Robert Zagorc, župan Občine Kostanjevica na Krki: Ne vem, če bi naredili toliko, če ne bi šli na svoje

Po Mojmirju Pustoslemšku in preminulem Ladku Petretiču je v 'županske čevlje' v kostanjeviški občini stopil dolgoletni občinski svetnik in podžupan Robert Zagorc, pred tem javnosti znan predvsem s področja zaščite in reševanja. Za jesen je napovedal ponovno župansko kandidaturo.

Zaključuje se vaš prvi poln mandat na mestu župana Občine Kostanjevica na Krki. Če bi ocenili sami sebe, kakšno oceno bi si dali, kaj bi izpostavili kot največje dosežke, česa vam morda ni uspelo realizirati, čeprav ste si želeli?

Dejansko sem mandat začel že šest mesecev prej po Ladijevi (Petretič, op. a.) smrti. V prvem obdobju je bila v ospredju obnova nekdanje šole v Črneči vasi, zaključili smo izgradnjo kolesarske steze, v nadaljevanju pa so bili največji projekt naši mostovi, saj smo v tem mandatu obnovili oz. na novo zgradili tri mostove in obnovili še studenskega, tako da večkrat rečem, da je bil to mandat mostov. To je za našo občino kar velik dosežek. Uredili smo vodovod Vrbje–Vrtača, saj ti dve vasi nista imeli vodovoda, s čimer je zdaj cela občina pokrita z javnim vodovodom. Asfaltiranih ali obnovljenih je bilo kar nekaj cest, letos bomo uredili še dva kritična odseka, tako da bomo ceste kar 'poštimali'. Glede nerealiziranega: želel sem si, da bi morda prej prišli do sredstev za obnovo Grajske ceste, kar bo večja investicija, ampak ni bilo nobenega primernega razpisa za sofinanciranje, smo si pa pripravili podlago za naprej, pa tudi, da bomo prej pričeli s projektiranjem obnove kostanjeviškega dvorca. Vse je seveda povezano s sredstvi, ki smo jih veliko porabili za prej naštete projekte.

Mandat je zaznamovalo precej konstruktivno sodelovanje v občinskem svetu, zaradi česar so bile seje za zunanje spremljevalce včasih kar malo 'dolgočasne'. Vaš pogled na to je verjetno malo drugačen …

Ne, zame ni bilo dolgočasno. Vedno smo se usedli in pogovorili pred sejo, če so bile kakšne pereče točke, da nismo potem preveč razpravljali na seji. Jaz sem bil poleg še v mandatu, ko so bile razmere v občinskem svetu katastrofalne, in takšnega mandata si ne želim, in če je le možno, dileme razrešimo že pred sejo. Zame je bolje, da so seje bolj mirne, kot da bi trajale ure in ure, na koncu pa ne bi bilo pametnega zaključka.

Letos mineva 20 let od referendumske odločitve za samostojno občino. Kako je po vašem mnenju občina izkoristila to obdobje (ponovne) samostojnosti, je bil dosežen pričakovan razvojni preboj?

Pričakovanja so bila takrat velika … Mislim, da so bila kar izpolnjena, skozi celo obdobje se je precej stvari uredilo, obnovilo, dogradilo itd., verjamem pa, da se pričakuje še več in da nikoli ni dovolj in ne rečem, da ne bi bilo možno narediti še kaj več. Nas pa čaka še obnova dvorca, že omenjena cesta proti galeriji in še kaj. Ne vem, če bi lahko naredili toliko, če ne bi šli na svoje, saj vemo, da je krška občina velika in da nima le velikega proračuna, ampak tudi velike potrebe. Verjamem, da smo bili sami bolj uspešni.

Mesto in občina v imenu nosita ime reke Krke, ki je pomemben del lokalne identitete, zato je tudi občutljiva točka kakršnih koli posegov vanjo. Po neuspelem poskusu ureditve protipoplavne zaščite pred leti je zdaj precej razburjenja zaradi urejanja njenih brežin in odstranitve dosedanjih zasebnih brodišč. Kako vidite rešitev tega vprašanja?

