Časopis za pokrajino Posavje
17.10.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Vsak fotograf mora razvijati svoj stil, če želi biti zanimiv urednikom

Objavljeno: Nedelja, 19.09.2021    Rubrika: NOVICE Redakcija
Matej Leskovsek, fotoreporter

Matej Leskovšek (foto: Peter Skrlep)

V septembru se je mudil na krajšem obisku v domačem kraju Matej Leskovšek, predstavnik mlajše generacije fotoreporterjev, ki mu je v letošnjem poletju uspelo zasesti mesto urednika fotografije za območje Azije pri svetovno znani časopisni hiši The New York Times. Profesor nemščine po izobrazbi se je začel koncertni in reportažni fotografiji posvečati že v času študija, kasneje je opozoril nase tudi kot poročevalec s svetovnih kriznih žarišč iz Egipta, Španije, Gaze in Sirije.

Za trenutek se vrniva v čas tvojega odraščanja v kraju ob Savi, kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Med nepozabne spomine lahko štejem zagotovo poletni čas, ki sem ga z vrstniki preživljal na sevniškem bazenu. Bil je naša stična točka. Tukaj sem se včlanil tudi v plavalni klub, ki ga je vodil profesor športne vzgoje Brane Teraš. Zaradi boljših tekmovalnih pogojev in želje po dobrih rezultatih smo se dvakrat na teden vozili na treninge v Krško, kjer smo plavali skupaj s ’celulozarji’. Spomnim se še, da smo zavidali plavalcem iz Leskovca pri Krškem, ki so lahko v manjšem 25-metrskem bazenu tamkajšnje osnovne šole trenirali skozi celo leto. Sevniški plavalci smo si želeli, da bi bil tudi naš bazen uporaben skozi celotno leto, da bi lahko redno dvakrat dnevno trenirali doma, kar je pogoj za vidnejše uvrstitve na tekmovanjih, a naša želja je ostala, žal, neuresničena. S plavalnim klubom smo imeli zimske priprave na Lisci in ker je bilo v tistih časih dovolj snega, smo uživali v različnih zimskih aktivnostih. Za tovrstne užitke na snegu v bližini domačega kraja so danes mlajše generacije prikrajšane, do česar je med drugim pripeljalo tudi globalno segrevanje planeta in ob tem se zdi, da še nismo pripravljeni na spremembe našega stila življenja v dobrobit naše Zemlje.

Kaj je vplivalo na to, da si izbral študij nemcistike, si se morda videl v razredu kot učitelj?

Moram reči, da imam jezike zelo rad in že v osnovni šoli sem fakultativno obiskoval pouk nemškega jezika, kjer sem pridobil dobre osnove, tako da sem potem tudi na gimnaziji izbral kot prvi tuji jezik nemščino. Temu je sledila odločitev za pedagoško smer študija nemškega jezika s književnostjo, kjer sem imel možnost raziskovati tudi razvoj fotografije in za svoje diplomsko delo sem izbral delo nemškega fotografa dr. Ericha Salomona s konca 19. stoletja, ki je tudi manj znan začetnik ’fotožurnalizma’. Ob raziskovanju njegovega življenja in dela sem pregledal njegov celoten arhiv, seveda v nemškem jeziku, ker je bila tudi diplomska naloga v celoti napisana v nemškem jeziku, saj so vsa predavanja na Oddelku germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani potekala v nemščini. No, na ta način sta se lepo povezali študijska smer in poklicna pot fotografa, ki sem jo sprejel kot izziv. V razredu kot profesor nemščine nisem stal nikoli, sem pa dobil nekaj izkušenj in vpogled v delo v razredu, ko sem opravljal obvezno prakso v času študija na brežiški gimnaziji pri profesorici Zlati Hribernik, ki me je učila že kot dijaka.

Zaključenemu študiju je sledilo resno in odgovorno fotografsko delo, kakšni so bili začetki in kako si gradil odnos do podob, da si jih ločil od povprečnih?

To je še eden mojih prijetnih spominov na mladost. Z nastajanjem fotografije sem se soočil že kot otrok, ker je moja stara mama v svojih mladih letih delala v foto studiu Lik v Celju in je imela doma vedno črnobele fotografije ter posebne škarje za obrezovanje. Kot srednješolec sem za vikende začel delati kot tonski tehnik na Radiu Sevnica in ne vem točno, katerega leta je sevniški radio postal del Radia Brežice, a spominjam se časopisa SavaGlas, ki je bil del obeh radijskih hiš. Takrat sem dobil priložnost za fotografiranje s službenim fotoaparatom in najraje sem v fotografski objektiv ujel utrip na koncertih. Ko sem začel z obiskovanjem prvega letnika fakultete, sem začel kot zunanji sodelavec, t. i. Freelancer oziroma pogodbenik, delati za tednik Mladina kot fotoreporter, kasneje sem zasedel tudi mesto urednika fotografije pri Mladini.

