Melita Skušek, ravnateljica OŠ Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki: V Kostanjevici se vsi poznamo, morali bi se več pogovarjati

Ena od dveh letošnjih prejemnikov Kostanjeviškega zlatnika (drugi je Franc Štokar) je dolgoletna ravnateljica tamkajšnje osnovne šole in že štiri mandate občinska svetnica Melita Skušek. Čeprav po rodu ni domačinka, je vsestransko aktivna Kostanjevičanka zagotovo ena najbolj prepoznavnih meščank najmanjšega slovenskega mesteca in središča najmlajše posavske občine, ki je v teh dneh praznovala občinski praznik.

V Kostanjevico na Krki ste se leta 1980 priselili s povsem drugega konca Posavja, iz Loke pri Zidanem Mostu, a najbrž se že lep čas počutite kot domačinka, konec koncev to potrjuje tudi visoko občinsko priznanje … Koliko vam to pomeni?
 
To mi pomeni zelo veliko, čeprav ne vem, če sem si ga ravno zaslužila (nasmeh) … Priti v nov kraj, kot je Kostanjevica na Krki, je kar velik izziv. Ljudje tukaj so sicer zelo gostoljubni, vendar pa te za svojega ne sprejmejo kar takoj in se moraš dejansko izkazati s svojim delom. Zato to priznanje jemljem kot odraz tega, da so me nekako sprejeli v kraju in da čutijo, da sem k temu kraju vendarle nekaj tudi prispevala.
 
Začetek poletja v kostanjeviški občini je zasenčila nenadna smrt župana Ladko Petretiča. Do njega ste sicer znali biti tudi kritični, a vem, da ste ga tudi cenili oz., kot ste enkrat dejali: Če se z njimi nekaj dogovoriš, to drži … Kako ocenjujete njegovo zapuščino?
 
Dejstvo je, da sem bila velikokrat kritična do njegovega razmišljanja in nekaterih njegovih dejanj. Zdi se mi, da sem kot občinska svetnica dolžna ne le svoje razmišljanje, ampak tudi razmišljanje mojih volivcev prenesti na občinski svet. Normalno in prav je, da imamo različna mnenja in morda bi morali imeti na našem občinskem svetu večkrat kritične razprave do določenega problema. Kljub vsemu pa sva z županom dobro sodelovala predvsem glede šole in vrtca, kjer je res vedno podprl vse naše potrebe, vse, kar sva se dogovorila, smo tudi izpeljali, tukaj pa moram res reči, da smo naredili velik korak naprej. Če ne bi bili samostojna občina, bi verjetno zelo težko toliko stvari zgradili, prenovili in uredili v tako kratkem času. Jasno, njegova zapuščina je kljub temu, da je bil župan samo dva mandata in ne glede na nekatere stvari, ki se niso zgodile, pa bi se morale, kar vidna, velika in pomembna.
 
Že od ustanovitve kostanjeviške občine ste tako ali drugače v lokalni politiki, v kateri so bila tako izrazito burna kot bolj mirna obdobja. Vi ste bili vedno nekje vmes med tistimi, ki so bili na strani župana, in tistimi, ki so mu tudi z vsemi možnimi sredstvi nasprotovali. Nekateri so vam to šteli za dobro, drugi za slabo, češ da se niste jasno opredelili, kam sodite …
 
Jaz pač ne želim nikamor soditi. Zdi se mi pomembno, da imaš svoje mnenje, čeprav imaš lahko tudi napačnega. Če se mi je zdelo, da je stališče opozicije pravilno, sem jo podprla, če pa ne, sem ravnala drugače. Nikoli se ne želim nikamor postavljati, zame so to politične igre, teh pa se ne grem, saj sem človek, ki rada kaj naredim, če se da. Sem zelo kritična tako do sebe kot do drugih in to tudi povem, poskušam povedati na najbolj kulturen način. Včasih so te kritike sprejete pozitivno, včasih negativno, na to pač nimam  vpliva.
 
Je pa dejstvo, da ko smo govorili o telefoniji, ki je bila najbrž najbolj kritična točka v vsej zgodovini občine, so bile res burne razprave na različnih ravneh. Včasih smo bili zelo blizu rešitve, včasih pa zelo daleč. V tistih trenutkih, ko se je govorilo celo o razpustitvi občinskega sveta, je bilo zelo malo takšnih, ki so se upali izpostaviti. Sama sem predstavila svoje stališče v Državnem svetu in na Odboru za javno upravo, izkušnja pa ni bila najbolj lepa, saj državni politiki na lokalno politiko gledajo povsem drugače in težko razumejo, da se tukaj dogajajo neke igrice. Še danes ne vem, katera rešitev bi bila pravilna, čeprav smo bili takrat že zelo blizu dogovora, kako razdeliti preostali denar od telefonije. Včasih pa je bilo na občinskih svetih res prav grozljivo.
 
