Mateja Kopar: Mladih, ki bi jih zanimalo kmetijstvo, je čedalje manj

Mateja Kopar

V času, ko se vse manj mladih odloča za kmetijstvo, je magistrica agronomije Mateja Kopar iz majhne vasi Gabrje, ki je del KS Boštanj v sevniški občini, sprejela drugačno odločitev – ostala je na domači kmetiji in želi jo razvijati naprej. Pot ni lahka, pravi, vendar verjame, da je mogoče z vztrajnostjo in delom doseči cilje.

Kako se spominjate svojega otroštva; kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Na manjši samooskrbni kmetiji sem odraščala s starejšo sestro in staršema. Glavnino kmetije predstavlja gozd, a tu so še polja, pašniki, travniki in vinograd. Najlepši spomini so povezani z očetom in njegovim kamionom, ki ga je ob večerih pogosto popravljal in sem mu pri tem zelo rada pomagala. V času šolskih počitnic sem šla z njim tudi na vožnjo, čeprav je bilo težko vstati ob štirih, petih zjutraj. Skupaj sva na kmetiji opravljala tudi različna dela ali pa sva se odpravila v gozd podirat drevesa in pripravljat drva. Najbolj me je veselilo delo s traktorjem in to se do današnjega dne ni spremenilo.

Ali je bila odločitev, da boste prevzeli družinsko kmetijo, nekaj samoumevnega ali je to dozorelo postopoma?
Vedno sem si želela imeti lastno kmetijo, a priti do nje ni bilo tako enostavno, čeprav sem ves čas kazala zanimanje za delo na njej. Nenazadnje sem se odločila za študij agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer sem večino izpitov opravila z najvišjimi ocenami. S tem sem upravičila tudi Zoisovo štipendijo, ki sem jo prejemala. Po zaključenem študiju sem šla v službo. Sprva sem bila zaposlena v trgovini sevniške Kmečke zadruge v Šentjanžu, nato na Kmetijskem inštitutu Slovenije, kjer sem bila vodja 300 hektarjev velikega posestva in tehnologinja. Pot me je vodila še na posest na Agroemoni, kjer sem skrbela za 600 hektarjev površin. Potem sem se vrnila domov, na domačo kmetijo, saj sem želela svojo energijo, voljo in znanje vložiti v lasten projekt. Starša sprva nad mojo idejo, da bi postala prevzemnica kmetije, nista bila ravno navdušena. Zdelo se jima je, da bom imela preveč dela in premalo denarja, a mislim, da je njun strah izviral predvsem iz tega, da sem ženska. Na kmetih je tradicionalna predstava o vlogi žensk v kmetijstvu še kar močno prisotna, čeprav menim, da brez prave osnove. Sedaj marljivo delam na kmetiji, a hkrati na terenu opravljam delo kontrolorke ekoloških kmetij.

Kakšni so bili vaši prvi občutki, ko sta vam starša predala v upravljanje skoraj 20 hektarjev veliko posestvo, ste kdaj podvomili vase?
Svoje odločitve, ki sem jo uresničila pred dobrimi tremi leti po številnih pogovorih, ne obžalujem. Vem, da za moja starša ni bilo najlažje, a sama v sebi čutim veliko moč – vem, da zmorem in imam vizijo. Sem kmetica z vsem srcem in sem pripravljena na sprejem novih življenjskih izzivov, predvsem pa na življenje in delo na kmetiji, ki bi si jo želela povečati, če bo kdaj ta možnost.

Na kmetiji ste uvedli nekaj sprememb, kaj vas je pri tem vodilo – potreba, osebna vizija ali razmere na trgu?
Že dobro desetletje pred prevzemom kmetije, na kateri sva po smrti očeta sami z mamo, sem pričela s svojo panogo – s piščančjerejo. Ta ni delovno tako zahtevna, kot je na primer govedoreja. V štartu nisem potrebovala niti veliko prostora niti visokega finančnega vložka, zato je bilo lažje. Delo si razporedim tako, da si lahko vzamem čas zase, tudi za potovanja, ki jih obožujem, pa tudi za moje ostale aktivnosti v kmetijskem sektorju. Prodaja poteka neposredno, od proizvajalca do končnega kupca, ceno določam sama, kar je po mojem mnenju edini način preživetja malih kmetij. Pri hiši je tudi nekaj kokoši nesnic, da so sveža jajca za doma in okoliške družine. Ohranila sem tudi manjše število goveda, da popase strme predele. Obdelujem še manjši vinograd očetu v spomin.

Kmetijstvo me je naučilo potrpežljivosti, vztrajnosti in zaupanja vase ter prilagodljivosti.

Vam je študij agronomije v pomoč pri vodenju kmetije?
Včasih imamo previsoka pričakovanja in mislimo, da nam bo študij dal vse, kar rabimo za življenje in kariero. Študij mi je dal teoretično strokovno osnovo, dal mi je ogromno znanja o rastlinah, poljedelstvu, vrtnarstvu, kemiji, podnebju … ni pa me ravno pripravil na gospodarjenje s kmetijo. Veliko praktičnega znanja mi sedaj nudi konkretno delo, ob katerem pridobivam vsakodnevne izkušnje, ki so izjemno pomembne. Pri tem vidim največjo vrednost v tem, da se teorija in praksa dopolnjujeta in mi omogočata uresničevanje lastnih idej.

Ste kdaj pomislili, da bi nadaljevali študij, vpisali doktorat, postali predavateljica na fakulteti?
O tem sem razmišljala, ampak se v predavalnici kot profesorica nisem videla. Življenje na kmetiji mi, kljub obilici dela, nudi neposreden stik z naravo, okoljem, ljudmi, od katerih se prav tako učim. Zame je to neke vrste svoboda, ki jo težko razložim. Ta občutek svobode najbolj začutim zgodaj zjutraj, ko sama načrtujem dan. Ko se usedem na traktor, vem, da s svojim delom nekaj ustvarjam in nosim odgovornost za prostor, ki ga imam rada, ker mi nudi zavetje in varnost.

Žal so ukrepi in zakoni pogosto napisani tako, da jih je v praksi težko uresničiti. 

Se vam zdi, da imajo mladi prevzemniki kmetij dovolj podpore iz okolja; kakšno vlogo imajo subvencije in razpisi, ki so namenjeni razvoju kmetij?
Podpore je premalo, tako na lokalni kot na državni ravni. Tu ne govorim samo o finančni podpori, temveč o urejenosti celotne panoge. Subvencije in razpisi pomagajo predvsem na začetku, za nakup strojev ali osnovne opreme, a dolgoročne podpore pogosto ni, zato se mora kmet znajti sam. Ovire pa niso samo finančne, pridružujejo se jim vse višje podnebne zahteve, vse več birokracije, vse več nerazumevanja dela kmeta, nespoštovanja tega poklica ... Žal so ukrepi in zakoni pogosto napisani tako, da jih je v praksi težko uresničiti. Kmet, ki obdeluje svojo zemljo, najbolje ve, kdaj so najbolj primerni trenutki za oranje, setev in ostala dela na zemlji. Neka izdana uredba tega pač ne zmore. Marsikaj je odvisno tudi od vremena, tako da potrebujemo sistemsko rešitev. Kmetija je neke vrste podjetje, kjer bi moral biti denar za plačo in njen razvoj, a če tega ni, je obstoj vprašljiv. Na tem področju nas čaka še veliko dela, predvsem pa bo treba prisluhniti tistemu, ki je še pripravljen obdelovati kmetijske površine, kjer že prihaja tako do opuščanja vinogradov kot zaraščanja nekoč obdelane krajine. V naši vasi je bilo včasih pet kmetij, danes sta samo še dve. Ljudje so si pomagali med seboj, danes težko dobiš pomoč pri delu.

Zakaj po vašem mnenju prihaja do zaraščanja kmetijskih površin in kakšna je širša podoba kmetijstva v družbi?
Strmi bregovi, kjer delo poteka ročno, se marsikje ne kosijo več, zato se zaraščajo. Površine v ravninskem delu, ki jih je mogoče obdelovati s strojno mehanizacijo, so še vedno po večini lepo obdelane. Težava pa ni samo v tem – kmetijstvo je na slabem glasu, a po krivici. Mnogi nam očitajo, da onesnažujemo okolje, kar je daleč od resnice. Kmetijska stroka je že večkrat dokazala, da slovenski kmetje uporabljamo zelo malo fitofarmacevtskih sredstev v primerjavi z drugimi državami, kjer so standardi kakovosti pridelave in predelave hrane precej nižji kot pri nas v Sloveniji. Po mojem mnenju sistem še ne daje dovolj poudarka samooskrbi. Lokalne pridelave hrane se ne podpira tako, kot bi se jo lahko. Potrošnik v trgovini raje kupi nekaj pridelanega na drugem kontinentu, ker se mu zdi doma pridelana hrana predraga. Redki so, ki se vprašajo, zakaj je nekaj poceni, morda celo prepoceni; kako je lahko sadje, zelenjava, meso iz uvoza tako sveže. In če se dotaknem še poklica kmeta, kmetice, lahko rečem, da ta ni privlačen, zanimiv in tudi ni dovolj spoštovan, čeprav vsi vemo, da brez hrane ni mogoče živeti in preživeti. V Sloveniji, kamorkoli prideš in ponosno rečeš, da si kmet, kmetica, te ljudje ne gledajo spoštljivo. V Avstriji, na primer, je kmet drugi najbolj spoštovan poklic, takoj za zdravnikom.

Kaj bi se še moralo spremeniti, da bi bilo podeželje privlačnejše za mlade, kmet pa bolj spoštovan?
Tudi v tej panogi si zaslužimo pošteno plačilo, počitek, socialno preskrbo, dopust. Skratka, primerljive življenjske standarde z drugimi panogami. Ne samo za mlade, za vse bi moralo biti podeželje privlačnejše, a nestabilna politika, nihanje cen, administrativni stres, časovne stiske, vremenske nevšečnosti in tako naprej je vse prej kot to. Če imaš zemljo, jo je potrebno obdelati v pravem časovnem okvirju, ne pa na sončen dan pisati in izpolnjevati različne obrazce, ki so v prvi vrsti dragoceni samo za uradnike. Časi so takšni, da imajo podatki vrednost, a hkrati to pomeni tudi nadzor. Kmetje imamo poslikano parcelo iz zraka skozi celo leto; nadzora je vse več, kot da nismo več gospodarji na svoji zemlji. Vse to vpliva na dobrobit kmeta, njegov obstanek in hkrati razvoj kmetij, a še vedno smo nekateri, ki smo pripravljeni sprejeti takšen način življenja. Večkrat rečem, da imamo v genih zapisano, da imamo kmetje zemljo in živali v krvi. Vsem nam je mar, da so naše domače živali v redu, ni nam vseeno zanje, na vrsti so pred našim počutjem in zdravjem. Včasih je treba vstati sredi noči, če je karkoli narobe. Z izjemo birokratskih zadev, ki jih je vedno več in nam grenijo življenje, je kmetovanje poklic, ki osrečuje človeka. Konec dneva vidiš, da si naredil nekaj dobrega in poleg tega nam ne manjka niti vitamina D (smeh).

Tudi v tej panogi si zaslužimo pošteno plačilo, počitek, socialno preskrbo, dopust.

V dvoje je vse lažje, ali je težko najti partnerja, ki bi prišel živet na kmetijo?
Odgovor je pritrdilen, kajti delo na kmetiji ni splošno privlačno, zato je težko najti partnerja in si ustvariti družino. Za dekleta je morda še celo malo težje kot za fante. Mladih, ki bi jih zanimalo kmetijstvo, je vse manj, a za uspešno družinsko kmetijo je potrebno, da cela družina diha z njo. Uspešne kmetije so tiste, kjer se partnerja dobro razumeta in se dopolnjujeta, saj ne gre samo za delo, ampak za način življenja.

Vidite v svoji okolici mlade, ki bi bili pripravljeni prevzeti vodenje družinskih kmetij?
Vedno se najdejo mladi kmetje, a treba jih je videti in podpreti njihove sanje. Ob naših malih kmetijah je težko finančno preživeti, tako da ima mnogo mladih dodatno dejavnost ali pa službo. Tak način je izjemno izčrpavajoč na dolgi rok za zdravje pa tudi za razumevanje v družini, a kjer je je volja, je tudi pot. Poznam nekaj mladih, ki so se odločili za prevzem kmetije in to daje upanje.

Kako pomembno je povezovanje mladih kmetic in kmetov?
Povezovanje nam omogoča medsebojno podporo, izmenjavo znanja in izkušenj ter lažje spoprijemanje z izzivi sodobnega kmetijstva. Skupaj se lažje prilagajamo zakonodaji, ki pogosto ni prilagojena realnim potrebam kmetov – to je treba povedati na glas, da se bo kaj spremenilo, izboljšalo.

Aktivni ste v Društvu podeželske mladine Tržišče in v Zvezi slovenske podeželske mladine, kaj vam pomeni to sodelovanje, ima vpliv na vaše delo?
Obdobje, ko sem bila najbolj aktivna, mi je odprlo veliko vrat, tudi med odločevalce v našem sektorju. To je izkušnja, ki s seboj prinaša ogromno priložnosti za spoznavanje enako motiviranih oseb iz cele Slovenije, ki želijo razvijati slovensko podeželje, izboljševati položaj mladih kmetic in kmetov, soustvarjati prihodnost kmetijstva ter izboljšati mnenje o delu, ki ga opravljamo. Delovanje v Društvu podeželske mladine Tržišče in Zvezi slovenske podeželske mladine mi je dalo širši pogled na izzive, s katerimi se srečujemo mladi na kmetijah, hkrati pa tudi pogum, da svoje mnenje javno izrazim in ga zastopam, kar delam z izjemno strastjo. To sodelovanje zame pomeni rast – na osebni, strokovni in skupnostni. Daje mi tudi priložnost, da uspešne mlade kmetice in kmete predstavljam v podcastih. Te prizadevne mlade, ki želijo ostati in delati na kmetiji, predstavljam skozi predstavitvene članke še v časopisu Družina, strokovne članke pišem za Kmečki glas. Ravno tako sem imela priložnost pokazati svoje organizacijske sposobnosti v v projektu, ki sem ga uspešno izpeljala s pomočjo predane ekipe, to je bil izbor inovativnega mladega kmeta. Celoletni projekt mi je dal ogromno širine, novih poznanstev ter najpomembnejše zame – priložnost mladim uspešnim kmetom dati zagon in motivacijo, da predstavijo sebe in svojo kmetijo.

Leta 2024 ste postali ’Naj prostovoljka’ podeželske mladine, kako ste se ob tem počutili in kako na to priznanje gledate danes?
To je nagrada za moje dolgoletno delo, je plačilo za moj trud, da bi življenje in delo na kmetijah približala širši javnosti, predvsem pa spodbudila mlade, da bi se odločili ostati doma, na domačih kmetijah in skrbeti za njihov nadaljnji razvoj. Kmetijstvo ni samo delo, je tudi druženje, iskreni stiki in nudenje pomoči, ko jo človek potrebuje. Nagrado razumem kot priznanje vsem, ki verjamemo v moč povezovanja in v prihodnost slovenskega podeželja.

Kaj je bilo doslej na vaši življenjski poti najtežje in kaj najlepše?
Najtežje in najlepše se po navadi prepletata. Običajno je tisto, kar je bilo najtežje prebroditi, na koncu najlepše, ko dosežeš želeno. Najtežje je bilo prehoditi pot, ko sem se odločila za vodenje družinske kmetije. Veliko sem delala na sebi, da sem izboljšala odnose s starši in da sem prevzela odgovornost za lastno prihodnost ter razvoj domačega posestva. Prehojena pot me je utrdila v prepričanju, da znam in zmorem.

Kako si predstavljate svojo kmetijo čez deset, dvajset let, v katerih barvah jo vidite?
Barve so vsekakor čudovite, prelivajoče se od nežno zelene v zgodnji pomladi do zlate v poletju, barvite v jeseni in nežno bele v zimi. Sanjavo lahko rečem, da si želim velik ranč, a najbrž mi to ne bo uspelo v tej naši Mirnski dolini. V resnici bo verjetno popolnoma drugače, kot si to predstavljam danes in verjetno mnogo lepše. Kmetijstvo me je naučilo potrpežljivosti, vztrajnosti in zaupanja vase ter prilagodljivosti. Naučilo me je tudi, da prihodnost ni nekaj, kar čakaš, ampak nekaj, kar vsak dan ustvarjaš. Biti kmetica, kmet danes ni samoumevno, je izbira. In jaz sem izbrala.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 5. marca 2026.

#povezujemoposavje