Mirko Cigler: „Kot maloštevilen narod smo podobni redkim rastlinam ...“ - fotogalerija

Z združeno proslavo v počastitev slovenskega kulturnega praznika in praznika krajevne skupnosti Senovo so včeraj pod večer v Domu 14. divizije krajanke in krajani te krajevne skupnosti počastili praznika s kulturnim programom, naslovljenim Bogati v različnosti – različnost nas bogati, ki so ga z venčkom prikazanih folklornih, glasbenih in literarnih posebnosti slovenskih obmejnih pokrajin oblikovali učenci domače šole, člani DKD Svoboda Senovo in Ženski pevski zbor DU Senovo. Ob tem sta predsednik Sveta KS Vlado Grahovac in predsednica Komisije za podelitev priznanj Marija Krušič podelila krajevna priznanja, ki so jih prejeli Vera Gošek, Nina Kodelja in Boštjan Kozole, priznanja z znakom KS - Franc Gračner, Alojz Kranjc, Stanislav Moreše ter Marjan Poznič, najvišje krajevno priznanje, priznanje z velikim znakom KS, pa sta za vidno vsestransko delo in prispevek pri razvoju krajevne skupnosti prejela Anton Petrovič in Marjan Simončič.   Razvoj Senovega, ki se je, kakor je razvidno iz pisnih virov, kot naselje začelo razvijati v 13. stoletju ob vznožju vzpetine Armez in Senovškim potokom, je zaznamovala najdba premoga okoli leta 1800. S tem se je začel tudi razvoj kraja ter priseljevanje delavcev – rudarjev tako v sam kraj kot tudi v bližnja naselja: Reštanj, Mali Kamen, Šedem, Dobrova, Brezje, Kališevec, Gorenji Leskovec, Stranje in Dovškom. ki še danes tvorijo območje krajevne skupnosti s skupno nekaj preko 4.000 prebivalcev. Upornega duha in trdega dela vajeni revirci niso klonili tudi med drugo svetovno vojno. Čeprav je bilo mnogo družin izgnanih, so se možje množično pridružili partizanskemu osvobodilnemu gibanju, največ znameniti XIV. diviziji, ki je v noči iz 9. na 10. februar 1944 z napadom na senovski rudnik in nemško postojanko izvedla na tem območju največjo vojaško akcijo. Spominu na ta dogodek  je posvečen tudi senovski krajevni praznik, ki ga poleg same osrednje proslave že vrst let obeležujejo krajani še s pohodom po poteh 14. divizije Senovo-Bohor, s tradicionalnim turnirjem v malem nogometu, memorialnim hitropoteznim šahovskim turnirjem Andreja Strnada, s turnirjem v namiznem tenisu za pokal PGD Mali Kamen in z dnevom odprtih vrat na strelišču v Zaklu.Seveda pa je sama osrednja prireditev priložnost, da vodstvo KS svojim krajanom predstavi dosežke v preteklem letu, kakor tudi tekoče aktivnosti in razvojne načrte v prihodnje. In kot je dejal v svojem nagovoru zbranim predsednik Vlado Grahovac, tako kot niso Senovci utonili med razburkanimi tokovi zgodovine, tako ni razvoj in delo zaustavila tudi ne gospodarska kriza, pa čeprav je nekoliko upočasnila tempo del. Kljub temu pa nameravajo v letošnjem letu ob več investicijah v urejanje cestne infrastrukture kot največji projekt dokončati rekonstrukcijo ulice 1. maja proti stari koloniji in asfaltirati cesto na Armes, med drugim bodo stekla tudi začetna dela pri izgradnji atletskega stadiona v Dovškem, med večjimi pridobitvami za krajane pa je Grahovac izpostavil tudi izgradnjo širokopasovne internetne povezave, ki je v fazi izvajanja hišnih priključkov. Zadovoljstvo, dvig kakovosti bivanja krajanov, pa je glavno vodilo dela vodstva KS, kakor tudi številnih delujočih društev, pri čemer so si tudi naključni in ciljni obiskovalci kraja enotni, da ta iz leto v leto spreminja svojo podobo v prijaznejše, lepše urejen kraj in krajevno skupnost, zaradi česar beležijo v svoji sredi tudi vedno večji obisk turistov, predvsem rekreativnih pohodnikov in planincev na priljubljeno izletniško točko Bohor. V kraj pa se radi vračajo tudi rojaki, ki službujejo v drugih krajih domovine in tudi v tujini. Med njimi tudi veleposlanik Mirko Cigler, stalni predstavnik RS v Politično-varnostnem odboru EU v Bruslju.In Cigler se je kot slavnostni govornik v svojem govoru navezal ravno na navezanost Slovencev na domači kraj, pa čeprav smo eden izmed najbolj potovalnih narodov, saj se po število popotnikov uvrščamo med četrto in peto mesto na svetu: „Vendar pa istočasno obstaja druga plat medalje,“ je dejal, „ki ponazarja stereotip o Slovencih kot zapečkarjih, ki se najraje držijo svojega doma. In tu je bil France Prešeren tisti, ki je že pred 200 leti s pesmijo Vrba postavil nesmrten spomenik domačemu kraju kot prostoru prvinske varnosti, ki nas varuje pred zunanjim svetom in nevarnostmi ... A če tudi Slovenci potujemo daleč in pogosto, se ne selimo. In kaj je razlog tej globoki zraščenosti z rojstnim krajem? Včasih se mi zdi, da smo kot maloštevilen narod podobni redkim rastlinam, ki se, da bi obstale v sovražnem in težkem okolju, morajo boriti, svoje korenine pognati  čim globlje, da se ukoreninijo, da vzdržijo ob ostalih, da jih te ne bi prerasle. Da obstanejo! In ta priklenjenost na domače okolje nas določa kot posameznika in narod. Zgodovina nam ni bila naklonjena, Prešernove sanje o pomladi narodov se niso uresničile. Tri države, trije politični sistemi so morali propasti, carstvo, kraljevina in federacija, da smo končno dobili svojo državo. A brez teh korenin nam tega ne bi uspelo, temveč nas bi druge rastline prerasle, če ne že povsem zadušile. Zato navezanost na domači kraj ni slabost, kot nam včasih v stereotipih očitajo, ampak naša moč, iz katere črpamo sedanje in bodoče rodove ...“ (Obširnejši pogovor s senovskim rojakom, veleposlanikom Mirkom Ciglerjem, njegovi življenjski poti in službovanju, boste lahko prebrali v eni izmed prihodnjih številk Posavskega obzornika).Pa srečno, Senovo!B. M.