Ampak potem je ta tema kar nekako poniknila …
 
Ja, ljudje so se zamenjali, ta tematika jih ni več zanimala. Vsi vemo, da denarja ni nihče ukradel, če je bil pravilno razdeljen ali ni bil, pa je stvar debate. Ampak mislim, da je to stvar, na katero moramo pozabiti, saj gre za vložke izpred 30 let in se je škoda s tem ukvarjati.
 
V Kostanjevici na Krki težko mine večji projekt brez vašega sodelovanja. Tako je tudi s praznovanjem 770-letnice prve pisne omembe mesta v pisnih virih. Zakaj se vam zdi tako pomembno obeležiti ta jubilej (o njegovi vsebini smo sicer že poročali)?
 
Tako, kot za Slovence vedno govorimo, da nas opredeljujeta zgodovina in kultura, to velja tudi za Kostanjevico. Slednja je mesto, ne glede na to, da velikokrat izgleda pretežno kot vas, ima svojo zgodovino in nanjo moramo biti ponosni. Jasno, danes Kostanjevica nima takega statusa, kot ga je imela nekoč, ko je bila eno najpomembnejših mest v tem delu nekdanje Kranjske dežele, ampak vendarle moramo ta spomin nekako ohranjati in vsaj vsakih deset let ljudi na to spomniti. Letos se nam je pač zdela primerna priložnost, da ta spomin spet malo obudimo, pa hkrati ohranjamo dediščino in vse, kar nas označuje kot mesto. Vemo, da vsi tega praznovanja seveda ne bodo podpirali in se jim to zdi brez veze, je pa v praznovanje vključenih več vsebin, s katerimi želimo nagovoriti vse ljudi in delovati povezovalno, da vsi prebivalci občine to začutijo.
 
Obiskovalci prireditev v občini (koncertov pihalnega orkestra ali pevk DPŽ, vinogradniških in kolinarskih večerov …) so že kar navajeni vaših skrbno pripravljenih, duhovitih, a hkrati tudi kritičnih veznih besedil. Ampak najbrž to ni tako samoumevno oz. si je treba za takšne stvari kar vzeti čas za pripravo, kajne?
 
Zame so to res veliki izzivi, saj še prav nikoli nisem vodila nobene prireditve, da se nisem nanjo res temeljito pripravila, saj se mi zdi to odgovornost do tistih, ki jo pripravljajo, kot povezovalec pa si samo en vezni člen, ki prireditvi lahko da neko dodano vrednost ali pa je čisto vseeno. Velikokrat rečem, da me ljudje najbrž ne pridejo gledat, mogoče me pa kdo pride poslušat. Če imam kaj povedati, sem vesela, da lahko to naredim, samo zato, da napovem, zdaj bo pa ta skladba – to lahko naredi kdor koli, jaz želim prispevati nekaj več.
 
Pogosto se ponavlja, da sta kultura in turizem paradna konja Kostanjevice na Krki, na čemer mesto in občina gradita svojo prepoznavnost. A nekateri, med njimi je bil tudi pokojni župan, opozarjajo, da je za uspešen razvoj občine potrebno tudi močno gospodarstvo. Se vam zdi, da je možno (u)loviti to ravnotežje?
 
Mislim, da Kostanjevica nima pogojev za razvoj industrije, konec koncev za to tudi nima ne prostora ne tradicije. Mi se velikokrat primerjamo s Šentjernejem, to je naša boleča točka, ampak Šentjernej je od nas oddaljen le sedem kilometrov in če želimo, lahko tudi šentjernejsko industrijo vzamemo malo za svojo. Kostanjevica pač nikoli ne bo industrijsko mesto, zato so kultura, umetnost in turizem – tudi to je gospodarska panoga – tisto, za kar imamo idealne pogoje, da jih razvijamo, tržimo in smo po njih prepoznavni, a seveda na tem še premalo naredimo.
 
Če bi imeli možnost in moč, da spremenite eno stvar, ki vas najbolj moti v Kostanjevici na Krki – kaj bi to bilo?
 
To je pa težko vprašanje … Mislim, da smo se zadnje čase vsi skupaj nekako odmaknili drug od drugega, zato bi morali delovati malo bolj povezovalno, kar bi prineslo nov razvoj Kostanjevici. Kostanjevica ne potrebuje množičnega turizma, ampak bolj izbrane goste in vsebine, prav tako v kulturi, in tukaj se da marsikaj narediti, je pa res, da ponudniki niso povezani. Morda bi pri tem lokalna skupnost oz. občina lahko naredila več. Imamo, denimo, predstavitev razvoja turizma, na katero pride 20 ljudi, a mislim, da bi jih prišlo več, če bi izbrali pravi termin, če bi se ponudnike osebno povabilo … Kostanjevica je majhna in se vsi osebno poznamo in bi bilo morda več narediti na tej osebni ravni.
 
Še danes sem prepričana, da kostanjeviški kulturni dom takrat ne bi bil prodan in bi ga morda lahko občina odkupila, če bi se takrat malce več pogajali in pogovarjali. To so pač zamujene priložnosti, ampak mislim, da je veliko odvisno pogovora, tega pa je pogosto premalo.
 
Omenili ste kulturni dom, tudi to je kar malo pozabljena tema …
 
Ja, to je žalostno, da se z nekaterimi stvarmi kar sprijaznimo oz. navadimo nanje kot na dejstvo. Mene preseneča, da nekateri še danes ne verjamejo, da Kostanjevica nima kulturnega doma in da ga s to novo zgradbo tudi ne bo imela. Gospod, ki je to kupil, pač dela za svoje potrebe in to je njegova legitimna pravica, dejstvo pa je, da Kostanjevica kulturnega doma nima in da bo morala o tem razmišljati, saj ga ima vsak še tako majhen kraj. V ekonomskem smislu neka kulturna dvorana zagotovo ni upravičena, čeprav na kulturo seveda ne smemo gledati le skozi finance, ampak vendarle bi morali to zastaviti tako, da bo to stavba, v kateri bodo vsi občinski dogodki, pa tudi glasbena šola, sodobna knjižnica, kjer bo prostor za vaje pihalnega orkestra ipd. Če bi želel delovati kakšen pevski zbor ali gledališka skupina, v mestu enostavno ni nobenega primernega prostora in tega tudi prenova mestnega dvorca ne more prinesti, saj so tam premajhni prostori iz 15., 16. stoletja. Obstaja krasna idejna zasnova kulturnega doma, ki naj bi stal tukaj pri šoli, in bi res omogočil vse te prostore, ampak najbrž je to projekt za naslednji mandat.
 
V zadnjih letih je bilo, kot ste omenili na začetku pogovora, veliko občinskih vlaganj usmerjenih v objekt osnovne šole, ki jo vodite, in njegovo okolico, vključno s športnimi površinami. Je zdaj šolski kompleks takšen, da ste nanj lahko ponosni in jo to na nek način tudi vaša zapuščina?
 
Zagotovo, na to smo res lahko ponosni, saj imamo, lahko rečem, idealne pogoje tako za osnovno šolo kot za predšolsko vzgojo. Vesela sem, da smo uspeli doseči, da smo zgradili dovolj velik vrtec, za sedem, ne le za šest oddelkov, čeprav na račun tega, da je manj prostora za pedagoški del. Nedvomno so bili to veliki projekti in menim, da je Kostanjevica vsaj za 20 let preskrbljena s temi objekti.
 
Na šolskih prireditvah pogosto poudarjate, da ste edina šola s stalno razstavo umetniških slik v svojih prostorih, ob kateri učenke in učence poskušate vzgajati v poznavalce in ljubitelje umetnosti. Glede na leta in desetletja izkušenj – kako uspešni ste pri tem in kako se to kasneje odraža pri njih?
 
To je tako kot pri domači vzgoji – največ štejejo zgledi in to, da vzgajaš skozi vsak dan, ni dovolj, da jih enkrat na leto pelješ v galerijo. Naši otroci s tem enostavno živijo in morda je zanje najboljši pokazatelj, kako pomembna je ta zbirka, takrat, ko pridejo na ogled ljudje od drugod in jih pri tem srečujejo. Ko jih peljemo v druge muzeje in galerije, naši učenci res vedo, kako se morajo do razstavljenih del obnašati, kaj smejo in česa ne smejo. Druga stvar pa je to, da se je v zadnjih 20 letih se je kar veliko naših učencev vpisalo na različne umetniške akademije, arhitekturo ipd. To si nekako tudi štejemo kot vsaj deloma našo zaslugo, ker tudi povedo, da je to vplivalo nanje. Nam je pa žal, da je predmetnik osnovne šole zadnja leta zelo osiromašen z likovno umetnostjo, zato imamo tudi težave s kadrom, ker za pet ur na teden težko koga dobimo. Idealno bi bilo, da bi si lahko likovnega pedagoga delili z Galerijo Božidar Jakac in da bi sodelovali na pedagoškem področju, tako pri delavnicah v galeriji kot pri našem pouku, ampak galerija ima drugačen status in to težko uskladimo.
 
Letošnjo pozno jesen bodo zaznamovale lokalne volitve. Kakšnega župana/županjo si za Kostanjevico na Krki želite v naslednjem mandatu?
 
Predvsem povezovalnega, to se mi zdi zelo pomembno. Takšnega, ki bo odpiral določena vprašanja, saj v zadnjem času ugotavljamo, da imamo premalo debat na občinskem svetu oz. se premalo pogovarjamo. Mogoče se pogovarjajo kje drugje, ampak prostor za debate je občinski svet. Župana, ki bo končno kdaj sklical tudi zbor občanov, ki ga v 16 letih še ni bilo. Župana, ki bo prepoznal potenciale Kostanjevice na Krki, predvsem kako zgodbo o tem našem turizmu – za katerega damo bistveno premalo denarja iz občinskega proračuna za promocijo in spodbudo ponudnikom –, o kateri sanjamo že toliko let, končno malo bolj uresničiti.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje