Nasilje nad ženskami – sramota za človeštvo

Na svetu je vsak dan v povprečju ubitih 140 žensk in deklet s strani nekoga iz lastne družine. V Sloveniji naj bi nasilje v vsakem trenutku doživljalo kar 20 odstotkov žensk, za psihičnim nasiljem naj bi trpela vsaka druga ženska, za fizičnim pa vsaka četrta. To je nekaj najbolj skrb vzbujajočih podatkov, izpostavljenih ob letošnjih mednarodnih dnevih boja proti nasilju, ki potekajo med 25. novembrom in 11. decembrom.

Generalna skupščina ZN je leta 1993 sprejela Deklaracijo o odpravi nasilja nad ženskami, leta 1999 je razglasila še Resolucijo o mednarodnem dnevu za odpravo nasilja nad ženskami, v kateri je določila 25. november za mednarodni dan. Ob njem vabi vlade in organizacije po vsem svetu, naj na ta dan organizirajo aktivnosti za ozaveščanje javnosti o problematiki nasilja nad ženskami. Geslo letošnjih akcijskih dni se glasi »Vsakih deset minut je ubita ena ženska. #Brez izgovora. Združimo se in končajmo nasilje nad ženskami.«

V okviru letošnje kampanje je Zavod EMMA, Center za pomoč žrtvam nasilja 27. novembra pripravil okroglo mizo »Krepitev sodelovanja pristojnih institucij v primerih psihičnega nasilja in zalezovanja«. Udeležence in občinstvo je uvodoma pozdravil gostitelj, župan Mestne občine Krško Janez Kerin in poudaril, da ga sicer veseli, da število primerov nasilja v družini v Sloveniji pada (lani 1312, letos doslej 721), a to še vedno pomeni dva nasilna dogodka na dan. Zbrane je pozdravila tudi strokovna vodja Zavoda EMMA Dževada Popaja in izpostavila, da je za razliko od fizičnega nasilja, ki je hitro prepoznano, mnogo težje prepoznati in dokazovati psihično nasilje ter tudi zalezovanje.

Povezovalka okrogle mize Dubravka Hrovatič je prebrala letošnjo poslanico ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, v kateri med drugim piše, da je epidemija nasilja nad ženskami in dekleti sramota za človeštvo: »Vsak dan je v povprečju ubitih 140 žensk in deklet s strani nekoga iz lastne družine. Približno ena od treh žensk še vedno doživlja fizično ali spolno nasilje. Nobena država ali skupnost ni imuna na ta problem. Situacija se še poslabšuje. Krize zaradi konfliktov, podnebnih sprememb in lakote so še poglobile neenakosti. Grozljivo spolno nasilje se uporablja kot orožje vojne. Ženske in dekleta se soočajo z valom spletnega mizoginizma. Situacijo še poslabšuje vse večji odpor proti pravicam žensk in deklet. Prepogosto se pravne zaščite ukinjajo, človekove pravice teptajo, zagovornice človekovih pravic žensk pa prejemajo grožnje, so nadlegovane in celo ubite, ker se izpostavljajo.«

Ne poglejmo stran

Obširneje je o nasilju nad ženskami spregovorila strokovna delavka Zavoda EMMA Nina Sadovsky Rainer. »V Sloveniji naj bi nasilje v vsakem trenutku doživljalo kar 20 odstotkov žensk. Za psihičnim nasiljem naj bi trpela vsaka druga ženska, za fizičnim pa vsaka četrta,« je povedala, zato je pomembno, da tudi posamezniki ne ostanemo tiho ob zaznanem nasilju, ampak ga prijavimo pristojnim institucijam (policija, CSD) ali nevladnim organizacijam. V nadaljevanju je podrobneje opisala, kaj je psihično nasilje in zalezovanje ter kaj doživljajo žrtve, ko se jim le-to dogaja. Ti dve obliki nasilja sta namreč še vedno velikokrat nedokazljivi, postopki dolgotrajni in žrtve velikokrat v procesu dokazovanja izgubijo voljo in obupajo, nasilneži pa ostanejo nekaznovani. Kljub temu obstaja več načinov, kako lahko žrtev psihičnega nasilja dokumentira in dokazuje svojo izkušnjo. Ključnega pomena je, da zbira dokaze, ki podpirajo njene trditve o nasilju: dokaze skozi komunikacijo, priče, zdravstveno dokumentacijo, dokumentacijo o izjavah nasilneža in dokaze z novejšo tehnologijo. Pri zalezovanju gre za ponavljajoča dejanja, pri katerih nasilnež s svojim vedenjem povzroča žrtvi občutek ogroženosti, ogroža njeno varnost ali moti njeno vsakodnevno življenje. Stalna prisotnost nadzora, groženj in sledenja lahko povzroči številne negativne čustvene, psihološke in telesne posledice ter tako vpliva na kakovost življenja žrtve. »Pomembno je, da je vsak od nas pozoren, da ne 'pogleda stran', se odzove ter osebi, ki doživlja nasilje, ponudi primerno pomoč in podporo. Vsaka žrtev nasilja ima svojo zgodbo in razloge zanjo, zato ni enotnega pristopa, kako se odzvati, kaj 'točno reči in narediti',« je poudarila.

Izjava žrtve nasilja: »Potem ko je izginil naš pes in so ga čez nekaj časa našli hudo poškodovanega, sem namestila kamere in alarm, da sem se počutila bolj varno. Še vedno sem dobivala pošto od njega, čeprav je imel prepoved približevanja. Grozil je tudi moji mami. Policisti so pregledali hišo in moj avto, če so kje nameščene prisluškovalne naprave. Zaradi zalezovanja je sodišče prejšnjo pogojno kazen spremenilo v zaporno, tako da je zdaj v zaporu.«

Pomembno vprašanje, s katerimi se srečujejo strokovnjaki, je, zakaj žrtve nasilja ne prijavljajo. Načelnik Policijske postaje Krško Peter Molan je med razlogi za to navedel ekonomsko odvisnost, čustveno navezanost, občutek dolžnosti, da družina ostane skupaj, in strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če bo zveza razpadla. Poudaril je, da se na policiji konstantno izobražujejo in usposabljajo na področju družinskega nasilja, pri čemer je izpostavil ne vedno jasno razlikovanje med konfliktom in nasiljem. Pri zalezovanju gre za relativno novo kaznivo dejanje (od leta 2015), obravnavajo pa dokaj malo primerov (letos denimo tri). Običajno imajo neko 'zgodovino' med storilcem in žrtvijo, zaradi uporabe sodobne tehnologije je precej lahko dokazljivo, 'klasičnega' fizičnega zalezovanja je malo. »Postopki so za žrtve neprijetni, saj se je treba izpostaviti, zato jih žrtve iz različnih razlogov opuščajo,« je opozoril, kar za sistem predstavlja izziv. In še nekaj statistike: lani so obravnavali 30 primerov nasilja v družini, kar je več kot v preteklih letih, ko jih je bilo med 15 in 20, a to ne pomeni nujno porasta, ampak je posledica tega, da vse primere v štartu obravnavajo kot kazniva dejanja, pogosto pa večkrat obravnavajo iste družine oz. žrtve. »Je pa dejstvo, da trendi kažejo na večanje števila teh primerov,« je zaključil.

Njegov policijski kolega, namestnik načelnika Policijske postaje Brežice Aleksander Ban, je izpostavil pomen ukrepa prepoved približevanja, ne le v primerih nasilja v družini, ampak tudi v drugih. Tudi on je izpostavil težave zaradi nesodelovanja žrtev. »Na ravni policije še sodelujejo, na sodišču pa nočejo pričati. Sosedi po navadi ne vidijo in ne slišijo nič ali pa tega nočejo, zato je žrtev tista, ki mora vztrajati,« je dejal. Menil je tudi, da se zakonodaja spreminja bolj v prid storilcev kot žrtev, zlasti glede varstva osebnih podatkov. Na brežiški postaji so lani obravnavali 16, letos pa že 34 primerov nasilja v družini ter izrekli deset prepovedi približevanja, ki jih je potrdilo sodišče, dva storilca so tudi pridržali. Tudi primerov zalezovanja je pri njih malo.

Lažje je pri modricah

Veliko pričakovanj tako s strani žrtev kot povzročiteljev nasilja in drugih institucij je naslovljenih na sodišča. Kot je pojasnila predsednica Okrožnega sodišča v Krškem Branka Drozg, opažajo, da žrtev pogosto ne zmore soočenja s storilcem in obupa že pred prvim zaslišanjem. Storilec ima pravico najeti zagovornika, ki ni vedno prijazen do žrtve, in pravico poslušati pričanje žrtve. Velikokrat že sama prisotnost storilca v razpravni dvorani vpliva na samozavest in pogum žrtve, še zlasti na glavni obravnavi. »Tukaj pač sodišče ni tisto, ki bi zaščitilo žrtev, slednja potrebuje pomoč, tako strokovno-pravno kot drugačno, ki je ni vedno sposoben nuditi odvetnik,« je povedala in pri tem izpostavila vlogo nevladnih organizacij. Odločitev sodišča pa je pač odvisna od zbranega dokaznega gradiva, ki ga je zlasti pri psihičnem nasilju težko dobiti. »Lažje je, če so modrice, zdravniško potrdilo in tri priče,« je pojasnila. Na voljo so tudi nepravni postopki po zakonu o preprečevanju nasilja v družini, kjer pa ima občutek, da je sodišče bolj 'brezzobi tiger', saj denarne kazni pogosto niso izterljive in posledično neučinkovite.

O tem, kako poteka podpora ženskam, ki prijavijo psihično nasilje in posebej zalezovanje, je spregovorila regijska koordinatorica za obravnavo nasilja v družini na CSD Dolenjska in Bela krajina Brigita Mokbel. Pri tem je izpostavila pomen podpore pristojnih institucij – ne glede na to, na katero se žrtev najprej obrne –, ki morajo biti povezane in vedeti, kaj katera počne. Pozorni moramo biti na pripovedi žrtev, je dejala, in imeti do njih primeren odnos v postopkih.

Peter Pavlovič

Članek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.