Stane Preskar: Mladi morajo poznati zgodovino svojega naroda

Našega tokratnega sogovornika Staneta Preskarja, ki bo čez en teden dopolnil 67 let, lahko označimo predvsem kot pronicljivega in neposrednega govorca na raznih proslavah v občini Brežice in širše. Upokojeni policist iz Globokega, ki si je pridobil naziv pravnik notranjih zadev, je dolga leta vodil Združenje borcev za vrednote NOB Brežice, bil pa je tudi dejaven udeleženec akcije Sever in v času osamosvojitvene vojne leta 1991 opravljal naloge inšpektorja za posebne naloge v Inšpektoratu milice UNZ Krško.

Pred kratkim ste po več kot 15 letih vodenje ZB za vrednote NOB Brežice prepustili mlajšemu nasledniku. Kako bi opisali to obdobje, kaj vam je uspelo doseči in kaj morda tudi ne?
Moja želja po prenehanju funkcije predsednika združenja je tlela že nekaj let, a takrat še ni bilo pravega kadra, ki bi bil pripravljen prevzeti takšno organizacijo. Želel sem vodenje predati naprej nekomu, ki bo skrbel za to, da bo združenje živelo, in mislim, da je Tadej Škof prava izbira. V teh 15 letih mojega predsedovanja bi na prvo mesto postavil prav to, da je organizacija preživela. Takrat sem jo prevzel v stanju, ki ni bilo enostavno, saj je kazalo, da bo organizacija razpadla. Takrat bi moral prevzeti vodenje PVD Sever, a sem kot brežiški občan prišel na čelo ZBV NOB Brežice in jo uspel rešiti pred koncem. Ponosen sem prav zaradi tega, ker je organizacija obstala. Druga stvar, ki jo velja izpostaviti, je skrb za spomenike in informativne table, saj smo z dr. Tomažem Teropšičem zadeve pripeljali tako daleč, da je danes večina krajevnih skupnosti pokrita z obvestilnimi tablami ob spomenikih v vaških središčih, ki tako našim ljudem kot tudi tujcem povejo, za kaj je šlo. In moram reči, da se ob teh tablah in spomenikih ustavi kar veliko tujcev, turistov, si prebere vsebino, fotografira, tako da je tudi zaradi tega prepoznavnost kraja toliko večja. Tretja pomembna stvar pa je, da nam je v zadnjih petih letih tudi s pomočjo Posavskega muzeja Brežice in KS Sromlje ter dr. Teropšiča, ki je vodil ta projekt, uspelo vzpostaviti muzej v Domu krajanov na Sromljah. Še več, vanj smo uspeli pripeljati tudi otroke in mlado generacijo, dijake in učence višjih razredov, da skozi naše vodenje po stalni muzejski zbirki Kozjanskega odreda, del muzeja je zdaj tudi predstavitev Brežiške čete, spoznajo zgodovino iz časa druge svetovne vojne, pri tem pa vključimo tudi veterane vojne za Slovenijo in člane PVD Sever, tako da se mladi seznanijo tudi z osamosvojitveno vojno. Naj tudi omenim, da si vsako leto z OŠ Globoko pogledamo spomenik v gozdu Dobrava in jim povemo tudi o rečeh, ki so se tam zgodile. Zakaj je to pomembno? Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, zame osebno ne more biti verodostojen narod svojim bodočim generacijam. Le-te namreč morajo vedeti, od kod izhajajo in kam gredo. Če ne bi mi vedeli za Maistra, karantanske kneze in slovenske partizane, danes ne bi bili svobodni in ne bi imeli v sebi tega uporniškega duha, ki ga že tisočletja ta narod živi za doseganje svojih ciljev.

Seveda je še nekaj drugih stvari, ki smo jih v teh letih uspeli narediti, kot npr. večje število proslav čez leto; obuditev zgodovinskih dogodkov na Lastinah; osvežitev spomenikov, ki jih je 48 po občini ter so tudi vsi vpisani v razvid partizanskih spomenikov v Sloveniji in tujini; nove, sodobne uniforme za praporščake, ki so bile narejene v sodelovanju s krojaštvom Rožman iz Brežic ter z elementi spominjajo na čase med letoma 1941 in 1945, saj so narejene po uniformi Franca Rozmana – Staneta. Izpostaviti moram še odlično sodelovanje z ostalimi veteranskimi organizacijami pa tudi pokrajinskega sveta združenj borcev, kjer smo uspeli stopnjo sodelovanja in medsebojne pomoči premakniti višje. Vzpostavili smo sodelovanje s šolami tudi na kulturnem področju, saj učenci sodelujejo na naših proslavah, zelo veliko je pri tem v preteklosti pripomogla Milena Jesenko, danes pa so za ustvarjanje programa zaslužne Ida Ostrelič, Jožica Stajić in mag. Mateja Jankovič Čurič. Naj se ob tej priložnosti javno zahvalim vsem izvajalcem kulturnega programa na naših prireditvah, ki svoje nastope izvajajo zastonj. V času mojega vodenja smo želeli izdati tudi monografijo o spominskih obeležjih, a nam je enostavno zmanjkalo časa, zato si želim, da bi se to enkrat tudi uresničilo. Želimo si tudi še večjega preboja pri pridobivanju novih članov združenja in poiskati neke nove oblike sodelovanja tako z mladimi kot ostalimi.

Smo tik pred državnim praznikom dneva upora proti okupatorju, v soboto bo na Sromljah tudi tradicionalna proslava, ki bo letos posvečena predvsem 80-letnici ustanovitve Kozjanskega odreda. Zakaj je po vaše pomembno, da se tudi v današnjem času ohranja spomin na takratne dogodke in vrednote?
Žal so se nam v 30 in nekaj letih vrednote, kot so tovarištvo, domoljubje, poštenost, skrb za sodržavljana ipd., izgubile. Preveč je bilo divjanja, želj po pohlepu, ki je v slovenskem narodu nenormalno zrasel. Za te vrednote je po mojem prepričanju vredno živeti, saj so za njih umirali tisoči, da so se ohranile takšne, kot so. Nanje bi morali dajati več poudarka predvsem tudi v kriznih situacijah, ki se pojavljajo zadnje čase. Venomer govoriti samo o vojni, izdelavi in dobavi orožja ter ga pošiljati na fronte, ki jih bo vedno več, na drugi strani pa s strani državnikov zelo malo ali celo nič govoriti o miru se mi ne zdi prav. In ravno za to nam gre v zdajšnji borčevski organizaciji za vrednote NOB, torej vse tiste vrednote, ki sem jih prej naštel. Resnica o dogajanju med letoma 1941 in 1945 je ena in je napisana, to je dejstvo, četudi si jo želi kdo razlagati tudi malo po svoje. Po mojem vedenju je treba takratne čase ocenjevati z očmi, ki so videle tisto, kar se je dogajalo takrat. Zato je prav, da je dan upora proti okupatorju državni praznik, ki vse državljane Republike Slovenije spominja na to, da smo Slovenci uporen narod in se ne damo kar tako pokoriti.

Na sobotni sromeljski proslavi, ki ima že bogato tradicijo, bo glavna pozornost namenjena Kozjanskemu odredu, v katerem je bilo veliko borcev tudi z našega območja in nemški okupator ga je sredi vojne začel jemati za zavidanja vredno sovražno vojsko, ki je morala biti sestavljena iz prekaljenih in predanih ljudi. Poleg bojne enote sta pomembna tudi partizansko šolstvo in zdravstvo na Kozjanskem, ki ju je bilo moč ustanoviti prav s pomočjo odreda. Ne nazadnje pa je treba vedeti tudi to, da je bilo že v času vojne na Kozjanskem veliko osvobojeno ozemlje, tako da je ljudska oblast preko odborov osvobodilne fronte, predhodnikov današnjih krajevnih skupnostih, delovala že veliko pred koncem vojne, povedano drugače, na ozemlju nemškega rajha se je že od leta 1941 dalje ustvarjala nova država. In to je tisto, kar je pomembno tudi danes po 80 letih.

Večkrat ste že poudarili, da bi bilo treba z dogodki, pomembnimi za zgodovino naše države, tukaj mislite predvsem NOB v obdobju druge svetovne vojne, veliko bolj seznanjati mlade v šolah. Prej ste že nekaj omenili glede tega. Na kak način se s tem trudite v vašem združenju?
Pomemben je predvsem prenos teh vrednot na današnje mlade generacije, ki si pridejo v okviru učne ure zgodovine ogledat muzej na Sromljah in nekatere partizanske spomenike, mi pa jim skušamo predstaviti ozadje takratnega dogajanja. Kot sem rekel že prej, če mlada generacija ne spozna svojih temeljev, se pravi ne pozna karantanskih knezov, Maistra, slovenskih partizanov in osamosvojiteljev pa tudi kulturnikov Prešerna, Cankarja, Župančiča itd., ne pozna svojega naroda in ne bo znala ceniti tega. Vse to je treba poznati, vrednote se morajo prenašati, kultura in tradicija slovenske bojevitosti, neodvisnosti na eni ter delavnosti in poštenosti na drugi strani morata biti tisti, ki peljeta ta narod naprej. Neizprosni moramo biti tudi pri ohranjanju slovenstva, slovenskim državljanom moramo to vcepiti in naše združenje se bori tudi za to.

Kakšen se vam zdi položaj borčevskih, veteranskih in domoljubnih organizacij v občini in ne nazadnje tudi državi?
Tukaj moram biti kritičen predvsem do občine. Že vrsto let imamo v občinskih proračunih zacementirano postavko za sofinanciranje programov teh organizacij, in še to omejeno s kapico za posamezno organizacijo, kar pa niti približno ne zadostuje za izvedbo skromne proslave. Nikakor organizacije ne moremo prodreti, da bi na tem področju naredili kak resen preboj. Sicer se zahvaljujemo Občini Brežice za namenjena sredstva, predvsem jo moram pohvaliti, da zagotavlja sredstva za vzdrževanje spomenikov, nekaj med njimi je tudi razglašenih za spomenike lokalnega pomena, a še vedno je teh premalo. Občina bi lahko poskrbela, da bi se z malo večjimi sredstvi naši programi še bolj oživili in bi tudi na področju spomenikov lahko naredili še več. Treba je vedeti, da vsega tega, kar delamo, ne delamo zase, ampak za vse prebivalce oz. občane. Na različne proslave, komemoracije in druge naše aktivnosti prihaja lepo število ljudi, ki niso samo naši člani. Na nivoju države je situacija podobna. Kakršna politika je na vrhu, toliko je denarja za veteranske in podobne organizacije.

Ker smo tudi pred 1. majem. Kako ocenjujete današnji položaj delavcev? Se dovolj borijo za svoje pravice?
Zagotovo. Sicer mislim, da včasih nekateri sindikati pretiravajo s svojimi zahtevami, po drugi strani pa je legitimna pravica delavstva, da se že od nekdaj bori za svoje pravice, jasna. Imajo pravico in tudi možnost, da izvajajo proteste, gredo na ulice in burno protestirajo, ker se jim godi krivica. Najbolj me pa pri vsem tem boli, da prihaja do ’divje’ razslojenosti. Na eni strani imamo delavce, ki so popolnoma brez pravic, predvsem so to tuji delavci, in lastnike, ki grabežljivo skrbijo za svoj dohodek, na drugi strani pa delodajalci, ki skrbijo za odlično delovno okolje in jim ni težko dati delavcu zasluženega plačila, ker vedo, da je to kapital, ne pa strošek. To je vredno vsega občudovanja in pohvale.

