Vesna Bogovič: Danes je precej težko dobiti učitelja

Vsak nov začetek šole je po svoje vznemirljiv, če pa se začne s povsem drugačno organizacijo dela, pa še toliko bolj. K pogovoru smo povabili 59-letno profesorico matematike in tehnike Vesno Bogovič, ki je na Osnovni šoli Artiče zaposlena že 37 let, od tega jo 23 let vodi kot ravnateljica. Na letošnji prvi šolski dan je bila zagotovo do zdaj najbolj na trnih ...

1. septembra ste v Artičah novo šolsko leto začeli na drugačen, poseben način. Zaradi gradnje nove OŠ so učenci v tem in tudi še naslednjem šolskem letu na treh drugih lokacijah. Kaj to pomeni za organizacijo vašega dela? Za vami so zagotovo naporne poletne počitnice, kajne?
Ko smo določili tri nadomestne lokacije za izvajanje pouka, smo se zavedali, da bo organizacija vzgojno-izobraževalnega dela izjemno zahtevna. Takoj ko smo od občine prejeli dokončno potrditev, da se bo gradnja začela, smo že v začetku marca začeli intenzivne priprave – najprej na selitev, nato pa tudi na novo organizacijo dela. V priprave je bilo vloženega veliko razmišljanja, usklajevanja in skupnega iskanja najboljših rešitev. Pripravili smo časovnico vseh nalog, ki jih je bilo treba izvesti do 1. septembra, določili smo odgovorne osebe iz kolektiva in organizirali številne sestanke z vsemi, ki so nam pri tem pomagali. Predstavniki občine so nam bili ves čas na voljo, za kar smo jim zelo hvaležni. Ureditev nadomestnih lokacij je zahtevala ogromno dela, usklajevanja in prisotnosti. Selitev smo načrtovali za konec junija in pričakovali, da bodo do takrat nadomestni prostori pripravljeni, vendar se je njihovo urejanje nekoliko zavleklo. Kljub temu smo se morali iz šolske stavbe pravočasno izseliti. Pri selitvi nam je na pomoč priskočila tudi Slovenska vojska, nato pa smo morali marsikaj reševati sproti in se prilagajati razmeram. Z veliko truda vseh sodelujočih nam je uspelo, da smo konec avgusta dokončno uredili učilnice in druge prostore ter jih pripravili na začetek novega šolskega leta.

Poseben izziv je bila tudi priprava urnika za razrede na vseh treh lokacijah. Nekateri učitelji poučujejo učence od 1. do 9. razreda, zato sem želela urnik oblikovati tako, da bi posamezen učitelj v enem dnevu prehajal največ med dvema lokacijama. Žal tega ni bilo mogoče v celoti zagotoviti, zato morajo nekateri učitelji občasno obiskati vse tri lokacije. Nov način organizacije dela je zahteven tudi za strokovne delavce, saj od njih zahteva veliko prilagodljivosti in dodatnega usklajevanja. Svojevrsten organizacijski izziv predstavljajo tudi šolski prevozi. Organizirati prevoz otrok na eno lokacijo je razmeroma preprosto, na tri različne lokacije pa bistveno zahtevneje. Učenci morajo najprej z vseh koncev našega šolskega okoliša prispeti v Artiče, od tam pa nadaljujejo pot do lokacije, na kateri imajo pouk. Čeprav je sistem na prvi pogled videti precej zapleten, je že od začetka dobro stekel. V prvih dneh ni bilo večjih posebnosti ali časovnih odstopanj. Poskrbeti je bilo treba tudi za prevoz hrane, ki jo naše kuharice pripravljajo v Vrtcu Mavrica Brežice. Hrano dnevno dostavljamo na štiri lokacije, med njimi tudi v vrtec v Artičah. Občina je prek Zavoda za šport zagotovila novo dostavno vozilo in omogočila dodatno zaposlitev, s čimer je pomembno prispevala k nemotenemu izvajanju prehrane.

Lahko rečem, da nam je skupaj s kolektivom uspelo, in če pogledam nazaj, sem danes zadovoljna, kar smo skupaj naredili.

Kako ste zadovoljni z nadomestnimi lokacijami pouka? Kaj pa učenci porečejo na to?
Nadomestne lokacije so primerno urejene, čeprav se zavedamo, da pogoji ne morejo biti povsem primerljivi s tistimi, ki smo jih imeli v stari šoli, oz. s tistimi, ki jih bomo imeli po končani prenovi. V tem obdobju bomo morali biti vsi nekoliko bolj prilagodljivi. Otroci so nove prostore sprejeli z zanimanjem in že prvi šolski dan so imeli veliko vprašanj. Menim, da smo zagotovili ustrezne pogoje, ki nam bodo omogočali dokaj nemoteno izvajanje pouka. Nadomestne lokacije si je 1. septembra ogledal tudi župan, s katerim smo se pogovorili o morebitnih dodatnih ureditvah in izboljšavah.

Zdi se, da ste le dočakali težko pričakovano investicijo. Zadnja leta ste večkrat javno opozarjali na vlago, zamakanje, dotrajane napeljave in druge težave, ki so oteževale delo na zdaj že stari šoli. Se je v takih razmerah sploh še dalo normalno poučevati? Kako ste potem prilagajali pouk?
Ravnateljica šole sem že 23 let (leta 2003 je na tem mestu nasledila Miho Halerja, op. p.). Kmalu po nastopu funkcije leta 2003 so se začela preverjanja statične ustreznosti starega dela šole. Izdelana je bila dokumentacija in pridobljeno gradbeno dovoljenje za njegovo obnovo, vendar do izvedbe iz različnih razlogov ni prišlo, gradbeno dovoljenje pa je pozneje prenehalo veljati. Po močnejšem potresu so se v starem delu šole pojavile številne razpoke, odpadlo je tudi precej ometa. Starši so bili upravičeno zaskrbljeni glede varnosti šolske stavbe. Po številnih sestankih je občina s pomočjo Zavoda za gradbeništvo naročila študijo statične ustreznosti, ki je pokazala, da stavba ne izpolnjuje več sodobnih standardov. Kljub našim opozorilom se takrat še ni nič premaknilo. Z leti so se težave le še stopnjevale. V posameznih učilnicah sta se pojavljali voda in vlaga, pokale so svinčene cevi, parket je začel propadati, kanalizacija se je pogosto mašila. Primanjkovalo nam je prostorov, kuhinja pa je postajala premajhna in vse bolj dotrajana. Na vse to smo ves čas opozarjali.

Pred slabimi desetimi leti se je vendarle začela priprava idejnega projekta. Občina se je odločila, da bo prenova potekala v štirih fazah. Prva je bila energetska sanacija telovadnice, druga gradnja novega vrtca – obe sta že izvedeni. Tretja faza, celovita rekonstrukcija in dograditev šole, poteka zdaj, zadnja pa bo ureditev njene okolice. V času čakanja na začetek gradnje je dotrajano streho, okna in vrata močno poškodovala še toča. Voda je nato zamakala v skoraj vse učilnice, eno izmed njih pa smo morali celo zapreti, saj ni bila več primerna za izvajanje pouka. Celovita sanacija je bila zato več kot nujna. Ker smo vedeli, da se bo gradnja vendarle začela, večja vlaganja v staro stavbo ne bi bila smiselna, zato smo opravljali predvsem najnujnejša vzdrževalna dela. Sprva je bilo predvideno, da se bo gradnja šole začela takoj po dokončanju vrtca, torej že pred štirimi leti, vendar se je začetek vedno znova zamikal. Zdaj smo ta trenutek vendarle dočakali. Dela naj bi bila končana do konca maja 2028, ko naj bi bila stavba tudi pripravljena za uporabo. Učenci bodo tako v novo šolo predvidoma prvič vstopili 1. septembra 2028. Tega se seveda vsi zelo veselimo.

En del šole ostaja, ostalo bo novogradnja. Kaj bo drugače v primerjavi s prej?
Ohranjen bo le novejši del šole, zgrajen leta 1978. Tako so se na predlog projektantov odločili na občini. Obravnavanih je bilo več možnosti – od porušitve celotne stavbe do celovite obnove obstoječih prostorov. V Artičah smo namreč zelo omejeni z razpoložljivim zemljiščem. Šolo z več strani obdajajo ceste in parkirišča, prostorsko utesnjen pa je tudi vrtec, zato širitev stavbe v okolico praktično ni mogoča. Če želimo ohraniti šolsko dvorišče ter hkrati pridobiti dodatne prostore in ustrezne pogoje za delo, je edina možnost gradnja v višino.

Nova šola bo imela pritličje in dve nadstropji. Z dvigalom bo dostopna tudi gibalno oviranim osebam in uporabnikom invalidskih vozičkov, za katere je bila sedanja stavba praktično nedostopna. Knjižnica, ki je trenutno začasno urejena v prostorih telovadnice, kjer ni potrebnega miru, bo dobila ustrezen in namensko urejen prostor. Zelo se veselimo tudi velike in sodobno opremljene kuhinje z vsemi pripadajočimi prostori. Kuhinja bo umeščena med šolo in vrtec, kar bo močno olajšalo pripravo in razdeljevanje hrane. Pridobili bomo tudi specializirane učilnice, ki jih doslej nismo imeli, med drugim učilnice za gospodinjstvo, tehniko s strojnico, likovno umetnost, naravoslovje in kemijo. V njih bo mogoče kakovostno izvajati tudi praktično delo in različne poskuse.

Moja dolgoročna vizija oz. želja je, da bi v prihodnosti odkupili zemljišče pred šolo, na katerem je zdaj nasad kakijev. Del zemljišča bi lahko namenili ureditvi šolskega travnatega nogometnega igrišča, ob cesti pa bi zgradili ustrezno obračališče za šolske avtobuse. Sedanje obračališče pri Prosvetnem domu je namreč neprimerno in z vidika varnosti problematično. Obstoječe asfaltno igrišče na drugi strani ceste, ki ga zdaj uporabljamo tudi za avtobuse, s katerimi se učenci vozijo na nadomestne lokacije, bi lahko preuredili v večje parkirišče. Namenjeno bi bilo predvsem staršem ob roditeljskih sestankih ter obiskovalcem šolskih prireditev in dogodkov v Prosvetnem domu. S takšno ureditvijo bi celotno območje šole postalo varnejše, bolj funkcionalno in prijaznejše za vse uporabnike.

Marsikdo je ob pogledu na ceno investicije (skupna vrednost gradnje in opreme znaša približno 7,87 milijona evrov z DDV, op. p.) kar malce privzdignil obrv, češ, kako draga je postala gradnja novih šol. Se tudi vam zdijo takšne cene pretirane in bi lahko šolo zgradili dosti ceneje?
Povsem laično sem pričakovala, da bodo ponudbe za gradnjo šole še višje, morda tudi 12 ali 13 milijonov evrov, kolikor naj bi stala gradnja ene izmed primerljivih šol v Sloveniji. Zato se mi dogovorjena vrednost ne zdi pretirano visoka. Seveda pa upam in pričakujem, da bomo za vloženi denar dobili kar največ – kakovostno, sodobno in trajno šolo, ki bo dobro služila številnim prihodnjim generacijam.

V novem šolskem letu so vas pričakale določene novosti, med drugim tudi prenovljeni učni načrti in uvajanje novih učnih gradiv. Podpirate te spremembe?
Nekatere vsebine, ki so zdaj na novo vključene v učne načrte, smo na naši šoli izvajali že prej, denimo razvijanje računalniških in digitalnih znanj, cilje s področja trajnostnega razvoja. Pozdravljamo pa sodobnejša didaktična priporočila, več povezovanja med predmeti, poudarek na uporabnem in kakovostnem znanju, vključuje več raziskovalnega, praktičnega in izkustvenega učenja, vključevanje digitalnih kompetenc, trajnostnega razvoja, zdravja in državljanske vzgoje.

Pri prenovah me nekoliko moti občutek, da se vsebine predvsem dodajajo in kopičijo, redkeje pa se razmisli o tem, kaj bi bilo mogoče zmanjšati ali opustiti. Pri uresničevanju učnih načrtov pride do izraza tudi avtonomija učitelja. Učenci morajo doseči najmanj minimalne standarde znanja, način, kako jih bodo dosegli, pa je v veliki meri prepuščen posameznemu učitelju. Takšna avtonomija je lahko velika prednost, hkrati pa pomeni tudi precejšnjo odgovornost. Spremembe sicer podpiram, saj se svet in družba nenehno spreminjata, temu pa mora slediti tudi šola. Menim pa, da je bila priprava na uvedbo novosti nekoliko prehitra. Učitelji niso imeli dovolj časa za temeljito pripravo, medsebojno usklajevanje in izmenjavo izkušenj. Na naši šoli smo se zato odločili, da bomo v tem šolskem letu še naprej uporabljali obstoječa učna gradiva in učbenike, ki so še vedno veljavni. Uvajanje novih gradiv namreč zahteva premišljeno pripravo na vzgojno-izobraževalno delo, kar je bilo pri nas zaradi zahtevne selitve in organizacije pouka na treh nadomestnih lokacijah še bistveno težje.

Zavedati se moramo, da osnovna šola ni samo slovenščina, matematika in drugi učni predmeti. Že beseda ’osnovna’ pove, da mora otroku dati tudi temelje za življenje. V vsakem učencu moramo prepoznati, kaj potrebuje, da bo postal odgovoren, samostojen, prijazen in sočuten človek, ki se bo znal znajti v hitro spreminjajočem se svetu ter poskrbeti zase. Te lastnosti so včasih pomembnejše od posameznega podatka ali ocene pri določenem predmetu. Opažamo pa, da nekateri starši otroke premalo pripravljajo na samostojno življenje, saj namesto njih predolgo opravljajo naloge in jim nalagajo premalo odgovornosti. Ko takšni otroci vstopijo v srednjo šolo, kjer se od njih nenadoma pričakuje več samostojnosti, se marsikdo težko znajde.

Med, lahko rečemo, akutnimi težavami šolstva so tudi pomanjkanje ustrezno usposobljenega kadra, zmanjšanje ugleda učiteljskega poklica in vedno večje administrativne obremenitve. Imate na vaši šoli dovolj kadra in kako gledate na vse te zadeve?
Danes je ustrezen učiteljski kader precej težko pridobiti. V Artičah imamo sicer srečo, da je naš kolektiv večinoma stabilen in da se sestava zaposlenih ne spreminja pogosto. Ob upokojitvah v zadnjih desetih letih nam je vselej uspelo pridobiti ustrezne nove sodelavce. V zadnjem času se težave pojavljajo predvsem pri poučevanju tujih jezikov v okviru izbirnih predmetov, ki se izvajajo le dve uri tedensko. Poučevanje angleščine imamo zagotovljeno, precej težje pa je pri nemščini in francoščini, saj sta za njuno izvajanje potrebna ustrezna izobrazba in strokovno usposobljen učitelj. Na razpise se praviloma ne prijavi nihče, saj tako majhno število ur za kandidata ni dovolj privlačno. Tudi letos iščemo učitelja nemščine za dve uri tedensko, vendar ga do zdaj še nismo našli. Lani smo morali učence in starše žal že po enem mesecu pouka obvestiti, da francoščine kot neobveznega izbirnega predmeta zaradi pomanjkanja ustreznega učitelja ne bomo mogli izvajati.

Na razpoložljivost učiteljskega kadra nedvomno vpliva tudi ugled učiteljskega poklica. Dejstvo je, da se mladi za pedagoške študije odločajo vse redkeje. Delo učiteljev je danes zelo zahtevno. Otroci so bolj samozavestni in si marsikaj več upajo, pri čemer imajo nekateri veliko podpore doma. Na njihov odnos do šole in učenja vplivajo družba, družbena omrežja, različni zgledi pa tudi sam šolski sistem. Mnogi učenci v učenju ne vidijo pravega smisla ali izziva, zato se morajo učitelji zelo truditi, da jih motivirajo za delo. Današnjega šolskega sistema in položaja učiteljev ne moremo enačiti s tistim izpred nekaj desetletij. Svoj del odgovornosti nosijo tudi odločevalci, saj je v šolski prostor vstopilo veliko pravnih postopkov in formalnosti. V ospredju so pogosto predvsem pravice, medtem ko se nekoliko pozablja na vzgojno poslanstvo šole ter na dejstvo, da se mlad človek še razvija in oblikuje. Otroka ne moremo obvarovati pred vsako neprijetnostjo, razočaranjem ali občutkom krivice. Tudi takšne izkušnje so del odraščanja, saj se mora naučiti, kako jih sprejeti, predelati in se iz njih nekaj naučiti. Danes pa se včasih zdi, kot da bi morali mlade zaščititi pred vsako negativno izkušnjo. Posledično so tudi učitelji pogosto v dvomih, kako se pravilno odzvati in ukrepati, da njihovo ravnanje ne bi bilo razumljeno napačno ter da ne bi na koncu sami nosili krivde.

Zelo se je povečal tudi obseg administrativnega dela, ki ga je po mojem mnenju absolutno preveč. Čas učiteljev in strokovnih delavcev bi moral biti namenjen predvsem učencem, ne pa nenehnemu pisanju, izpolnjevanju obrazcev in pripravljanju dokazil. Nekoč je bil osrednji dokument letni delovni načrt, danes pa ga spremljajo še številna poročila, vmesne evalvacije, akcijski načrti, različne evidence in beleženje delovnega časa. Vse to jemlje dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili neposrednemu delu z otroki.

Pogosto tudi slišimo, da so današnji otroci drugačni, kot so bile generacije nazaj. Zaznavate v tem pozitiven ali negativen prizvok?
Na otroke imajo danes velik vpliv mediji, predvsem družbena omrežja, zato odraščajo drugače kot nekoč. Spremenilo se je tudi okolje, v katerem živijo. Svet je postal bolj negotov, tako na cestah kot v medsebojnih odnosih, zato imajo otroci manj možnosti za spontano druženje in samostojno raziskovanje okolice. Starši jim želijo ponuditi čim več, zato jih vključujejo v številne organizirane dejavnosti in jih nenehno vozijo z ene na drugo. Posledično je manj pristnega druženja med vrstniki po vaseh in manj priložnosti za spontano vzpostavljanje odnosov. Veliko časa preživijo na telefonih in družbenih omrežjih, nekateri lažje komunicirajo prek zaslona kot iz oči v oči. Močan vpliv imajo tudi računalniške igre, ki lahko hitro postanejo pretirana navada ali celo zasvojenost. Na otrokovo počutje in razvoj lahko vplivajo tudi nestabilne družinske razmere, s katerimi se danes srečuje veliko družin. Ob tem moramo jasno povedati, da otroci niso sami krivi, da odraščajo v takšnem času. V svojem bistvu so še vedno takšni, kot so bili nekoč – prijetni, prisrčni, iskreni in vedoželjni. Z njimi je mogoče veliko ustvariti, se od njih marsikaj naučiti in ob delu tudi iskreno uživati. Prav zaradi njih sem še vedno vesela, da opravljam ta poklic.

Znan je rek, da je šola gibalo kraja. Kot sicer priseljena Artičanka – drugače izhajate iz Koprivnice – lahko verjetno to potrdite, kajne? Kako ste zadovoljni z razvojem vašega kraja?
Šola je zagotovo eno izmed pomembnih središč kraja. Ljudje čutijo z nami, spremljajo naše delo in so povezani s šolo. Je prostor, kamor lahko pridejo različne generacije in kjer se srečujemo ob številnih skupnih dejavnostih. Kljub temu menim, da bi lahko imeli glede na današnji način življenja še več možnosti, pa čeprav živimo na podeželju. V kraju še vedno niso ustrezno urejene nekatere osnovne stvari, kot so kanalizacija, ceste, pločniki, kolesarske poti in igrišča. Če bi imeli varnejše prometne povezave ter urejene pešpoti in kolesarske steze, bi se lahko naši otroci pogosteje vozili s kolesi, obiskovali sosednje kraje in bili pri tem bolj samostojni. Na te pomanjkljivosti se trudimo opozarjati in spodbujati iskanje ustreznih rešitev. Vesela pa sem, da bodo Artiče čez slabi dve leti dobile sodobno šolo, ki bo pomembna pridobitev za ves kraj. Razveseljuje nas tudi napoved, da smo pred kratkim v Prosvetnem domu ponovno dobili pošto. Oboje bo zagotovo prispevalo k temu, da bodo Artiče še bolj živ in povezan kraj.

Včasih so bili vsi učitelji na nek način aktivni in gonilne sile društvenega delovanja, danes pa dosti manj oz. so bolj izjeme kot pravilo. Opažate to ali menite drugače?
Današnje Kulturno-umetniško društvo Oton Župančič Artiče se je nekoč imenovalo Prosvetno društvo Oton Župančič Artiče. Ime je izhajalo iz dejstva, da so bili njegovi člani večinoma učitelji oziroma ’prosvetni delavci’. Teh je bilo takrat v Artičah zelo veliko, skoraj pri vsaki drugi hiši je živel kdo, ki je bil povezan s šolstvom. Zaposleni v OŠ Artiče so bili obenem krajani, zato niso soustvarjali le življenja v šoli, temveč tudi kulturni utrip celotnega kraja. Takrat je bilo za kulturno delovanje verjetno tudi nekoliko več časa. Pozneje so se te povezave začele postopoma krhati. Danes na naši šoli živita v Artičah le dve zaposleni, vsi drugi pa se na delo vozijo iz različnih posavskih krajev. Razumljivo je, da se po končanem delu popoldne ali zvečer težje znova vračajo v Artiče zaradi sodelovanja pri društvenih dejavnostih. Kljub temu šola in njeni zaposleni še vedno redno sodelujemo s KUD Oton Župančič Artiče, se z njim povezujemo ter sodelujemo na različnih prireditvah in drugih dogodkih v kraju. Pomembno se mi zdi, da to vez med šolo, kulturo in krajem ohranjamo tudi v prihodnje.

Poznamo vas tudi kot dejavno v artiški folklori, vodite tudi otroško folklorno skupino. Zakaj vas folklora tako navdušuje?
Letos mineva 30 let, odkar sem ustanovila otroško folklorno skupino. Takrat smo oblikovali dve skupini – eno pod okriljem šole in drugo v okviru kulturnega društva. Dolga leta sem vodila obe, še danes pa vodim društveno otroško folklorno skupino. V vseh teh letih smo nanizali številne uspehe. Na državnih srečanjih otroških folklornih skupin smo prejeli osem zlatih in veliko srebrnih priznanj, desetkrat smo gostovali v tujini, številne tuje folklorne skupine pa smo gostili tudi pri nas v Artičah. Vedno pravim, da so takšna doživetja neprecenljiva predvsem za otroke. Ob folklori ne spoznavajo le plesa, glasbe in kulturne dediščine, temveč tudi nove kraje in ljudi, sklepajo prijateljstva ter pridobivajo izkušnje, ki jih bodo spremljale vse življenje.

Sama v folklori že od nekdaj neizmerno uživam. 20 let sem aktivno plesala, nato pa svojo ljubezen do folklore nadaljevala z vodenjem otroških skupin. To delo me še vedno navdihuje in osrečuje, saj lahko veselje do naše kulturne dediščine prenašam na mlajše generacije. Za folkloro sem navdušila tudi svoji dve hčeri, zdaj pa že vnuke.

Kako sicer preživljate trenutke, ki niso povezani z vašim poklicem? Najdete čas tudi zase?
Prosti čas mi kljub številnim obveznostim uspe najti. Rada smučam in kolesarim, če mi čas dopušča, pa na televiziji spremljam skoraj vse vrste športov. To me sprošča, prav tako tudi branje, čeprav zanj največ časa najdem poleti, ko lahko nekoliko odmislim vsakodnevne skrbi in dam, kot pravimo, ’možgane na pašo’. Sicer pa največ prostega časa namenjam svoji družini, ki mi zelo veliko pomeni. Še posebej se veselimo, saj v kratkem pričakujemo že četrtega vnuka.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 10. septembra 2026.

#povezujemoposavje