Časopis za pokrajino Posavje
22.08.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Povezuje jih spomin na čas trpljenja

Objavljeno: Sobota, 08.06.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Izgnanke in izgnanci  (2)

Uradno slovesnost ob vseslovenskem srečanju dneva izgnancev je odprl prihod praporščakov na prizorišče dogajanja.

Društvo izgnancev Slovenije 1941 – 1945 je na včerajšnji dan izgnancev organiziralo osrednjo prireditev, ki se je odvijala na območju nekdanjih grajskih hlevov, konjušnice in barak v bližini gradu Rajhenburg, kjer je bilo v času druge svetovne vojne največje prehodno zbirno taborišče za izgon Slovenk in Slovencev. Slavnostni govornik je predsednik Vlade RS Marjan Šarec.

Izgnanke in izgnanci  (72)

Slavnostni govornik je bil predsednik Vlade RS Marjan Šarec.

POMLADNI DNEVI SO BILI ZAZNAMOVANI S TRAGEDIJAMI

»Pomladni dnevi so bili v slovenski zgodovini velikokrat namesto z lepimi dogodki zaznamovani s tragedijami. Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tragičnih dogodkov, je velikokrat žalostna zgodovina in je največkrat tudi zgodba o tem, kako je bil slovenski narod velikokrat na seznamu tistih, ki so bili pripravljeni za izbris z obličja Zemlje,« je dejal v uvodu predsednik slovenske vlade in nadaljeval, da slovenski narod ni nikoli želel tujega, nikoli napadal in nikoli ni želel več od tistega, kot mu pripada. »Ivan Cankar nas je označil tudi za narod hlapcev,« je spomnil na velikana slovenske besedne umetnosti, ki mu je bil jezik inštrument, s katerim se je boril za enotno in celovito Slovenijo.

V nadaljevanju je slavnostni govornik spomnil na dogodke iz leta 1941, ko je agresor kmalu po napadu na Jugoslavijo začel izvajati strahovit načrt, kako Sloevnke in Slovence izseliti in v njihove domove naseliti tuje državljane. »To je bila velika tragedija v zgodovini slovenskega naroda in vedno, ko se spominjamo druge svetovne vojne, govorimo o borcih, govorimo tudi o dolgo zamolčanem prizadevanju društva TIGR, velikokrat pa, iskreno povedano, pozabimo na izgnance in pozabimo tudi na nasilno mobilizirane v italijansko in nemško vojsko. Prav je, da se tudi to pove, zato da bo čim manjkrat pozabljeno,« je opomnil in dodal, da je druga svetovna vojna povzročila slovenskemu narodu neizbrisno rano – mnogim je ukradla otroštvo, mnogim mlada leta, največji večini pa povzročila rano, ki se je ne more pozabiti. »Leta so vam urezala brazde na obraze, mnogo ste pretrpeli že v otroštvu. Ni vam bilo dano uživati lepega otroštva, kakršnega si vsak človek zasluži. Bili ste pregnani v tujo deželo, kjer se je govoril tuj jezik, a ne samo to, vsak dan so vam dali vedeti, da niste vredni več kot živali. Včasih so bile še živali vredne več,« je bila slikovita primerjava človeške zlobe in izrečene besede so se močno dotaknile prisotnih.

»Mi, ki tega nismo doživeli, si nikoli ne bomo mogli tega predstavljati, nikoli v popolnosti razumeti. Tudi današnja mlada generacija, ki ima pravzaprav vsega dovolj in preveč, ko lahko izbira med tisoči in tisoči igrač, kjer se bijejo prepiri o tem, kateri mobilni telefon je boljši in kateri supermarket je bolj založen. Ta generacija vas seveda ne bo mogla nikoli razumeti, lahko omilimo pomanjkanje spomina, kajti slep je tisti, kdor ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v naši soseščini. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisu Slovencev v sosednji državi, da ja ne bodo imeli Slovenci preveč pravic. To je treba obsoditi in tega se je treba zavedati,« je izpostavil predsednik Vlade RS nove težnje po ponovnem razkosanju deželice pod Alpami.

Izgnanke in izgnanci  (22)

Predsednica DIS 1941 – 1945 Ivica Žnidaršič

OBSODIL PONOVNO OBUJANJE NACIZMA IN FAŠIZMA

V nadaljevanju je Marjan Šarec izrazil zelo jasna stališča do nacizma in fašizma ter povojnih pobojev. »Danes ni kraj ne čas, da bi govoril o medstrankarski razprtijah, vendar se moram le z besedico dotakniti tistih, ki nam očitajo, da smo nas skregali z vsemi sosedi samo zato, ker smo povedali, da nam ni všeč obujanje, nacizma, fašizma in takšnih idej. Mi želimo vedno živeti v dobrososedskih odnosih in biti prijatelji z vsemi, ne samo s sosedi, ampak z vsemi evropskimi in svetovnimi državami, ampak ne moremo in ne samo ne moremo, ne smemo biti tiho, kadar se spet rojevajo takšne ideje. Tisti, ki mislijo, da bi slovenski narod kar tako preživel, brez odpora, brez žrtev, so v veliki zablodi,« je dejal slavnostni govornik, ki je nadaljeval, da kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v njegovih rokah in poudaril, da okupator takega človeka ali naroda ne bo nikoli cenil, temveč ga bo po uporabi zavrgel kot cunjo. »Zato naj se ne zgodi več, da bi Slovenec dvignil roko nad Slovenca v imenu tuje ideologije in v imenu iztrebljanja,« je bil še odločen. »Danes tudi ni ne kraj ne čas, da bi obtoževali tiste, ki so bili na napačni strani zgodovine. Davno smo jih pokopali in tudi priznali povojne zločine. Tudi povojni poboji so bili, seveda, zločin in to smo že priznali, vendar je treba povedati, da je bila že vaša žrtev tako velika, da ne smemo nikoli dovoliti, da bi se to ponovilo ali da bi se govorilo s podcenjevanem o tistem obdobju,« je opomnil.

Izgnanke in izgnanci  (101)

Dolgoletni direktor Mednarodne poizvedovalne službe in arhivov o žrtvah druge svetovne vojne Charles Biederman je priskrbel dodatna potrdila o izgonu Slovenk in Slovencev ter prisilnem delu izgnank in izgnancev.

VSAKI ŽRTVI DOLGUJEMO SPOŠTOVANJE

Čas štiriletne vojne vihre se je končal pred mnogimi leti, a rane, ki so ob tem nastale, so ostale. »Vsaka rana je znova odprta, kadar slišimo ne samo Tajanija, ampak še mnoge druge, ki to jemljejo zlahka. In kadar nek narod želi živeti na račun drugega naroda, moramo vedno povzdigniti svoj glas. Dokler bomo Slovenci ostali Slovenci, takšni, kot smo bili skozi zgodovino – nikoli nismo zatirali drugih, nikoli nismo slabo govorili o drugih, a vedno smo se uprli, kadar je bilo to potrebno – do takrat bo slovenski narod obstal in bo imel tudi ta privilegij in čast živeti v svoji državi. Šele leta 1991 smo jo dobili, tudi z žrtvami. Ni jih bilo toliko kot med drugo svetovno vojno, ampak vsaka žrtev je sveta in v vsaki žrtvi smo dolžni spoštovanje s tem, da cenimo svojo državo in da ne izkoriščamo tujcev za obračunavanje med seboj. Ne potrebujemo medsebojnih sporov in ne potrebujemo, da bi si sami delali tisto, česar drugim ni uspelo, zato bodimo ponosni, da smo Slovenke in Slovenci, da imamo svojo državo, čeprav nas ni 50 milijonov. Dva milijona, kolikor nas živi v tej naši lepi deželi, moram vedno vedeti, da bomo imeli takšno državo, kakršno bomo sami želeli in ta država je zrasla na mnogih žrtvah, na s krvjo prepojeni zemlji, zato se tega zavedajmo vsak dan. Ne pozabimo – zgodovina človeštva je zgodovina vojn ne zgodovina miru, a delajmo na tem, da bi bila vsaj v našem obdobju to zgodovina miru. Ne bodimo tista generacija, ki uničuje, ampak generacija, ki ustvarja in želi živeti v evropskem duhu, ki želi živeti v prijateljstvu in ki želi vsem tukaj ponuditi dobro sosedsko roko, a hkrati povedati: Pustite nas na miru, da živimo tako, kot želimo sami. Fašizem in nacizem sta imela za cilj uničevati druge narode, tudi slovenskega, in smo tega se spomnimo, p nam bo vsem jasno, kaj nam je delati vsak dan. Želim, da smo prijatelji, povezani, morebitni spori pa nas ne smejo ohromiti,« je zaključil svoj govor predsednik Vlade RS Marjan Šarec.

NEKATERIM JE BILA IZPLAČANA VOJNA ODŠKODNINA

Izgnanke in izgnanci  (48)

Ko se je zaslišala izgnanska pesem Oh, kako je dolga pot, so vsi vstali in peli (marsikdo s solzami v očeh).

Društvu izgnancev Slovenije je uspelo ob pomoči dolgoletnega direktorja Mednarodne poizvedovalne službe in arhivov o žrtvah druge svetovne vojne Charlesa Biedermana, dolgoletnega predsednika Mednarodnega komiteja Rdečega križa Cornelia Sommaruge, direktorja Mednarodne organizacije za migracije (IOM) Dirka de Winterja in odvetnika Martina Daya pridobiti tudi odškodnino za prisilno delo za skoraj 11 tisoč slovenskih izgnank in izgnancev. Omenjeni Charles Biederman, ki je priskrbel dodatna potrdila o izgonu Slovenk in Slovencev ter prisilnem delu izgnancev v vseh pokrajinah tretjega rajha, je bil med udeleženci včerajšnjega dogodka in vsem zbranim je namenil nekaj prijaznih besed. V njih je bilo čutiti tudi obžalovanje zaradi dogodkov, ki so pustili boleče spomine in trajne rane.  Navzoče je nagovoril še na majskih volitvah izvoljeni evropski poslanec Milan Brglez, eden izmed preživelih izgnancev Alojz Rupar pa se je s šopkom zahvalil za vsa prizadevanja predsednici društva slovenskih izgnancev Ivici Žnidaršič.

Na slovesnosti so bili poleg predstavnikov slovenske vlade tudi župan občine Krško Miran Stanko, sevniški podžupan Janez Kukec, županja občine Kozje Milena Krajnc, sociologinja in publicistka dr. Spomenka Hribar (njen oče je zaradi posledic mučenja v gestapovskem zaporu Glavnjača umrl 2. maja 1942, ob angleškem bombardiranju Beograda aprila 1944 pa je bila njena mati hudo ranjena), posavski rojak – zgodovinar dr. Janko Prunk, direktorica Kulturnega doma Krško Darja Planinc in drugi.

Izgnanke in izgnanci  (141)

81-letni Adrijan Furlan s Komna na Krasu je bil kot petletni deček izgnan skupaj z materjo, bratom in sestro; njegov oče je bil prisilno mobiliziran v italijansko vojsko.

PREDSEDNICA DIS 1941 – 1945 IVICA ŽNIDARŠIČ PODELILA PRIZNANJE VLADIMIRJU ROSTOHARJU

Okoli 1200 zbranih na vseslovenskem srečanju izgnank in izgnancev je v uvodu pozdravila in nagovorila predsednica DIS 1941 – 1945 Ivica Žnidaršič in med drugim dejala, da se premalo ve, da so bili grajski hlevi, konjušnica in barake v Rajhenburgu eno največjih zbirnih taborišč za izgon Slovenk in Slovencev. Skozi to taborišče je odšlo v nasilen izgon 63 tisoč ljudi, od tega kar 45 tisoč v 400 izgnanskih taborišč, ki jih je Hitler ustanovil v vseh pokrajinah tretjega rajha. »Povezuje nas skupna usoda za čas trpljenja, ko so nas okupatorske horde izgnale iz naših domov in smo bili kot otroci oropani mladosti. Najhuje pa je bilo gledati smrt staršev, ki so jih zakopali v tujo zemljo. Delujemo na poseben način. Smo ljudje neke dobe, ki nas je zaznamovala in utrjevala v zavedanju, kako pomembno je življenje, kako pomembno je mirno sožitje, solidarnost ter življenje med ljudmi in narodi,« je med drugim dejala 85-letna Ivica Žnidaršič, ki je bila tudi sama žrtev izgona (imela je dobrih sedem let, ko so prišli na Bučko in jih, vaščanke in vaščane, odpeljali v hleve pri gradu Rajhenburg in od tam v vagonih za živino v nemško taborišče), zadnjih 30 let pa se ukvarja s pravicami izgnancev.

Izgnanke in izgnanci  (137)

Izgnanec Alojz Rupar se je zahvalil predsednici društva slovenskih izgnancev Ivici Žnidaršič za njena prizadevanja in vztrajnost pri ohranjanju spomina ter za izplačilo vojne odškodnine.

V društvu, ki je bilo ustanovljeno 9. junija 1991 na rajhenburškem gradu v prisotnosti okrog 8.000 slovenskih izgnank in izgnancev, prisilnih delavk in delavcev ter begunk in beguncev, so si dalj časa prizadevali tudi za ureditev stalne razstave v gradu Rajhenburg pod naslovom Slovenski izgnanci 1941–1945, s pomočjo donatorjev in ostalih deležnikov pa so zgledno uredili del zbirnega taborišča, ki je bil v hlevih in konjušnicah, kar mlajšim generacijam slikovito prikazuje razmere ter trpljenje v vojnem času, ter si prizadevajo, da bi na tem kraju nastal evropski muzej žrtev nacizma in fašizma. V obnovi nekdanjega zbirnega centra za izgon je sodeloval in vložil veliko prostovoljnih ur dela dipl. ing. Vladimir Rostohar iz Leskovca pri Krškem, zato mu je Ivica Žnidaršič podelila priznanje DIS 1941 – 1945.

SPOMINI IN PESEM IZGNANCEV

Pester in raznolik kuturni program so oblikovali člani Zagorskega okteta, sopranistka Anja Žabkar, tenorist Marko Železnik in harmonikar Adolf Moškon. Prireditev sta povezovala Silvana Knok in Matej Ulčar, ki sta v vezni tekst vtakala tudi nekaj spominskih zapisov izgnank in izgnancev. Eden izmed njih je bil: "Dvanajst let je bila stara. V pralnici vojaške bolnišnice je delala. Nekega dne, ko je razvrščala umazano in krvavo perilo, je iz tega perila padla roka. Čisto prava, krvava človeška roka. Tudi sama je padla - v nezavest." Naslednji spomin se je nanašal na vrnitev iz izgnanstva: "Stali smo na pragu svoje hiše. Vse razdejano, vse napol porušeno. Skozi okna so rasle koprive, naša prva hrana, vendar se nam je hiša zdela kot svetišče, kamor stopiš z največjim spoštovanjem. Skozi pekel smo stopili vanjo."

Vsi, ki so se udeležili spominske slovesnosti, so si lahko ogledali tudi notranjost obnovljenih prostorov nekdanjih hlevov z razstavo, ki je spomin in hkrati opomin, zato so na slovesnosti vsi vstali in zapeli skupaj z Anjo Žabkar, Markom Železnikom in Adolfom Moškonom izgnansko pesem Oh, kako je dolga pot.

S. R.
« Nazaj na seznam
»