Kot bivši policist zagotovo lahko kaj poveste o varnostni situaciji v občini in širše, predvsem v luči aktualnega dogajanja v povezavi z migranti in nezakonitim prehajanjem meje …
Bil sem aktivno udeležen kot pripadnik Civilne zaščite v migrantskem valu leta 2015, tako da mi je ta situacija od takrat dobro znana. Danes sicer ne morem komentirati ukrepov policije in vseh zadev, ki se dogajajo, moramo pa vedeti, da so migracije stvar zgodovine, v končni fazi smo tudi mi del tega, saj je slovansko ljudstvo prišlo na to ozemlje izza Urala, Karpatov. Migracije bi ločil na tisti del, ko ljudje, predvsem so to družine, bežijo zaradi pomanjkanja, vojn, podnebnih sprememb, to seveda razumem, zagotovo pa je med migranti tudi del problematičnih ljudi, ki smo jih v policiji vedno bolj ali manj uspešno sledili in prepoznali. Vedno obstaja tudi del takih, ki to zlorabljajo, zato je predvsem na strokovnih službah države, od policije, Sove do drugih varnostnih elementov, da te ljudi odkrijejo, seveda pa ne smemo tega enačiti z vsemi ljudmi. Popolnoma razumem ljudi na našem območju oz. naši občini, ki so zaskrbljeni zaradi tega stanja, ker se mi zdi, da je bil način komunikacije s strani države gotovo neustrezen. Bomo videli, kako bo. Srčno upam, da bo ostalo samo pri pregovarjanju in dogovarjanju ter da dodatnih kapacitet za migrante ne bomo rabili, se pa bojim, da se bo ob poslabšanju situacije to dejansko zgodilo, in res si ne želim, da bi moral znova gledati vse tiste prizore, ki sem jih pred devetimi leti, pa tudi ne želim nikomur drugemu, da to gleda in doživi, ne z ene ne z druge strani.

Kaj menite o tem, da imajo ljudje pogosto občutek, da policija premilo ukrepa v primerih raznih kaznivih dejanj (tatvine, fizično nasilje ipd.), je pa zelo dosledna pri manjših prometnih prekrških in s pisanjem kazni polni državni proračun?
Ravnanja mojih naslednikov v policiji ne želim komentirati, kot pravnik pa lahko rečem, da ni vsa težava v zakonodaji, ampak jo vidim bolj v pripravljenosti izvedbe oz. uresničitve posameznih pooblastil tako varnostnih kot pravosodnih organov. Skrivanje za varstvom človekovih pravic je zame izjemno licemerno, kajti za uveljavljanje človekove pravice do neke stvari je pomembno, da ta pravica ne posega na področje drugega človeka. In če izhajamo iz vprašanja varnosti, je povsem jasno, da so varnostni organi zato, da morajo uveljavljati red na določenem terenu, v korist večine. Ne strinjam pa se s tem, kar se danes počne, in sicer da bodo zaradi družbene klime in posledično strahu oz. nelagodja ljudje, ki odločajo v policiji o izvedbi določenih intervencijskih ukrepov, po drugi strani kaznovani z javnim imenovanjem, kazenskimi ovadbami, da bo postavljena pod vprašanje njihova eksistenca itd. samo zato, ker bodo morali izvesti določene ukrepe, pri katerih bo zagotovo prišlo do uporabe sile ali nejevolje druge strani. Menim, da tudi država kot institucija, predvsem pa ljudje v svojih glavah ne bi smeli tako razmišljati. Grki so imeli za demokracijo en čudovit rek, in sicer da sta za demokracijo potrebna absolutni red in disciplina in zato so njihovi takratni državni uradniki in vojska skrbeli za jeklen red in disciplino, pa so ustanovitelji demokracije.

Ste tudi mojster borilnih veščin (ju-jitsa). Kaj vam je ta šport prinesel v življenju?
Letos je 30 let, odkar smo v Sloveniji prenesli ju-jitsu iz policijskih vrst v civilno sfero, tudi v Globoko, z namenom, da taka veščina ne propade, ker se ima vsak človek pravico braniti, je dolžen poskrbeti za svojo varnost in, če lahko, pomaga tudi tistim, ki so v nevarnosti. Nato smo to vpeljali tudi na športnem področju, da smo na eni strani ločili ju-jitsu kot veščino in na drugi kot šport. Začelo se je v sekciji ŠD Policist, nato od leta 1978 naprej v Katani kot samostojnem športnem društvu in vse do ustanovitve Ju-jitsu zveze Slovenije v letu 1994. Tukaj moram omeniti Jožeta Ferenčaka, ki je z mano ostal vsa ta leta kot prijatelj, trener, soustanovitelj, Damirja Ureka, Martina Brataniča in cel kup trenerjev, ki so bili praktično že naši učenci, od Dejana Kinka, bratov Damjana in Mateja Žerjava, mojih hčera Vanje in Vite Preskar, sester Maje in Andrejke Ferenčak do Gorazda Kostevca, Ane Agrež, Jureta Žabjeka, Ognjena Sajeta in še nekaterih, skratka, vseh teh, med katerimi večina še danes deluje v Katani in so postali tudi mojstri ju-jitsa.