Dobra fotografija se te mora čustveno dotakniti; katera čustva bo prebudila, je precej odvisno od teme, ki jo prikazuje. Če fotografija gledalca pusti ravnodušnega, lahko to pomeni, da ga tema ne zanima ali pa morda fotografija ni dobra. Vedno seveda ne uspe in včasih naredimo fotografijo samo zaradi tega, da nekaj dokumentiramo. Za dobre fotografije se je mogoče včasih tudi v naprej pripraviti, predvideti situacijo in to lahko izkoristimo za nastanek dobrega fotografskega posnetka. Sam igram kitaro in vem, kako so komadi narejeni, zato sem na koncertu vedno čakal na pravi trenutek, da sem naredil dober posnetek. Kdor se je včasih ukvarjal s katerim izmed športov, bo prav tako vedel, kdaj bo nastopil trenutek, vreden, da ga ujame skozi fotoobjektiv.

Vsi, ki se ukvarjajo s fotografijo poklicno, morajo tehnično obvladati svoje delovno orodje ter biti ves čas pozorni in fokusirani na to, kar počnejo. Več kot delaš na dogodkih ali zgodbah, več izkušenj in občutka pridobiš za nastanek dobre fotografije. Dogajajo se tudi napake, a iz njih se lahko marsičesa naučiš. Pomembno je tudi, da se izobražuješ in spremljaš razvoj; sedaj je na pohodu digitalna fotografija, ki ji bo morda kmalu sledilo nekaj novega, še bolj inovativnega. Vsak fotograf mora razvijati tudi svoj prepoznaven stil, če želi biti zanimiv urednikom, a najbolj pomembno je, da imaš to delo resnično rad.

Kot fotoporočevalec si bil na nekaterih svetovnih kriznih žariščih, kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin, si se morda kdaj sam znašel v nevarnosti?

V času zaposlitve na Mladini so me začela zanimati tudi krizna žarišča, tako da sem bil leta 2006 v Iraku ravno v tistem času, ko so obesili nekdanjega iraškega predsednika Sadama Huseina zaradi zločinov proti človeštvu, vendar nisem naredil nobene fotografije. S kolegom sva bivala v Kurdistanu, kjer sva spremljala upor Kurdov, Huseina pa so obesili v Bagdadu in bilo je prenevarno, da bi se podala na pot. Pri bivanju v tujini, še posebej na kriznih območjih, se skušaš v naprej pripraviti na situacijo, kolikor je seveda mogoče, ker se ni za hecat in v končni fazi fotografija ni vredna kakšne trajne poškodbe ali pa celo smrti. Seveda te vedno lahko kaj preseneti, ker vsega pač ne moreš predvideti, in potem se pripeti nesreča in zato so žrtve tudi med novinarji. Vsakdo, ki se ukvarja s tem poslom, se tega zaveda in gre zavestno pokrivat takšne dogodke. To je del vojnega poročanja, da se zavedaš nevarnosti, ker je težko pet tisoč kilometrov stran poročati o nekem dogodku; moraš biti zraven bojišča, ker drugače ne gre.

V Sloveniji si sodeloval z mnogimi medijskimi hišami, kako je prišlo do sodelovanja s svetovno znano medijsko hišo The New York Times, kjer si postal fotourednik za Azijo?

S fotografijo se poklicno ukvarjam že 14 let in v ozadju je predvsem zelo veliko dela. Vedno sem se trudil, kjerkoli sem že fotografiral, ali za Mladino, STA ali Siol.net, delati tako, kot da bi delal za The New York Times. Nikoli nisem prišel na dogodek, naredil en portret ali dva in odšel. Kot fotograf sem vedno dal in še dajem sto odstotkov od sebe, vedno sem imel spoštovanje do potretiranca, subjektov in zgodbe. Nikoli ni bilo pomembno, ali je šlo samo za osebo ali socialno zgodbo, kot so bili na primer begunci, teniški turnir v Portorožu itd. Menim, da se je ta način mojega dela, resen in odgovoren pristop, obrestoval.

Povabilo k sodelovanju v največji in prepoznavni svetovni medijski hiši The New York Times, ki sem ga prejel v letošnjem juniju, je verjetno botrovalo moje dosedanje uredniško delo pri mednarodni novinarski agenciji Reuters. Ta skupno zaposluje približno 2700 novinarjev in 600 fotoreporterjev na približno 200 lokacijah po vsem svetu. Zaradi dela v eni največjih tiskovnih agencij na svetu sem se preselil v Gdynio na Poljsko ter skrbel za ekipo tridesetih podurednikov fotografije. Skrbeli smo za koordinacijo, editiranje le-te, ko so bili Reutersovi fotografi prisotni na vseh pomembnih svetovnih dogodkih, od športnih, kulturnih do protokolarnih obiskov in tako naprej. Ko smo v uredništvo prejeli fotografije, smo izbirali ter izbrali najprimernejše za objavo. Naj poudarim, da je za kakovostno uredniško delo treba imeti visoke novinarske standarde, znanje in izkušnje, ki jih potem prenašaš na mlajše urednike in tudi fotografe, da gre potem v svet res najboljša fotografija. Sodelovanje z The New York Timesom je nekaj, kar prinaša novo poglavje v moje življenje in želim si, da bi upravičil zaupanje.

Ali boš kot fotourednik pogrešal delo na terenu?

V bistvu gre za popolnoma drugačen način dela in vse skupaj mi predstavlja izjemno motivacijo, saj se zavedam, da bom delal za časopis in organizacijo, ki obvlada medijski posel in v njem se spoštuje tudi fotografija, kar sem morda v Sloveniji pogrešal. Kot urednik fotografije bom spremljal najboljše fotografe v regiji in vzdrževal visok nivo vizualne podobe fotografij, ki se bodo objavljale v časopisu. Pri tem bo izjemno pomemben varnostni vidik pri nevarnejših zgodbah, zato bomo na vojna in nevarna območja vedno pošiljali najizkušenejše fotoreporterje. Ja, malo bom pogrešal delo na terenu, a zagotovo bo priložnost, da se bom tudi sam kdaj podal v lov za kakšno dobro fotografsko zgodbo.

Novo delovno mesto prinaša spremembo kraja bivanja, mar ne?

Od nekdaj mi je bilo všeč spoznavanje novih kultur in mest, tako da mi bivanje v Seulu, v glavnem mestu Južne Koreje, od koder bom koordiniral delo fotoreporterjev na terenu, mi ne predstavlja ovire. Drži, da bom potreboval en dan za pot domov, a to dandanes ni težava, tako kot ne bo problem niti časovni zamik, saj je Koreja sedem ur pred nami. Dela se veselim, ker vem, da bom delal z najboljšimi na svetu, tako novinarji, uredniki kot fotografi. Za kakovostno opravljanje dela bom imel na voljo tudi dovolj velika finančna sredstva in zato bomo lahko izpeljali zelo dobre projekte za različne edicije – tako spletne kot tiskane. V Seulu bom kot fotourednik pri The New York Timesu zadolžen za spremljanje dogajanj na območju celotne Azije, v vseh azijskih državah, od Pakistana do Afganistana, Rusije, Kitajske, Koreje, Japonske, Indije, Vietnama, Avstralije, Nove Zelandije …

Azija je trenutno v središču zanimanja zaradi dogajanja v Afganistanu, nam lahko poveš kaj več o tem?

Dogajanje v Afganistanu s sodelavci spremljam vsak dan že od konca letošnjega maja. Situacija na terenu je resna in kako se bo razpletla, je težko predvideti. Po dvajsetih letih vojne, krvavi spopadi tam divjajo nepretrgoma od leta 1978, so se Američani umaknili, ker ni bilo želenih rezultatov. Ali je ta odločitev dobra ali slaba, težko presojam, vendar smo novinarji in fotografi pri dokumentiranju dogodkov pomembni, ker v končni fazi smo mi tisti, ki naredimo prvi osnutek zgodovine. Ženske se upirajo, protestirajo zaradi kršenja njihovih pravic, mi pa lahko samo opazujemo in poročamo, kar je naša naloga. Če bi želeli aktivno poseči v samo dogajanje, ga usmerjati, potem bi že bili aktivisti in ne bi bili več poročevalci. Seveda pridejo trenutki, ko nehaš biti fotograf in pomagaš pomoči potrebnemu – v končni fazi smo vsi ljudje in pomagaš, če nekdo rabi pomoč. To je bolj pomembno kot pa dobra fotografija.

Nekaj časa je bila v središču svetovne javnosti tudi Slovenija in Sevnica, od koder prihaja bivša prva dama ZDA Melanija Trump. Se ti zdi, da smo Sevničani (in Slovenci nasploh) dovolj izkoristili neposredno povezavo s prvo damo?

Življenje Melanije Trump je njena izbira življenjske poti, ki jo je pripeljala do naziva prve dame ZDA. Sprašujem se, koliko zaslug ima Slovenija za ta njen ’dosežek’, položaj. Odgovor je jasen – družina je bila tista, ki ji je bila ves čas v oporo in ji je še vedno. Nov dom je našla preko oceana in to je treba spoštovati.

V času predsedovanja Melanijinega moža sta tako Sevnica kot Slovenija zagotovo pridobili na prepoznavnosti, saj se je po izvolitvi predsedniškega para, v katerem je bila prva dama Sevničanka in Slovenka, pojavljajo v medijih veliko več zanimanja za Sevnico in Slovenijo – tudi sam sem naredil nekaj zgodb na to temo – a menim, da se je treba ves čas truditi in se opreti na lastne moči, znanje, izkušnje, iznajdljivost itd. ter ne čakati, kaj bo kdo drug komu prinesel ali podaril.

Kakšen je tvoj pogled na življenje, imaš moto, ki te vodi?

Verjeti je treba vase in sprejemati izzive, saj z njimi dobivamo nove izkušnje, znanje in ne nazadnje s tem preizkušamo tudi lastne zmogljivosti. V vsem, kar počnemo, moramo najti neko zadovoljstvo, za uspeh pa se moramo vedno truditi; s povprečjem ne smemo biti nikoli zadovoljni.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 16. septembra.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»