Časopis za pokrajino Posavje
22.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Spomin na leto 1991

Objavljeno: Četrtek, 25.06.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
OZVVS, spominska plosca (73)

Upokojeni polkovnik Slovenske vojske in veteran vojne za Slovenijo Mirko Ognjenović (tretji z leve) je sodeloval tudi pri pripravi sprejemnega centra v prostorih sevniške srednje šole za prestopnike iz takratne JLA.

Danes praznujemo dan državnosti in v minulem ponedeljkovem popoldnevu je potekalo odkritje spominske plošče na zunanji steni Srednje šole Sevnica. V šolski stavbi so bili julija 1991 nameščeni vojaki, podčastniki, častniki in civilne osebe, ki so na poziv predsedstva Republike Slovenije prestopili iz Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Teritorialno obrambo (TO) Republike Slovenije (RS).

SPREJEMNI CENTER ZA PRESTOPNIKE IZ JLA

OZVVS, spominska plosca (45)

Predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Sevnica Ivan Cajner (levo) je na odprtju spominske plošče namenil nekaj spodbudnih besed zbranim na dogodku po zaključenem županovem nagovoru.

»V Srednji šoli Sevnica je bil konec junija leta 1991 vzpostavljen sprejemni center za prestopnike iz JLA, ki so se po prestopu javili v poveljstva ali enote Teritorialne obrambe. Vzpostavitev centra je bila izvedena na podlagi prej izdelanih načrtov, ki so bili sestavni del priprav na prihajajočo osamosvojitveno vojno. Pri izbiri lokacije centra je bilo potrebno, da ta odgovarja nekaterim taktičnim in operativnim zahtevam, ki so jih postavili načrtovalci,« se spominja častnik Slovenske vojske in veteran vojne za Slovenijo Mirko Ognjenović.

Šifra za sprejemne centre je bila »jezero«. Pri izbiri lokacije centra je bilo potrebno, da ta odgovarja nekaterim taktičnim in operativnim zahtevam, ki so jih postavili načrtovalci. Ena od zahtev je bila, da center ni preveč blizu območja pričakovanih izvajanj  bojnih delovanj. Lokacija je morala zagotavljati lahko zavarovanje (neposredno zavarovanje in širše zavarovanje) ter logistično zagotovitev delovanja s poudarkom na prehrani, intendantski zagotovitvi in oborožitvi. V bližini centra naj bi bil prostor za začasno vzpostavitev poligona za taktično usposabljanje in strelišča za strelsko urjenje.

»Na podlagi zbranih podatkov o lokacijah in analizi pogojev za delovanje je poveljstvo, po predhodnem dogovoru z vodstvom šole, odločilo, da se v Srednji šoli Sevnica vzpostavi sprejemni center. Za neposredno varovanje centra je bila določena 28. pehotna učna četa Teritorialne obrambe občine Sevnica. Za širše varovanje je bila zadolžena Terenska izvidniško obveščevalna organizacija,« nadaljuje in doda, da je šlo skozi sprejemni center v času njegovega delovanja nekaj več kot 300 oseb iz različnih krajev bivše skupne države različnih nacionalnosti in različnih vojaških dolžnosti.

Sprejemni center v Sevnici je deloval do sredine septembra 1991, čeprav so ostali centri po Sloveniji prenehali z delovanjem že konec julija 1991. »Prestopnike je bilo potrebno predvsem zavarovati pred delovanjem ’Kontra obveštajne službe JLA’ in jim omogočiti varno življenje v centru, ker niso smeli domov zaradi nadzora KOS-a,« pojasni vlogo zbirnega centra, ki se iz varnostnih razlogov nekajkrat selil, poveljstvo pa je tudi zamenjalo enoto, ki je bila zadolžena za varovanje z 72. četo TO KS Krmelj.

IZ JLA V TERITORIALNO OBRAMBO

Spominska plosca, SS Sevnica

Spominska plošča na steni SŠ Sevnica bo spomin na slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991.

Na odkritju spominske plošče, ki je dobra vidna na zunanji steni sevniške srednje šole, sta navzoče nagovorila župan Srečko Ocvirk in predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Sevnica Ivan Cajner.
 
Dogajanje tistega časa je v spominu ostalo živo, kot bi se dogodilo včeraj. Najbolj so mi ostala v spominu alarmiranja zaradi groženj z letalskimi napadi in priprave mladih pripadnikov Sevniške in Krške čete za posebne namene tik pred začetkom vojne. Ko so morali prestopiti tanko mejo med današnjim mirom in jutrišnjim vstopom v boj, se spominja pripadnik TO Ljubo Motore.

Ivan Cajner je za našo medijsko hišo strnil nekaj spominov na leto 1991: »Spomini na ta čas je še zelo živ. Živel sem v Ljubljani in bil pripadnik JLA. Delo v JLA sem opravljal kot aktivni starešina na radarskem sistemu, ki je bil stacioniran na Ljubljanskem vrhu nad Vrhniko in je imel nalogo nadzirati zračni prostor nad zahodnim delom tedanje skupne države v krogu do 400 km. Spominjam se, da sem 23. jinija 1991 prišel normalno iz službe, slekel uniformo in sedel z družino k kosilu. Potovalke so bile že v hodniku, saj smo vsako v tem času odšli v moj rojstni kraj Vrh pri Boštanju, kjer smo zakurili kres, kajti 24. junij je moj god. Tokrat je bilo drugače. Zazvonil je hišni zvonec. Prišel je vojaški kurir z obvestilom, da moram takoj v službo. Vrnil sem se na delovno mesto, kjer je bilo vzdušje med oficirji in vojaki mučno. Imeli smo dostop do televizijskih in radijskih novic, tako da smo vedeli, kaj se dogaja. Vsak je stanje, ki ni obetalo ničesar dobrega, doživljal na svoj način. Nič kaj prijetno ni bilo gledati in poslušati hrumenje tankov, ki so odhajali iz vrhniške kasarne. Ko je predsedstvo RS izdalo poziv vsem, ki so se takrat nahajali v službi v JLA, da lahko prestopijo v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, nisem niti trenutek razmišljal – vprašanje je bilo samo, kako izvesti pobeg. V vojašnici sem čakal na priložnost in ta se je ponudila pri prenosu pisem vojakov, ki so bili v vojašnici na Ljubljanskem vrhu, na pošto v Vrhniki. Svojemu nadrejenemu sem predlagal, da odpeljem pisma vojakov v Vrhniko s svojim osebnim vozilo, s katerim sem prišel v službo. Pogledal me je in dejal, da je to dobra ideja. Ko sem prispel v Vrhniko, sem se takoj javil na policijski postaji in izrazil željo po prestopu. Skupino ’prebežnikov’ so kmalu zatem premestili v Logatec, od koder sem po ukazu Jožefa Slane, ki je po prestopu iz JLA postal član republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije in je bil odgovoren za nadzor slovenskega zračnega prostora RS, poslan v Maribor, kjer sem začel formirati radarsko enoto.«

Svojo pripoved Ivan Cajner zaključi, da so veterani vojne za Slovenijo razočarani, ker mladina tako malo ve o dogodkih iz časa osamosvojitvene vojne – toda: »Niso oni odgovorni za to niti šolski sistem. Odgovorni smo mi kot posamezniki, odgovorna je družba, predvsem pa razdvojeni politiki, ki jim je mar samo osebni interes. Želim, da bi bilo v naši družbi čim več medsebojnega razumevanja, da na nek način premostimo nesporazume, ki za nobeno in tudi za našo družbo ne pomenijo nič dobrega, da pridemo do spoznanja, da razdvojenost, razen nekaterim, ne prinaša nič dobrega. Želim, da sedaj, ko imamo svojo državo, to izkoristimo za dobrobit vseh nas. Žalosti me odgovor dr. Boža Repeta, ki je na novinarsko vprašanje, do kdaj bo taka razdvojenost v naši družbi, dejal: ’Do takrat, dokler bo to odgovarjalo politiki.’ Spomnimo se, kako je oče učil sinove, kaj je to sloga – eno palčko lahko zlomiš, deset skupaj jih ne moreš. Želim, da o tem razmišljamo vsi državljani Slovenije.«

V OZVVS Sevnica spomin na čas leta 1991 ohranjajo z raznimi srečanji, strokovnimi ekskurzijami po Sloveniji, kjer so se dogajale pomembne stvari v času naše osamosvojitve, športnimi tekmovanji, sodelovanjem s sosednimi veteranskimi organizacijami in sodelovanjem s šolami.

S. R.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam