Za uspeh se je treba truditi in vztrajati na izbrani poti

Na današnji osrednji slovesnosti ob sevniškem občinskem prazniku bo Janez Pungerčar z Malkovca za svoje delo na področju gospodarstva in prostovoljstva prejel zlato plaketo Občine Sevnica. V pogovoru je 66-letnik spregovoril o svoji življenjski poti, prepleteni z vodenjem lastnega podjetja AGM Pungerčar in prostovoljstvom, saj je že več desetletij predan gasilstvu; del prostega časa namenja obdelovanju vinskih trt v vinorodnih malkovških goricah in kot član sveta KS Tržišče razvojnim projektom skupnosti. Ob tem ima močno podporo družine.

Leta 1978 ste začeli z lastno obrtno dejavnostjo, kako se spominjate začetkov, kaj vam je pomagalo ohranjati motivacijo in zagon?
Bilo je težko, zahtevno, prav nič enostavno. O tem, da bom nekoč šofer, sem sanjal že kot osnovnošolec. Srednjo šolo sem obiskoval v Novem mestu, nato sem moral na obvezno služenje vojaškega roka in ko sem se vrnil domov, nisem imel ničesar, le enega starega ’fičota’. Zdelo se je, da bom težko uresničil svojo željo, a našel se je dobrotnik, očetov prijatelj. Ta me je vprašal: Kaj bi ti res rad bil šofer in imel avto? Odgovoril sem: Ja, šofer bi bil, avto bom pa težko imel. Zgodba se je tako razpletla, da mi je posodil denar za nakup rabljenega tovornjaka, kiperja. Ni bil čisto vozen, treba ga je bilo še malo ’porihtat’, kar mi ni bilo težko, saj sem izučen avtomehanik. Pri ’šraufanju’ so mi pomagali tudi prijatelji. Potem sem dobil možnost pogodbenega dela v Ljubljani, kjer sem delal in živel dobri dve leti. V tistem času se je veliko podiralo in gradilo, tako sem opravljal vožnje tudi ob vikendih in praznikih, a mi ni bilo težko. Ko se je pokazala priložnost, da se vrnem domov, sem začel z vožnjami peska iz manjšega peskokopa v vasi Skrovnik. Delo mi je bilo všeč in odločil sem se za pot samostojnega podjetnika.

Kako poteka razvoj peskokopa Kaplja vas ter s kakšnimi izzivi se srečujete pri pridobivanju dovoljenj za širitev in izkoriščanje mineralnih surovin?
V peskokopu Kaplja vas sem dobil koncesijo za izkoriščanje mineralnih surovin, kjer je bilo treba ves čas posodabljati ter širiti vozni in strojni park. Mislim, da imamo danes zgledno urejen peskokop s sodobno opremo za pridobivanje in predelavo peska v več vrst frakcij. Trenutno smo v fazi širitve območja za približno 2,5 hektarja, a ker se je zakonodaja spremenila, je obvezen potrjen OPPN. Ta je bil sprejet na sevniškem občinskem svetu, a bo še trajalo, da bodo pridobljena vsa soglasja. V podjetju bi bili zelo veseli, če bi dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin pridobili v čim krajšem času, a se bojim, da ne bo tako. Takšne so, žal, naše izkušnje že pri podaljšanju koncesije. Ta problem je prisoten na področju celotne Slovenije, tako da se je kar nekaj koncesionarjev znašlo v resnih težavah in prihaja tudi do zapiranja obratov.

Po upokojitvi ste vodenje družinskega podjetja predali sinu Marku, kakšno je vajino sodelovanje danes?
Želja vsakega očeta je, da nekdo od družinskih članov nadaljuje podjetniško pot, ki jo je praktično gradil celo svoje življenje. Pri nas je na srečo tako, da se je Marko takoj po zaključeni osnovni šoli vpisal na srednjo gradbeno šolo v Novo mesto, v počitniškem času je opravljal v podjetju študentsko delo in po šolanju se je zaposlil. Danes je v našem družinskem podjetju, ki ga po moji upokojitvi vodi sin, sedem zaposlenih in vesel sem, da sem našel odgovornega naslednika. Občutki so lepi, niti eno jutro mi ni težko vstati, čeprav vem, da sem predal vodenje podjetja v druge roke. Delo poteka tako, kot mora. Včasih, če me Marko vpraša za mnenje, mu še kaj svetujem, a večino odločitev sprejema sam. V našem poslu garancije ni, a gradnje bodo potekale tudi v prihodnje, čeprav morda v manjšem obsegu, če se bodo tovarne zapirale. To, kar se trenutno dogaja z nemškim Volkswagnom, je zaskrbljujoče. Če ljudje ne bodo imeli rednih zaposlitev, ne bo denarja za investicije.

Kakšen nasvet bi dali tistim, ki šele začenjajo svojo poslovno pot, na kaj naj bodo še posebej pozorni?
Najbolj pomembni so dovolj močna želja, vztrajnost in delavnost. Velikokrat prideš v situacijo, ko razmišljaš, ali bi nadaljeval ali ne. Če imaš dovolj veliko željo, je to motivacija, gonilna sila, ki te vodi. Seveda se je za uspeh treba truditi in vztrajati na izbrani poti; človek ne sme obupati ob prvi oviri, ki se mu postavi na pot. V kolikor se pojavi dvom, misel, da bi morda poskusil še kaj drugega, katero drugo delo, je bolje, da misel na lastno samostojno pot opustiš. Mislim, da je v tem primeru težko uspeti. Sam sem imel vedno dovolj močno željo, delati sem vajen, tako da se s ponosom oziram nazaj. Poleg tega sem imel močno oporo v družini, najprej v mojih starših in sedaj v svoji družini.

Ali menite, da je pomembno vzdrževanje ravnovesja med delom in prostim časom?
Vzdrževanje ravnovesja je na začetku poslovne poti zelo težko. Delovnik običajno traja od šeste do osemnajste ure, včasih tudi dlje. Nikoli ne bom pozabil slike, ki jo je narisal sin, ko je obiskoval vrtec. Na njej je bil tovornjak in pod njim je narisal mene, v ležečem položaju, delno skritega pod vozilom in z umazanimi lici. To me je opomnilo, da si je treba vzeti čas tudi za družino in njej so bili namenjeni nedeljski popoldnevi ter čas dopusta. Žena Slavi se še danes najbolj veseli zimskega časa, ki je bil v preteklosti zelo radodaren s snegom. Takrat v peskokopu nismo mogli delati, tako da so bili to res posebni družinski trenutki, ki nas še vedno povezujejo.

Del vaše družinske zgodbe je obdelovanje vinskih trt v vinorodnih malkovških goricah …
Pri delu v vinogradu sem začel pomagati že kot otrok. Oče je imel zasajenih nekaj tisoč trt na več lokacijah in vsaka roka je prišla prav, a nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj obdeloval lasten vinograd. Očetu so z leti začele pešati moči in odločil se je, da bo meni prepustil del vinogradov in zidanico. Najprej nisem bil preveč navdušen, a žena je bila tista, ki je menila, da očeta ne smemo razočarati in tako smo nadaljevali. Leta 2021 smo vse trte posekali ter jih na novo zasadili 650, najbolj strm del pa smo spremenili v travnik. Sedaj vse obdelujemo strojno, a zelena dela običajno opraviva z ženo ročno in po opravljenem delu z veseljem posediva pred domačo zidanico, od koder se še vedno širi lep pogled na naš malkovški amfiteater.

Kakšna prihodnost se obeta slovenskemu vinogradništvu, glede na to, da se marsikje opušča obdelovanje vinogradov?
V vinogradništvu bo vse težje za malega vinogradnika. To se že čuti. Če pogledamo samo vinorodno območje Malkovca, vidimo, da je vsako leto kakšen vinograd manj. Razlog ni samo v strmem terenu, ki je bil takšen od nekdaj, temveč v časih, ki so se zelo spremenili – mladi imajo takšne službe, da si med tednom težko vzamejo čas za obdelovanje vinskih trt, samo vikend pa ni dovolj. Trte ne morejo čakati en teden, da se jih poškropi, pogosto je to treba narediti sredi tedna, če želimo preprečiti vstop bolezni. Bojim se, da bo imel vinogradniški Malkovec čez deset let popolnoma drugo podobo. Tudi vreme se spreminja. Za naš konec je bilo značilno, da ni nikoli padala toča, a v zadnjih desetih letih je bila že večkrat. Moj oče je prvič doživel močnejšo točo, ko je bil star 85 let. Samo še ta vztrajni bodo obdelovali vinograd.

Obetavna priložnost je zidaniški turizem, kako bi lahko bolj zaživel?
Opažam, da ljudje iščejo takšno namestitev, predvsem tujci, a večina naših zidanic ni bivalnih. To so objekti, ki niso bili grajeni s tem namenom, namenjeni so shranjevanju vina in orodja, zato je vprašanje, kdo bi šel v preurejanje zidanice s tem namenom, da bi jo oddajal; vprašanje je tudi, kakšne so možnosti dogradenj objektov, še posebej na območjih, kjer zidanice stojijo tesno druga ob drugi. Vsekakor je to priložnost, kajti vedno več bo ljudi, ki bodo iskali mirne kotičke v naravi in pri nas je narava res čudovita.

Vinogradniško društvo Malkovec, kjer ste član, se je odločilo v sodelovanju z Lovsko družino Tržišče za gradnjo večnamenskega hrama, zakaj?
Malkovec je poznan kot tradicionalno vinogradniško območje, kjer so vinogradniki med prvimi začeli promovirati cviček. Moj oče Ivan je bil ustanovni član Zveze društev vinogradnikov Dolenjske in kasneje ambasador cvička. Pred leti je prišlo do dogovora o gradnji večnamenskega doma na zemljišču, ki je v občinski lasti. Na tem mestu je včasih stala sušilnica sadja, kasneje je bila gasilska orodjarna in mladinska soba. Maja 2017 smo člani Društva vinogradnikov Malkovec v sodelovanju z Lovsko družino Tržišče pričeli z novogradnjo v bližini spomenika padlim v drugi svetovni vojni ob regionalni cesti na Malkovcu. V spodnjem delu objekta bomo uredili manjšo kuhinjo in sanitarije ter večji večnamenski prostor za druženja ob različnih priložnostih. V gornjem delu, ki je narejen iz lesenih brun, nameravamo urediti razstavni prostor. V okolici bo tudi več parkirnih mest. Vsa gradbena dela in vse inštalacije so bile večinoma opravljene brezplačno s strani domačih in okoliških obrtnikov in podjetnikov; bilo pa je tudi veliko drugih donatorjev, ki so prispevali denarna sredstva in les ter opravili veliko ur prostovoljnega dela. Želimo si, da bi čim prej zbrali manjkajoča denarna sredstva in zaključili še zadnjo fazo gradnje, ki ji bo sledila svečano odprtje.

Zveza vojnih veteranov za Slovenijo je na vašo zidanico postavila spominsko obeležje, saj sta z očetom v času osamosvojitvene vojne v njej skladiščila orožje, kako doživljate ta del svoje življenjske zgodbe?
To je čas, ki bi ga ne želel še enkrat doživeti, čeprav na srečo ni trajalo dolgo. Takrat sem bil načelnik Narodne zaščite v krajevni skupnosti Tržišče in orožje, ki se je nahajalo v Sevnici, je bilo treba skriti na varno. Z očetom sva se strinjala, da dava na razpolago našo zidanico in ponoči prepeljano orožje smo hitro spravili v prazne sode. Šlo je za akcijo v strogi tajnosti, v naši družini ni nihče vedel za to, če pa je slučajno kdo videl luč v zidanici, je mislil, da pijemo, tako kot smo že večkrat. No, tisto noč smo kar hitro odšli domov. Spominsko obeležje bo trajen spomin in verjetno tudi naslednikom v ponos, kot je nam.

Pri 12. letih ste vstopili v gasilske vrste …
To se je zgodilo popolnoma spontano. Nekega dne je prišel v šolo gasilec in rekel, da potrebuje za gasilsko tekmovanje toliko in toliko pionirjev. Vprašal je, če bi bil kdo pripravljen sodelovati. Bil sem med tistimi, ki so takoj dvignili roko in tako se je začelo – postal sem mladi gasilec, začel sem se udeleževati gasilskih vaj in tekmovanj. Luštno je bilo, ko smo se peljali s kombijem, imeli gasilske vaje z vodo in zraven še koga mimogrede poškropili. Gasilstvo me je popolnoma prevzelo in zvest sem mu že več kot pet desetletij, a zavedam se, da moramo skrbeti za podmladek in mislim, da imamo v našem PGD Tržišče to dobro urejeno – na vodilne funkcije prihajajo mlajši, starejši pa jim pomagamo z nasveti. Vseh članic in članov je okoli 200, aktivnih okoli 50. Moj oče je bil predsednik PGD Tržišče 14 let, nato je bil 18 let Branko Debeljak, naslednjih 15 let sem bil sam, sedaj je predsednik Vincenc Janežič. Člani so tudi moj sin, ki je, tako kot sem sam, eden od voznikov gasilskega avta; hči skrbi za usposabljanje mladine, zet je blagajnik. Tudi vnuka že stopata po gasilski poti.

V času vodenja PGD Tržišče ste dosegli pomembne premike, kot je nabava nove gasilske cisterne, energetska sanacija doma …
Do leta 1990 je stal gasilski dom v središču Tržišča, nasproti stavbe krajevnega urada, nato smo se preselili v novozgrajen gasilski dom, kjer smo gasilci opravili zelo veliko prostovoljnega dela, veliko materiala za gradnjo pa je bilo doniranega. Do novega gasilskega doma je vodila želja po napredku, kajti bivša stavba je bila majhna, vanjo smo lahko parkirali samo en kombi, naša velika želja pa je bila, da bi nabavili gasilsko vozilo s cisterno in lotili smo se gradnje novega doma. Ko je bil ta z veliko prostovoljnega dela zgrajen, smo kupili staro cisterno, ki ni bila pravi gasilski avto, a je bila primerna za razvoz vode po okoliških hribovskih vaseh, kjer je v poletnem času primanjkovalo vode. Želja, da bi kupili novo avtocisterno, se nam je uresničila po osmih letih namenskega varčevanja – vanj smo dali ves prihodek od gasilskih veselic in od prodaje koledarjev. To je bil kar zalogaj, preko dvesto tisoč evrov smo morali zbrati. Leta 2010 smo kupili gasilsko cisterno, leta 2011 pa nov kombi. To nam je uspelo udejaniti z veliko pomočjo Gasilske zveze Sevnica, Občine Sevnica ter krajank in krajanov naše krajevne skupnosti ter donatorjev.

Ste dolgoletni član sveta Krajevne skupnosti Tržišče, kateri projekti so po vašem mnenju ključni za razvoj vaše krajevne skupnosti – so to urejena infrastruktura, gospodarski razvoj, turizem ali kaj drugega?
V naši krajevni skupnosti je še mnogo priložnosti za razvoj, še posebej po odstranitvi stare šolske stavbe, ki je ni bilo mogoče ohraniti, čeprav so bile želje. Danes smo na našo novo šolo na novi lokaciji zelo ponosni in mislim, da bomo čez par let tudi na celotno urejenost središča Tržišča, vendar traja, da človek pride do vseh gradbenih dovoljenj. Na območju, kjer je včasih stala šola, je, na primer, predvidena novogradnja družinskih hiš. Eden izmed načrtov je povezan z ureditvijo glavne ceste od trgovine Kmečke zadruge Sevnica do konca Tržišča v smeri Malkovca. Pri tem bo potekalo tudi urejanje kanalizacije, odvodnjavanja, pločnikov in tako naprej. Seveda tega sama Krajevna skupnost ne bo mogla financirati, vključiti se bo morala Občina Sevnica, ki ima posluh tudi za urejanje krajev izven občinskega središča.

Če pogledate nazaj na vašo dolgoletno kariero podjetnika, vinogradnika, gasilca, bi na njej morda kaj spremenili ali morda celo izbrali katero drugo pot?
Mislim, da ne. Izpolnil sem si svojo največjo željo, imam lastno podjetje in krasno družino – prvorojenka, hči Janja, je doštudirala, se zaposlila in se osamosvojila, sin nadaljuje mojo podjetniško pot, z ženo imava čas drug za drugega ter za prijatelje, ki radi prihajajo v našo gorco. Ne, vse je tako, da je prav, le časa bi si morda vzel malo več za družino, a to skušam spremeniti s svojima vnukoma in vnukinjo. Družina je celica, temelj, ki je očitno zelo dobro postavljen.

Na osrednji slovesnosti ob občinskem prazniku boste prejeli zlato plaketo, kako doživljate ta trenutek?
Občutki so mešani, nisem vajen takšne pozornosti. Najprej sem razmišljal, da bi bil gotovo še kdo, ki bi si zaslužil takšno pohvalo, a nato sem si rekel, da je verjetno že prav, da jo prejmem. Vsako priznanje je zahvala za opravljeno delo in počaščen sem, da so me v lokalni skupnosti prepoznali kot osebo, kot krajana, ki je vreden zlate plakete.

Kakšno vlogo ima regionalni časopis Posavski obzornik v posavskem prostoru pri obveščanju in povezovanju skupnosti, ohranjanju kulturne in naravne dediščine, spodbujanju lokalnega razvoja …?
Časopis redno prebiram in menim, da takšen, kot je, odlično opravlja svojo vlogo. V njem je veliko informacij o dogajanju tako v naši lokalni skupnosti kot v celotni posavski regiji, včasih najdem kakšno zanimivo in spodbudno novico tudi iz tujine, kjer živijo naši ljudje. Teme so dobro izbrane in ponudijo marsikaj z različnih področij, tudi s področja gospodarstva, kar je pohvalno. Lahko rečem, da ima časopis povezovalno vlogo, zato vztrajajte ter nadaljujte s svojim poslanstvom.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 7. novembra 2024.

#povezujemoposavje