Poslovila se je Natja Jenko Sunčič

Poslovila se je naša dolgoletna sodelavka, kulturi in vsemu lepemu izjemno predana novinarka, prijateljica, Natja Jenko Sunčič.

Malo je ljudi, ki bi se jim Brežice prav zares pretakale po žilah. Njej so se. In kako močno. Kot se ji je občutek za pravičnost. Za sočloveka. Za domače, za prednike. Vedno je imela odprte oči, opazila vse podrobnosti, čutila bolj, kot bi si želela.

Včeraj je svoje trudne oči za vedno zaprla.

»Človeška življenja niso oaze sreč in blagostanja. Naših sreč ne moremo postaviti v oazo in jih občudovati in nesreč ne pokriti s pokrovom, da ne bi uhajale. Oboje je znotraj nas in oboje se zrcali na naših licih, v naših očeh, v upognjeni in težki hoji, v nasmehu in smehu. Pred ljudmi je oboje pogosto težko skriti.« (Natja v Posavskem obzorniku, 2006)

NATJA (uradno Natalija) JENKO SUNČIČ se je rodila 8. februarja 1946 v Brežicah očetu Vladimirju in mami Ani, rojeni Židan. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je najprej zaposlila v vrtcu Brežice, kjer so ji bili otroci v veliko veselje.

Nato je tri desetletja odkrivala izzive in se predajala različnemu delu na lokalni radijski postaji Radio Brežice, in sicer vse od sprejema strank, pisanja čestitk, oglasov, reklam, osmrtnic, zahval, do izbire glasbe in vodenja programa ter novinarstva, za kar se je kalila na Radiu Slovenija pri Ajdi Kalan in pri prof. Marijanu Krišlju na FSPN. S posebnim veseljem je ustvarjala ponedeljkove večerne avtorske oddaje, ki so bile v precejšnji meri posvečene rojakom na Hrvaškem, saj je z veliko zavzetostjo pokrivala dogodke v Slovenskem domu v Zagrebu.  Z radijsko pomočjo in  poslušalci je zbirala knjige za knjižnice Slovenskih domov na Hrvaškem (Zagreb, Reka, Pula, Split, Šibenik), knjige pa je nato s Francem Kenejem in člani Literarnega društva Žarek Brežice tudi dostavila v slovenske domove omenjenih mest. Ko je Radio Brežice izdajal štirinajstdnevnik Savaglas, je zanj pisala prispevke, intervjuje in kolumne. Bila je tudi honorarna sodelavka ljubljanske revije Moj dom in mariborske revije 7 dni. Zadnja desetletja je postala neločljivi del novinarske družine Posavskega obzornika, kjer se je posvečala predvsem spremljanju ljubiteljske kulture, s kulturniki pa stkala ne le profesionalne, ampak iskrene in srčne vezi.

»Slonim na ograji brežiškega stoletnika. Ne prvič in ne zadnjič. Ampak tokrat drugače. Ker ga od Save do Krke še rahlo pogladim. Kar si zasluži. Stoletnica je ja praznik. Zato se ne menim za zapičene poglede. Ti me iz varnih razdalj v pločevinah, izza od megle in rahlega pršenja zarosenih stekel, nejeverno pogledujejo. Lahko da sem videti malo premaknjena. In dopuščam, da sem poleg »verigarjev« in še peščice domačinov v sorti nenavadnih primerkov.« Natja v Posavskem obzorniku, 2006)

Na svoj rojstni dan, 8. februarja 2016, je niz svojih kolumn, po katerih so jo poznali in imeli radi bralci od blizu in daleč, izdala v knjigi Dober dan resničnost pri domači založbi Neviodunum.

Za Posavski obzornik je redno ustvarjala vse do svojega odhoda v bolnišnico leta 2020.

»Bili so časi, ko sem se lahko, skrita očem, stisnila k svoji češnji, se napojila in se očistila z njeno energijo, svojo bit zložila na kupček in šla dalje, kar koli me je po tem že čakalo. Danes vprežem dragocenega dvokolesnega črnega konja, se odpeljem med fazanje klice in opojna zrela koruzna polja iskat dušni mir.« (Natja v Posavskem obzorniku, 2009)

Natja, poženi, prosim, močno poženi svoje ljubo kolo.

Pogrešali te bomo.

Maruša Mavsar in sodelavci