Vemo, da so brežine reke Krke do določene širine v pristojnosti države in vsi dostopamo do reke preko državnih oz. javnih zemljišč. Vemo, da Kostanjevičani že stoletja živijo z reko in nikoli jih ni nihče oviral pri dostopu do nje. Ko je Direkcija RS za vode začela z utrjevanjem brežin, so odstranili nekatere dostope in brodišča. Nekateri so proti temu protestirali, ampak je bilo z direkcijo in ZVKD dogovorjeno, da bodo vzpostavili nove ter da bo njihov videz bolj poenoten. V našem ureditvenem odloku piše, da bi moralo biti to leseno. Trenutno zbiramo želje prebivalcev, kje bi želeli imeti te dostope, potem pa bomo naredili zemljevid, kje bi jih uredili, kar pa bo izvedla direkcija. Glede tega ne vidim nekih težav, rabimo le malo potrpljenja in se bo rešilo.

Mestno jedro je zavarovana kulturna dediščina, a v njem je kar nekaj objektov, ki kažejo precej klavrno, zapuščeno podobo. Ali in kaj lahko občina naredi glede tega?

Nekateri objekti v mestnem jedru se obnavljajo, nekateri domačini, ki so se prej odselili, se vračajo nazaj, je pa res še kar nekaj objektov v zelo slabem stanju. Ker so objekti zaščiteni kot dediščina, to seveda za seboj potegne veliko in verjamem, da si vsakdo tega ne more privoščiti. V okviru proračuna sicer imamo javni razpis za urejanje fasad, kar je premalo izkoriščeno. To je zasebna lastnina, mi lahko opozarjamo, če kakšna stavba že ogroža varnost, tako da potem to običajno lastniki do neke mere uredijo, ni pa to seveda to, kar bi si želeli.

Že vrsto let se govori o obnovi t. i. kostanjeviškega dvorca, ki ga je načrtoval že vaš predhodnik Ladko Petretič, a se razen obnove strehe na delu objekta ni zgodilo še nič. V kakšni fazi je zdaj ta projekt in kdaj se realno lahko pričakuje obnova tega objekta? Se že ve, kaj bo v njem?

Obnovili smo najbolj kritični del objekta, hkrati pa poteka projektiranje, saj je bila določena delovna skupina, ki je določila tudi vsebino dvorca. Pogledali smo, kaj potrebujemo in kaj je možno vanj umestiti. Zajeli smo kar širšo sfero, od prostorov za glasbeno šolo, knjižnico, godbo in društva, protokolarne sobe, manjših razstavnih prostorov do TIC-a in manjše kavarne … Kdaj se bo obnova začela, je težko reči. Računam, da bo projektna dokumentacija zaključena nekje v naslednjem letu, potem pa se lahko prijavimo na kakšne resnejše razpise. Moja laična ocena je, da bo obnova stala okoli deset milijonov evrov, torej zgolj z našim proračunom ne bo šlo.

Prihajate s Prekope, ki je že na pol poti do Šentjerneja, ki se ga pogosto omenja kot zgled uspešnega razvoja občine. Kaj lahko Kostanjevica res 'kopira' od te sosednje občine?

Šentjernej je dal poudarek predvsem gospodarstvu in industriji, saj je iz nekdanje Iskre nastalo kar nekaj podjetij. Za Kostanjevico na Krki je bil že v okviru krške občine predviden razvoj bolj v smeri turizma in kulture. Mi smo stisnjeni med Krakovski gozd in Gorjance, zato ni niti prostorskih možnosti za večje industrijske objekte, poleg tega bi to uničilo našo krajino. Smo se pa že v preteklosti podali v različne smeri in za toliko industrije, kot je je na Šentjernejskem polju, pri nas ne vidim te možnosti. Bolje je, da še kakšen košček naše zemlje ostane bolj pristen in povezan z naravo.

Kostanjeviška občina se je umestila v Posavsko regijo. Vidite dolgoročno prihodnost občine v tem okviru ali se lahko glede tega tudi kaj spremeni?

Kakor vidite, se glede tega vedno nekaj spreminja, enkrat bi nas radi porinili tja, drugič drugam … Dokler je tako, kot je danes, je v redu, če pa bi nas želeli združiti denimo z Zasavjem, pa Kostanjevice ne vidim zraven in bi bilo bolje, da gremo pod Dolenjsko. Politično smo Posavci, 'po duši' pa smo vendarle Dolenjci.

Župansko kandidaturo ste najavili že na ponovoletni novinarski konferenci posavskih županov, se je glede tega kaj spremenilo?

Ne, nič se ni spremenilo in zaenkrat ne vidim razloga, da ne bi še enkrat kandidiral.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.