Ju-jitsu mi je prinesel življenje. Zakaj? Da nisem toliko spoznal, raziskal, se naučil in vzel za svoje vrednote, ki izhajajo iz borilnih veščin, zagotovo ne bi zmogel tega, kar je v teh letih prišlo vse nad mene, od dveh zelo zgodnjih operacij hrbtenice konec osemdesetih let, ko sem bil praktično nepokreten, mojega prispevka in prizadevanj pri razvoju posebnih enot milice, pripravah na osamosvojitev in med samo osamosvojitvijo do vpetosti v klub in združenje. Če ne bi bilo zavedanja, da sem kot mlad človek dobil nekaj od družbe in sem ji zdaj dolžen tudi nekaj vrniti, ne bi bilo takega samozaščitnega in podzavestnega ukrepanja ob hudi bolezni leta 2018 ter srečanju z Guillain-Barréjevim sindromom dve leti kasneje. Zagotovo je v tem delu pomembna tudi moja družina, ki sprejema moje vrednote in jih v nekaterih segmentih tudi poskuša uveljaviti. Zato lahko rečem, da je pri vseh teh zahtevnih preizkušnjah uspelo vsem nam.

Veščine ju-jitsa predajate naslednjim generacijam. Kako ste zadovoljni s podmladkom v DBV Katana?
Zelo sem zadovoljen. Predvsem me veseli, da je toliko deklet, kar izhaja že iz tega, da so bila v zgodovini našega kluba nosilec športnih uspehov večinoma ravno dekleta. Pri današnjih mladih članih je podobno, prevladujejo dekleta, če omenim samo po rezultatih najbolj uspešna para v duo sistemu Jedrt Jevševar - Maruša Rus in Neli Rožman - Ema Šušterič. Opažam veliko razliko med pripravljenostjo za delo, saj je osipa več kot prej. Pri tem športu je poleg razumevanja in vrednot odvisno tudi, kako si vztrajen.

Kaj menite o dogajanju in razvoju vašega domačega kraja, Globokega, in širše občine?
Zadovoljen sem, da se v kraju dela. Globočani smo vedno stremeli k temu, da razvijamo kraj, kolikor je le mogoče. Imeli smo odlične ljudi, ki so vodili našo krajevno skupnost, od pokojnega Ivana Živiča, Toneta Kmetiča do zadnjih predsednikov, ki so vedno skrbeli in poskušali, da se čim več investira v kraj. Prepričan sem, da bi lahko morda komu v povezavi z občinsko oblastjo uspelo še kaj več, ampak se je treba zavedati, da obstajajo tudi drugi. Vedno smo poskušali sodelovati in mislim, da bi morali narediti še več na tem področju. Krajevna politika namreč ne sme biti politika strank in ideološkega pogleda, ampak stvar interesov krajanov. Zato je treba tudi s strani občinske oblasti včasih to malo bolj spoštovati in pogledati tudi manjše kraje oz. krajevne skupnosti, ki niso v centru občine, saj v njih živijo ljudje, ki so prav tako zaslužni, da življenje v občini funkcionira.

Kako preživljate vaša upokojenska leta?
Moram reči, da zelo zanimivo. Glede na svoje zdravje poskušam iztržiti čim več. Poleg vsega naštetega tudi še pri lovcih, PVD Sever, rad pomagam v krajevni skupnosti, če me prosijo. Zelo sem ponosen na svojo družino – na ženo Stanko, doktorico znanosti, ki se je zavezala šolstvu in mi je trdna opora vse življenje, na odlični hčeri Vanjo in Vito, na vnuke, zeta. Tudi oni mi vsi po vrsti dajejo moč, da lahko uspešno premagujem vse življenjske napore in preizkušnje.

Rok Retelj

Pogovor s Stanetom Preskarjem je v malce skrajšani obliki objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje