Posavski svetniki o trgovinah in starih mestnih jedrih

Šest občinskih svetnikov iz posavske regije je na naše povabilo tokrat izrazilo svoje mnenje o trgovski dejavnosti v njihovi občini in dejavnostih v starih mestnih jedrih. O slednjih so prepričani, da bi se jih predvsem z dodanimi storitvenimi dejavnostmi pa tudi obogateno zgodovinsko dediščino lahko oživilo ter tako privabilo tako domačine kot turiste, mestu oz. kraju pa vrnilo pridih domačnosti.

Ob gradnjah novih trgovskih centrov večkrat slišimo pomisleke o tem, da imamo Slovenci že izredno veliko prodajnih površin na prebivalca. Pomisleki so navadno tudi v smeri tega, da se z novimi trgovinami dodatno povečuje količina betoniranih/asfaltiranih površin v mestih, urbanisti pravijo, da kazijo vhod v mesta, gospodarstveniki pa, da bi bile namesto trgovin v mestih bolj zaželene drugačne oblike dejavnosti, kjer bi bila ustvarjena dodana vrednost na zaposlenega večja. Svetnike smo povprašali, kakšno je njihovo mnenje o trgovski dejavnosti v domači občini, menijo, da bi moralo biti načrtovanje novih trgovin drugačno, poleg tega pa še, kaj menijo o dejavnostih v starih mestnih jedrih in kaj pogrešajo, kaj jim manjka, kaj bi spremenili …

Trgovine izpodrinile obrt

Članica krškega občinskega sveta Janja Starc (Obrtno-podjetniška lista) meni, da je treba pri načrtovanju trgovskih centrov nujno upoštevati dolgoročne posledice za razvoj podjetništva in temu prilagoditi urbani prostor, kajti kot sama pravi, je v prvi vrsti nekdo, ki prihaja iz gospodarstva ter preko obrtno-podjetniške zbornice zastopa obrtnike in male podjetnike. »V mestni občini Krško smo v 80. letih prejšnjega stoletja dobili eno prvih obrtnih con – MDB Leskovec. Ta cona je bila zasnovana posebej za obrtne dejavnosti in obrtniške delavnice, s čimer je omogočala odlično poslovno okolje za razvoj lokalnih obrtnikov in podjetnikov. Žal pa je občina pred več kot desetletjem s prostorskimi akti omogočila prihod večjih trgovinskih verig in s tem vzpostavitev trgovinskega centra Stop Shop, ki se je umestil ob robu te obrtne cone. Precej podoben primer je območje nekdanjega podjetja SOP, kjer danes domujejo trgovine. S tem se je obrtna cona praktično preoblikovala – in ne več v prid obrtnikov, ampak trgovin. Najprimernejša zemljišča, ki bi morala biti namenjena poslovni rabi, obrtni in proizvodni dejavnosti, so bila s tem namenjena trgovinski rabi,« pojasnjuje. Zaradi pomanjkanja prostora za širitev so po njenih besedah obrtniki in podjetniki, ki želijo razširiti svoje dejavnosti, prisiljeni iskati druge lokacije, kar pogosto pomeni višje stroške ali dodatne administrativne ovire. Prav tako so prostorske omejitve onemogočile, da bi se obrtna cona razvijala ter pritegnila nove obrtnike in podjetja, ki bi želela investirati in ustvarjati dodano vrednost v občini. »Obrtna cona MDB Leskovec je bila ob svoji zasnovi prostor z jasnim ciljem: podpirati lokalne obrtniške dejavnosti in nuditi ustrezne pogoje za rast obrtnikov in podjetnikov, ki bi prinašali gospodarsko rast ter kakovostna delovna mesta. Vendar pa so bila s prihodom trgovin ta prizadevanja postavljena na stranski tir. To je vprašanje prostorske politike, ki ne bi smelo prezreti potreb malih podjetnikov in obrtnikov. Ravno te dejavnosti namreč ustvarjajo pomembne priložnosti za lokalno skupnost in bi morale biti prioriteta pri prostorskem načrtovanju. Trgovinske centre bi bilo primerneje umeščati na druga območja, ki bodo po novi uredbi o zaščiti pitne vode in vodovarstvenih območjih – ko bo ta sprejeta, zdaj je v fazi osnutka – primernejša za tovrstno rabo, saj bo zaradi predvidenih omejitev prostor za proizvodne dejavnosti dodatno omejen.«

Razumljivo je sicer, kot še pravi Starc, da se je zaradi spremenjenih trendov prostega časa trgovinska panoga hitro razvila – vse več ljudi prosti čas preživlja v trgovinskih centrih. Po njenem pa je vprašanje, ali bo ta trend trajal tudi v prihodnosti ali pa bomo začeli ceniti drugačne vrednote, kot so lokalna proizvodnja, podpora domačim proizvajalcem in s tem večja kakovost življenja. »Pri tem se zastavlja še vprašanje, ali imamo v Krškem sploh dovolj trgovin. Obiskovalci in tuji poslovni partnerji, ki jih pogosto gostimo v okviru različnih projektov, pogosto opazijo, da je na tako majhnem prostoru preprosto preveč trgovin, kar je v primerjavi z njihovo prakso nekaj neobičajnega. Takšna prostorska politika ne prinaša dolgoročnih koristi za našo občino, zato bi morala občina premisliti o strateškem načrtovanju prostora, ki bo bolje podpiralo gospodarski razvoj in obrt.«

Sevniški svetnik Rok Petančič (Gibanje Svoboda) pravi, da je trgovska dejavnost v njihovi občini v zadnjih desetletjih doživela hiter razvoj, a se zdi, da je gradnja novih trgovskih centrov presegla realne potrebe prebivalstva. »Slovenija že dolgo velja za eno izmed evropskih držav z največjo površino trgovskih prostorov na prebivalca, kar prinaša vprašanje, ali res potrebujemo dodatne komercialne površine. Večja skrb bi morala biti usmerjena v kakovost in smiselnost teh gradenj ter v dolgoročne posledice za okolje in družbeno skupnost.« Pri načrtovanju novih trgovskih centrov bi morali po njegovem upoštevati dva ključna dejavnika: okoljski in gospodarski. »Betoniranje in asfaltiranje novih površin ne samo da vizualno obremenjuje prostor, temveč ima tudi resne posledice za okolje, saj povzroča širitev toplotnih otokov in onemogoča naravno ponikanje vode. S trajnostnim pristopom bi lahko našli načine, kako zadostiti trgovskim potrebam brez dodatnega uničevanja naravnega okolja. Priporočljivo je preučiti možnosti revitalizacije že obstoječih trgovskih ali industrijskih objektov in jih uporabiti za trgovske namene ali druge oblike poslovnih dejavnosti, kar je bolj ekološka in ekonomsko smotrna izbira,« je prepričan. Medtem ko Alojz Škrabl (SDS) iz brežiškega občinskega sveta meni, da se s širjenjem trgovske dejavnosti po eni strani povečuje ponudba in konkurenčnost, kar je za občane kot končne potrošnike dobro, »po drugi strani pa širjenje trgovske dejavnosti pomeni dodatno obremenitev okolja, tako fizično kot vizualno. Vendar v političnem sistemu, v katerem živimo, na administrativni način ne bi smeli omejevati konkurence, saj se bo ta omejila sama. Lahko pa vplivamo kot lokalna skupnost na same videze novih trgovskih središč z dodatnimi zahtevami, kot so urejene zelene površine, javna infrastruktura, avtobusna postajališča, javna stranišča … Vsekakor pa si nihče ne želi imeti na vhodih v mesta zapuščene objekte, kot je Mercatorjeva bivša blagovnica. Tu pa bi pričakovali od države, da takšne objekte primerno obdavči, da bo lastniku tak objekt postal takšno breme, da ga bo primoran prodati.«

Član občinskega sveta v Kostanjevici na Krki Alen Lenič (N.Si) meni, da je vsakemu prebivalcu občine v prvi vrsti pomembno, da ima dostop do trgovine, ki naj bo po možnosti čim bližje, v drugi vrsti pa je možnost izbire med trgovinami – torej da je več ponudnikov, med katerimi lahko izbira. »Več ponudnikov pomeni boljša ponudba, saj si morajo te med seboj konkurirati. V zadnjih letih smo se navadili na trgovske centre z velikimi parkirišči in veliko ponudbe na enem mestu. S tem ni nič narobe, če so pravilno umeščeni v prostor – to pa je naloga občinskih uprav in urbanistov. Trgovci bodo trgovino postavili tam, kjer to lahko naredijo in kjer se splača, pravila pa postavljajo občine same,« pravi.

V mestna jedra naseliti različne dejavnosti

Svetnice in svetniki v starih mestnih jedrih oz. občinskih središčih pogrešajo marsikaj. Po besedah Janje Starc se krško mestno jedro sooča s problemom izumiranja dejavnosti. »Mestno jedro se vse bolj spreminja v upravno središče, ki po zaključku delovnega časa ostaja prazno in brez pravega življenja. Pomanjkanje trgovin z osnovnimi živili ter omejen obratovalni čas kulturnih in družabnih točk, kot je npr. knjižnica, ki se zapira ravno v času, ko večina prebivalcev prihaja iz služb, odvrača ljudi od obiskovanja in preživljanja časa v mestnem središču.« Po njenem bi moralo Krško bolje izkoristiti svojo bogato zgodovino in identiteto (npr. »Krški krojaški ceh«, reformatorja Bohorič in Dalmatin). »Ta zgodovinska dediščina bi lahko bila osnovna nit za oživitev mestnega jedra – z več vsebinami, dogodki in kulturnimi projekti, ki bi poudarili identiteto kraja. Krško ima vse možnosti, da postane privlačno središče za prebivalce in obiskovalce, vendar za to potrebujemo ukrepe, ki bi mestno jedro vrnili lokalni skupnosti in oživili bogato zgodovinsko dediščino.« Starc je prepričana, da bi vrnitev manjših obrtnih delavnic in butičnih trgovin, kot so čevljarji, šivilje, frizerji, v mestna središča lahko predstavljala ne le storitveno vrednost, temveč tudi turistični produkt, ki bi mestu vrnil pridih domačnosti in omogočil prebivalcem kakovostnejše bivanje. »Menim, da bi mestno jedro pridobilo tudi z vzpostavitvijo gostiln ali podobnih prostorov za druženje, ki bi spodbujali lokalno povezanost in zanimanje obiskovalcev,« še pravi.

Tudi Petančič je mnenja, da so stara mestna jedra pogosto zapostavljena, medtem ko se poslovne dejavnosti širijo na obrobje. Prepričan je, da bi morala biti prav stara jedra središča kulturnih in gospodarskih dejavnosti, saj imajo večji potencial za oživljanje skupnosti. »Z aktivno podporo podjetništvu, kavarniški in storitveni dejavnosti, lokalnim obrtniškim delavnicam in umetniškim ateljejem lahko ustvarimo privlačno in raznoliko ponudbo, ki bi hkrati ohranjala tradicionalni značaj mestnih jeder. Le-ta bi se morala spremeniti v območja za pešce in kolesarje, s čimer bi povečali dostopnost in privlačnost za prebivalce in obiskovalce. Občinske politike bi morale spodbujati tako prenove zgodovinskih stavb kot uporabo trajnostnih gradbenih pristopov.« Pogreša celostno vizijo razvoja, ki bi izhajala iz potreb skupnosti in okoljskih omejitev. »Kljub splošni rasti števila trgovin je premalo premišljenih prostorov za druženje, kulturne dejavnosti in povezovanje prebivalcev. Številne trgovine so prazne ali zapuščene, kar ustvarja vtis propadajočih območij, namesto da bi se ta mesta načrtno obnavljala in prilagajala. Občina bi lahko sprejela strategijo, ki bi obstoječe prazne trgovske in poslovne prostore namenila coworking centrom, prostorom za mlada podjetja ali kulturnim organizacijam. Na ta način bi krepili lokalno gospodarstvo in obenem prispevali k bolj povezani in aktivni skupnosti,« je prepričan in še dodaja, da ima občina ključno vlogo pri usmerjanju razvoja, ki naj temelji na dolgoročni strategiji in vključuje mnenja vseh deležnikov – prebivalcev, urbanistov, ekonomistov, okoljskih strokovnjakov. »Urbanistične smernice bi morale zavračati nerazumno širitev trgovskih središč ter spodbujati obnovo, prilagoditev in ponovno uporabo že obstoječih struktur. Le s temeljitim načrtovanjem in upoštevanjem ekoloških potreb lahko ustvarimo občine, ki bodo tako gospodarsko kot okoljsko vzdržne.«

