Vrnite ptice se spet nazaj

7. junija, na dan, ko je bil pred 85 leti iz Slovenske Bistrice v taborišča v tujino izveden prvi transport izgnanega prebivalstva, je na gradu Rajhenburg pod naslovom Vrnite ptice se spet nazaj potekala spominska slovesnost ob dnevu slovenskih izgnancev, ki ga obeležujemo od leta 1971.

»Svoboda ni nekaj samoumevnega, temveč je kot zrak, ki ga ne čutimo, dokler ga ne začne primanjkovati,« je v uvodu prireditve ob dnevu slovenskih izgnancev na gradu Rajhenburg dejala povezovalka slovesnosti Vidka Kuselj. Prireditev je sovpadala z osrednjim dnem praznika mestne občine Krško, ki 7. junija obeležuje spomin na ustreljeno prvo krško borbeno skupino ter vrnitev prebivalstva iz izgnanskih taborišč.

Trnovo pot izgnanstva med drugo svetovno vojno, ki se je začela 1. septembra 1939 z napadom Nemčije na Poljsko in se v Evropi uradno končala dan po nemški kapitulaciji, 9. maja 1945 (v Aziji pa po kapitulaciji Japonske 2. septembra 1945, op. p.), je prehodilo približno 80.000 slovenskih izgnancev in 17.000 beguncev, ki so pred izgonom prebežali na druga okupirana območja. Med njimi je bilo z območja Posavja in Obsotelja več kot 37.000 ljudi oziroma pretežni del tedanjega prebivalstva. Iz grajskih hlevov, konjušnice in barak pri gradu Rajhenburg, kjer je nemški okupator vzpostavil največje preselitveno taborišče na Slovenskem, je bilo z več kot 140 transporti v nemška taborišča izgnanih okoli 45.000 Slovencev, 10.000 oseb na Hrvaško, 7.500 v Srbijo ter približno 500 slovenskih duhovnikov v različne izselitvene kraje. Med izgnanim prebivalstvom je bilo tudi več kot 20.000 otrok, mlajših od deset let.

Nekdanje zbirno taborišče v Brestanici zato še danes ostaja prostor tihega, a zgovornega opomina, je na slovesnosti poudaril župan Mestne občine Krško Janez Kerin. »Opomina na čas, ko so ljudem odvzeli dom, jezik, varnost in dostojanstvo. Posebej močno odmeva dejstvo, da so bili mnogi med izgnanci še otroci ali pa so se v izgnanstvu celo rodili. S tem je bilo prekinjeno obdobje, ki bi moralo pripadati igri, učenju, varnemu odraščanju in občutku doma. Namesto tega so jih zaznamovali negotovost, izkoreninjenost in nenehno soočanje z neznanim okoljem. V teh zgodbah se zrcali izkušnja, ki ostaja globoko zapisana v njihovem osebnem in narodovem spominu.« V nadaljevanju je poudaril, da so izgnanci kljub trpljenju v neomajni želji po vrnitvi v domovino in na svoje domove ohranili moč, identiteto in jezik. Dodal je, da je osebno ponosen, da je sin matere izgnanke in hkrati župan občine, ki spoštuje ter ohranja spomin na eno najkrutejših obdobij slovenske polpretekle zgodovine. Ob tej priložnosti se je zahvalil tudi Društvu izgnancev Krško 1941–1945 (DIS) in vsem, ki skrbijo za ohranjanje dediščine slovenskih izgnancev kot kolektivnega spomina in opomina sedanjim ter prihodnjim rodovom.

Nekaj zgodb, zapisanih spominov in pesmi izgnancev so zbranim predstavile članice Bralnega krožka Društva upokojencev Senovo, tematske pesmi pa je izvedel Mešani pevski zbor Društva upokojencev Senovo pod vodstvom Antona Gorenca. Udeleženci slovesnosti so si ob tej priložnosti ogledali tudi film Slovenski izgnanci 1941–1945, ki je bil leta 2014 posnet na pobudo nekdanjega predsednika DIS Krško Jožeta Habinca. Pred prireditvijo in po njej jim je bil omogočen tudi voden ogled po stalni razstavi Slovenski izgnanci 1941–1945 na gradu Rajhenburg ter razstave DIS Slovenije 1941–1945 v nekdanjih grajskih hlevih. V atriju hlevov in konjušnic je bila za to priložnost postavljena tudi nova simbolna instalacija – jata 81 glinenih ptic, delo krške likovne ustvarjalke Jožice Petrišič. Slednji se je za njen prispevek v imenu Društva izgnancev Krško 1941–1945 zahvalila tajnica društva Marija Krušič s podelitvijo društvene zahvale, poleg Petrišič pa so zahvale prejeli še Bralni krožek Društva upokojencev Senovo, Vidka Kuselj, Mešani pevski zbor Društva upokojencev Senovo ter Kulturni dom Krško.

B. M.