrt ali podjetniško pot odloči z mislijo, da bo delal zgolj osem ur na dan, bo težko dolgoročno uspešen. V začetnih letih, ko si prizadevaš ustvariti in utrditi podjetje, pogosto veliko nalog opraviš sam, zato se hitro zgodi, da je dan prekratek. Seveda tako ne gre v nedogled, tudi zaradi lastnega zdravja in družine, zato je pomembno, da sčasoma najdeš zanesljive sodelavce, jim zaupaš odgovornosti in si tako zagotoviš potrebno razbremenitev.

Na kateri dosežek v teh petdesetih letih ste najbolj ponosni?
Najprej moram izpostaviti zaposlene – njihov trud, znanje, izkušnje in pripadnost podjetju. Posebej sem ponosen, da nekateri sodelavci tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev ostanejo z nami in nadaljujejo delo. To je zame dokaz, da so medosebni odnosi dobri, da so delovni pogoji ustrezni in da ljudje svoje delo opravljajo z veseljem. Podpiram tudi predlog, da bi delavec, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev, a se odloči ostati aktiven, lahko prejemal polno pokojnino in plačo. Takšna rešitev se mi zdi smiselna, saj omenjeni še naprej prispeva svoje znanje, izkušnje in plačuje prispevke. Seveda sem ponosen tudi na to, da smo že pet desetletij prisotni v lokalnem in širšem okolju ter da smo si ustvarili ugled kakovostnega, resnega in zanesljivega ponudnika izdelave in montaže dimnikov od začetka do konca. Preživeti na trgu več kot desetletje je že dosežek, petdeset let pa je dokaz trdnih temeljev. Ti temelji pa so predvsem zadovoljni in predani zaposleni.

Prav tako sem ponosen na naše dolgoletne in stalne zunanje sodelavce, ki za nas izvajajo montaže na objekti naših strank. Tudi oni predstavljajo pomemben člen našega delovanja, saj so v neposrednem stiku z naročniki, kjer sta ključnega pomena medsebojno razumevanje in spoštljiv odnos, pa tudi kakovostno opravljeno delo. Veseli me, da je pri vseh teh sodelavcih že prišlo do generacijskega prenosa znanja, kar zagotavlja kontinuiteto in ohranjanje strokovnosti tudi v prihodnje.

Obstaja kakšna zanimiva anekdota s terena?
Anekdot je več, a naj bo dovolj ena. V času, ko telefoni še niso bili v tako množični uporabi, kot so danes, smo prejeli naročilo izdelave in montaže dimnika na vikendu znanega sevniškega direktorja. Ko je prišel čas montaže, smo ga skušali doklicati, a gospod ni bil nikoli dosegljiv. Naši zaposleni so vseeno odšli, odkrili streho, splezali v hišo, postavili dimnik, strešnike postavili nazaj na svoje mesto in odšli. Naročnik se je čez približno teden dni oglasil v podjetju, ker ga je zanimalo, kdaj bo dimnik postavljen. V vmesnem času ni bil na objektu in sploh ni vedel, da je že vse pripravljeno za uporabo.

No, človeku, ki dela, se pripeti marsikaj. Enkrat sem odšel na ogled objekta na naslov, ki ga je pustila stranka, a ker ni mogla biti osebno prisotna, je najina komunikacija potekala preko telefona. Vse sem si ogledal, opravil popis in odšel. Naslednji dan naročnik dobi predračun in vse je bilo v redu, želel je le, da popravimo poštno številko – iz Grahovega v bližini Cerknice v Grahovo ob Bači, ki je v bistvu dve uri vožnje stran. Seveda sem ga vprašal, kako to in odgovoril je, da je tam njegov objekt. Ni mi preostalo drugega, kot da sem šel še enkrat na pot, tokrat v pravo smer.

Dimniške naprave je treba tudi vzdrževati, se ljudje zavedamo pomena požarne varnosti?
Ljudje se na splošno zavedajo pomena požarne varnosti in rednih dimnikarskih pregledov, vendar še vedno obstaja določen delež posameznikov, ki to zanemarja v prepričanju, da se njim ne more zgoditi nič nepredvidenega. Takšno ravnanje lahko povzroči resne težave, posledice pa so lahko zelo hude – tako za premoženje kot za zdravje in življenje ljudi. Pri tem ne govorimo le o požarni, temveč tudi o sanitarni varnosti. Pomembno je namreč, da je zrak v prostoru primeren za dihanje, zato priporočam uporabo detektorja ogljikovega monoksida, ki nas pravočasno opozori na morebitne nevarnosti. Težave lahko nastanejo tudi ob energijskih prenovah objektov, ko zamenjamo okna in vrata ter izboljšamo toplotno izolacijo, da bi zmanjšali stroške ogrevanja. V številnih primerih se pozabi preveriti ustreznost kurilnih naprav. Te morajo biti prilagojene novim razmeram in imeti zagotovljen ustrezen dovod zunanjega zraka, kurilna naprava ne sme za svoje delovanje uporabljati zraka iz bivalnega prostora. Končna odgovornost je vedno na lastniku objekta, ki se mora zavedati, da je varnost njegovega doma v veliki meri v njegovih rokah.

Kako se je obrtništvo v petdesetih letih, odkar deluje vaše podjetje, najbolj spremenilo in kaj kljub vsem spremembam po vašem mnenju ostaja enako?
Obrtništvo samo po sebi je v osnovi ostalo enako, saj še vedno temelji na znanju, kakovostnem delu in odgovornosti do strank. So pa velike spremembe prinesli način komunikacije, pričakovanja naročnikov in medsebojni odnosi. Danes večina komunikacije poteka prek elektronskih medijev, kar sicer omogoča hitrejše poslovanje, vendar zmanjšuje osebni stik. Spremenil se je tudi odnos med strankami in izvajalci. Včasih je bilo samoumevno, da si se po ogledu objekta z naročnikom usedel, se pogovoril ter kaj popil ali pojedel. Takšni trenutki so prispevali k bolj pristnim odnosom. Danes je tega bistveno manj. Tudi na gradbiščih je opaziti spremembe – ne zato, ker bi delavci kaj pričakovali, ampak ker so bile nekoč določene oblike gostoljubnosti povsem običajne, danes pa so postale redkost. Na primer, delavec, ki dela na strehi pod zgočim soncem, bi z veseljem sprejel kozarec hladne vode.

Kakšna bo podoba slovenskega obrtništva čez dvajset let?
Kdor bo želel delati, bo imel dela dovolj. Obrtniško znanje je rezultat dolgoletnega prenosa izkušenj med generacijami, ki se je vedno razvijalo predvsem skozi prakso in delo. Verjamem, da bo tudi v prihodnje obrtništvo ostalo pomembno in spoštovano, tako po svoji uporabni vrednosti kot tudi po finančnem vrednotenju. Obrtniki imamo znanje in izkušnje, ki jih marsikdo nima. Vsako delo bi moralo biti cenjeno, ne glede na to, ali gre za intelektualno ali fizično. Umazane roke so posledica poštenega dela, ne pa razlog za manjše spoštovanje.

Kakšno prihodnost si želite za vaše podjetje?
Prihodnost našega podjetja ni vprašljiva, a dolgoročne, recimo tridesetletne načrte je škoda delati. Smiselno je načrtovanje do pet ali deset let. Življenje lahko človeka spremeni ali prehiti. Prav tako se spreminja tehnologija, načini dela in komunikacija, na kar pa nimamo neposrednega vpliva, zato je pomembno, da ostajamo prilagodljivi in odprti za spremembe.

Bi danes izbrali še enkrat isto pot, ki bi vas vodila v svet obrtništva?
Mislim, da bi se odločil enako, če bi imel popolno podporo družine, kot jo imam sedaj, kajti to je za uspešno podjetniško pot ključnega pomena. Če podpore ni, se slej ko prej pojavijo težave, bodisi pri poslu bodisi v družinskih odnosih. Prav zato menim, da sta razumevanje in podpora najbližjih nepogrešljiv del vsake uspešne podjetniške zgodbe. Tako je bilo pri očetu in tako je tudi pri meni.

Kaj vas po vseh teh letih dela še vedno najbolj veseli pri vašem poklicu?
Delo ni enolično, ni dolgočasno. Gre za stik s strankami, ki so si zelo različne, za nabavo materiala, delo v proizvodnji in tako naprej. Treba je slediti razvoju, razvijati nove produkte za trg ...

Kako najraje preživljate proste trenutke, kaj vam pomaga ohranjati ravnovesje med poslovnim in zasebnim življenjem?
Večino časa mi vzame služba, zato je čas, ki ga preživim z družino, še toliko bolj dragocen in pomemben. Z ženo imava dva krasna sinova ter vnuka in vnukinjo. Z njimi rada preživljava skupne trenutke. Sprostitev mi nudijo tudi urejanje okolice hiše, delo na domačem vrtu, jutranji sprehodi za sprostitev misli ter odhodi z avtodomom in raziskovanje novih krajev. Stalnica so gledališki abonmaji v Sevnici in Radečah ter kakšen dober koncert.

Si v prostem času vzamete tudi čas za branje; prelistate regionalni časopis Posavski obzornik, kako ocenjujete njegovo vlogo pri obveščanju in povezovanju ljudi v lokalnem okolju?
Lahko rečem, da so časopisi, revije in knjige del mojega vsakdana. Verjetno sem med redkimi, ki sem še vedno naročen na večje število tiskanih medijev. Vsak mesec preberem tudi najmanj dve knjigi. Posavski obzornik z zanimanjem prelistam v tiskani obliki, saj prispeva svoj del k obveščanju in povezovanju ljudi v skupnem življenjskem prostoru ob spodnjem toku Save. Žal večina mlajše generacije to vidi drugače, njim je pomemben telefon in sedemsekundna pozornost, tako da si s težavo vzamejo čas, da bi prebrali daljši članek. Seveda obstajajo tudi izjeme in teh sem zelo vesel, ker sta branje in razumevanje prebranega osnova kritičnega razmišljanja in zdravega odnosa do sveta, v katerem živimo. Če se dotaknem še vsebine, bi si želel v tem našem regionalnem časopisu še kakšno dodatno zabavno stran, mogoče več kulturnih vsebin in dobrih zgodb, pa manj politike.

Če bi lahko z očetom skupaj pogledala dosedanjo prehojeno petdesetletno pot podjetja, kaj bi mu povedali?
Najin pogovor bi bil zelo zanimiv, v njem bi bilo zelo veliko spominov na vztrajno in predano delo. Povedal bi mu, da je lahko ponosen na temelje, ki jih je postavil, saj bo njegovo delo kmalu nadaljevala že tretja generacija. To daje vsemu smisel – obrt ni le posel, temveč je izročilo, ki ga s ponosom predajamo naprej. Verjamem, da bi bil ponosen, ne le na podjetje, ampak predvsem na to, da se njegova pot nadaljuje, kot jo je zastavil sam.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 11. junija 2026.

#povezujemoposavje