Tomaž Režun: Potrebe po razvoju so velike, finančna sredstva pa omejena

V pogovoru Tomaž Režun, ki radeško občino vodi že tretji mandat, predstavi usklajevanje dveh odgovornih funkcij, spregovori o razvojnih izzivih, omejenih finančnih možnostih ter načrtih za prihodnost in razkrije razloge za ponovno kandidaturo na jesenskih lokalnih volitvah.

Ste župan občine in eden izmed treh direktorjev v papirnici, kako usklajujete ti dve zelo odgovorni funkciji?
Če se vrneva v čas ustanovitve naše občine pred dobrimi tridesetimi leti, ugotoviva, da nisem prvi v tej dvojni vlogi. Pred menoj sta bila župana in direktorja že Janez Zahrastnik ter Ludvik Sotlar, sam pa sem tretji; vmes sta občino vodila župana Franci Lipoglavšek, Matjaž Han in županja Rafaela Pintarič. Obe funkciji sta zelo odgovorni in pomembni, čeprav občino vodim zgolj kot nepoklicni župan. Na začetku je bilo kar težko preusmeriti misli iz sveta gospodarstva na delovanje v javni upravi. Gre vendarle za dve različni področji, dva različna sistema upravljanja. Moj delovnik je običajno takšen, da sem ob sedmi uri zjutraj v pisarni na občini, nato grem v papirnico, v kateri sem sicer zaposlen že 34 let, zadnjih 12 let pa sem eden izmed treh direktorjev in skrbim za proizvodni ter komercialni del podjetja. Po zaključenem delu v papirnici se za kakšno uro vrnem še na občino ali grem na teren, kajti stik z ljudmi je zelo pomemben, zato se skušam udeleževati vseh dogodkov in tudi občnih zborov društev, ki jih imamo v naši občini več kot 50. Skratka, dnevi so zelo delovni in polni usklajevanj, tako da brez podpore sodelavk in sodelavcev v podjetju in občinski upravi, svetnic in svetnikov ter družine tega ne bi bilo mogoče uspešno opravljati.

Gospodarstvo v občini je močno povezano s papirnico, vidite to kot stabilnost ali kot izziv za prihodnost?
Mislim, da smo se pomena radeške papirnice začeli zavedati šele v času, ko je bila v stečaju. Takrat smo imeli v občini 27-odstotno brezposelnost, danes smo pod slovenskim povprečjem. Čas, ko smo zagrizli v delo, da bi obdržali naš že skoraj 300-letni papirniški ponos, je pokazal, koliko pomeni skupna moč, sodelovanje in pripravljenost iskanja rešitev. Bilo je tudi veliko neprespanih noči, da smo vzpostavili stanje, v katerem smo danes. Ponosen sem, da nam je uspelo. Trenutno proizvajamo papir za potne liste za 51 držav in papir za bankovce za 12 držav sveta. To je velik dosežek in dokaz kakovosti našega znanja ter tradicije. Seveda ni dobro, da je skoraj celotno gospodarstvo v občini odvisno samo od papirnice, v kateri je bilo v najboljših časih zaposlenih 1300 ljudi, danes pa nas je 340, a kljub vsemu še vedno predstavlja pomembno socialno varnost za številne družine in ostaja srce našega gospodarstva.
Vesel sem, da so praktično vse proizvodne hale v naši občini zasedene, a se hkrati soočamo tudi z izzivom pomanjkanja prostora za umestitev novih proizvodnih obratov. Ena izmed možnosti je območje na Hotemežu, ki pa ni v občinski lasti, saj je bilo žal skozi denacionalizacijo vrnjeno v naravi. Vseskozi poteka dialog z lastniki zemljišč, vendar do konkretnih dogovorov kljub našemu trudu še ni prišlo.

Pomembna je tudi cestna infrastruktura, kako ocenjujete njeno stanje, kje vidite največ težav?
Državno cestno mrežo imamo v naši občini v primerjavi s sosednjimi občinami dokaj dobro urejeno, razen Didlovega grabna. V preteklosti je država financirala obnovo cestnega odseka od Zidanega Mosta do Radeč, projekt je bil vreden okoli devet milijonov evrov in dobro služi svojemu namenu. Lepo urejena je tudi državna cesta skozi Vrhovo, zaostajamo pa pri obnovi lokalnih cest. Težava je predvsem v tem, da ni razpisov za sofinanciranje, občina zgolj z lastnimi sredstvi namreč težko sledi vsem potrebam lokalne skupnosti. Kot primer, v obnovo ceste v Svibno je bilo v preteklih dveh letih vloženih okoli 450 tisoč evrov, kar je za majhno občino, kot je naša, precej velik finančni zalogaj, v letošnjem letu nameravamo urediti še nekaj odsekov.

V okviru Dogovora za razvoj regij ima občina odobrena sredstva za urejanje zelene infrastrukture, katere ureditve bodo vključene v to investicijo?
Gre za projekt Zelena ureditev splavarske promenade z mestnim parkom, ki je vreden okoli tri milijone evrov, od tega bo občina dobila 1,5 milijona evrov evropskih sredstev. Dela se bodo verjetno začela že letos z obnovo pročelja vhodne stavbe s kletnimi prostori na začetku Starograjske ulice, kjer bo urejen tudi večji odprt prireditveni prostor. Od tu dalje bo potekala promenada z mostičkom čez Sopoto v bližini njenega izliva v Savo. Pot bo nato vodila do gostišča Flosar in po sprehajalni poti ob Savi. V nadaljevanju bo parkovno urejeno še območje pod osnovno šolo, kjer je nekoč stala Simončičeva hiša, zeleno bo urejen začetni del Ulice Milana Majcna, prenovljen pa bo tudi park v bližini občinske stavbe. To bo naše novo in lepo zaokroženo zeleno območje v središču Radeč. Pričakujem tudi, da bo naš železni most čez reko Savo, drugi najdaljši kovičen most v Evropi, ki se v enem samem loku pne čez Savo in je bil zgrajen leta 1894, dobil nove lesene deske, saj verjamem, da bomo uspešni še na enem razpisu.

Poleg omenjene vhodne stavbe v Starograjsko ulico so v precej slabem stanju tudi ostali objekti, kakšne so možnosti za njihovo obnovo in oživitev?
Občina Radeče že več let s sofinanciranjem spodbuja obnovo fasad, vendar je odziv lastnikov zelo skromen, doslej sta se za to odločila le dva. Nevezano na to smo sprejeli tudi že sklep o nakupu podirajočega se objekta na tej ulici, prostor se bo uredil v prihodnjih mesecih. Veliko nam pomeni, da se je nekaj mladih družin odločilo za nakup stavb v naši najstarejši radeški ulici, v kateri smo pred leti uredili sodobno tržnico z visečim zeliščnim vrtom, za katerega skrbi hortikulturno društvo. Na tržnici in v sami ulici pripravljamo tudi različne dogodke na prostem, med drugim bo prihodnji teden tam potekala Parada učenja. Že nekaj let stanovalke in stanovalci organizirajo ulično srečanje, tako da se življenje vrača v Starograjsko ulico.

Kakšna prihodnost se obeta nekdanjemu hotelu Jadran, ki sameva že vrsto let?
Ta bivši hotel je, tako kot Starograjska, pod spomeniškim varstvom, zato bo obnova, do katere bo enkrat moralo priti, finančno zahtevna. Dodatna težava je lastništvo, s čimer se že kar nekaj časa ukvarjamo. Tretjina objekta je v občinski, ostali del pa v zasebni lasti. To bomo morali najprej urediti. Možnosti, da bi bil to spet hotel, skoraj ni. Ideja je, da bi v njem uredili varovana stanovanja za starejše, ker so v bližini zdravstveni dom, knjižnica, trgovina in tudi cerkev, kar je za tako obliko bivanja zelo primerno. Pot do te izvedbe je še polna izzivov, saj računamo na ustrezen javni razpis, ki bi omogočil ohranitev objekta.

Zdi se, da občine samo še čakajo in lovijo razpise za izvedbo projektov, je ta vtis pravilen?
Ne morem se strinjati, da samo čakamo, mi zagotovo ne čakamo, ampak razpise za pridobivanje sofinancerskih sredstev za izvedbo projektov in investicij aktivno iščemo. Da so nam tovrstni razpisi izredno pomembni, je dejstvo in prav je tako. Naša proračunska sredstva so namreč zelo omejena in vsaka pridobitev sofinancerskih sredstev za izvajanje investicij pomeni manjši vložek lastnih sredstev, katera lahko potem vlagamo v nove investicije. Kot dober gospodar tako lahko izvedemo precej več investicij, kot bi jih lahko le z lastnimi sredstvi, kar je za občino in njen razvoj izrednega pomena. Tako ne preseneča, da je velika večina investicij, ki jih izvede Občina Radeče, sofinancirana z državnimi ali oziroma in evropskimi sredstvi. Kar težko bi se spomnil večjega projekta naše občine, ki tako ali drugače ni imel vključenih sofinancerskih sredstev. Je pa res, da sofinancirane projekte spremlja ogromno obveznosti napram sofinancerju, od promocije do dokazovanja in poročanja, a to je pač cena sofinanciranja, ki jo radi sprejemamo.

Radi se pohvalite, da imate najlepšo ribolovno traso v Evropi, kje so še njene razvojne priložnosti?
Ribiški turizem imamo na visoki ravni in želimo ga razvijati še naprej v smeri tako tekmovalnega kot netekmovalnega ribolova. Tekmovalni del poteka ob naši lepotici Savi, netekmovalni na bajerju na Hotemežu, ki je bil urejen ob podpori radeške ribiške družine. Ta ima v bližini tudi svoj ribiški dom s kuhinjo in jedilnico, apartmaji in veliko pokrito teraso.
Razvojno priložnost vidimo v širitvi ribiške vasice, saj so vsi trije objekti dobro zasedeni z domačimi in tujimi turisti, ki ne uživajo samo v ribolovu, temveč tudi v sprehodih, kolesarjenju in pohodih. Vidim pa vsekakor možnosti za razvoj tudi drugje in po ostalih predelih naše občine.

Kako občina spodbuja mlade, da bi se po šolanju vrnili in ostali v njej?
Prizadevamo si, da bi mladim nudili čim več priložnosti za razvijanje njihovih potencialov tako na izobraževalnem kot športnem in ostalih področjih. Pomembno je, da lahko svoje talente razvijajo doma, v okolju, kjer odraščajo. Takšen lep primer je naš Benjamin Šeško, ki je ob močni podpori družine začel igrati nogomet v radeškem klubu, danes pa vemo, kje je, a ne samo to – z veseljem se vrača v svoj domači kraj. V Radeče se rada vrača violinistka Tanja Sonc, vsestranska glasbena ustvarjalka Nuška Drašček in še številni drugi. To kaže, da ostajamo povezani s svojimi ljudmi tudi takrat, ko ti odidejo v širši svet. Naša občina, v kateri se padanje števila prebivalk in prebivalcev vendarle ustavlja, je zanimiva tudi za stalno bivanje. Zakaj?Ponujamo kakovostno predšolsko varstvo, osnovnošolsko in glasbeno izobraževanje, možnost vključevanja v različne športne klube ter kulturna in ostala društva. Naravno okolje omogoča rekreacijo tako posameznikom kot družinam. Kmalu načrtujemo tudi gradnjo novih večstanovanjskih objektov. Pomemben dejavnik je še varnost, ki jo v našem okolju imamo. Vse to skupaj predstavlja osnovo, da tudi mladi v naši občini vidijo svojo prihodnost in priložnost.

Realnost je staranje prebivalstva, kako se odzivate na potrebe starejših in kakšno skupnost si želite zanje?
Starejši so pomemben del naše skupnosti, dejavni so v različnih društvih in so tudi mentorji mlajšim. Lepo je zaživel večgeneracijski center, odlično deluje socialnovarstvena storitev Pomoč na domu, vozniki prostovoljci vsakodnevno skrbijo za brezplačne prevoze starejših po občini, v lanskem letu smo prejeli tudi certifikat Občina po meri invalidov. Naš cilj je imeti skupnost, v kateri bodo starejši dejaven del vsakdanjega življenja.

Če pogledate razvoj občine v zadnjih letih, kje konkretno vidite napredek in kje menite, da občina še ni izkoristila svojih priložnosti?
Napredek je viden predvsem pri povezovanju krajev. S sprehajalno potjo ob Savi smo povezali Radeče z Vrhovim in s tem umaknili pešce in kolesarje s prometne državne ceste. S pomočjo državnih sredstev smo obnovili kopališko stavbo ob vstopu na bazen v naselju Njivice, v katerem bo tudi razstavni paviljon s prikazom razvoja papirništva v dolini Sopote. Dobili bomo nov prizidek k športni dvorani. Zdravstveni dom je bil v celoti prenovljen, lepo je zaživela stanovanjska soseska na Dobravi itd. Lahko rečem, da so priložnosti tudi pri razvoju gospodarstva, turizma in tako naprej.

Nekateri menijo, da se v občini stvari premikajo prepočasi, kakšno je vaše mnenje?
Očitek, da se morda nekatere stvari v občini premikajo prepočasi, je do neke mere razumljiv. Potrebe po razvoju so velike, finančna sredstva pa omejena in prav zato je pomembno, da se pri sprejemanju občinskega proračuna vsako leto jasno predstavijo realne možnosti ter prioritete v okviru razpoložljivih finančnih zmogljivosti. Povsem normalno je, da imajo občanke in občani različna pričakovanja glede hitrosti izvedbe posameznih projektov, zaskrbljujoče bi bilo, če jih ne bi imeli. To pomeni, da si ljudje želijo boljše in več, kar je pohvalno. Če bi bilo drugače, potem tudi razvoja ne bi bilo.

Kako bi opisali sodelovanje posavskih občin oz. posavskih županov, je še vedno tako trdno, kot je bilo v preteklosti ali bi se morda lahko v prihodnosti spremenila regijska pripadnost?
Mi smo se odločili za regijo Posavje in v njej nameravamo ostati. Smo njen trden člen in tako bo še nekaj časa, če ne bo prišlo do kakšne drugačne državne razdelitve. Sodelovanje med posavskimi župani je korektno in spoštljivo – znamo se pogovarjati, usklajevati in iskati skupne rešitve. Drži pa, da je naša radeška občina zaradi svoje lege precej posebna z vidika upravno-politične ureditve. Nekatere državne institucije imamo v Zasavju, nekaj v Celju in nekaj v Laškem. Celo škofije imamo v naši občini tri – celjsko, novomeško in ljubljansko. Smo na prepihu in morebitna regionalizacija ter ustanovitev samostojne regije Posavje bi lahko marsikaj bolj jasno uredila.

V preteklem mandatnem obdobju so imele Radeče neposredno povezavo z državnim vrhom, saj je funkcijo gospodarskega ministra opravljal someščan Matjaž Han. Menite, da je občina to priložnost dobro izkoristila?
Matjaž Han nikoli ne pozabi povedati, kje je doma, od kod prihaja. Sodelovanje z njim je bilo odlično, a sredstva v občinskem proračunu niso bila višja zaradi njegovega položaja v vladi. To ne gre tako. Občina se je prijavila na vse razpise ministrstva za gospodarstvo in šport ter bila pri tem uspešna. To pomeni, da so bile vloge za sofinanciranje projektov dobro pripravljene. Na ta način je občina dobila kar nekaj sredstev.

V jeseni bodo potekale lokalne volitve, boste ponovno kandidirali za župana?
Odgovor je pritrdilen, saj želim skupaj s sodelavkami in sodelavci občinske uprave pripeljati do zaključka načrt ureditve središča Radeč v okviru že omenjenega projekta zelene infrastrukture. Seveda to ni edini načrt, a za pogovor o njih bo še dovolj priložnosti. Na splošno nas čaka še veliko izzivov, ki bodo nedvomno terjali precej energije kot tudi angažiranosti na vseh področjih.

Ko si vzamete čas samo zase, kaj najraje počnete?
Družina mi izredno veliko pomeni. Hvaležen sem staršema, saj se dobro zavedam, da sta mi privzgojila vse prave življenjske vrednote. Najlepši pa so trenutki, ki jih lahko preživim z družino, v kateri moja partnerka Martina ne drži samo tri, ampak štiri vogale hiše. S hčerko Mio vsako jutro skupaj zajtrkujeva, nato jo odpeljem v šolo. Za kakšen dan ali več gremo na izlet ali pohod. Z veseljem obiščemo katero izmed evropskih prestolnic, poletni dopust običajno preživljamo na Visu. Ta naš skupen čas je zame najdragocenejši.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regioonalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 14. maja 2026.

#povezujemoposavje