Svetovni dan čebel: Čebele v srcu

Danes, 20. maja, obeležujemo svetovni dan čebel, ki so ga države članice OZN na predlog Slovenije po treh letih mednarodnih prizadevanj potrdile 20. decembra 2017. 20. maja 1734 se je rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša.

Ob tej priložnosti objavljamo kolumno predsednika Čebelarske zveze Krško Antona Ureka, ki je bila v okviru rubrike Zgodbe posavskih nevladnic in nevladnikov, ki jo financira Zavod Dobra družba, Regionalno stičišče nevladnih organizacij Posavja, objavljena v zadnji številki Posavskega obzornika.

Čebele v srcu
 
Nisem odraščal v čebelarski družini. Nismo imeli panjev na vrtu, čebelarskih oblek v omari ali sladkega medu v sodčkih v kleti. Če bi mi kdo takrat rekel, da bom nekoč skrbel za več tisoč žuželk, bi se mu samo nasmehnil. Življenje ima res zanimive poti, saj me je vodilo iz enega društva v drugo: od gasilcev, ribičev, strelcev … do sveta čebel.

Leta 2008 sem se čisto po naključju vključil v čebelarsko društvo. Šel sem iz radovednosti, ostal pa zaradi strasti. Nekaj v tem svetu me je povsem prevzelo – natančnost, red, povezanost, predvsem pa tiha moč, ki jo oddajajo te drobne, delavne živali. Čebele ne govorijo, ne zahtevajo, ne prosijo. Samo so in delajo. Ko sem stopil v čebelarsko društvo, sem hitro začutil, da želim več kot samo skrbeti za panje. Želel sem videti, kako bi lahko s skupnimi močmi naredili več za čebele, čebelarje in skupnost.

Ta zagon me je leta 2018 pripeljal do vodenja Čebelarske zveze Krško. Takrat je bila zveza v nekem zatišju, brez prave povezave med društvi. Verjel sem, da si čebelarji zaslužimo več. Spodbujal sem sodelovanje, odprl vrata izobraževanjem za čebelarje in z veseljem podprl čebelarske krožke za otroke – saj verjamem, da se ljubezen do narave začne že v mladih letih. Počasi so se začele krepiti tudi vezi med čebelarji. Med društvi se je razvilo več sodelovanja, pogovorov, skupnih idej. Začeli smo si zaupati, si pomagati in skupaj iskati rešitve. Postali smo prava čebelarska skupnost.

In potem se je zgodil – Čebelarski center Krško. Srce posavskega čebelarstva. Prostor, kjer lahko vsak začuti, kaj pomeni življenje v panju, kako nastane med, zakaj so čebele ključne za naš obstoj. Tu se med povezuje z znanjem, vonjem voska, otroškim smehom in resnim pogovorom o prihodnosti naše narave. Center ni zgolj stavba, je živo središče izkušenj, kjer se stikajo tradicija in sodobnost, narava in človek, znanje in strast. V njem se piše zgodba povezovanja, med generacijami, med društvi, med ljudmi, ki jim ni vseeno. Je simbol, da znamo stopiti skupaj, ko gre za nekaj večjega od nas samih.

Delo v čebelarstvu, ki sem ga začel kot prostovoljec, me je pripeljalo do še višje vloge. Danes sem tudi podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije, vendar sem najprej in predvsem čebelar. Moje delo je prešlo iz osebne strasti v odgovornost, saj vem, kako pomembno je, da ohranimo čebele in naš odnos z naravo.

Ljudje pogosto čebele povezujejo s poletjem, brenčanjem okoli cvetlic in s sladkim medom. Ampak čebele so veliko več kot to. So temelj našega prehranskega sistema. Brez čebel bi bili precej bolj lačni. In čebele same ne zmorejo. Mi smo njihovi varuhi. Spremljamo naravo, prepoznavamo bolezni, pomagamo, ko je premalo hrane, ko je preveč dežja, ko jih nekaj ogroža. Ni preprosto biti čebelar. Ampak če imaš srce, potrpežljivost in spoštovanje do narave, potem imaš vse, kar potrebuješ.

Slovenija ima s čebelami poseben odnos. Imamo svojo čebelo – kranjsko sivko. Imamo svoj dan – 20. maj, svetovni dan čebel. Imamo svojo tradicijo in tudi prihodnost, in moramo jo znati varovati.

Moj cilj? Da čebele ostanejo del našega vsakdana. Da otroci vedo, da med ne nastane v trgovini. Da odrasli vedo, da neodgovorna dejanja vplivajo na čebele in naravo. Naj vsak od nas razume, da brez čebel ni življenja.

Če vas čebele pritegnejo, če čutite, da bi radi nekaj izvedeli in prispevali, obiščite Čebelarski center Krško ali pa se preprosto ustavite ob panju in poslušajte. Čebele vedno povedo več, kot se zdi.