Rad potujem, a rad se tudi vračam domov

Poletni popoldanski pogovor z mag. Matjažem Šušteršičem ob dveh teniških igriščih je razkril marsikatero zanimivo podrobnost z njegove življenjske poti, povezane s športom, delom v radeški občinski upravi, družino in potovanji. Na svoji poti je stkal številna iskrena prijateljstva, predvsem pa ob številnih popotniških doživetjih in tekmovanjih spoznal, kaj mu pomenijo dom, domači kraj, občina.

Odraščali ste v vasi Žebnik, študirali v Ljubljani, danes živite v Vrhovem; kakšni so spomini na dosedanjo življenjsko pot?
Odraščanje v višje ležečem Žebniku nad radeško papirnico s pogledom na Svibno in Kum mi je dalo vrednote, ki me spremljajo še danes – delavnost, vztrajnost, odgovornost in spoštljiv odnos do ljudi. Odraščal sem v družini, v kateri sem se vedno zelo dobro počutil, zato so starši in brat pomemben del mojega življenja. Od družine ne bi želel biti ločen za daljši čas niti živeti predaleč stran, zato sem zelo vesel, da danes s svojo družino živim približno deset kilometrov stran od domačih, kar pomeni, da jih lahko obiščem, kadar koli želim.
Med pomembnejšimi koraki v mojem življenju je bil študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in nato še na Fakulteti za družbene vede, kjer sem magistriral iz mednarodnih odnosov. V času magistrskega študija sem pol leta preživel v Berlinu, kjer sem opravljal prakso v nemškem parlamentu, hkrati pa na Humboldtovi univerzi opravil tudi nekaj izpitov. To je bil povsem drugačen svet – velemesto in gibanje v političnih krogih sta mi prinesla nove izkušnje in spoznanja. Iz Berlina sem skoraj vsak konec tedna z letalom odpotoval domov, da sem obiskal domače in s prijatelji odigral nogomet. Sicer sem že od nekdaj zelo usmerjen v svet, rad potujem ter spoznavam nove kraje in ljudi, a rad se vračam domov. V tujini si vedno tujec. V velikih mestih imaš lahko svoj krog prijateljev, vendar je drugače, če si doma in si del skupnosti. Ko sem bil nekoč dva ali tri mesece zdoma, sem bil ob vrnitvi prav navdušen, ko sem na ulici spet srečeval znane obraze. A ne samo to, le malo držav je, kjer imajo tako kakovost življenja, kot jo imamo v Sloveniji – imamo pitno vodo, gozdove, čist zrak in lepo naravo.

V malem nogometu ste še vedno dejavni, a že več kot desetletje se posvečate krosmintonu, kaj vas je pritegnilo?
Nogomet igram že od otroških let in zanj si še vedno rad vzamem čas, z ekipo sodelujem v zagorski veteranski ligi. Krosminton pa mi je, lahko rečem, popolnoma spremenil življenje. V Radečah se je ta šport z loparji pojavil leta 2009 in ko sem se takrat odzval povabilu prijatelja, sem takoj vedel, da je to – to. Tako kot igra z žogo mi je bila namreč blizu tudi igra z loparji, kajti kot otrok sem na domačem dvorišču z babico in starši pogosto igral badminton. No, leto kasneje smo ustanovili klub. Ob naši desetletnici smo izdali zbornik, v katerem je vidno, kaj vse nam je doslej uspelo. Za nami je tudi veliko prevoženih kilometrov na tekmovanja po celi Evropi in tudi po svetu. Sam sem v krosmintonu našel samega sebe in ugotovil, da uživam v tekmovanjih.

Kakšni so pogoji za delovanje Krosmintonskega kluba Radeče?
Pogoje imamo dobre, Občina Radeče nas že od ustanovitve naprej več kot zgledno podpira, za kar gre posebna zahvala tudi županom Matjažu Hanu, Rafaeli Pintarič in Tomažu Režunu, a v klubu danes poleg krosmintona poteka tudi vadba tenisa, za kar pa imamo slabše pogoje. Tenis na zunanjih površinah lahko igramo štiri do pet mesecev na leto, potem vsi treningi potekajo v športni dvorani, kjer je parket, kar ni najboljša podlaga. Za vadbo predšolskih otrok, ki jih imenujemo migalčki, pa je v redu. V okviru kluba imamo še šolo športa, letos smo začeli tudi s telovadbo za odrasle, za ženske. Prvič smo med letošnjimi poletnimi počitnicami organizirali brezplačno varstvo otrok. V petih tednih smo imeli po 14 otrok v skupini na teden, tako da je bilo število vseh vključenih otrok 70. Večino vadb vodi moja žena Jasmina, ki je diplomirana trenerka tenisa in tudi zelo uspešna tekmovalka v krosmintonu. Pri delu z otroki je njen cilj, da se otroci motorično razvijajo in dobijo veselje do gibanja in športa. 

Za dobre rezultate na tekmovanjih, kjer je vaša žena Jasmina postala štirikratna svetovna in trikratna evropska prvakinja v kategoriji posameznic, imate nekaj zaslug tudi sami kot njen trener, a kako je igrati z njo v dvojici?
Jasmina Keber Šušteršič je v zadnjih desetih, petnajstih letih najboljša igralka krosmintona med ženskami na svetu, sam sem pri moških bolj povprečen. Le enkrat sem na evropskem prvenstvu prišel med osem najboljših tekmovalcev. V dvojicah sva bila vedno zelo dobro uigrana in sva lahko igrala tudi z najboljšimi. Najin skupni najboljši dosežek je osvojeno drugo mesto v mešanih dvojicah na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 2015, ko sva tesno izgubila v finalu. Če se še malo vrneva k Jasmini – ona je najbolj prijazen človek, kar jih poznam, a na igrišču se pokaže njen tekmovalen duh. Njo zanima samo zmaga. Če želiš biti v športu res dober, moraš imeti miselnost zmagovalca – vedno je lahko še boljše. V športu šteje samo rezultat. Ena njenih največjih prednosti je vedno bila tudi izjemna hitrost. Njen cilj je nastop na svetovnem prvenstvu prihodnje leto julija v Latviji. Upam, da ji bo zdravje to dopuščalo, saj ima trenutno težave z vkleščenim živcem v predelu hrbta. Naj še dodam, da sem sam, na primer, zadovoljen, če zelo dobro odigram tekmo, a kljub temu izgubim proti zelo močnemu nasprotniku, saj vem, da sem odigral tako, kot je treba. Svojega nasprotnika ne smeš nikoli podcenjevati niti precenjevati. Idealno je prepričanje, ko greš na igrišče, da lahko zmagaš.

Že desetletje vodite Mednarodno krosmintonsko zvezo, kaj je pri tem delu največji izziv in kaj vas pri njem najbolj motivira?
V teh letih je bil največji izziv usklajevanje različnih pogledov in interesov ter skrb za nadaljnji razvoj krosmintona. Možnost, da sem lahko prispeval k razvoju tega športa in ga pomagal širiti po svetu, je bila moja največja motivacija. Po desetih letih vodenja Mednarodne krosmintonske zveze mislim, da je prišel čas za menjavo vodstva, zato na naslednji skupščini prihodnje leto ne nameravam več kandidirati za predsednika. Upam, da bomo našli primernega naslednika, ki bo delo uspešno nadaljeval in organizacijo popeljal naprej.

V športu človek doživi tudi poraze, ne le zmag. Česa so vas tekmovanja naučila o vztrajnosti, odnosu do uspeha in predvsem do sebe?
Šport mi je dal zelo veliko – poleg prijateljev, žene in najinih otrok tudi samokontrolo. Včasih, ko mi ni šlo najbolje, so po zraku leteli tudi loparji, a sem ugotovil, da takšno ravnanje ni dober zgled za vadeče v klubu. Naučil sem se, da lahko z loparjem zamahnem, ne pa tudi udarim po tleh ali izrečem kakšne kletvice. Sicer s tem v življenju nimam težav, sem se pa prav v športu moral soočiti s svojo nenadzorovano jezo. Zdaj se skušam na športnem igrišču kulturno jeziti. Samokontrola mi v življenju zagotovo pride prav. Naj še dodam, da me je šport naučil tudi, da sta zelo pomembna vztrajnost in želja po stalnem izboljšanju.

Ustaviva se še malo pri umetnosti – kot študent ste sodelovali pri ustanovitvi Društva ljubiteljev likovne umetnosti Radeče, ste še član?
To se je zgodilo spontano, pravzaprav po naključju. Nekega posebnega talenta za slikanje nimam, a ko me je znanka, danes že pokojna Julija Belinc povabila k sodelovanju pri ustanovitvi društva, nisem imel srca, da bi jo zavrnil. Prevzel sem vlogo tajnika in blagajnika, vendar le za toliko časa, da smo društvo postavili na stabilne temelje. Vesel sem, da se članstvo povečuje, da so članice in člani aktivni in da je društvo pred časom obeležilo že 20 let delovanja.

Na Občini Radeče ste višji svetovalec za projektno delo in investicije, kateri projekt bi izpostavili kot posebej uspešnega? Je med njimi tudi kakšen, za katerega si še posebej želite, da bi ga v prihodnje uspeli izpeljati?
Na tole vprašanje je težko odgovoriti, kajti želje in potrebe so velike, a redki vemo, koliko časa, truda in financ je treba vložiti, da pride do izvedbe. Včasih marsikaj poteka počasneje, kot si želimo. Morda bi kljub temu izpostavil našo ribiško vasico pri ribiškem domu na Hotemežu, kar je korak naprej na področju turizma v naši občini. Zasedenost objektov je skozi celo leto zelo dobra, tako da je bila odločitev za investicijo prava. Naša velika želja je ureditev središča Radeč, to nameravamo izpeljati skozi projekt Zelena ureditev splavarske promenade z mestnim parkom, ki je eno od področij urejanja v okviru Dogovora za razvoj regij. Na obnovo čaka nekdanja stavba hotela Jadran, ki je še vedno zelo lep objekt, čeprav ga je že načel zob časa.

Ste tudi vodja občinskega štaba Civilne zaščite, kako pomembna sta pripravljenost in sodelovanje ob izrednih razmerah? Se zavedamo, da je v kriznih trenutkih pomembna tudi pripravljenost posameznika, da pomaga drugim?
V občini delujejo štiri prostovoljna gasilska društva in vsa svoje delo opravljajo odlično. So hrbtenica naše kolektivne varnosti ob različnih nesrečah. Na primer, leta 2023, ko je Sopota grozila, da bo poplavila center Radeč in je manjkalo le nekaj centimetrov, so gasilcem na pomoč prihiteli tudi občanke in občani. Ta samoinciativni odziv prebivalk in prebivalcev je bil navdušujoč. V sodelovanju s Štabom Civilne zaščite Občine Radeče smo nato vse svoje moči usmerili v zaščito objektov s protipoplavnimi vrečami. Na koncu do izlitja Sopote in Save ni prišlo, tako da smo po upadu vodne gladine gasilci, pripadniki civilne zaščite in KTRC čez nekaj dni vreče odstranili. Še danes sem ponosen, da smo v kritičnem trenutku stopili skupaj.
Dve leti kasneje je hudo neurje s točo delno poškodovalo vodovod, zaradi česar so bila določena območja brez vode in tudi takrat se je pokazala solidarnost. Ko pride do izrednih razmer, znamo dihati kot eno, kot skupnost znamo stopiti skupaj. To se je pokazalo tudi pred leti, ko je prišlo do večjega požara na stanovanjskem objektu – tudi takrat je bila pomoč zelo hitra in družina, ki je izgubila dom, je kmalu dobila začasno bivališče. Prav takšni odzivi so razlog, da se počutimo varno, saj vemo, da medsebojna pomoč še vedno obstaja.

Del prostega časa namenjate potovanjem, do kakšnih spoznanj ste prišli?
Potovanja mi veliko pomenijo, od svojega dvajsetega leta naprej sem jim praktično namenjal ves prosti čas. Omogočila so mi osebnostno rast in mi dala veliko samozavesti, saj sem spoznal, da se lahko znajdem in preživim kjer koli na svetu. Ob tem sem ugotovil tudi, da so ljudje v osnovi dobri. Kadar koli sem na svojih poteh potreboval pomoč, sem jo dobil.
Eno izmed nepozabnih potovanj sega v leto 2006, ko sem na jugu Afrike z lokalnim avtobusom potoval po Zambiji proti Namibiji. Po dvanajstih urah vožnje sem ugotovil, da nisem pravočasno izstopil. Voznik je ostal popolnoma miren. Na končni postaji, ko so vsi potniki izstopili, je obrnil avtobus in me zapeljal nazaj do mesta, kjer sem imel rezervirano prenočišče. Takšnih zgodb je še kar nekaj.
Vsa potovanja so potekala v lastni režiji. Ves čas sem skušal potovati izven Evrope. Odločitev, kam bom šel, je bila pogosto odvisna od cene letalskih kart. Za cilj sem si postavil, da bom do štiridesetega leta obiskal sto držav in to mi je uspelo. Zadnja leta ne potujem več tako veliko, razen na mednarodne turnirje v krosmintonu. V prihodnje bom verjetno več potoval skupaj z družino. Lani smo z družino obiskali Maldive in Šanghaj, a smo se radi vrnili domov, v kraj, kjer so naše korenine.

Imate še kakšno željo, za katero si pravite: To bi pa rad še izpeljal, videl, doživel?
V tem obdobju mojega življenja so moji cilji povezani z mojimi otroki. Želim si, da bi bili zdravi ter da bi odrasli v samostojne, odgovorne in prijazne osebe. Želim jim, da bi imeli v življenju tudi kanček sreče, ker brez tega pač ne gre. Še vedno bi rad videl vse države sveta (smeh).

Septembra boste na slavnostni seji prejeli srebrnik Občine Radeče, kaj ob tem občutite?
Hvaležen sem, da so me predlagali za prejem priznanja. To pomeni, da je nekdo v meni prepoznal človeka, ki s svojim delom pušča sled v naši skupnosti. To je zame spodbuda in motivacija, da bom še naprej s svojim znanjem, izkušnjami in delom prispeval k skupnemu dobremu.

Dogajanje v Posavju že skoraj tri desetletja spremlja regionalni časopis Posavski obzornik, kako ocenjujete njegovo vlogo?
Posavski obzornik zelo cenim. Pri medijih me na splošno najbolj odbija senzacionalizem – iskanje čim bolj udarnih naslovov na račun vsebine, zaradi česar lahko nastanejo zgodbe s pomanjkljivimi ali nepreverjenimi informacijami. Pri Posavskem obzorniku tega ne zaznavam. To, da je brezplačnik, po mojem mnenju ni prav nobena pomanjkljivost. Prav nasprotno – prihaja v domove po vsem Posavju in je kakovosten regionalni časopis, ki ima pomembno vlogo pri obveščanju ljudi ter ohranjanju povezanosti med posameznimi kraji v našem Posavju. Glede na to, da vem, da ste majhna ekipa in da delate z majhnimi sredstvi, lahko ob tem rečem samo: vsa čast.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 27. 8. 2026.

#povezujemoposavje