Na Gimnaziji Brežice ohranjajo spomin na slovenske izgnance

V ponedeljek, 8. junija 2026, smo se na Gimnaziji Brežice zbrali ob zaključku letošnjega UNESCO nacionalnega projekta Slovenski izgnanci 1941–1945. Dogodek je bil posvečen ohranjanju spomina na slovenske izgnance, na njihove zgodbe, preizkušnje, bolečino in pogum, s katerim so preživeli eno najtežjih obdobij naše zgodovine.

Srečanje smo začeli pri spomeniku izgnancev, kjer nas je pozdravila tudi izgnanka, naša profesorica na Gimnaziji Brežice, Jožica Sušin, ki s svojo življenjsko zgodbo predstavlja dragocen most med preteklostjo in sedanjostjo.

V nadaljevanju smo se zbrali v šoli, kjer je udeležence nagovoril ravnatelj Gimnazije Brežice Uroš Škof. Poudaril je pomen ohranjanja zgodovinskega spomina ter odgovornost šole, da mlade spodbuja k razumevanju preteklosti, spoštovanju človekovega dostojanstva in zavzemanju za mir.
 
V programu so dijaki in mentorji predstavili letošnje delo v okviru projekta. Posebej so bile predstavljene dejavnosti likovne delavnice pod mentorstvom Alojza Konca (ki je napisal tudi recenzijo fotografij), zgodovinski del, ki ga je vodila Nataša Šekoranja Špiler, ter računalniški del, pri katerem so sodelovali Tea Habinc in Gregor Horžen ter Sandi Deržič, ki je poskrbel za montažo likovne skulpture. Skozi različna področja ustvarjanja so mladi pokazali, da je mogoče spomin ohranjati na več načinov — z besedo, sliko, raziskovanjem, digitalnimi vsebinami in osebnim odnosom do zgodb iz preteklosti.

V projektu so sodelovale: OŠ Brežice, OŠ Maksa Pleteršnika Pišece, OŠ Loka Črnomelj, OŠ Leskovec pri Krškem, OŠ dr. Jožeta Toporišiča Dobova, OŠ Frana Metelka Škocjan, OŠ Šmihel, OŠ Cerklje ob Krki ter srednje šole SIC Brežice, Gimnazija Novo mesto in Gimnazija Brežice ter DS Emona Ruma, DS Kula Vršac in DS Kredarica Novi Sad, kar daje projektu posebno širino in povezovalno vrednost. Sodelovanje šol dokazuje, da spomin na izgnance ni le lokalna zgodba, temveč del skupne slovenske zgodovinske izkušnje, ki povezuje različne generacije in prostore. 
 
Posebno dragocena so pričevanja tistih, ki so izgnanstvo sami doživeli, saj jih je med nami vse manj. Zato je naša odgovornost še toliko večja: da njihove spomine zberemo, zapišemo, razumemo in predamo naprej. Projekt Slovenski izgnanci nas uči, da zgodovina niso samo letnice in podatki. Zgodovina so ljudje. So matere, ki so v tujini jokale za domom. So otroci, ki so morali obiskovati tujo šolo in govoriti tuj jezik. So družine, ki so v negotovosti čakale na konec vojne. So tudi zgodbe o dobroti, prijateljstvu, pomoči in človečnosti, ki so se ohranile tudi v najtežjih časih.

Ob letošnjem dogodku smo se spomnili tudi pomena miru, dostojanstva in spoštovanja človeka. Spomin na izgnance ni namenjen obujanju sovraštva, temveč razumevanju. Opominja nas, kako krhki so dom, svoboda in varnost, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevne. Hkrati pa nas spodbuja, da tudi danes znamo prepoznati stisko ljudi, ki so zaradi vojn, nasilja ali revščine prisiljeni zapustiti svoje domove.
 
Dijaki so s svojim delom pokazali, da spomin živi, kadar ga znamo prenesti v sedanjost. S spoštljivim odnosom do preteklosti gradimo bolj človeško prihodnost. Prav zato je projekt Slovenski izgnanci 1941–1945 pomemben del vzgoje za mir, strpnost in odgovorno državljanstvo.

Ob zaključku srečanja smo si zaželeli, da bi zgodbe naših izgnancev ostale zapisane ne le v arhivih in šolskih projektih, temveč tudi v naših srcih. Naj nas opominjajo, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo, da je mir dragocen in da je spomin ena najplemenitejših oblik hvaležnosti.

Naj spomin na slovenske izgnance ostane živ. Poseben poklon smo dali tudi gospe Milki Držanič, dolgoletni predsednici Društva izgnancev Brežice, in Jožici Grahek, ki je še nedavno obiskala našo šolo in pripovedovala svojo zgodbo.

Pripravila: Zdenka Senica Grubič