Ostati doma, a ne biti sam – kaj je rešitev?

Staranje prebivalstva odpira tudi vprašanje, kako naj občine v prihodnje zagotavljajo primerne oblike bivanja za starejše. So domovi za starejše še vedno najboljša rešitev ali bi bilo smiselno bolj razvijati tudi bivanjske skupnosti, ki starejšim omogočajo več samostojnosti, hkrati pa zagotavljajo podporo in varnost? O tem, kakšna bi morala biti vloga občin in ali bi morale v takšne oblike bivanja vlagati več kot doslej, smo soočili mnenja štirih občinskih svetnikov iz Posavja.

Bivanjske skupnosti imajo potencial

Slovensko prebivalstvo se stara, domovi za starejše pa se že danes soočajo z velikim povpraševanjem in omejenimi zmogljivostmi. Ena od možnosti, ki bi lahko predstavljala dopolnitev domovom, so bivanjske skupnosti za starejše. Štirje posavski občinski svetniki, ki smo jih vprašali o tej temi, so si precej enotni: bivanjske skupnosti imajo potencial in občine bi jih morale aktivneje podpirati. Razlike med njihovimi pogledi se kažejo predvsem v tem, kako hitro naj se razvoja takšnih oblik bivanja lotijo in kdo naj pri tem prevzame glavno odgovornost. Sevniški občinski svetnik Ivan Orešnik (SDS) poudarja, da je med starejšimi veliko ljudi, ki so še dovolj samostojni, da ne potrebujejo domske oskrbe, vendar jim življenje v veliki hiši ali samostojnem stanovanju predstavlja vedno večjo obremenitev. »Pogosto se pojavljajo tudi osamljenost, občutek negotovosti in težave pri vsakodnevnih opravilih,« pravi Orešnik. Prav zato bi bile po njegovem mnenju dobro organizirane bivanjske skupnosti za številne starejše kakovostnejša in prijaznejša oblika bivanja. Podobno razmišlja kostanjeviška svetnica Mihaela Kegljevič. Opozarja, da se demografska slika spreminja, mlajše generacije pa zaradi svojih zaposlitev in drugih obveznosti v prihodnje vse težje prevzemajo skrb za starejše starše in sorodnike. Obenem so domovi za starejše že danes pogosto prenatrpani. »Bivanjske skupnosti za starejše, še posebej za tiste, ki so samostojni in pokretni, bi bile dobra rešitev in tudi finančno ugodnejša za posameznika,« meni Kegljevič. Da je treba razmišljati o možnostih, ki starejšim omogočajo čim daljše bivanje v znanem okolju, opozarja tudi brežiška svetnica dr. Stanka Preskar (Gibanje Svoboda). Po njenem bi bile najbolj optimalne bivanjske skupnosti v krajih, iz katerih starejši prihajajo. »Pomembno je, da posamezniki ostanejo čim dlje v okolju, v katerem so preživeli večino svojega življenja,« poudarja. Takšna ureditev bi po njenem mnenju olajšala tudi stike s svojci in prijatelji, ki bi jih lažje obiskovali.

Občina kot povezovalec, ne nujno financer

Vprašanje pa je, kdo naj takšne skupnosti sploh vzpostavlja in financira. Kegljevič meni, da bi bilo treba rešitev iskati predvsem na državni ravni, nato pa jo prenesti tudi na lokalno. Občine bi se morale po njenem povezati z državnimi institucijami in skupaj iskati možnosti za gradnjo bivalnih enot za starejše. Orešnik vidi vlogo lokalnih skupnosti nekoliko širše. Občine po njegovem razpolagajo z nepremičninami, poznajo potrebe svojega okolja in lahko povežejo različne akterje – od javnih institucij do zasebnih investitorjev ter izvajalcev socialnih in zdravstvenih storitev. Pri tem občina po njegovem ni nujno tista, ki mora projekt tudi financirati. »Ni nujno, da občina financira projekte. Lahko le zagotovi morebitne ustrezne nepremičnine, ustrezne prostorske pogoje in spodbuja projekte,« pravi. Tudi v Krškem imajo s tovrstnimi oblikami bivanja že nekaj izkušenj. Svetnik Modre smeri v krškem občinskem svetu Sebastjan Komočar opozarja, da v občini že obstajata dva polna bloka varovanih stanovanj. Krško je po njegovih besedah tudi primer dobre prakse na področju dolgotrajne oskrbe, s programom MOST itd. »Torej na nek način vlagamo in smo vlagali v ta segment,« pravi Komočar, ki pa ob tem opozarja, da zgolj gradnja stanovanj še ne pomeni, da je sistem pripravljen na množičnejši razvoj bivanjskih skupnosti. Pri vprašanju, ali naj občine vlagajo več, se odločno nagiba k pritrdilnemu odgovoru, vendar z zadržkom. »Da, pod pogojem, da najprej celostno uredimo in okrepimo podporno okolje, prednastavitve, kot so društva, sekcije, prostovoljstvo itd.,« pravi. Po njegovih izkušnjah je na terenu veliko situacij, v katerih bi bile manjše bivanjske skupnosti ali sobivanje idealna rešitev, vendar se ljudje zanje ne odločajo. Eden glavnih razlogov je po njegovem globoko zakoreninjena navezanost na lastno nepremičnino pa tudi vprašanje dedovanja in strah pred neznanim. »Starejši težko zapustijo domove, v katerih so preživeli življenje, hkrati pa je strah pred neznanim prevelik,« ugotavlja.

Bivalne skupnosti kot pomembna finančna in družbena prednost

Druga velika težava je po njegovem pomanjkanje ustreznih podpornih storitev. Obstoječe socialne službe, osebna asistenca in zdravstvena oskrba na domu pogosto ne morejo v celoti zadostiti potrebam ljudi v takšnih skupnostih. Še posebej zahtevno postane pri zmanjšani gibljivosti, demenci, Parkinsonovi bolezni ali takrat, ko starejši pari sami ne zmorejo več skrbeti drug za drugega. »Če želimo, da bi bile bivanjske skupnosti resnično uspešna alternativa ter da bi se ljudje zanje odločali brez strahu in negotovosti, mora država ob podpori občin najprej zagotoviti mrežo zanesljivih, dostopnih in kakovostnih podpornih storitev na terenu,« meni Komočar. Pri tem opozarja tudi na razliko med pristopi doma in v tujini. Tam se po njegovih besedah tovrstni projekti pogosto oblikujejo skupaj z bodočimi uporabniki, medtem ko se pri nas zgodi, da se nekaj zgradi in nato šele ponudi prebivalcem. »Ljudem to ni vedno najbolj všeč,« dodaja Komočar, ki kljub temu v bivalnih skupnostih vidi tudi pomembno finančno in družbeno prednost. Stroški oskrbe bodo po njegovem v prihodnje prej naraščali kot upadali, v skupnosti pa si lahko ljudje določene stroške delijo. Obenem pa starejši ne bi bili tako odrezani od družbe. »Nezanemarljivo dejstvo je tudi, da smo ljudje družabna bitja in bi tudi ta sistem pripomogel k splošnemu dvigu kvalitete bivanja v tretjem življenjskem obdobju,« še pravi. Preskar medtem poudarja predvsem človeški vidik. Manjše skupnosti so po njenem starejšim bolj domače ter pomenijo manjši stres in lažje prilagajanje kot klasični domovi za starejše. Zato si, kot pravi, že dalj časa prizadeva, da bi se občine aktivneje odzvale in začele vzpostavljati takšne skupnosti.

Domovi ostajajo, a možnosti je lahko več

Razprava o bivanjskih skupnostih zato ne pomeni, da bi domovi za starejše postali nepotrebni. Nasprotno – vsi sogovorniki jih vidijo kot pomemben del sistema, predvsem za ljudi, ki potrebujejo intenzivnejšo oz. zahtevnejšo oskrbo. Bivanjske skupnosti pa bi lahko zapolnile prostor med popolnoma samostojnim življenjem in institucionalno oskrbo. Orešnik meni, da bodo domovi »še naprej nujno potrebni za ljudi, ki potrebujejo intenzivnejšo oskrbo«. Za mnoge druge pa bi bila lahko dobro organizirana bivanjska skupnost bolj kakovostna in prijaznejša oblika življenja. Prihodnost bo zato verjetno zahtevala več različnih možnosti bivanja in oskrbe, ne ene same rešitve. Občine imajo pri tem po mnenju posavskih svetnikov pomembno vlogo – od zagotavljanja zemljišč in nepremičnin do povezovanja različnih služb in spodbujanja novih projektov. A za uspeh ne bo dovolj zgolj nova stavba. Potrebni bodo tudi dostopne storitve, vključevanje prebivalcev in predvsem sprememba pogleda na starost. Kot ugotavlja Komočar, bo morda za slednje potreben čas. »Verjetno bo za ta korak treba počakati še kakšno generacijo, da se trenutna miselnost zamenja.« Vprašanje pa je, ali si lahko ob vse hitrejšem staranju prebivalstva takšno čakanje sploh privoščimo.

Rok Retelj

Prispevek je objavljen v rubriki Pro et contra v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje