Časopis za pokrajino Posavje
14.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

V tistih časih bi težko preživljal družino samo s petjem

Objavljeno: Petek, 07.12.2018    Rubrika: NOVICE Redakcija
Nada in Rafko Irgolic (2)

Rafko Irgolič z ženo Nado

Ob imenu Rafka Irgoliča, ki v letošnjem letu obeležuje 60 let pevskega udejstvovanja, se v misli takoj prikrade refren njegove zimzelene popevke Moj črni konj. Slovenski javnosti se je predstavil tudi na Slovenski popevki, prvič leta 1962 s šansonom Sivi zidovi starega mesta. Že desetletja živi v Ljubljani, a njegovo domače ognjišče je še vedno Sevnica, kamor se z ženo Nado, priznano magistrico farmacije, pogosto vrača.

Sevnica ni vaš rojstni kraj, a pred izbruhom druge svetovne vojne ste našli v njej zatočišče.
Drži. Rodil sem se v Radljah ob Dravi, na Koroškem, od koder sva se malo pred začetkom druge svetovne umaknila z materjo, ki je bila Sevničanka. Oče je bil orožnik in je ostal na meji. Ob prihodu v rojstni kraj svoje matere, ki je bila rojena Lipovšek, sem imel sedem let. Takratnega dogajanja okoli sebe se še nisem prav dobro zavedal, vem samo, da sva prebivala v hiši materinih staršev. V njej danes živi moja sestrična.

Česa se iz svojih otroških in mladostnih dni najraje spominjate?
Spomini so lepi, a še posebej rad se spominjam kopanja v Savi, ki je bila v mojih časih precej nepredvidljiva reka s številnimi vrtinci in tudi poplavljala je rada. S prijatelji smo pogosto plavali od lesenega mostu, ki ga danes ni več, do broda, ki je v tistih časih vozil čez Savo. Poznali smo vsako skalo po imenu in tudi vrtince, ki so bili nevarni. To je bil čas mladostne razposajenosti, včasih tudi tekmovalnosti, kdo zmore več preplavati, kdo si upa več. Nismo razmišljali, da bi se nam pri kopanju lahko kar koli pripetilo, reka je bila naše igrišče, naša prijateljica, zaveznica.

Ko ste se odločali za poklic, ste izbrali zobotehnično šolo v Ljubljani, zakaj?
Imel sem bratranca, ki je bil zobotehnik. Z njim sva se veliko pogovarjala in svoj poklic mi je tako lepo opisal, da sem sklenil, da bom nekoč tudi sam opravljal delo, kot ga on. Pri zobni protetiki, za katero sem se specializiral, se vedno postavlja vprašanje, kam postaviti zob, kakšen in zakaj, pa kakšne barve in oblike itd. To je poklic, ki omogoča veliko kreativnosti in v šali rad rečem, da imam najraje ljudi brez zob, ker takrat začnem razmišljati, kako bom ustvaril lep nasmeh.

Kaj sami najprej opazite pri prvem stiku z neznanko/neznancem, morda nasmeh ali kaj drugega?
Najprej opazim oči, nato zobe in potem lase, ki obrožajo obraz. Seveda je nasmeh zelo pomemben in za posameznika je lahko zelo značilen, pri nasmehu je marsikaj odvisno od zob. Ljudje, ki imajo lepe zobe, so običajno samozavestnejši.

Je bil nasmeh tisti, s katerim vas je očarala vaša žena Nada?
Ni bil samo nasmeh tisti, s čimer me je očarala. Bilo je veliko več. Bila je ljubezen na prvi pogled in še kar traja. Spoznala sva se v Ljubljani, kjer sem bil zaposlen na Stomatološki kliniki, ona pa je obiskovala srednjo šolo za farmacijo. Svoje znanstvo sva poglabljala na vlaku, ko sva se za vikende vračala iz Ljubljane domov, v Sevnico. Letos sva obeležila 56 let skupnega življenja na sedem let podlage, kajti tako dolgo je trajala najina zveza pred poroko.

Nam lahko zaupate, kakšen je recept za tako dolgo trajajoč in trden zakon?
V vsaki zvezi je potrebno biti strpen, razumevajoč in srečen, da imaš ob sebi nekoga, ki te razume, spodbuja in spoštuje. Midva sva drug drugemu tudi dopuščala, da je vsak izmed naju razvijal svoj talent. Ne predstavljam si, da bi imel ob sebi nekoga, ki bi ne razumel, koliko mi pomeni petje. Seveda je potrebno tudi imeti zaupanje v partnerja.

Po kom ste podedovali svoj žameten, rahlo hrepeneč glas in stas, s katerima ste omrežili svojo srčno izbranko?
Dober glas in veselje do petja sem podedoval po očetu in materi. Oče je prepeval v zboru, mati je prav tako lepo pela ter ob tem igrala brač (tamburaški inštrument, op. p.) ali kitaro ali citre. V mladih letih sem se tudi sam učil igrati violino in kitaro, a kasneje sem se posvetil petju. Vendar je s petjem takole. Tri stvari so, ki se jih ne moreš naučiti: plemenitosti, pesništva in petja. To je dano od Boga.

Veliko ste nastopali v različnih glasbenih sestavih, kako ste usklajevali glasbene ambicije ob redni službi in družini?
To se včasih tudi sam sprašujem, a človek, ko je mlad, zmore veliko in še več. V službi sem imel delo, ki sem ga moral opraviti, zvečer sem imel vaje ali nastope. Mislim, da mi vse to ne bi uspelo brez močne ženine podpore in razumevanja za moj hobi, kajti petje sem tako pojmoval.

S kom ste največ sodelovali in nastopali?
Kot mlad pevec sem začel v akademskem plesnem orkestru, ki je pred mnogimi leti igral v Narodnem domu v Ljubljani ob nedeljski popoldnevih, v katerih so se po plesnem podiju radi zavrteli takratni študenti in študentke. Kasneje sem sodeloval z ljubljanskim džez ansamblom in z orkestrom Jožeta Privška, kar je bilo nepozabno sodelovanje. V duetu sem zapel z Marjano Držaj, Ivanko Kraševec, Stanko Kovačič, Elviro Voća in tudi Nušo Derenda. Na festivalu večnih melodij Zlati rog v Laškem sva leta 1992 z Majdo Sepe spravila v zadrego organizatorje, ker sva prejela enako število glasov, Majda s pesmijo Med iskrenimi ljudmi, jaz pa s skladbo Moj črni konj. Rad se spominjam tudi skupnega nastopa z Beti Jurkovič v Mariboru, kjer so tamkajšnji gledališčniki naredili baletno predstavo na besedilo pesmi Osamljen, ki sem jo posnel na prehodu iz leta 1961 v 1962. Besedilo je napisal moj prijatelj Janez Klemenčič. Kasneje so to skladbo člani skupine Gu-Gu preimenovali v Sam po parku se sprehajam. Z ansamblom Lojzeta Slaka sem posnel skladbo Titanik in pred štirimi leti sem jo zapel v živo na prireditvi Noč Modrijanov v Celju. Sodeloval in posnel sem tudi nekaj pesmi z ansamblom Franca Puharja ter Mihe Dovžana. V sodelovanju z glasbeniki Jožico Svete, Magdo Koren in Francem Korbarjem sem posnel pesem Zabučale gore, z ansamblom Franca Korbarja skladbo Domovina ter z ansamblom Borisa Kovačiča pesem Dober dan, sonce. Na mojo prehojeno glasbeno pot me danes spominja tudi zgoščenka z naslovom Hitro, hitro mine čas. Na njej je 96 originalnih posnetkov skladb zabavne glasbe, ki sem jih zapel na različnih prireditvah.

V slovenskem glasbenem prostoru veljate za pionirja slovenske popevke, se strinjate s to trditvijo?
Imel sem srečo, da sem bil zraven, ko se je rojevala izvirna slovenska zabavna glasba. Nastopil sem na prvih štirih festivalih Slovenske popevke. Na prvem leta 1962, ki je bil na Bledu, sem zapel štiri pesmi. Med njimi je bil šanson Borisa Kovačiča in Matije Barla z naslovom Sivi zidovi starega mesta. Ta pesem je uvrščena v najboljših prvih 20 skladb zabavne glasbe, kar mi veliko pomeni. V prvih 20 narodnozabavne glasbe se je uvrstila moja interpretacija pesmi Franca Korbarja in pesnika Simona Jenka z naslovom Domovina. Leta 1963 sem na Slovenski popevki zapel tri skladbe, med njimi tudi Sneguljčico skladatelja Bojana Adamiča. Leto dni kasneje sem na festivalu, ki je bil že v Ljubljani, zapel dve pesmi. Na Slovenski popevki sem nastopil še četrtič in hkrati zadnjič leta 1965 s spevno in pravljično pesmijo Gozdna vila, ki jo je uglasbil Jože Privšek, besedilo pa je napisal pesnik Gregor Strniša.

Poslušalcem se je v spomin najbolj vtisnila skladba Moj črni konj, morda tudi zaradi ’kavbojskega’ klobuka, ki ste ga nosili, ko ste prepevali.
Pesem, ki jo omenjate, sem posnel leta 1965 in je ena največkrat predvajanih skladb na Radiu Ljubljana do današnjih dni. Lahko pa povem, da je v arhivu RTV Slovenija še okoli sto mojih posnetkov in med njimi jih je polovica domačih avtorjev. S klobukom, ki ga nosim v video predstavitvi, pa je povezana posebna zgodba. Kupil sem ga, ko sem bil na enomesečni turneji v Kanadi, kjer smo prepevali našim izseljencem. Živeli smo v Torontu, vsak teden smo priredili tri koncerte v okoliških krajih in takrat sem kupil tudi ’kavbojski’ klobuk. Ta klobuk je spomin na mojo edino večjo turnejo v tujini, največ sem namreč nastopal doma, v tujini bolj poredko.

Vas ni nikoli zamikalo, da bi se posvetili samo pevski karieri?
Sem človek, ki stoji trdno na tleh. Moje delo v zobni protetiki Stomatološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani je bilo konkretno delo, petje je bilo bolj ljubiteljsko in za uresničevanje želje. V tistih časih bi težko preživljal družino samo s petjem.

Ste za svoje glasbeno udejstvovanje prejeli kakšno nagrado?
Eno samo nagrado sem prejel pred dvema letoma na predlog Mladinskega gledališča Tržič, in sicer skupine Smeh, s katero sem zadnja leta sodeloval. Na njihovo pobudo mi je Območna izpostava Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Tržič podelila jubilejno – Gallusovo značko za dolgoletno pevsko udejstvovanje na slovenskem glasbenem področju. Bil sem zelo počaščen in vesel.

Poznate ali morda spremljate nastope katerega izmed posavskih glasbenikov, pevk/pevcev?
Ne spremljam, vendar sem že imel priložnost spoznati Nušo Derenda, s katero sva bila nekajkrat skupaj na odru, in Nuško Drašček. Obe sta izjemni vokalistki, ki ju čaka še lepa prihodnost. Nušina energičnost je nalezljiva, za Nuško pa lahko rečem, da je slovenski prestiž.

Danes se zdi, da je na odru najpomembnejši scenski nastop, a v preteklosti so bila merila zagotovo drugačna, predvsem »prava« barva glasu in besedilo s sporočilom, mar ne?
Strinjam se z vami, a vedeti moramo, da so današnji časi drugačni. Glasba, ki jo mladi poslušajo danes, je odraz časa, v katerem živimo in to je potrebno spoštovati. Razvoj gre naprej tudi v glasbi, kar je prav. Žal je včasih scena na odru pomembnejša od glasbe in glasu, a vsaka doba vedno prinese tudi kaj dobrega, svežega. V mojih časih so besedila za pesmi, ki smo jih prepevali, pisali pesniki in ne tekstopisci kot danes, komponisti pa so skladali, sama scena pa je bila skromna. To so bili začetki, ki so prinesli nadaljnji razvoj. Od vsega vedno ostane le tisto, kar je najboljše.

Praznični decembrski dnevi so pred vrati, kako ste jih praznovali nekoč, kako jih praznujete danes?
Božič sem vedno praznoval z družino. Na božični večer smo postavili in okrasili novoletno jelko ter pod njo postavili darila, ki so bila skromna, a bila so podarjena iz srca. Božič je bil od nekdaj namenjen družini in tako je še danes, novoletni čas pa je bil nekaj časa namenjen nastopom. Takrat si lahko v dveh dneh zaslužil celo plačo, a potem žal celo leto ničesar. Ko sem nastopal, sta me žena in sin pogosto spremljala, tako da smo bili skupaj, čeprav sem bil na odru. Dober občutek je bil, ker sem vedel, da sta nekje v moji bližini.

V decembru boste praznovali 85. rojstni dan in če se ozreva v pretekli čas, kaj štejete za največji uspeh v svojem življenju?
Na prvem mestu je družina, brez nje mi verjetno vsega tega, kar sem doživel, nikoli ne bi uspelo udejaniti. Na drugem mestu je poklic, ki sem za opravljal vse do svoje upokojitve z velikim veseljem in temu sledijo še moji številni glasbeni nastopi, ki so me notranje izpopolnjevali, mi dajali moč in energijo.

Kakšne občutke prebuja v vas kraj, kjer ste našli ljubezen svojega življenja, kjer imate sorodnike in prijatelje?
Sevnica je kraj moje mladosti, tukaj je moj dom. Vanj se oba z ženo rada vračava, na obisk k sorodnikom in prijateljem. Seveda tudi opažava spremembe. Vse so pozitivne. Sevnica je lep kraj, tukaj so doma prijetni ljudje, najlepša dekleta in dober župan. Veste, znani novinar je ugotovil, kaj imava skupnega z aktualnim ameriškim predsednikom – oba imava za ženo Sevničanko in mislim, da to veliko pove. Pa še ena malenkost je, moja žena pravi, da je Šmarčanka. To je bilo v najini mladosti pomembno, kajti Sevničani, ki smo odraščali v starem sevniškem mestnem jedru, se nismo radi družili s ’podeželani’ iz Šmarja.

Če bi imeli čarobno paličico, bi morda kaj spremenili v svojem življenju ali v svetu, v katerem živimo?
Ničesar ne bi spreminjal. Zavedam se, da sami ne moremo kaj dosti spreminjati. Lahko smo samo hvaležni za vse, kar imamo. V svetu, v katerem živimo, so pomembni samo mir, sodelovanje vseh z vsemi in sočutje.

S. R.

Pogovor z Rafkom Irgoličem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 6. decembra 2018.
« Nazaj na seznam