Samooskrba Posavja – zgolj želja ali realnost?

Ne glede na to, da se je beseda 'samooskrba' zadnja leta zelo razširila v medijih, je njen pomen slabo razumljen, kaj šele na poti preobrazbe v prakso. Za premik od samooskrbe kot moderne besede do samooskrbe kot potencialne realnosti je potrebnih veliko različnih pogledov skozi čas. Nekaj drobcev, ki prikazujejo različna razmišljanja o samooskrbi, delimo z vami tudi tokrat.

Ustvarjalci tega medija večkrat slišimo, da je Posavje zaradi Posavskega obzornika »samooskrbno z novicami«. Torej da regija, kot celota, ustvari, podeli in sprejme svoje novice. Vsekakor to ni samooskrba, na katero pomislimo, ko slišimo to besedo, a pomembno nakazuje na to, da ta pojem za ljudi skriva veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Definicije samooskrbe so pri nas namreč še vedno povsem razdeljene med posamezne sektorje, torej ni celostnega pogleda na neko skupnost kot samooskrbno, kot nek model, ki bi porabil, kolikor pridela, znal shranjevati za različna obdobja, presežke pa pretopil v lokalno menjavo. Tak, razcepljen pogled na pojem samooskrbe, se pripisuje delitvi današnje proizvodnje glede na specializacijo, tako da najpogosteje, glede samooskrbe, govorimo povsem ločeno o prehranski samooskrbi, samooskrbi z vodo, zdravstveni samooskrbi ali v zadnjih dveh letih zelo izpostavljeni energetski samooskrbi.

Zdaj pa k praksi: če se vam ta trenutek recimo odtrga gumb ali na hlačah otroka nastane velika luknja – ga znate prišiti in luknjo zakrpati? Razmišljanje o tem, koliko smo (vsaj teoretično) lahko samooskrbni v posameznih skupnostih, začenjamo z utrinki iz pogovorov o tem, ali na primer premoremo vsaj osnovno znanje, ki bi nam omogočalo, da se pri kvaliteti svojega bivanja lahko zanesemo nase in svojo bližnjo okolico.

'Oblačilna' samooskrba

O samooskrbi, kar zadeva oblačila v najširšem pomenu, smo se pogovarjali z mag. Ino Čebular, direktorico Inštituta za svobodo oblačenja Brestanica. Čebular že vrsto let na Ljudski univerzi Krško vodi tečaje krojenja in šivanja, izdeluje zgodovinske kostume in šiva svoja oblačila: »Pri svojem delu med drugim spodbujam različno ustvarjalno popravljanje oblačil in predelavo odpadnega tekstila, sicer pa se tudi sama ukvarjam s predelavo kavbojk.« Po njenih besedah je zanimanje za šivanje sicer še vedno zelo prisotno, a »morda manj kot poklic in bolj kot hobi oziroma postaja prisotno kot neko splošno znanje«.

Vsaki dve leti postanejo modne hlače, ki so popolnoma drugačne kot tiste prejšnje, zato si stalno kupujemo nova oblačila že iz stališča mode, pa tudi oblačila so v današnjem času manj trpežna, opaža sogovornica. »Kljub vsemu pa oblačila, ki so za nas dragocenejša, še vedno radi nesemo popraviti k šivilji,« še izpostavi in doda, da podpira menjavo in kroženje rabljenih oblačil. »Otroci oblačila hitreje prerastejo kot strgajo ali kako drugače uničijo, podpiram tudi kupovanje rabljenih oblačil; v trgovinah z rabljenim tekstilom je po ugodni ceni mogoče najti tudi zanimive kose, ki jih z manjšim kreativnim šiviljskim posegom lahko prilagodimo svojemu okusu in postavi,« razmišlja. Odsvetuje kupovanje oblačil po nepotrebnem ali zgolj zato, ker so poceni. »Šivanje oblačil doma je še vedno moderno. Omogoča nam, da si izdelamo oblačilo čisto po svojem okusu in na ta način tudi izrazimo svojo osebnost.«

