Vojni veteran Robert Fink: Za domovino sem dal največ – sebe

Osamosvojitvena vojna, od katere bo letos minilo 30 let, je zahtevala tako žrtve kot ranjene. Med uradno 182 ranjenimi, kolikor jih je imela slovenska stran, je bil tudi vojni veteran Robert Fink. Brežičan je imel v tistih zgodovinskih dneh pomembno vlogo, saj se je s svojo enoto hrabro zoperstavil po opremljenosti močnejšemu nasprotniku. Po treh desetletjih je sploh prvič javno spregovoril predvsem o takratnem boju na Rigoncah, ki se ga še kako živo spominja.

V Brežicah 26. 6. 1991 še proslava, nato pa se je začelo ...

Prvič je šel v vojsko pri 19 letih, oktobra 1983. Vojaški rok je najprej služil v Bileći (šola rezervnih vojaških oficirjev), nato pa še v Nišu, kjer je opravil specializacijo iz izvidništva, in Prištini. Kot pravi Robert Fink, so se takrat že dogajali določeni izgredi, ki so nakazovali na zaostritev razmer med jugoslovanskimi državami. Leta 1990 je bil poklican s strani Teritorialne obrambe in sprejel položaj namestnika brežiške intervencijske enote (IE), v kateri je deloval kot poročnik (poveljnik je bil Anton Marolt). Spominja se, da so že takrat na dom dobili orožje. »Že prej smo preživeli več kot eno leto na usposabljanjih in pripravah za osamosvojitveni boj, tako da ne morem reči, da je bila potem to za nas samo desetdnevna vojna,« poudarja. 26. junija 1991 zvečer je bila na brežiški tržnici prireditev ob osamosvojitvi, ki jo je varovala brežiška IE, v kateri je bil tudi poročnik Fink. »Takoj po koncu prireditve so se že začele prve aktivnosti JLA, ki se je začela nevarno približevati slovenskim mejnim prehodom, tako da smo okoli 2. ure ponoči že dobili ukaz, da bi bilo treba zasesti položaje okoli ulice Veljka Vlahoviča, danes Maistrove v Brežicah, a je bil kasneje preklican. Zjutraj smo že imeli podatke o aktivnostih JLA po Sloveniji, zato je bila naša enota v polni bojni pripravljenosti,« niza svoje spomine na tisti 27. junij pred 30 leti. Po njegovih besedah se je začelo ta dan okoli 16. ure z informacijo, da se kolona jugoslovanskih vojaških oklepnih vozil premika proti Bregani. Dobili so ukaz, da postavijo zasedo v Podgračenem. »To je bilo za nas, lahko rečem, neprofesionalce, prvič, ko smo se počutili pripravljeni na boj, odločeni, da gremo branit domovino, s srcem smo bili pri stvari, a hkrati tudi vsi prepoteni, prevevali so nas mešani občutki,« priznava Fink, ekonomist po izobrazbi in ves čas aktiven športnik, saj se je ukvarjal z borilnimi veščinami, rokometom, gimnastiko. Kasneje so prejeli nov ukaz, da oklepniki JLA niso dosegli meje in so se lahko vrnili v štab TO Brežice, ki je bil v današnji osnovni šoli.

»To je bilo za nas, lahko rečem, neprofesionalce, prvič, ko smo se počutili pripravljeni na boj, odločeni, da gremo branit domovino, s srcem smo bili pri stvari, a hkrati tudi vsi prepoteni, prevevali so nas mešani občutki.«

»Kolono je treba zaustaviti za vsako ceno«

»Od štabnega častnika sem prejel novo informacijo, da druga vojaška oklepna kolona prodira iz Zaprešića proti Rigoncam. Ukaz je bil namreč sledeč: ’Oklepna kolona vozil na čelu z vojaško policijo in tovornjakom na začelju prodira proti meji, proti Rigoncam, in to kolono je treba zaustaviti za vsako ceno!’« Fink je sprejel za ukaz in se s svojim delom enote, ki so jo poleg njega sestavljali še ostrostrelec Milan Kranjc, Janez Kranjc, Rudolf Kos, Miran Slemenšek, Ivan Horžen in Jernej Molan, odpravil proti Rigoncam. Kot IE so bili oboroženi z lahkim pehotnim orožjem, pred odhodom so se dodatno opremili še s kumulativnimi tromblonskimi minami, ki pa niso bile več učinkovite za boj proti oklepnim vozilom. V samem ukazu je bilo izpostavljeno, da imajo kot enota samo približno eno uro časa do srečanja z nasprotnikom. Fink je zaradi poznavanja terena že takoj izoblikoval taktiko obrambe, ki je vključevala miniranje mostu na Rigoncah z namenom, da bi se kolona JLA ustavila ter bi prišlo do pogajanj in na koncu mirnega dogovora. »Ko smo prispeli na predvideno lokacijo, ki je bila nekaj trenutkov za tem že bojno polje, smo izstopili iz vozil in želeli uresničiti ta načrt. A v daljavi smo že slišali hrumenje vojaških oklepnih enot, tako da za miniranje ni bilo več časa. Morali smo sprejeti odločitev ad hoc. Razdelil sem naloge posameznikom v enoti, zasedli smo položaje in na moj ukaz – prvi strel – smo začeli napadati nasprotnika,« opiše začetek bojev na Rigoncah. S tromblonskimi minami si niso mogli kaj veliko pomagati. Uspeli so sicer poškodovati nekaj vozil JLA, menda je bilo tudi nekaj ranjenih na nasprotni strani, tako Fink. Svoj del naloge so opravili, kolono oklepnikov so skušali zaustaviti, a se je pomikala dalje. Fink je zaukazal umik, ker niso imeli več streliva oz. možnosti, da bi se upirali. Med umikom pa je strel zadel Jerneja Molana in ga smrtno ranil. Med nadaljevanjem umika je iz naslednjega oklepnika prišel nov rafal, pri čemer je bil tokrat žrtev Fink, ki so ga zadeli trije streli. V tem času sta se na Rigonce pripeljala stotnik Viktor Pšeničnik in Dušan Škoflek, ki sta svojim teritorialcem pripeljala dodatno orožje – armbruste in zolje, a žal prepozno. Hudo poškodovanega Finka sta Slemenšek in Kos odnesla v Škoflekov avtomobil in nato so ga odpeljali v brežiško bolnišnico, med potjo, ki je bila zaradi številnih postavljenih barikad še veliko daljša, je izgubil veliko krvi. Obenem je bilo takrat zelo hrupno tudi v zraku, območje so preletavali helikopterji, saj se je ravno odvijal napad na cerkljansko letališče. Finkova operacija je trajala med šest in osem ur, njegovo življenje je viselo na nitki, a je tudi zaradi dobre fizične pripravljenosti preživel. »Imel sem številne poškodbe – jeter, pljuč, vranice, reber, trebušne prepone … Ogromna zahvala gre vsem trem zdravnikom v brežiški bolnišnici – dr. Blaževiću, dr. Cicvariću in dr. Sakaču – pa tudi medicinski sestri Kranjčevi, ženi enega od članov naše enote, in ne nazadnje moji mami, ki je takrat tudi delala v bolnišnici,« izreka zahvalo vsem, ki so ga ohranili pri življenju. Okrevanje niti ni bilo tako dolgotrajno, saj je bil čez tri mesece že nazaj, in sicer v funkciji poveljnika protidiverzantskega voda in tudi sodeloval v boju vse do 25. oktobra 1991, dokler ni s slovenskega ozemlja odšel še zadnji vojak JLA.

Usposabljal se je tudi med ameriškimi marinci

Ko je bila naša država že samostojna, se je Fink zaposlil v Slovenski vojski, najprej kot inštruktor, kasneje kot poveljnik izvidniškega voda. Nekaj mesecev po vojni je prevzel protidiverzantski vod, ki je spremljal odhod vlakovne kompozicije iz Dobove, prav tako jim je bila zaupana vloga varovanja na lokaciji zdaj že nekdanjega remontnega zavoda v Slovenski vasi. Usposabljal se je tudi za specialno enoto policije (taktika specialnega delovanja, preživetje v naravi, borilne veščine itd.), na začetku tega tisočletja je bil približno pol leta tudi na usposabljanju v ameriškem San Diegu (Camp Pendleton) pri specialnih silah korpusa marincev ZDA (področja izvidništva, protidiverzantskega delovanja, obveščevalne dejavnosti …). V času njegovega službovanja v vojski je bil večinoma poveljnik izvidniške enote, kasneje častnik za obveščevalne in varnostne zadeve (v večini vojašnic po Sloveniji). Upokojil se je leta 2007 in ima status vojnega invalida (90-odstotna invalidnost), je veteran vojne za Slovenijo, član Združenja 91 in Zveze društev vojnih invalidov.

»Sodelovati v tovrstnih zgodovinskih akcijah in pripomoči k boljši prihodnosti domovine mi je v čast in mi pomeni ogromno. Za domovino sem dal največ – sebe. Naj vsa ta naša dejanja ne bodo nikoli pozabljena.«

Prejemnik najvišjih državnih odlikovanj

Za vse svoje zasluge je po vojni prejel najvišja državna odlikovanja. Med drugim častni znak svobode Republike Slovenije z naslednjo utemeljitvijo: »za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije«, priznanje za ranjence, spominski znak Obranili domovino 1991 in še nekatera druga pomembna priznanja. »Sodelovati v tovrstnih zgodovinskih akcijah in pripomoči k boljši prihodnosti domovine mi je v čast in mi pomeni ogromno. Za domovino sem dal največ – sebe. Naj vsa ta naša dejanja ne bodo nikoli pozabljena,« poudari na koncu z željo, da bi si tudi vsi ostali, ki so sodelovali v osamosvojitveni vojni, za svojo hrabrost zagotovo zaslužili vsaj medaljo, če ne že kakšno drugo državno odlikovanje.

Rok Retelj

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
#dneviosamosvajanja