Naslednja v vrsti posavskih poslancev, ki smo jih ob izteku leta povabili k besedi, je Tamara Vonta (Gibanje Svoboda). Njen zapis oz. kolumna je objavljena v nadaljevanju.
Na snidenje v 2024
Leto odmetava svoje zadnje dni in se pripravlja, da svoje mesto v naših življenjih prepusti nasledniku. Kot bi prepustilo prestol, krono in žezlo nečemu novemu, lepšemu, svetlejšemu. Preden nastopijo časovni prelomi v naših življenjih, naj bodo kolektivni ali pa osebni, radi potegnemo črto in se zazremo v mesece za nami.
Ljudje vsak trenutek »nastopamo« v neki vlogi, v neki obleki podosebnosti, včasih kar v več vlogah hkrati. V službi smo ponavadi nekaj drugega kot doma, med sproščenim klepetom s prijatelji smo malce drugačni kot na poslovnem sestanku, obstaja pa neka notranja figura, ki je vedno »mi«, tista razmeroma večna bit, po kateri nas ljudje prepoznajo. Če so nam vsaj malo blizu.
Čudna reč je, da se ta materija ne spremeni, tudi če postaneš politik ali političarka. Vsaj kolikor je meni znano. Morda lahko nekega večera ob kozarčku dobrega vina iz Posavja odpremo debato o tem, če je to res. Skratka – ker sem političarka, vam bi morala pisati o tem, kako zelo veliko smo naredili (za vas), kako zelo se trudimo (za vas), kako imamo radi Posavje (in vas). Mi je zelo žal, a tega ne bom storila. Sklicevala se bom na tisti del sebe, ki sem ga omenila v prvem delu in je nespremenjen, odkar sem v polnem zavedanju. Skoraj popolnoma vsa leta svojega delovnega življenja sem delala v Ljubljani in se iz Krškega, z mojega ljubega Sremiča, vsak dan vozila tja in nazaj domov. Nisem se mogla ločiti od svojih krajev in svojih ljudi, tudi takrat, ko so bili kritični do mene. To je ta del mene, ki bo vedno enak. Zato mi ni treba posebej pisati, da vas imam rada, prav vse, tudi tiste, ki me črno gledate, ker zagovarjam drugačen pristop do določenih težav. To ni zato, ker ne bi vedela, da obstajajo, to je zato, ker sem prepričana, da jih je mogoče rešiti brez sovraštva. Do kogarkoli.
Politiko sem vedno razumela kot nekaj, kar je v službi ljudi, čim večjega števila, čeprav se včasih zdi, da smo tako zelo različni. Pa si nismo, precej bolj skupaj smo, kot se zdi. To pokažemo, kadar se zgodi kaj hudega. Takrat stopimo skupaj. Takrat vidimo, kako je biti preprosto – človek. Brez vse ostale navlake, ki jo poberemo skozi medije, družabna omrežja, strupene jezike … O, ja, včasih se v parlamentu sabljamo tudi z jeziki, to je del politike. A te sablje morajo biti zgrajene iz argumentov in ne osebnih žalitev, zmerljivk, žaljenja družine, videza. Zato mi je prav užitek poslušati kakšno debato v »starih« parlamentarnih državah, kjer pride v debati do izraza predvsem inteligentnost, retorična spretnost, načitanost, razgledanost. Ne zmerljivke in izmišljotine kar tako. A, žal, se tudi tam reči spreminjajo. Pa ne na bolje.
Ko sem bila občinska svetnica v krškem občinskem svetu, sem se vedno čudila, kako lahko svetnik za nekaj prikolic peska, ki ga obljubi oblast, popolnoma spremeni mnenje. Mnenje in tista zadeva, ki jo nosimo v sebi, sta vredna veliko več od takšnih daril. Za dosego cilja, da me bodo v Posavju trepljali po ramenih, kako »fajn, da sem, ker sem fse zrihtala« oziroma »kako zaneč sem, ker ne zrihtam neč«, neke druge skupnosti in drugih ljudi ne bom porinila v blato. Nikoli. Zato sem bila letos vesela, da sem z argumenti prepričala, da je Šrajbarski turn vreden milijona iz pičle malhe za investicije v kulturi (in, ja, to je skupna zmaga in tako jo jemljem, z vsemi, ki so se dolga leta borili za to in jih spoštujem), zato sem od veselja skočila v zrak, ko sem v NRP zagledala milijone, namenjene obnovi grozne in sramotne ceste iz Krškega na Zdole, na kar sem opozarjala ob vsaki priložnosti in bila tečna kot podrepna muha. To so veselja. In veliko jih je, le premalokrat pogledamo v to smer in prevečkrat v tisto drugo.
Ne zamerite mi (vsi, ki ste me volili, in tisti, ki me niste in me nikoli ne bi) tega čustvenega pisanja. Saj veste, tisti čas v letu je, ko se po nas posuje nekakšen čudežni prah in svet ter ljudi vidimo tako, kot bi jih morali vsak dan leta. Ker je na koncu tako, da vedno zmaga ljubezen. Vedno.