»Opažam, da poklic šivilje izginja iz lokalnega okolja, saj ni več tekstilnih šol – tako je zaradi propada lokalne tekstilne industrije, ki je prva propadla zaradi globalizacije in zaradi masovne industrijske proizvodnje iz področij, kjer je cenejša delovna sila,« razloži Čebular in kljub vsemu poudari, da ima tistih nekaj šivilj, ki so se 'obdržale', dela več kot dovolj. Sicer pa je šivanje po njenih besedah odličen hobi in tudi priložnost za vsaj delno samooskrbo: »Znanstveno je dokazano, da hobiji, kjer z rokami izdelujemo izdelke, ugodno vplivajo na počutje. Tudi šivanje je take vrste hobi, ki zlahka preide v poslovno idejo in omogoča dodaten vir zaslužka. A potreben je večji vložek časa, preden se pokažejo zadovoljivi rezultati, zato je treba preprosto vztrajati.«

Hrana lokalnega izvora v javnih zavodih

Samooskrba se nanaša tudi na lokalno pridelano hrano, zato smo se pozanimali, koliko hrane lokalnega izvora se zaužije v javnih zavodih, predvsem v šolah, vrtcih, bolnišnici, domu starejših. Nabava živil se načeloma izvaja preko javnih naročil in zakonodaja določa, da mora delež ekoloških živil glede na celotno predvideno količino živil, izraženo v kilogramih, znašati najmanj 15 %, delež živil iz shem kakovosti pa mora znašati najmanj 20 %. Kot pravijo na Mestni občini Krško, pri preverjanju podatkov na šolah ugotavljajo, da šole v večini dosegajo ta delež, nekatere ga celo presegajo (tudi do 30 %). Dodajajo, da so ovire za višji delež od predpisanega naslednje: v naši okolici je veliko malih kmetij, ki bi lahko ponudile lokalno pridelano hrano oz. eko živila, a nimajo ustrezno urejene dokumentacije (nimajo certifikatov, ne morejo izdati e-računov itd.); lokalni kmetje težko zagotavljajo takšne količine celo leto; majhna šola, ki predstavlja »premajhnega odjemalca«, ki je za dobavitelja še preveč oddaljen, je za le-tega stroškovno neučinkovita. Podobno razmišlja tudi aktiv ravnateljev OŠ in vrtcev v občini Brežice, v imenu katerega ravnateljica OŠ Velika Dolina Anja Zevnik poudarja: »Lokalnih ponudnikov živil ni veliko, največja ponudba je v poletnem času, ko pa so počitnice in zavodi naročamo manjše količine živil, v zimskem času pa je lokalno zelenjavo in sadje zelo težko dobiti, saj pridelovalci nimajo dovolj zaloge. Živila lokalnega izvora, ki jih uspemo pridobiti, so predvsem sadje in zelenjava ter mleko, mlečni izdelki, med.« V sevniški občini vzgojno-izobraževalni zavodi naročajo od 20 do 35 % živil lokalnega izvora in to počnejo že deset let, kar je visoko nad slovenskim povprečjem, sporočajo z Občine Sevnica, kjer si prizadevajo, da bi se v lokalno dobavno mrežo vključilo še več lokalnih dobaviteljev, tako v smislu količine živil kot tudi dodatne nove ponudbe živil, predvsem iz naslednjih sklopov: vse vrste sadja in zelenjave, meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki, kruh in pekovski izdelki, perutnina, moke in žita, več eko izdelkov in izdelkov z znaki kakovosti. Izpostavljajo, da je trajnostna oskrba z lokalno pridelano hrano v javnih zavodih zagotovo ena od ključnih usmeritev, tako zaradi izjemno pozitivnih gospodarskih kot tudi okoljskih učinkov.

V Splošni bolnišnici Brežice je po podatkih direktorice Anice Hribar približno 15 % živil lokalnega izvora. »Vabimo različne morebitne ponudnike k oddaji ponudb, oddaja le-teh pa je potem stvar odločitve lokalnih proizvajalcev. Pri izboru je pomembna tudi cena, za katero so pripravljeni lokalni ponudniki prodati živila,« pravi ter navaja, da so pred časom vabili lokalne ponudnike, ki proizvajajo ekološka živila, k oddaji interesa za prodajo ekološko pridelanih živil tudi z oglasom v Posavskem obzorniku, a je bil odziv pičel. Kot nam je sporočil direktor TDU Loka pri Zidanem Mostu mag. Robert Potočnik, so v javnem razpisu za dobavo živil zajeli 20 % lokalno pridelanih živil. Zakaj ne več? Eno od njegovih pojasnil je, da za lokalne ponudnike prijava na javna naročila predstavlja preobsežno delo z dokumentacijo, zaradi česar se v glavnem ne prijavljajo. Direktorica DUO Impoljca Darja Cizelj pa omeni, da so v tem letu v njihovih enotah uspeli dobaviti 13 % živil pod nazivom bio, lokalno in izbrana kakovost. »Glede na to, da moramo v javnih zavodih doseči določen odstotek ekoloških živil (ponudnik mora imeti certifikat), se predvsem osredotočimo in iščemo eko ponudnike in jim damo prednost pred lokalno ponudbo,« poudarja in dodaja, da bi bilo zaželeno, da bi lokalne ponudnike (tiste brez certifikatov) tudi uvrstili v zeleno javno naročanje, kar bi povečalo možnosti za dobavo.

O pomenu naravno pridelane hrane

Za nekaj razmišljanja o samooskrbi v smislu pridelovanja kvalitetne hrane na vrtu smo prosili Milana Hervola, ki vodi večje samooskrbno posestvo v bližini Pišec v okviru zavoda Naravno življenje. »Hrana, ki se ponuja na trgu, je po mojem mnenju nekvalitetna. To ve vsak, ki je poskusil naravno pridelano hrano, v primerjavi s tisto, ki jo najdemo na policah v trgovinah in ki je uvožena od praktično vsepovsod, od daleč, od zelo daleč. Že sam okus naravno pridelane hrane je neprimerljivo boljši od okusa hrane iz trgovin,« poudari Hervol. Po njegovem mnenju bi morali pretežno uživati hrano z območja, na katerem smo se rodili: »V resnici pa je situacija drugačna – hrano jemo od vsepovsod, ta hrana pa ni najboljša za človeka; je namreč tudi kemično obdelana in pridelana z raznimi umetnimi gnojili ter 'polna kemije', denimo sredstev proti insektom, proti plesni itd.«

»Če pogledamo drugo sliko, je vse več neplodnih, vse več prestrašenih in na antidepresivih, hrana pa pri tem po mojem mnenju igra veliko vlogo. Na žalost v veliko vrstah hrane najdemo tudi težke kovine. Poudariti velja, da Evropska unija prepoveduje deklariranje gensko spremenjene hrane,« nadaljuje Hervol. Veliko razmišlja o tem, kje se pri Slovencih oz. v Posavju 'zatakne', ko pride do pojma samooskrbe. »Dokler bodo svetu vladale korporacije, tega problema ne bomo mogli rešiti, saj je tukaj v ospredju samo posel,« je prepričan, saj korporacij »ne zanima problematika samooskrbe, saj nam dajejo le 'drobtinice' in lažen vtis, da podpirajo samooskrbo – gre za še eno od znanih prevar, ki se vidijo na vseh področjih v tem svetu, sploh v anglosaksonskem svetu, kjer ni sveto nič drugega razen denarja«. Kot protiutež temu vidi »samooskrbno skupnost, ki deluje samozadostno in je predana tudi pomoči drugim ljudem, zato da dvignejo raven svoje zavesti in kvaliteto bivanja ter prehranjevanja,« še razmišlja Hervol, ki meni, da je vzpostavitev takšnih skupnosti izvedljiva, »malo tudi iz božjo pomočjo«.

Vse omenjene samooskrbne prakse lahko prispevajo k dejanski trajnostnosti našega bivanja. Pri tem je treba upoštevati tudi vse naravne nesreče, vremenske ujme in podobno, kar pred ljudi postavi izjemne izzive. Leta 2022 je tako daleč naokoli segel pohvalen glas, da so Luče v Savinjski dolini postale prva energetsko samooskrbna skupnost v Sloveniji, nato pa je bila občina letos avgusta popolnoma opustošena ob poplavah. Razmislek o prihodnosti neke skupnosti bo torej moral vključevati veliko rezervnih scenarijev.

Maruša Mavsar, Rok Retelj, Andreja Kališnik

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje