Časopis za pokrajino Posavje
6.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Mineva tri četrt stoletja od vrnitve izgnancev

Objavljeno: Sobota, 06.06.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
POSAVJE, SLOVENIJA – Letos mineva 75 let od vrnitve slovenskih izgnancev po 2. svetovni vojni na svoje domove. V Društvu slovenskih izgnancev 1941–1945 (DIS) so načrtovali tako navedeno obletnico kot 7. junij, dan slovenskih izgnancev, obeležiti z vrsto prireditev, a so jih bili primorani zaradi znanih razlogov odpovedati.

Kljub temu bo 7. junij potekal v znamenju spomina in opomina na nacistično raznarodovalno politiko, ko je bilo s svojih domov izgnanih kar okoli 80.000 Slovencev, od tega je bilo na prisilno delo v delovna taborišča in na kmetije iz Posavja in Obsotelja izgnanih 37.000 ljudi ali kar okoli 83 odstotkov vsega tedanjega prebivalstva na našem območju. Po prvotnem Himmlerjevem načrtu je bila preselitev večine slovenskih izgnancev predvidena v Srbijo in Neodvisno državo Hrvatsko (NDH), a ker ti zaradi lastnih težav nista morali sprejeti tolikšnega števila izgnancev, so bili prebivalci posavskega in obsoteljskega pasu izgnani v Nemčijo. V slednjo je bilo prisilno izgnanih 45.000 Slovencev, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7.500, na Madžarko 2.500, med skupnim številom izgnanih pa je bilo več kot 20.000 otrok, starih do deset let. Okoli 17.000 Slovencem je pred izgonom uspelo pobegniti. Samo z gradu Rajhenburg oziroma nekdanjih hlevov in konjušnice pri gradu, ki jih je okupator uporabil za eno največjih zbirnih taborišč, je bilo s 140 transporti odpeljanih v tujino 63.000 Slovencev. V pokrajinah Tretjega rajha so bili izgnanci nameščeni v okoli 400 izgnanskih taboriščih, ki so jih nacisti uredili v starih gradovih, samostanih, zasilnih barakah in drugih objektih, od koder so hodili opravljat težaška dela v tovarne, kamnolome, rudnike in na kmetije, graditi so morali železnice, ceste idr. Okoli 2.500 jih je v izgnanstvu izgubilo življenje bodisi zaradi izredno slabih pogojev bivanja bodisi so bili na različne načine likvidirani, umrli med letalskimi napadi idr., imena preminulih pa tudi po 75 letih še zbirajo. Da bi imeli ti, ki so umrli tako v Nemčiji kot drugih krajih izgona, obeležje tudi na domači zemlji, so v DIS 1941–1945 strnili njihova imena in jih objavili na panojih v nekdanjem brestaniškem zbirnem taborišču, v 29 letih, odkar društvo deluje, pa so tudi v več krajih izgona po tujini pri tamkajšnjih oblasteh dosegli, da so plošče z imeni preminulih in tamkaj pokopanih Slovencev objavljena na spominskih ploščah na objektih ali pokopališčih.

Spomini so še vedno živi

izgnanec alojz rupar iz bostanja (2)

Alojz Rupar je opozoril tudi na dejstvo, da so bili otroci oropani otroštva

Po koncu 2. sv. vojne so bili izgnanci nastanjeni v začasna taborišča in zbirne centre za repatriacijo internirancev. V Nemčiji naj bi bilo za izgnance z območja Jugoslavije enajst taborišč z okvirno kapaciteto sprejema za skupno po 10.000 ljudi, največ Slovencev pa je zaradi porušene infrastrukture, kar je onemogočalo izvedbo transportov, na vrnitev več mesecev čakalo v nemških mestih Bamberg, Hagenbuchach, Eichstätt, Gieboldenhausen, Liebenau, Degendorf, Bohorst, Amberg, Arnstadt pri Erfurtu, Hagen in Rudolstadt. Iz slednjega se je dobrih sedem mesecev po zaključku vojne, v januarju 1946, z veččlansko družino, razen dveletne sestrice, ki je zaradi bolezni umrla v Nemčiji, vrnil tudi Alojz Rupar iz Dolenjega Boštanja, dolgoletni predsednik KO DIS Boštanj in eden izmed podpredsednikov DIS 1941–1945. »Ko se spominjam, se mi zdi, kot bi sanjal,« pripoveduje Rupar. »Četudi tedaj nisem štel polnih pet let, lahko danes domala do potankosti narišem leseno barako z desetimi sobami, v kateri smo med izgnanstvom živeli, naša je bila druga pri vhodu. Med najbolj živimi spomini so mi ostala zavezniška bombardiranja, ko je bilo nebo črno od letal, kako so se od detonacije tresli baraka in šipe na oknih in kako smo, ko se je oglasil alarm za zračni napad, tekli v zaklonišče, ki se je nahajalo pod betonsko ploščo barake. V nosnicah mi je ostal vonj zažigalnih fosfornih bomb, s katerimi so se začeli letalski napadi, za temi so letala odmetavala še več sto kilogramov težke rušilne bombe. Kar večje število jih ni eksplodiralo in otroci smo se po napadih plazili po njih. V zaklonišču so starejši skušali oceniti, kako oddaljena so še letala med približevanjem od nas, nekateri so v tem času molili, da bomba ne bi padla ravno na našo barako, drugi jokali, tretji preklinjali ... Ob vrnitvi je bila naša družina popisana v Krškem, doma pa nas je pričakala, na samo srečo, še vedno zgledno urejena hiša, v kateri so bivali Kočevarji. Morali so biti dobri ljudje, saj so nam v Nemčijo poslali tudi nekaj paketov.«

Spomenik o tragediji izgona Slovencev

»Izgnanci smo bili dejansko prve žrtve 2. svetovne vojne«, še pravi Rupar, »ki smo bili v jugoslovanskem režimu namenoma zamolčane žrtve, saj v primerjavi s člani borčevske organizacije – pa nikakor ne želim zmanjševati njihovega neprecenljivega prispevka, ki so ga dali za svobodo – nismo imeli ne priznanega statusa žrtve vojnega nasilja ne kakršne koli odškodnine ali bonitete iz tega naslova vse do osamosvojitve Slovenije, ko je bilo ustanovljeno DIS 1941–1945, v katerem so stekla prizadevanja za sprejem t. i. vojnih zakonov in izplačila odškodnin izseljenim.« Izgnanci in begunci so si sicer uspeli izborili skromno dosmrtno rento, za vsak mesec izgnanstva so prejeli enkratno odškodnino, nekaj sto evrov tudi po umrlih starših. Še vedno pa nobena slovenska vlada do sedaj ni zmogla enotnosti in politične volje za sprejem zakona in poplačilo gmotne škode. Nemčija namreč še vedno Sloveniji dolguje okrog 50 milijard evrov odškodnine za povzročeno vojno škodo, a realno je pričakovati, da bi ta izplačala vsaj simbolično odškodnino v višini treh milijard evrov, iz tega naslova pa bi bila še živečim izgnancem, teh je še med osem in devet tisoč, izplačanih po okvirno šest tisoč evrov.

Da bi vzpostavili pomnik ohranjanju zgodovinskega spomina in opomnik sedanjim ter bodočim rodovom, so v DIS 1941–1945 v letu 2004 za konjušnice in hleve z Mariborsko nadškofijo podpisali najemno pogodbo za dobo 99 let. Po obnovi ostrešja in strehe na nizki stavbi taborišča, tal, dvorišča, okolice ter drugih obnovitvenih del so nazadnje ob podpori članov, krajevnih in območnih organizacij ter nekaterih občin v letu 2012 obnovili še zgornje prostore zbirnega taborišča Rajhenburg, v prihodnjih dveh letih pa želijo zbrati sredstva še za obnovo tal in stropa v enem izmed prostorov in vhodna vrata v taborišče.

Bojana Mavsar

(članek je bil objavljen v 28. maja izdanem časopisu Posavski obzornik)





 
« Nazaj na seznam