Svetovni dan ledvične bolezni: Dializa pušča posledice na duši in telesu

10. marca obeležujemo svetovni dan ledvic, namenjen izboljšanju ozaveščenosti ljudi o pomenu delovanja ledvic, preprečevanju in zgodnjem odkrivanju kronične ledvične bolezni. Letošnji slogan omenjenega dne je Izobraževanje in ozaveščanje o zdravju ledvic, zato je svojo zgodbo z nami delila ledvična bolnica Nežika Hotko iz Podvinj pri Kapelah, ki s to boleznijo živi že od dvojega desetega leta starosti, hemodializa pa bo njena življenjska sopotnica do konca življenja.

67-letna Nežika Hotko, ki je mladost preživela na Libni, je imela pri svojih desetih letih vnetje srednjega ušesa. »Za levim srednjim ušesom se mi je po uživanju zdravil proti vnetju naredila za pol kokošjega jajca velika gnojna bula, ki je bila sekundarna posledica bolnih ledvic. Gnojno bulo so mi operirali v Splošni bolnišnici Celje, tam sem se zdravila štiri mesece. Zaradi zdravljenja bolezni je bil izostanek od pouka v osnovni šoli prevelik, tako da sem tretji razred ponavljala, na kontrolne preglede pa sem hodila v Celje k zdravniku Zalarju, ki se je nato tragično ponesrečil na Korziki,« pove o začetku svojih zdravstvenih težav.

Ko je obiskovala Gimnazijo Brežice, se je odzvala na vsako krvodajalsko akcijo, vendar zaradi slabokrvnosti krvi ni bila sposobna darovati, zdravnik pa jo je vedno napotil k zdravniku na preiskave. Leta 1974 se je zaposlila v Tovarni celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem se vpisala na izredni študij na VEKŠ Maribor, kjer je pridobila VI. stopnjo izobrazbe smeri ekonomist. »V času zaključnega letnega obračuna, ko sem imela veliko dela, sem zbolela za gripo, po mnenju družinskega zdravnika sem se prehitro vrnila v službo, zato me je naročil na preiskave ledvičnih funkcij v UKC Ljubljana, ki so potekale ves maj 1976. Imela sem tudi biopsije ledvice, ki jo je opravil nefrolog Jezeršek. Izvid je potrdil pešanje ledvične funkcije, ki bo končala svoje delovanje pri mojih 40 letih,« se spominja diagnoze pri svojih komaj dobrih 20 letih.

Že 26 let na dializi
 
O ledvični bolezni je sicer prebrala veliko laične in strokovne literature, a je od takrat naprej njeno zdravljenje potekalo precej površno. Leta 1979 je spoznala svojega življenjskega sopotnika Vlada, s katerim se je dve leti kasneje poročila in se preselila na Podvinje KS Kapele. Rodila je dva zdrava otroka, z možem sta si zgradila dom, svoje zdravje pa je postavila na stranski tir. A napoved o popuščanju ledvične funkcije se je uresničila in pri 40 letih je pristala na hemodializi. »Obiskala sem nefrologinjo v SB Novo mesto in njeno prvo vprašanje je bilo: 'Kje ste bili tako dolgo?'« pravi Nežika. Ambulantno zdravljenje je potekalo slabo leto. Maja 1996 ji je kirurg naredil fistulo (ki še danes deluje). V letih od 1996 do 2001 je hodila na dializo v Dializni center SB Novo mesto, od takrat dalje pa je na dializi v DC Nefrodial Krško, skupaj s presaditvijo bo tega torej letos že 26 let. Potem ko je zamenjala kar nekaj delovnih mest, je pristala na Zavodu za zaposlovanje kot invalid II. kategorije in se leta 2010 upokojila.

Ustanovili so društvo

Ledvični in dializni bolniki so leta 2000 ustanovili Društvo ledvičnih in dializnih bolnikov Krško, katerega ustanovitelj oziroma pobudnik je bil pokojni Alojz Arko. Naša sogovornica je bila 16 let predsednica društva, danes je njegova računovodja. Ob 20-letnici delovanja je Svet KS mesta Krško društvu podelil priznanje z denarno nagrado, na katerega so zelo ponosni. Društvo deluje na področju socialnih in zdravstvenih programov, ozaveščanju javnosti o nastanku ledvične bolezni, socialni rehabilitaciji ter vključevanju v kulturno in družabno življenje v občinah Brežice, Krško, Sevnica in Kostanjevica na Krki. 

Hemodializa ni enostavna in pri bolniku pusti posledice na telesu in duši, pravi Nežika Hotko. »Telesne poškodbe so izpadanje in tanjšanje las, tanka koža, pokanje kapilar v očesnem ozadju, porozne kosti …  Duša trpi, če dializno zdravljenje bolnik težko sprejme, si postavlja vprašanje: 'Zakaj jaz?' in ne spregovori o svojih problemih ne s prijateljem ne s stroko.« Pri njej so opravili tudi presaditev in presadek je svojo funkcijo izvrševal dobrih sedem let, ko ga je dokončno zavrnila avtoimuna bolezen. Ponovno je opravila vse preglede za presaditev, a v petih letih ni bila poklicana na presaditev. Po operaciji na srcu leta 2016 – disekciji aorte – je obiskala TX ambulanto za posvetovanje zaradi ponovne presaditve, a je bil rezultat posveta negativen. »Na dializo bom hodila do konca svojega življenja. Po drugi operaciji na srcu – zamenjava srčne zaklopke – sem se dokončno odrekla presaditvi,« pove sogovornica in vsem polaga na srce, naj skrbimo za urejen krvni tlak in sladkor ter popijemo zadostno količino tekočine, ko je še čas. In ne pozabimo: Veselimo se življenja!
 
Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje