Časopis za pokrajino Posavje
22.08.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Stara šola bi lahko postala Hiša kulturne dediščine Mirnske doline

Objavljeno: Sobota, 20.07.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Zvonka Mrgole, ravnateljica OS Trzisce (9)

Zvonka Mrgole, ravnateljica OŠ Tržišče in predsednica KŠD Telče

V pogovoru z ravnateljico OŠ Tržišče Zvonko Mrgole, profesorico razrednega pouka, učiteljico nemščine in knjižničarko, preteklost poveževa s sedanjostjo. Spregovoriva tudi o našem odnosu do slovenske kulturne dediščine, ki ji veliko pomeni, zato skuša s svojim delovanjem v Kulturno športnem društvu (KŠD) Telče kakšen drobec iz bogatega ljudskega izročila iztrgati pozabi.

V letošnjem letu v Tržišču obeležujete 150 let javnega šolstva, kakšni so vaši spomini na šolske dni?

Od prvega do šestega razreda sem obiskovala osnovno šolo v moji domači vasi Telče in svojega vstopa v prvi razred se spominjam se, kot bi bilo včeraj. V stari Tomažičevi hiši sta bili za pouk urejeni dve učilnici. Za ogrevanje smo imeli peč na drva, malico smo prinašali od doma. Pouk je bil dvoizmenski, nižji razredi smo imeli pouk popoldan, višji dopoldan. Zaradi premajhnega števila učencev je pouk potekal v kombinaciji, in sicer za prvi in drugi razred, tretji in četrti, peti in šesti, sedmi in osmi. Leta 1969 je vas dobila svojo prvo šolsko stavbo, šola pa je postala podružnica. V šolskem letu 1972/1973 smo učenke in učenci 7. in 8. razreda začeli obiskovati matično šolo v Tržišču. Spominjam se, da so se nekateri iz bolj oddaljenih krajev prevažali v šolo z lojtrnikom, kasneje je začel voziti poseben avtobus, ki je bil prilagojen izredno slabim cestnim razmeram. Po zaključenem študiju sem se leta 1981 zaposlila v šoli na Telčah kot učiteljica razrednega pouka, a zaradi kadrovskih sprememb in vse manjšega števila otrok je bil jeseni leta 1987 sprejet sklep o začasni ukinitvi šole na Telčah. Ob tem smo na sestanku s starši navedli 14 pogojev za ponovno odprtje šole. Zaposleni smo skupaj s starši namreč verjeli, da gre res samo za začasen ukrep in zato smo imeli v šolski stavbi še nekaj časa predšolsko varstvo, pripravljali smo tudi prireditve ob prazničnih dneh.

Danes šole na Telčah ni več, kako to vpliva na razvoj kraja?

Želim si, da bi vas še vedno imela šolo, vrtec in veliko mladih družin, a trenutno v njej ni nobenega šoloobveznega otroka, tako da me malce skrbi prihodnost naše vasi. V njej je kar nekaj mladih, ki so ostali sami na kmetiji, nimajo družine in naslednikov; in so kmetije, na katerih živijo samo starejši, ker so otroci odšli po svetu. Pa še en razlog je – vas Telče je spomeniško zaščitena zaradi arhitekturne dediščine, ki prikazuje tipično vaško postavitev hiš ob cesti z značilnimi okni, vrati, stopniščem, dovozom do hiš in kozolci v bližini. Žal štiri hiše v vasi propadajo, ker so si lastniki zgradili novo hišo drugje, obnove stare domačije po navodilih zavoda za spomeniško varstvo pa si ne morejo privoščiti. Včasih se zgodi tudi, da lastnik domačije noče prodati, čeprav se je našel kupec. Poleg tega v vasi ni zazidljive parcele. Moj sin, na primer, je želel na Telčah graditi hišo, a ker nova gradnja ni mogoča, je odšel v sosednjo vas, na Slančji Vrh, in si tam zgradil stanovanjski objekt. Spomeniškemu varstvu vasi ne nasprotujem, sem za ohranjanje dediščine, ampak če je vas tako zaščitena, da ne moreš dobiti dovoljenja za gradnjo ali pa adaptacijo po lastnih željah, bi bilo morda smiselno razmisliti o vlogi spomeniškega varstva, ker lahko z neživljenjskimi pogoji dosežeš nasproten učinek. Naj še povem, da se mi včasih sanja, da stojim v svojem nekdanjem razredu na Telčah, a glede na situacijo, kakršna je, verjetno šole v vasi ne bo več. Nekdanja šolska stavba še vedno stoji, a njena notranjost je preurejena za potrebe gasilskega društva, svoj prostor v njej ima tudi kulturno športno društvo in občasno pripravimo kakšno prireditev, saj smo v njej uredili tudi oder.

Pred tremi leti so se v Tržišču odprla vrata velike in sodobne šolske stavbe, kaj je prinesla v sam kraj in v šolski vsakdan?

Same priprave na gradnjo nove šole so potekale od leta 1990 dalje. Potrebo po novi šoli je izrazila že moja predhodnica, nekdanja ravnateljice osnovne šole v Tržišču Breda Rmanova, kajti takrat se je začela uvajati devetletka, pouk pa je potekal na treh lokacijah – v stari šoli v središču vasi in v šoli, na mestu katere danes stoji nova, sodobna šola, medtem ko smo telovadnico, računalniško učilnico in šolsko knjižnico uredili v večstanovanjskem objektu, kamor smo naknadno preselili še računovodstvo. Potreba po novi šoli, ki bi jo lahko obiskovali vsi skupaj v dopoldanskem času, je bila res velika in spominjam se, da smo razmišljali celo o dograditvi, a v tistem času je potekala gradnja OŠ Boštanj, dograjevali so se šolski prostori pri OŠ Blanca, tako da finančnih sredstev za ureditev primernih pogojev za izvajanje pouka v Tržišču ni in ni bilo več let. Ker leta 2004 v občinskem proračunu ponovno ni bilo predvidenih finančnih sredstev za gradnjo šole v Tržišču, so starši šoloobveznih otrok skupaj s predstavniki sveta staršev šole in takratno ravnateljico odšli do župana in povedali, da že 15 let potrpežljivo čakajo in da imajo čakanja dovolj. Naslednje leto je bil sprejet sklep o novogradnji, ki se je pričela leta 2014. V času novogradnje je bilo potrebno veliko prilagajanja, a smo zdržali in septembra 2016 smo presrečni vstopili v nov šolski objekt, ki pomeni tako za šoloobvezne otroke kot za zaposlene in starše veliko ter pomembno pridobitev. Pouk, ki se je od leta 1980 odvijal na treh lokacijah, se od omenjenega leta odvija le na eni in naše navdušenje nad tem je kar težko opisati. Šola je prostorna, zelo dobro opremljena, končno imamo veliko telovadnico, računalniško učilnico in še marsikaj, o čemer smo dolga leta samo sanjali.

Vaša želja je, da bi se ohranila stara šola, v katero so vstopale mnoge generacije.

V pogovoru sva se že dotaknili kulturne dediščine in varovanja starih objektov, ki so del arhitekturne dediščine in stara šola v Tržišču je njen del. Leta 2008 smo praznovali 120-letnico te šolske zgradbe, ob lanskoletni 130-letnici posebne slovesnosti nismo pripravili. Mislim, da stavba ni v tako kritičnem stanju, da se v njenih prostorih ne bi mogle odvijati katere izmed dejavnosti, ki jih izvajajo številna društva v krajevni skupnosti. Svoj prostor bi lahko na primer dobilo Društvo podeželske mladine Tržišče, mladi zadružniki, skavti itd. Skratka, mladi bi imeli en svoj kotiček za druženje in razvijanje idej. V kraju imamo tudi zelo aktivno turistično društvo in Aktiv kmečkih žena Tržišče, ki si močno prizadeva, da bi dobili prostor, v katerem bi imeli delavnice za peko kruha, slaščic in podobno. V stari šoli bi lahko uredili tudi stalno razstavo z zgodovinskim pregledom razvoja šolstva in kraja, kajti Tržišče z okolico ima pestro preteklost. Navsezadnje bi bil lahko del prostorov namenjen krajevni knjižnici, kar bi bila prav tako dobrodošla pridobitev. Pred časom sem predlagala, da bi v teh prostorih uredili vrtec, a so prostori zanj žal neprimerni.

Ob zadnjem pregledu stanja zgradbe je bilo ugotovljeno, da bi bilo potrebno obnoviti venec pod ostrešjem, ker obstaja nevarnost, da razpade; potrebna bi bila še sanacija temeljev zaradi vlage, streha pa je bila zamenjana in prav tako okna. Morebitnega rušenja zgradbe ne podpiram. Menim, da bi jo bilo potrebno ohraniti takšno, kot je, saj je vez s preteklostjo, je prikaz načina življenja naših prednikov. Seveda pa je vprašanje, kaj to pomeni z ekonomskega, finančnega vidika – ali je vzdrževanje racionalno ali ne, ampak če bi v prostorih stare šole našla svoj dom društva, je vredno razmišljati o ohranitvi, kar sem izpostavila tudi na letošnji prireditvi ob 150-letnici šolstva v Tržišču. Lep primer ohranjanja stavbne dediščine je Bela Cerkev v občini Šmarješke toplice, kjer so imeli podobno zgradbo, kot je naša stara šola, a je bila v slabšem stanju. Ker ni bila mogoča adaptacija, so stavbo porušili in zgradili enako novo ter jo poimenovali Hiša žive dediščine. Nekaj takega, medgeneracijski interpretacijski center kulturne dediščine, bi lahko imeli tudi v Tržišču. Bila bi Hiša kulturne dediščine Mirnske doline.

Svoj prosti čas, kolikor vam ga ostane, namenjate delovanju skupine Ljudske pevke s Telč.

Odraščala sem ob zvokih harmonike, kajti oče je bil muzikant, mama je rada pela in očitno sva to ljubezen do glasbe podedovala oba z bratom. Brat rad zaigra na harmoniko, sama pa sem kot srednješolka razmišljala, da bi rada pela pri nekem ansamblu ali v kakšni skupini. Želja se mi je čez mnogo let uresničila. V vasi smo bile tri, poleg mene še Zdenka Slapšak in Veronika Mislaj, ki smo imele iste želje in cilje. Najprej smo se odločile, da bomo ustanovile kulturno športno društvo in kmalu po ustanovitvi, bilo je leta 2001, smo organizirale prireditev za dan žena. Leto dni kasneje smo oblikovale še pevsko skupino in jo poimenovale Ljudske pevke s Telč. Prvemu nastopu na prednovoletni prireditvi decembra 2002 v domači vasi je sledila prva javna prireditev z naslovom Večer ljudskih pesmi na vasi, ki smo jo ljudske pevke organizirale v mesecu novembru leta 2003 v počastitev sevniškega občinskega praznika. Temu so sledili novi nastopi, najprej na občnih zborih ter krajevnih prireditvah, nato po celotni Sloveniji in nekajkrat tudi v tujini. Ob nastanku skupine nas je prepevalo dvanajst, zadnji dve leti nas prepeva samo še pet članic. Povezuje nas veselje do petja in druženja. Skupne pevske vaje imamo enkrat tedensko, običajno ob ponedeljkih. Žal podmladka ni, mladi pravijo, da nimajo časa, me pa bomo pele, dokler bomo lahko. Doslej smo izdale tri zgoščenke ljudskih pesmi in razmišljamo o ustanovitvi folklorne skupine, v kateri bi lahko zaplesale skupaj s partnerji. Vsekakor se bomo še naprej trudile z ohranjanjem slovenskega ljudskega izročila skozi pesem in morda tudi skozi ples. Petje ljudskih pesmi je poslanstvo in dragocena dediščina, ki jo ljudske pevke z veseljem ohranjamo in prenašamo mlajšim rodovom v dar.

Ena izmed odmevnih prireditev je Telška žetev, od kod ideja zanjo?

Ko smo se pred skoraj dvema desetletjema odločali za prireditev v zvezi z ljudskim petjem in ljudskimi običaji, smo razmišljali, v katerem času bi jo izpeljali. Odločili smo se za poletje in za drugo nedeljo v mesecu juliju, ko je tudi praznik naše vasi, ki je bila 13. julija 1252 prvič omenjena v pisnih virih. Razmišljali smo še o imenu prireditve in ker je to ravno čas žetve, smo se Ljudske pevke s Telč ter članice in člani Športno kulturnega društva Telče odločili, da se bo srečanje ljudskih pevcev in godcev ljudskih viž imenovalo Telška žetev. Pri kasnejšem raziskovanju ljudskih običajev na vasi smo ugotovili, da so v preteklosti že potekale prireditve pod tem imenom, ampak na njih so dejansko želi zrelo žitno klasje s srpi. Pripravili so celo tekmovanje žanjic in prepričana sem, da je bila prisotna tudi ljudska pesem, zato smo obdržali ime. Pri naši prireditvi, ki je bila letos že šestnajsta zapovrstjo, gre za bolj simboličen naslov, a morda bomo tudi mi še kdaj želi. Eno leto smo pšenico že želi, v sklopu projekta ’2000 zlatih zrn za novo tisočletje’ smo posejali pšenična zrna in kasneje prav tako opravili žetev, a Telška žetev je v prvi vrsti namenjena srečanju ljudskih pevcev in godcev ljudskih viž ter obujanju spominov na ljudske običaje, ki so ’rdeča nit’ prireditve, ki se tke skozi vezni tekst in humorističen nastop. Letos smo obudili spomin na vasovanje na vasi v preteklosti, ko so fantje dvorili dekletom s pesmijo pod oknom in je prihajalo do različnih nepredvidenih situacij – na oknu se je lahko, na primer, namesto dekleta pokazal oče z gorjačo.

Kam se odpravite, ko potrebujete čas zase, kje je vaš najljubši kotiček za sproščanje?

Čas poletnih dni izkoristim za oddih na morju. Včasih sem letovala s celotno družino, a sinova in hči so odšli na svoje, tako da greva sedaj z možem za teden dni v kakšen miren obmorski kraj, kjer se naužijeva sonca in morja. Vesela sem, kadar nama na dopustu občasno delajo družbo štirje vnuki. Zelo rada berem, tako da čas izkoristim tudi za knjige, ki mi veliko pomenijo. V njih najdem marsikatero zanimivo misel ali pa me vsebina vodi v meni neznane svetove, na druge celine in države, kjer je življenje popolnoma drugačno, kot ga živimo mi. Čas rada preživljam tudi v svoji domači vasi, ki je nekaj posebnega, s pestro in zanimivo preteklostjo, ki sem jo deloma raziskala tudi v svojem diplomskem delu z naslovom Telče - 750 let: od prve omembe v pisnih virih do danes.

Smilja Radi

Pogovor je bil objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik 18. julija.
« Nazaj na seznam
»