Primož Trubar bi bil še kdaj

Del življenjske poti Francija Grosa, ki bo v septembru praznoval 72. rojstni dan, so povezane z odrskimi deskami, na katerih je upodobil nešteto likov v mnogih gledaliških predstavah. Za njegovo dolgoletno delovanje na področju kulture se mu je lokalna skupnost leta 2012 zahvalila s priznanjem Ivana Pešca, dve leti pred tem mu je Gledališko društvo Radeče (GD) podelilo kipec Radeg, Javni sklad za kulturne dejavnosti RS mu je leta 2015 podelil srebrno Linhartovo značko. V jeseni življenja del svoje ustvarjalne moči udejanja še kot predsednik Društva invalidov (DI) Radeče.

Kdaj ste se začeli posvečati gledališki dejavnosti, se spominjate svojega prvega odrskega nastopa?
Moj najzgodnejši spomin je povezan s podstrešjem domače hiše, kjer je stala velika lesena skrinja. V njej so bile shranjene knjige, ki sem jih kot otrok zelo rad listal in v njih gledal predvsem slike. Vstop v osnovno šolo mi je omogočil poleg pridobivanja znanja tudi sodelovanje na šolskih proslavah in v predstavah, saj sem zelo rad obiskoval dramski krožek, ki ga je vodil slavist in režiser v Gledališkem društvu Radeče Janez Pešec. Spominjam se prve igre Bedak Pavle, v njej sem zaigral skupaj z danes uveljavljenim gledališkim igralcem Janezom Starino, s katerim sva bila sošolca. Po zaključenem služenju vojaškega roka, to je bilo leta 1970, sem v domačem kraju pričel z režiranjem in igranjem ter spodbudil k sodelovanju mlajše in starejše krajanke in krajane. Prva predstava, ki smo jo odigrali na Jagnjenici pred domačo publiko, kasneje pa smo z njo nastopili tudi v drugih krajih, je bila komedija ljubezenskih spletk z naslovom Klopčič. Leto dni zatem sem režiral in odigral glavno vlogo v komediji Poslednji mož. Po letu 1980 mi je pomagala pri gledaliških predstavah in pri pripravi kulturnih programov za različne priložnosti žena Jožica in takrat je z delovanjem začel tudi otroški pevski zborček, ki je prav tako postal del predstav. Za slavnostno prireditev ob predaji namenu novega papirnega stroja v radeški papirnici, v kateri sem bil zaposlen vseh 40 let, sem napisal in s soigralci uprizoril skeč Slavnostna večerja z viceguvernerjem. Osnova skeča so bili resnični dogodki iz preteklosti. Sodeloval sem tudi pri prvem radeškem filmu Prvi spomin. Naj še povem, da imam zelo rad recitacije in na pamet še vedno znam skoraj vse Prešernove pesmi, rad odrecitiram Aškerca, Kettejevega Pijanca in tako naprej. Pesmi sem od nekdaj raje bral kot pa romane, ker pesmi v zgoščenem jeziku veliko povedo.

Bogate sadove je obrodilo vaše sodelovanje z Gledališkim društvom Radeče.
Drži, to so bogata in plodna leta. Sodelovanje se je pričelo s povabilom na posamezne nastope, na katerih sem recitiral ali odigral kakšen gledališki lik. V lepem spominu mi je ostala, na primer, upodobitev Primoža Trubarja na prireditvi Od drevesa do knjige. Ko sem leta 2007 postal član radeškega gledališkega društva, sem sodeloval v vseh gledaliških predstavah in v vseh teh letih se je nabralo kar lepo število predstav in različnih vlog, ki sem jih odigral. Zelo zanimiv in atraktiven je bil, na primer, muzikal Rocky Horror Show, kjer sva bila z Natalijo Novak v vlogi pripovedovalca med posameznimi dejanji. Odlične predstave so bile Rokovnjači, Deseti brat, Celjski grofi, Vaja zbora, Gospa poslančeva, Micka se moži in še mnoge druge.

Katera predstava je bila do sedaj najzahtevnejša za izvedbo, zakaj?
Če dobro premislim, je bila vsaka predstava zahtevna, a morda bi za najzahtevnejšo izbral romantično tragedijo Vilijem Ostrovrhar, ki je nastala v sodelovanju s Turističnim društvom Svibno in z Zavodom Svibna ob 90-letnici Kulturnega društva Svibno. Predstavo smo premierno odigrali na prostem pod razvalinami gradu v Svibnem in jo čez eno leto ponovili. Spominjam se, da je bila že sama postavitev odra zahtevna in nato sam nastop, saj je bil jezik, ki smo se ga morali igralci naučiti, arhaičen, iz obdobja grofov z Ostrega vrha. Kasneje smo uprizarjali tudi krajše dele tragedije ob različnih priložnostih. Na prostem smo se domačemu občinstvu z omenjeno predstavo predstavili še na Počakovem, in sicer na travniku v bližini Zoisove graščine, kjer smo uprizorili še dve igri – Rokovnjači in Micka se moži. Zahtevna je bila tudi upodobitev graščaka Johanna Händla plemenitega Rebenburga na slovesnem odprtju sevniškega grajskega parka, ker sem imel zelo malo časa, da sem naštudiral lik in se naučil tekst, v katerem je bil prav tako arhaičen govor, a kjer je volja, je tudi pot. Tekste se vedno skušam čim hitreje naučiti na pamet, da se potem lahko igram z glasom, z gibi in mimiko. Pri določenih vlogah je to bolj pomembno od besed.

V kakšnem spominu vam je ostala vloga ostarelega profesorja v predstavi Striček Vanja, ki ste jo odigrali v atriju sevniškega gradu z igralsko skupino Društva Trg Sevnica?
V predstavi Striček Vanja, prirejeni po literarni predlogi Antona Pavloviča Čehova, sva kot gostujoča igralca zaigrala s kolegico iz radeškega gledališkega društva Katjo Čeč in oba sva se vsak v svojo vlogo, Katja je bila moja mlada in lepa žena, zelo dobro vživela. Lik uglajenega in resnega starejšega profesorja mi je bil pisan na kožo glede na mojo zunanjost, čeprav, če bi imel možnost, bi si izbral kakšno drugo vlogo v predstavi.

Obstaja morda vloga, ki si jo še posebej želite odigrati enkrat v prihodnosti?
Težko bi izpostavil samo eno vlogo, ker je imela vsaka svoj čar, posebnosti, v katere sem se skušal čim boljše vživeti. Na lanski obeležitvi 100-letnice Kulturnega društva Svibno sem z veseljem ponovno odigral grofa Ureha iz tragedije Viljem Ostrovrhar. Tudi Primož Trubar bi bil še kdaj. Pravzaprav je še kar nekaj vlog, s katerimi bi se z veseljem predstavil občinstvu, a če še malo pomislim, nikoli nisem odigral vloge ljubimca in sedaj je za kaj takega že malo pozno (smeh).

Kako skrbi Gledališko društvo Radeče, katerega dolgoletni član ste, za podmladek; kakšni so pogoji za delovanje društva?
V društvu deluje več skupin, od najmlajših do najstarejših, a korona je v dveh letih zdesetkala število članic in članov, predvsem med mlajšimi, kot slišim. Upam, da bodo v bodoče lahko ponovno potekale vaje in predstave nemoteno, da bo lahko šel razvoj gledališke dejavnosti naprej. Pogoji za delovanje društva so dobri, a izboljšave so vedno mogoče. Marsikje drugje imajo slabše, marsikje boljše pogoje. Za nas je pomembno, da imamo prostor za vaje in gledališke uprizoritve. Včasih je prihajalo do težav pri časovnem usklajevanju skupin za vaje in tudi za nastope, ker se v Domu kulture odvijajo tudi drugi dogodki, tako da je nastal problem zaradi zasedenosti dvorane v določenem terminu.

Pomemben del lokalne skupnosti je tudi Društvo invalidov Radeče.
V našem društvu, ki je član Zveze delovnih invalidov Slovenije, se trudimo za uveljavljanje človekovih pravic, nediskriminacijo, socialno pravičnost in enake možnosti delovnih invalidov ter oseb s telesno okvaro. Članice in člane spodbujamo, da se opirajo na lastne moči ter se vključujejo v družbo in sodelujejo v različnih aktivnostih. Radeško društvo invalidov vodim že 17 let. Več kot 300 članic in članov je vključenih v različne sekcije. Športna sekcija vključuje ribiče, baliniste, strelce z zračno puško in igralce pikada. Zelo aktivna je tudi delavnica ročnih del. Nekaj let je delovala tudi šahovska sekcija. V letošnjem letu smo začeli s pohodi po naši okolici, ki smo jim dodali še predstavitev krajev in določenih zanimivosti v njih. Odvijajo se še druge aktivnosti, kot so, na primer, novoletna praznovanja, srečanja, izleti, predavanja in drugo. Leta 2018 sem na slovesnosti ob občinskem prazniku za društvo prevzel zlatnik, ki ga je občinski svet podelil Društvu invalidov Radeče, na kar smo članice in člani zelo ponosni. Sem tudi veteran PGD Jagnjenica in rad se spominjam dneva, ko sem sodeloval pri podpisu ustanovitve Gasilske zveze Radeče. Do tega je prišlo po osamosvojitvi, saj smo bili pred tem del Gasilske zveze Laško. Štiri leta kasneje sem sodeloval tudi pri ustanovitvi poklicnega gasilskega jedra v GZ Radeče, kjer sta danes od takratnih štirih zaposlena le še dva gasilca – tudi zaradi požarne varnosti v papirnici.

Če strneva misli, kaj je v življenju najbolj pomembno, za kaj se je vredno truditi, si vzeti čas?
Če se ponovno ozrem v preteklost, lahko povem kar z besedami Karla Destovnika Kajuha: ’Postal je tak fant, da bi gore premikal.’ V mojem življenju skoraj ni bilo organizacije ali društva, da bi v njem ne sodeloval, a sedaj, na jesen življenja, ugotavljam, da je poleg prijateljev najbolj pomembna družina. Hvaležen sem svojim družinskim članom, ženi, obema hčerkama in sinu, da so mi ves čas stali ob strani, me podpirali in razumeli.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 1. septembra 2022.

#povezujemoposavje