Zaprašeni spomini: Radio Sevnica je bil včasih tudi ’bodičast’

Radio Sevnica je začel kot lokalna radijska postaja oddajati na dveh radijskih frekvencah (96,7 in 105,4 MHz) 31. decembra 1969, ugašati je začel po letu 2000, nato je dokončno umolknil leta 2007, vendar ne na željo poslušalk in poslušalcev.

Radio, ki je imel skoraj dve desetletji svoj prostor v drugem nadstropju JZ stolpa sevniškega gradu, se je 8. februarja 1984 preselil v prostore večstanovanjskega objekta v Naselje heroja Maroka v Sevnici. Radio, ki je deloval v dobrobit občank in občanov več kot 30 let, je začel po letu 2000 počasi in tiho ugašati, nato je umolknil leta 2003. Pri njegovi ohranitvi ni pomagalo niti tajno glasovanje 31. januarja 2001 na sevniškem občinskem svetu, kjer so ob statusnem preoblikovanju Javnega zavoda Radio Sevnica v družbo z omejeno odgovornostjo med drugim sprejeli sklep, da se v družbeno pogodbo vnese določilo, da morajo biti finančna sredstva, vložena v Radio Sevnica d.o.o., porabljena namensko za delovanje novo nastale družbe, opremo, poslovne prostore, oddajnik in drugo. S preoblikovanjem Javnega zavoda Radio Sevnica v gospodarsko družbo (d.o.o.) leta 2001 je prišlo do spremembe lastništva in kmalu do povezovanja z Radiem Brežice kot skupne posavske radijske postaje in nato je še ta ugasnila leta 2007.

OSTALO JE MNOGO ANEKDOT

O tem kakšno vlogo in pomen je imel Radio Sevnica v lokalnem okolju povedo spomini novinarke Branke Drnovšek, ki je obudila nekaj zanimivih radijskih prigod. »A se vidve sploh zavedata, kako ljudje zaupajo vašim informacijam? Pa koliko poslušalcev imate?« naju je z Nado Černič Cvetanovski, takratno urednico, spraševal sevniški zdravnik Jurij Pesjak starejši. »Povsod vas poslušajo, zato sem predlagal, naj se o kartici zdravstvenega zavarovanja, ki se kot novost najprej uvaja v regiji Posavje, javnost seznanja z nizom oddaj preko našega radia,« je dejal, saj je poznal moč hitrega širjenja novic preko obeh radijskih frekvenc, ko je po sevniški občini hodil kot zdravnik in lovec.

»Moč lokalne informacije so cenili tudi odločevalci na državni ravni, saj so pred mikrofon Radia Sevnica stopili tudi najpomembnejši predstavniki v procesu slovenske osamosvojitve in kasneje države,« se spominja sogovornica, ki dodaja, da radio ni bil le informator, ampak tudi provokator, ki je opozarjal na družbene anomalije in zato je bil pri »vsakokratni oblasti« različno priljubljen, kar se je izkazovalo z odmerjenim zneskom sofinanciranja javnega zavoda. »V glavnem je šlo za skromna sredstva,« pojasni in doda, da je moral imeti radijski program po takratnih standardih za nekomercialni status postaje 60 odstotkov govorjenih vsebin in le 40 odstotkov glasbe. Govorjeni del je bil različen in včasih tudi »bodičast«, kar so javno izpostavljeni posamezniki različno sprejemali. »Satira in humor v programu sta bili različno sprejeti. Eden od njih je na primer prišel s prošnjo, naj mu še enkrat zavrtimo na njegov račun šaljivo pesem in čestital za izvedbo. En drug nosilec oblasti pa je prišel z advokatom, užaljen, ker je bil javno podučen, da zaščitena rastlina ni azaleja pontiak, kot je vztrajno ponavljal, ampak pontika. Pontiak je namreč ameriška znamka avta,« še izpostavi in nadaljuje, da sta za vsebinski del radijskega programa večino časa skrbeli zgolj dve zaposleni novinarki, za realizacijo v studiu požrtvovalen kolektiv honorarno zaposlenih tonskih mojstrov in napovedovalk, za administrativna dela je bila še tretja zaposlena na Radiu Sevnica Ljuba Žveglič. Ta je med drugim sprejemala naročila za čestitke in pozdrave poslušalk in poslušalcev, ki so se vrteli vsako nedeljsko popoldne.

Med zelo priljubljenimi oddajami je bila glasbena, poimenovana Za vsakogar nekaj, ki jo je vrsto let vodil ob nedeljah med 12. in 13. uro Vili Zupančič. V njej je izpolnjeval glasbene želje poslušalk in poslušalcev ter dodal še kakšno lepo misel.

GROŽNJA Z MOTORKO

»Na silvestrovo smo v verzih, ki smo jih na znane melodije ’sklepali’ v redakciji, obdelali kakšne posebej odmevne pripetljaje minulega leta. Tak je bil, na primer, vdor skupine fantov s prižgano motorno žago v tedanjo diskoteko na sevniškem gradu. Po pričevanju prisotnih so bili to Bohorci in kot takšne smo jih obdelali v pesmi. Po praznikih pa smo na radiu sprejeli ogorčen telefonski klic: ’Nismo bili mi, Bohorci, ampak pobje s Senovega. Paz’te se!’ Čez nekaj dni je Nada zagleda nekoga, ki je pri oknu naše radijske pisarne iz svojega avta vlekel motorko. Planila je k vratom in jih zaklenila. Vsi, ki smo bili takrat v radijskih prostorih, smo s strahom čakali. In kaj se je zgodilo? Nič. Možak je motorko odnesel v popravilo mojstru, ki je stanoval nad prostori radia,« predstavi Branka še enega izmed neštetih zanimivih dogodkov, kajti radio je bil del skupnosti in marsikdo je potrkal na vrata iz različnih namenov.

’SOVRAŽNIKOVA OKUPACIJA’ RADIA SEVNICA

»Leta 1998 je v državi potekala vaja Zavezništva Nato, v katero je bil vključen tudi Radio Sevnica. Vhod so z orožjem in oklepnikom stražili vojaki. Civilistom je bil vstop vseeno dovoljen in v sprejemni pisarni pri naši Ljubi se je znašel mlad fant z naročilom za čestitko. Ko jo je oddal, je prosil, če lahko uporabi naše toaletne prostore. Tam je odložil civilno obleko, iz potovalke, na katero prej nihče ni bil pozoren, vzel puško, skočil v studio in orožje usmeril v napovedovalko. ’Sovražniki’ so se tako vestno držali scenarija zasedbe radia, ker je vse snemala ekipa Natovega televizijskega kanala, da napovedovalke, ki je bila študentka, niso spustili iz prostorov, čeprav se ji je mudilo na izpit. Zadrego sta reševala naša tonska mojstra, saj se je eden izmed njiju ponudil za talca. Teden dni po vaji je na radio prispela pisemska pošiljka z maskirnimi barvicami in pripisom: ’Lep pozdrav od vašega terorista’,« je še en biser na ogrlici radijskih spominov, o katerih bi bilo mogoče napisati zelo obsežen roman.

PRIDOBIVANJE PRVIH RADIJSKIH IZKUŠENJ

Lokalna radijska postaja, narejena po meri poslušalk in poslušalcev z novicami iz lokalnega okolja ter še mnogimi ostalimi vsebinami, je dala priložnost tudi mnogim mladim, da so spoznavali delo na radiu – kot napovedovalci, snovalci glasbenih oddaj in tonski tehniki. Prve izkušnje na sevniški lokalni radijski postaji sta med drugimi pridobivali danes znani televizijki – voditeljica razvedrilnega programa na TV Slovenija Bernarda Žarn iz Brestanice ter športna novinarka in voditeljica Bojana Knez iz Krmelja.

Ukinitev sevniškega radia, ki je imel pomembno vlogo, saj je prinašal vse dni v tednu med izborom različnih vsebin tudi novice iz domačega okolja (še posebej so bile le-te pomembne v času elementarnih nesreč), ni naletel na odobravanje javnosti, a ljudje so se sprijaznili z izgubo, čeprav se še vedno najde kdo, ki vpraša, kam je šla radijska oprema, kaj se je zgodilo z radijskima frekvencama, ki sta bili posebna dragocenost, itd.

Smilja Radi, foto: arhiv Ljuba Motoreta

Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 21. decembra 2023.