Škrabl bi v mestnem središču naredil peš cono s ponudbo domačih restavracij oz. gostiln, kavarn, storitvenih dejavnosti, prodajaln spominkov, butikov, domačih proizvodov. Te dejavnosti bi morala lokalna skupnost še bolj stimulirati s subvencijami najemnin ali na kak drug način. »Bi pa seveda morali najti način, da v takšno mestno središče privabimo tudi goste iz Term Čatež in Term Paradiso, bodisi s tržnicami domačih proizvodov bodisi dogodki in prireditvami. Del tega že izvajamo v poletnem času in so ti dogodki lepo obiskani. Tudi primeri dobre prakse iz sosednjega Samoborja kažejo, da ljudje radi gredo ven, če je le primerna ponudba. Se pa seveda tu takoj pojavi problem parkiranja, saj parkirnih mest v mestu primanjkuje.« Radeška svetnica Marija Imperl (SD) meni, da ima občina Radeče zadostno število večjih trgovskih ponudnikov in nekaj manjših trgovin, ki zagotavljajo občanom ustrezno in raznoliko ponudbo. Vse se nahajajo v Radečah, kamor morajo po nakupih prihajati tudi krajani iz Svibnega, Jagnjenice in Vrhovega ter ostalih zaselkov občine. Za obisk trgovin potrebujejo lasten prevoz, ker javnega prevoza ni, pa je včasih predvsem za starejše težava. »Želeli bi si, da se uresničijo dolgoletne želje domačinov, da bi poleg radeške tržnice, ki zgledno deluje na začetku ulice, s trgovskimi lokali in drugimi storitvami oživili Starograjsko ulico, biser kulturne dediščine v Radečah, ki je bila včasih polna majhnih obrtniških ponudnikov, danes pa je žal prepuščena zobu časa, brez življenja v njej.« Lenič se zaveda, da se velikih trgovin z velikimi parkirišči in enostavnimi dovozi ne da stlačiti v mestna jedra. Po njegovem bo le-ta treba obuditi z gostinskimi storitvami, dogodki in atmosfero, ki bo ljudi privabila, da tam preživljajo svoj prosti čas in zapravijo nekaj evrov. »Turisti ne bodo dovolj, tudi domačini moramo središča naših mest začutiti kot svoja, kot kraj, kjer se radi srečamo in zadržimo. Kostanjevica na Krki za investitorje v velike trgovske centre kot majhen kraj ni tako zanimiva, imamo pa deset do 15 minut stran vse večje ponudnike v sosednjih krajih. Za naše lokalne potrebe morajo zadostovati manjše trgovine, ki svojo nalogo prav tako opravijo. Verjamem pa, da ima naš otok še veliko potenciala za oživitev – pa ne s prodajo banan in čipsa, ampak z drugimi oblikami gostoljubja, tako za domačine kot za turiste.« Za Bistrico ob Sotli pa bi bilo po mnenju tamkajšnje svetnice Milene Kunej odlično, če bi se delalo na manjših trgovinicah in storitvah, kot je bilo včasih, ker je že sama postavitev središča naselja strnjena in bi bilo vse blizu. V svoji občini si večjega trgovskega centra ne predstavlja, saj bi po njenem čisto podrlo vaški videz kraja. »Pogrešam, da bi imeli vse v občini, od banke, pošte, mesarije, manjše butične trgovinice do storitev za fizično in duševno zdravje, ki bi jih naselili v prazne prostore po občini (npr. stavba stare pošte, banke, prostori v zadrugi ...). Torej čim več dejavnosti v središče kraja, da bo bolj pretočen in obljuden,« še pravi.

Rok Retelj

Prispevek je v rubriki Pro et contra (v skrajšani obliki) objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje