Časopis za pokrajino Posavje
5.04.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Tomaž Lisec, poslanec v Državnem zboru: Nikoli za pokrajine brez Posavja

Objavljeno: Torek, 25.02.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
Tomaž Lisec-poslanec v Državnem zboru (3)

Tomaž Lisec

42-letni politolog Tomaž Lisec je že skoraj desetletje (prvič je bil izvoljen leta 2011) poslanec Slovenske demokratske stranke (SDS) v Državnem zboru, s čimer se uvršča med bolj izkušene parlamentarce. V času politične negotovosti, ko ni povsem jasno, ali smo pred novim predčasnimi volitvami ali novo vladno koalicijo, smo ga povabili k pogovoru o za državo in Posavje aktualnih temah.

Kako se bo po vašem mnenju razpletla sedanja politična situacija v Sloveniji, ki je nastala po odstopu premierja Marjana Šarca? Bo prišlo do oblikovanja nove koalicije ali do predčasnih volitev?

Trenutno sta v igri dva pretendenta, ki zbirata dovolj glasov v Državnem zboru, torej bodisi za desnosredinsko vlado pod vodstvom Janeza Janše bodisi za vlado, sestavljeno iz podobnih strank, kot je bila dosedanja, ki je odstopila. Osebno menim, da so možnosti približno polovične za novo vlado ali za predčasne volitve. Ljudmila Novak je v Državnem zboru enkrat pametno povedala, da se je treba znati prešteti. Osebno si želim čim manj strank v vsaki koaliciji, saj sem v Državnem zboru že od leta 2005 in vem, kako naporno je, če je v koaliciji več strank, z vsako več je več usklajevanj, vendar na žalost, vsaj v zadnjih dveh mandatih, ne pride do pogovorov med dvema največjima strankama in smo abonirani na bodisi leve bodisi desne vlade. Upam, že zaradi politične kulture, da bosta v vladi dve desni oz. desnosredinski stranki ter dve sredinski oz. levosredinski stranki. S tem bi morda lahko šli preko horizonta levo–desno. Če bo prišlo do volitev, bodo te lahko najprej konec aprila, kar pomeni, da bomo do sredine julija komaj imeli sestavljeno vlado, do septembra se ne bo dogajalo nič, nato se bodo začele priprave na naslednji proračun, skratka, državna uprava bo do novega leta 'v leru', glede na vse probleme v državi pa to ni dobro. Je pa res siliti v vlado za vsako ceno po mojem mnenju politično neumno, kar smo videli v praksi pri Marjanu Šarcu, ki je z manjšinsko vlado upal na čim manjše izsiljevalske pogoje Levice, ki pa mu je na koncu odtegnila podporo.
 
Kako sicer ocenjujete slabo leto in pol trajajočo vladavino koalicije pod vodstvom LMŠ? Ji lahko namenite tudi kakšno pohvalo?

Ta vlada je bila vseskozi ujetnik samega sebe, če so se znotraj že uspeli dogovoriti, pa so imeli težave z Levico, ki jim je izstavljala drage račune. Npr. dvig minimalne plače, kar je bilo predstavljeno kot nek super uspeh, dejansko pa smo videli, da imajo zaradi tega težave občinski proračuni, poleg tega se je pozitivna plat tega dviga izgubila pri socialnih transferjih. Pozitivno je to, da ni bilo težav z gospodarstvom, da je slednje delalo po svoje, da predvsem naši izvozniki in evropski gospodarski trendi niso šli v negativno smer. Denarja je dovolj, na žalost pa se je teh deset milijard v državnem proračunu po mojem mnenju zelo napačno delilo – kot socialne bombončke, namesto da bi se šlo v investicije. V državnem proračunu je za investicije v predšolsko in šolsko vzgojo le pet milijonov evrov in tri milijone za športno infrastrukturo – v Posavju bi lahko tri največje občine same v enem letu to porabile, ne pa, da je to za celo državo. Pozitivno je tudi to, da so v Državni zbor vlagali zelo malo zakonov, torej niso ustvarjali novih problemov, pa tudi to, da so se toliko ukvarjali s sabo, da niso delali škode na konkretnih primerih. Pohvalil bi tudi to, da vsaj določeni poslanci iz vladnih strank niso ljudje za en mandat in razumejo, da se je treba pogovarjati in kaj dobrega narediti. Pri tem vedno javno povem, da če bi vsi tako delovali, kot delujemo štirje posavski poslanci iz štirih različnih strank in občin, bi se verjetno v Državnem zboru lažje dogovarjali in veliko več naredili.
 
Kaj pa je v tem času dobilo Posavje?

Večina investicij se je premaknila v naslednje leto, to ljudje najbolj občutijo. Občinski proračuni so imeli zaradi vladnih predlogov zakonov težave oz. župani tožijo, da se povprečnina ni dvignila, zakoni pa so obremenili njihove proračune. Posledično so se morali župani odločiti, ali bodo to plačali iz občinskih sredstev ali pa bodo to prevalili na občane. Mislim, da smo veliko več uspeli doseči posavski poslanci, ki smo vsak zase ali skupaj premaknili določene stvari. Nekaj je bilo narejenega, a na žalost vedno kot posledica pritiska, ne pa zato, ker bi država za nekaj sama poskrbela. Tipičen primer sta dva nova programa v srednji šoli v Brežicah, do katerih zagotovo ne bi prišlo, če ne bi poslanci, župani in samo vodstvo šole soglasno pritisnili na državo. Določene stvari pa se na žalost odlašajo, predvsem v energetiki, ki bi morala dobiti podporo države, pa vidimo, kaj se dogaja s HE Mokrice, odlagališčem NSRAO ipd. Banalen primer trenutno vladajoče politike je to, da naj bi do leta 2027 sprejeli odločitev o drugem bloku jedrske elektrarne, kar ni resno.
 
Ravno to sem želel vprašati: kaj menite o počasnem sprejemanju dokumentov o podnebnih spremembah in energetskem razvoju?

V arhivu poslanskih vprašanj sem videl, da sem že leta 2013 ministra Omerzela – potem ko je bil sprejet energetski zakon, pri katerem sem sodeloval, in je bilo rečeno, da bo v roku enega leta sprejet energetski koncept – vprašal, kje je ta energetski koncept. Do letošnje januarske seje, ko sem to ponovno vprašal ministrico Bratuškovo, se to še vedno ni zgodilo oz. so namesto tega šli v Nacionalni energetsko-podnebni načrt, ki ga želi ministrica sprejeti sama, na vladi. V naši poslanski skupini razmišljamo celo o sklicu vsaj nujne ali izredne seje odbora za gospodarstvo in za infrastrukturo, saj je to preveč pomembna tema, da bi se o njej odločalo na nekih manjših sestankih. Namesto da bi bila HE Mokrice že v fazi gradnje, se posavski poslanci borimo, da bi spremenili zakonsko dikcijo, ostalo pa na žalost zaradi drugih prioritet ministrice Bratuškove stoji.
 
Premier Šarec je lani vseeno presenetil z nenadno podporo gradnji drugega reaktorja, kolikšno vrednost ima zdaj ta podpora? Kako bo na odločitev in podporo zlasti v Posavju vplivalo dejstvo, da kljub neštetim obljubam in napovedim nismo zmogli poskrbeti niti za NSRAO iz sedanjega reaktorja niti nismo rešili zagate s hrvaškim delom odpadkov?

Mislim, da bodo pametni predstavniki vlade, predvsem z ministrstev za infrastrukturo, okolje in gospodarstvo, bodo morali najprej poskrbeti za izgradnjo odlagališča NSRAO. Treba se bo čim prej, ne glede na to, kdaj bosta sprejeta nacionalni energetsko-podnebni načrt in energetski koncept, odločiti glede izgradnje drugega bloka, ki je po mojem mnenju glede na potrebe po električni energiji nujen. Dejansko pa se zadeve zatikajo že pri projektih, kot je HE Mokrice, ki v energetskem smislu ni velik projekt. Upam, da bosta nov predsednik vlade in nova ministrska ekipa več delala na teh projektih in manj o njih govorila. Najpomembnejše odločitve se ne sprejemajo pred TV-kamerami, ampak na sestankih z natančno sprejetimi sklepi, ki opredeljujejo kdaj, kdo, kaj, kako in za koliko denarja se bo kaj naredilo.
 
Na katerih področjih se najbolj angažirate v tem, že svojem tretjem mandatu v Državnem zboru? Najbrž sta to področji kmetijstva in izobraževanje, saj ste član pristojnih državnozborskih odborov.

Ja, to sta prioriteti, predvsem izobraževanje, kjer je vsaj v Posavju nekaj odprtih problemov. Enega smo s potrditvijo novih programov na ETrŠ Brežice rešili. V Sevnici imajo željo po dveh novih programih, 3+2 program modni styling bo zaživel že v šolskem letu 2020/21, v naslednjih nekaj letih pa želimo dobiti še 3+2 program lesni tehnik, kjer imamo tudi podporo lokalnih gospodarstvenikov. Ravno konec februarja sem bil namenjen na šolsko ministrstvo – zdaj pa ne vem, kaj bo glede tega –, da bi pri sevniški srednji šoli dozidali nove prostore, ki so potrebni tako za delavnice kot za učilnice. Kmetijstvo ima probleme na več področjih, tukaj sem sodeloval z lokalnimi kmeti. Drugače pa me zelo zanima področje infrastrukture, kjer ima Sevnica deficit. Moram reči, da sem pozitivno presenečen, kako velikokrat se name obrnejo podjetniki, ki iščejo podporo pri svojih projektih in čakajo na dokumente s strani upravnih enot in drugih državnih inštitucij ali pa pridejo s konkretnimi predlogi, kako izboljšati zakonodajo.
 
Ko že omenjate infrastrukturo: kateri so ključni infrastrukturni problemi Sevnice, najbrž je ključna izgradnja t. i. tretje razvojne osi?

Glede tretje razvojne osi se večkrat pogovarjava z županom, o tem postavljam poslanska vprašanja. Na zadnje, ki sem ga postavil septembra lani, sem dobil podoben odgovor kot februarja 2018, skratka, da se še vedno delajo določene študije. Glede na to, da bo tretja razvojna os v tem delu dvopasovnica, mislim, da bi bilo pametneje, predvsem pa hitreje in z manj sredstvi narejena modernizacija celotnega koridorja na trasi Boštanj–Trebnje. Vemo, da imajo v Mokronogu idejo o gradnji obvoznice, v načrtu je tudi gradnja obvoznice v Mirni, skratka, lahko bi imeli normalno cesto v smeri od Sevnice proti Trebnjemu oz. Ljubljani. Strah me je, da visokoleteče ideje o tretji razvojni osi, glede na to, da se zatika že na severnem delu, ne bomo dočakali pred letom 2050, verjamem pa, da bi lahko do leta 2030 imeli vrhunsko hitro cesto proti Ljubljani. V smeri proti Celju se trenutno rešuje 'žep' Zidani Most–Radeče, ki smo ga posavski in deloma tudi zasavski poslanci in župani kar nekaj časa 'forsirali', da je prišel v načrte in do izvedbe. Kar se tiče pametne povezave proti Krškemu in Brežicam, pa je bila na žalost priložnost zamujena, ko so se gradile hidroelektrarne. Žal tisti, ki so trdili, da mora biti na celotni trasi, na levem ali na desnem bregu Save, neka obvoznica, premalo glasni oz. utišani. Namesto da bi se ukvarjali s tem, so nekateri mislili, da bodo vse rešili z mostovi, vidimo pa, da ni tako. Čakamo most v Sevnici oz. na Logu, kjer pa razen ministra Gašperšiča ostali ministri niso imeli posluha za Sevnico.
 
Ideja o posavski pokrajini že dve desetletji temelji predvsem na sodelovanju pri projektu izgradnje HE na spodnji Savi, ki ga nikakor ne uspemo pripeljati do konca. Smo v tem času morda preveč zanemarili druge izzive v tem prostoru?

Izgradnja HE ni bila nikoli samo energetski projekt, žal pa smo v Sevnici dobili najmanj, če primerjamo s tem, kaj se je zgodilo na okoljskem in infrastrukturnem področju v Krškem in Brežicah, kjer je bila to glede na vložena sredstva skupna in največja povezovalna nit v Posavju. Mislim, da smo tukaj lahko dober zgled, saj smo župani in poslanci ne glede na politično barvo, vsaj odkar sem jaz aktiven, in kljub različnim lokalnim igram zelo dobro sodelovali. To se kaže na področju izobraževanja, zlasti srednjega šolstva, kjer smo ogromno dobili, marsikatera regija ni dobila toliko novih programov, kot smo jih mi v zadnjih letih. V gospodarstvu pa tako pravijo, da najraje vidijo, da se politika ne vpleta v njihovo delo. Mogoče smo res kaj zanemarili, predvsem pa je krivda države, da se je prepočasi dogajalo na področju občinskih prostorskih načrtov, saj je državna uprava, namesto da bi pospeševala različne ideje, le-te zavirala. Tukaj smo morda zamudili najboljše čase za urejanje prostora, saj je to zdaj zastalo tako zaradi financ kot zaradi pogojev, ki jih je postavila država.
 
Bo po vašem mnenju tokratni, že tretji poskus ustanovitve pokrajin v Sloveniji uspel? Kako blizu vam je kot Sevničanu ideja o obsavski pokrajini s povezavo Posavja in Zasavja?

V Državnem zboru sem bil kot strokovni sodelavec poslanske skupine že leta 2008, ko se je pripravljala pokrajinska zakonodaja. Ker me je lokalna samouprava zanimala že med študijem, sem z veseljem študiral to zakonodajo, zanimala me je predvsem z vsebinskega vidika, kaj lahko pokrajina prinese posameznemu območju. Zelo me je zmotilo, ko so se nekateri županski lobiji že videli kot nekakšni pokrajinski poglavarji in se veliko več govorilo o sedežih pokrajinskih svetov kot o sami vsebini. Mislim, da je treba tisto zakonodajo samo potegniti iz predala in me žalosti, da nastajajo neke nove ideje. Moje osebno mnenje je, da je najbolj racionalno, če imamo v Sloveniji dve ali tri pokrajine, če jih bo več, pa ni nobene razlike, če jih bo osem, deset, 12 ali 14. Tukaj ne razumem trenutnih pripravljavcev zakonodaje, zakaj gredo na nož s posameznimi statističnimi regijami, namesto da bi iz njih izhajali. Župani in nekateri poslanci poskušamo delovati regionalno, ne samo občinsko oz. lokalno. Zdaj se nas poskuša povezati z Zasavjem, kar je sicer bolje kot z Novim mestom, vendar osebno ne bom nikoli, če bom imel možnost biti poslanec, glasoval za posavsko-zasavsko pokrajino, v kolikor bodo predlagane več kot dev ali tri pokrajine. Mislim, da Posavje, razen po številu prebivalcev – pa še tu ne bi bili najmanjša pokrajina –, zlasti po gospodarskih kazalcih izpolnjuje pogoje za samostojno pokrajino.
Slej ko prej bo morala priti do tega, saj so pokrajine ustavna kategorija, je pa res, da za ključne zakone rabimo 60 glasov v parlamentu, ob množici manjših strank pa trčimo na dva problema: prvi je to, da jih pokrajinska zakonodaja sploh ne zanima, drugi pa, da se je bojijo zaradi nepoznavanja dejanske situacije na terenu. Veliko poslancev, ki nimajo stika z lokalno skupnostjo, torej niso bivši župani, podžupani in občinski svetniki ali kako drugače vpeti v lokalno dogajanje, tega nikoli ne bodo podprli. Mislim, da je ključen problem politična volja in ne toliko vsebina, ki jo je možno urediti.
 
Kaj pa sprememba volilne zakonodaje? Kot vemo, v SDS nasprotujete ukinitvi volilnih okrajev.

Po eni strani nekdo pritiska s pokrajinami, na drugi strani pa imamo volilne enote takšne, kot jih imamo, zato bi bili ljudje zelo zbegani, kam sploh sodijo. S trenutnim predlogom ukinitve volilnih okrajev imam več težav. Prvič, če se to naredi, bodo kandidati za poslance iz manjših krajev težje izvoljivi. Trdim, da bo po nekaj volitvah vsaj 70, 80 odstotkov le iz mestnih občin. Če pogledamo samo primer naše volilne enote, trdim, da bo tu pa tam še izvoljen kakšen poslanec iz Trbovelj, mogoče še iz krškega, večina pa jih bo iz Novega mesta. Skratka, ne samo, da bomo Sevničani težko izvoljivi, ne predstavljam si, da bi bil lahko uspešen kandidat iz Kostanjevice na Krki, saj nima osnovnih pogojev, pa je lahko odličen kandidat, vendar ne bo mogel konkurirati kandidatu iz Krškega ali Novega mesta, ki lahko v enem blokovskem naselju dobi več glasov. Po mojem so ljudje še vedno večinoma lokalpatriotu in Krčan ne bo volil kandidata iz Sevnice ali Kostanjevice, ampak, tudi če je morda malo slabši, svojega lokalnega kandidata. Trdim, da bo prišlo ravno do nasprotnega, kar pravijo predlagatelji te ukinitve – da bodo imela vodstva političnih strank veliko večji vpliv na izbiro in izvolitev kandidatov, saj se bodo odločala, koga bodo postavila na prva mesta na listi. Tu ni tako lahko kot na evropskih volitvah s preferenčnimi glasovi preskakovati kandidate pred tabo. Verjetno vodstva strank ne bodo odločala samo po lokalnih preferencah, ampak bodo gledali na to, kateri kandidati iz večjih središč lahko dobijo več glasov.
Poleg tega si ne predstavljam, kako bom vodil volilno kampanjo znotraj volilne enote in nagovarjal potencialne volivce. Kako naj grem v Krško, Brežice ali Trebnje in tam prepričujem volivce, da sem boljši kot njihov lokalni kandidat naše stranke? Mislim, da zaradi tega lahko pride do razdora znotraj strank.
Mislim, da odločitev Ustavnega sodišča ne gre v smeri, da je treba ukiniti volilne okraje, ampak je treba ustrezno korigirati volilni sistem, da bodo imeli vsi volivci v Sloveniji vsaj približno enako moč. Mislim, da bi morali narediti pametno spremembo volilnih okrajev, pri tem pa razmišljati tudi o pokrajinah, da ne bo preveč definicij, kdo kam spada.
 
Aktivni ste tudi v lokalni politiki kot občinski svetnik. Kako ocenjujete delo sevniškega župana Srečka Ocvirka, s katerim v preteklosti pogosto niste bili povsem na 'isti liniji', čeprav sta iz sorodnih političnih strank?

Mislim, da se z županom v vsaj dveh tretjinah zadev strinjava. Že od leta 2006, odkar sem občinski svetnik, predvsem pa, odkar sem poslanec, mu poskušam razložiti, da bi moral večkrat poslušati različna mnenja, ne le mojega, ampak tudi ostalih svetnikov. Tudi iz neumne ideje lahko na koncu nastane vrhunska realizacija. Solidno sodelujeva, bi pa pričakoval več njegovih želja po sodelovanju pri projektih, kjer je potrebna pomoč države. Včasih bi želel iti z njim na kakšen sestanek, saj ne glede na to, da sem trenutno opozicijski poslanec, nimam nobenih težav priti v stik z vsaj dvema tretjinama trenutnih ministrov in državnih sekretarjev. Če imaš konkretne probleme in jih poskušaš reševati, se da z delom veliko narediti ne glede na vlogo, ki jo imaš v parlamentu, bodisi v koaliciji bodisi v opoziciji. Od župana bi večkrat pričakoval, da na nas kot SDS Sevnica ne gleda kot na opozicijo, ki mu želi nagajati, ampak da vsaj razmisli o naših predlogih in morda vsaj kakšnega tudi sprejme.
 
Imate morda še ambicije v lokalni politiki, boste še kdaj kandidirali za župana?

Ne, sem velik nasprotnik tega, da bi se človek prestavljal z ene na drugo politično funkcijo. Večkrat sem že javno rekel in lahko tudi ponovim, da v primeru, ko ne bom več izvoljen za poslanca, ne bo moja prva ambicija postati župan, raje bi počel kaj drugega. Zanima me predvsem lokalna samouprava ali področje evropskih sredstev. Mislim, da bom lahko s svojo izobrazbo poskrbel za svojo službo, seveda pa bi najraje delal nekje blizu doma. Pri sebi sem že zdavnaj sklenil, da bi za župana kandidiral, če bi imel podporo ne le SDS, ampak vsaj še treh strank ali list na lokalnem nivoju, kar pa je skoraj misija nemogoče.
 
Morda bi moral vprašati že na začetku: se vidite tudi v kakšni kombinaciji pri sestavljanju nove koalicije?

Mislim, da moraš biti za funkcijo ministra vsaj 16 ur na dan delovno aktiven, jaz pa imam tri majhne otroke in bi moral resno razmisliti, koliko mi pomeni družina in koliko služba. Po drugi strani pa mislim, da morajo biti ministri poleg vrhunskih politikov, kar jih je na žalost v tem mandatu le nekaj, tudi vsaj deloma strokovnjaki za posamezna področja, kar pa mislim, da nisem, zato bi se izogibal takšnih funkcij.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil (v skrajšani obliki) objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
 
 
 
 
« Nazaj na seznam