Časopis za pokrajino Posavje
6.06.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Zdaj hodimo skozi nevihto. A ko bo nevihta mimo, bo zrak spran in čist.

Objavljeno: Petek, 10.04.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
Mitja Markovič.

Mitja Markovič (foto: osebni arhiv)

Spremembe v vsakodnevnem življenju v času, ki ga zaznamuje beseda »koronavirus«, vplivajo tudi na versko življenje – cerkve so namreč zaprte, verskih obredov ni oz. potekajo, tako kot marsikaj drugega, le na daljavo oz. preko spleta. Med duhovniki, ki so se temu hitro prilagodili in našli pot do vernikov, je priljubljeni videmski župnik Mitja Markovič, ki zna v teh kriznih časih videti tudi marsikaj pozitivnega.

Za našo spletno stran ste pred časom dejali, da te dni doživljate kot veliko milost. Večina ljudi bi reklo ravno obratno, da gre za stresno situacijo, ki prinaša veliko nelagodja …

Morda pa »milost« ne izključuje stresa in nelagodja ... Z »milost« mislim na obdarjenost, zastojnjsko obdarjenost. Ko mi je nekaj dano, ne da bi za to sam nekaj naredil. Če beremo Sveto pismo – ali pa nenazadnje tudi nekatere druge verske tradicije – ugotovimo, da so milostni trenutki na eni strani povezani z velikimi in spektakularnimi rešitvami, čudežnimi dogodki, osvoboditvijo, odrešitvijo. Na drugi strani pa so milostni trenutki tudi tisti, ko je človek – kot posameznik ali kot skupnost – v veliki stiski in preizkušnji. Milost je velika noč. In je veliki petek.

Milost je, ko uživam dopust, ležim na plaži, pijem pivo in gledam sončni zahod. A milost je tudi, ko se v nalivu upehan in utrujen prebijam po strmi poti. Ali še širše: milost je ko uživam kakršen koli prosti čas. A milost je tudi, da lahko vsak dan prizadevno in skrbno delam.

Morda pa bomo še lažje vsi prikimali, če besedo »milost« zamenjamo za »priložnost«.

Situacija, v kateri smo se znašli, brez dvoma povzroča stres in nelagodje; iztirjeni smo in zasuti z novicami, ki zaenkrat ne dajejo prav velikih priložnosti za optimizem. Vse to je (lahko) milost. Priložnost. Je sicer pot skozi nevihto. A ko bo nevihta mimo, bo zrak spran in čist. Razgledi bodo sijajni in videli bomo bolje in jasneje, kot smo kadar koli v preteklosti, ko je naše ozračje bilo prepojeno s smogom in prahom.

Svoje duhovniško delovanje ste nemudoma prestavili na splet, vsak dan preko FB prenašate sveto mašo, pri čemer sodelujejo tudi vaši številni župnijski sodelavci. Na kakšen odziv je naletela ta ideja?

Ideja ni bila moja, ampak sem bil k temu vzpodbujen. Gotovo bi to storil slej ko prej tudi sam, a zaradi spodbude svojih sodelavcev smo to naredili že prvi dan korona-ukrepov. Sveti maši se je mogoče pridružiti v prenosu na spletu, da. Počasi se je na splet preselil tudi naš verouk. Skupine se srečujemo v videokonferencah. Ni enako, kot sicer, a sam osebno sem neizmerno vesel in hvaležen, da se nam epidemija ni pripetila recimo pred desetletjem ali dvema. Danes imamo odlične povezave, imamo vrhunske aplikacije, ki so hkrati preproste za uporabo, in tako je naše življenje – tudi socialno – veliko manj ohromljeno.

Kar se tiče sodelovanja – tudi v »normalnih« časih se zelo trudimo za to, da je župnija »družina«, zato so tudi sicer naša bogoslužja taka, da se čutimo soudeleženi. Da sveta maša ni duhovnikov »nastop« za oltarjem, saj ima tudi kdo drug kako lepo misel in vzpodbudo. V času »digitalnih« maš to pomeni, da posamezniki – ali kar cele družine – pripravijo sodelovanje za posamezne dele nedeljske svete maše (in tudi kake med tednom), se posnamejo in potem je zelo lep občutek, ko med prenosom maše slišimo znane glasove. Že to je lepo in pomaga ohranjati družinskega duha. Hkrati pa nas take misli tudi medsebojno bogatijo. Podobno velja za pesmi med mašo. Nekaj si jih resda sposodimo kar s spleta, a za nedeljske je veliko pesmi domačih, avtorskih, večglasnih, pripravljenih in posnetih prav v tem času in to v skladu z vsemi »korona-predpisi«.

In najlepše od vsega je, da se v tem času skoraj nihče ne pusti »pregovarjati«, še veliko bolj kot sicer, smo za »akcijo«.

Se vam zdi, da se bodo ljudje takšnega spletnega video-duhovništva kar navadili in ga pričakovali tudi, ko bo te koronakrize konec?

Sociologi in različni drugi poznavalci človeške duševnosti in družbe že ves čas pripovedujejo, kako se bo po virusu marsikaj spremenilo. Marsikaj bo zelo drugače. Marsikaj, kar smo v tem času spoznali, da se da, bomo ohranili tudi potem. Bodo vse spremembe dobre in prave? Verjetno ne.

Sam se ta trenutek ne ukvarjam s kakimi »preroškimi« napovedmi. Ne ukvarjam se z vprašanjem, kaj bo po virusu. Svoje poslanstvo čutim v delu, ki me čaka danes. In ga skušam narediti po svojih najboljših močeh. Prinesti ščepec duha, pa morda še kak ščepec vedrine in upanja v domove svojih bratov in sester.

Nobenega dvoma pa ni, da ta čas preizprašuje tudi izraze naše vernosti, naše pripadnosti, našega bogoslužja. In po epidemiji se bodo gotovo tudi tu zgodili pomembni premiki, o tem ni dvoma. Po eni strani ta čas v nas krepi jasno zavest o tem, da je blagoslov Božji dar in da Bog pač ni omejen z našimi, človeškimi predstavami in obredi. Bog gotovo ni omejen na to, ali nas poškorpijo med blagoslovom tudi kapljice blagoslovljene vode, ali ne.

Na kakem drugem področju pa se bomo gotovo tudi v prihodnje trudili, da bi bilo tako, kot je bilo;  resnične občestvenosti, skupnosti, recimo, ni mogoče v polnosti graditi le v digitalni sferi. Zato bomo še vedno želeli (in morali) priti skupaj, se videti, čutiti bližino in kot občestvo slaviti Gospoda.

Mnogi v tem virusu vidijo poseg višje sile, bodisi Narave bodisi Boga, ki naj bi nas brutalno opomnil na naše napake, hlastanje za materialnimi dobrinami, škodovanje okolju ipd. V njem vidijo napoved kataklizme, če ne že kar konca sveta. Kaj menite o takšnem razmišljanju?

Konec sveta? Odvisno, kaj si predstavljamo pod tem pojmom. Življenje sveta kot planeta se skupaj z osončjem meri v milijardah let. Sonce je menda nekje na polovici, kar se tiče zalog goriva. J Drugo je vprašanje obstoja življenja ... Tu se odgovori merijo v količini modrosti ... Ne pozabimo, da človeštvo premore jedrskega orožja, s katerim lahko nekajkrat uničimo našo zemljo. In žal nekateri, ki imajo dostop do katerega od tistih »rdečih gumbov«, ali pa do njega lahko pridejo, niso modri, kaj šele dobrohotni.

Ampak vaše vprašanje namiguje na bolj teološki pogled na vprašanje konca sveta. »Konec sveta« je tu precej bolj individualna kategorija ... Kaj je zame konec sveta? To je trenutek, ko se bom poslovil od tega življenja. Ali pogledano z drugega zornega kota: (moj) konec sveta je tisti trenutek, do katerega imam priložnost delati dobro in si prizadevati, da za menoj v tem svetu ostaja kaka svetla sled v življenju vsaj kakega od mojih bližnjih.

In kaj ima z virusom Bog, ali »višja sila«? Sam verjamem v Boga ljubezni, ki je naš Oče. Kateri oče pa bi vzgajal svoje otroke tako, da bi jih okužil z nevarnim virusom? Tako razmišljanje ne gre v krščansko verovanje. In zato tudi ne v mojega.

Raje poglejmo z drugega zornega kota: virus nas je napadel. Lahko to stanje Bog uporabi, da bi nam kaj »dopovedal«, da bi nam odprl oči? Da bi nas prebudil v solidarnosti? V sočutju? Da bi nas streznil? Nam odprl oči za tisto, kar je res bistveno? Sam o tem ne dvomom. Virus v mojih očeh ni Božja kazen. Je pa brez dvoma znamenje.
 
Globalno krizne situacije pogosto prispevajo k povečanju vernosti ali vsaj zanimanja za 'presežno'. Pričakujete, da bo tudi tokrat tako?

Zgodovina mi kot učni in študijski predmet ni bila nikoli dovolj pri srcu, da bi lahko zdaj s kakimi zgodovinskimi primeri potrdil ali ovrgel vašo trditev.

Gotovo pa je, da stvari in dogodki, ki nas vržejo iz tira, torej iz – velikokrat lažno – umirjenega življenja, naš pogled razširijo. Udobje, navajenost, rutina – če pogledamo z antropološkega vidika – so koristni mehanizmi naših možganov, ki nam pomagajo, da funkcioniramo s čim manj izgubami energije. A ti mehanizmi nas pričenjajo zapirati, naš zorni kot se manjša. Počasi dobimo občutek, da zmoremo (sami), imamo občutek učinkovitosti. Zmanjšuje se stopnja naše dejavne odgovornosti do bližnjega, do širšega okolja, tudi do stvarstva, počasi pa pričnemo zanemarjati tudi tiste razsežnosti naše osebnosti, ki jih običajno opisujemo s pojmi čustvene inteligence, duhovnosti in odnosa do presežnega.

V času udobja, konjunkture, kupne moči in blaginje nas modrejši in bolj »razsvetljeni« velikokrat opozarjajo na te vidike, skušajo odpirati naše oči, pa jim ne gre preveč dobro od rok. Sporočila takih posameznikov, ki imajo globlji bivanjski uvid (včasih so takim ljudem rekli »preroki«), širijo svoja sporočila po številnih kanalih. In kakšen je učinek? Velikokrat poslušamo, preberemo, iskreno prikimamo, se strinjamo, si rečemo: »Pa res!« Potem gremo dalje po starih tirnicah.

Ja, virus pa nas je iztiril. Veliko bolj učinkovito, kot bi to zmogel kakršen koli prerok, modrec ali guru.

Kristjani imamo pred veliko nočjo postni čas. To je čas, ki želi narediti prav prej opisano: nas nekoliko iztiriti – z umanjkanjem hrane, z večjo pozornostjo za bližnjega, z mislijo na Jezusovo trpljenje. Vreči nas želi iz cone udobja. No, letos kakih posebnih postnih vaj ni bilo treba izbirati. SARS-CoV-2 je z odliko poskrbel za letošnji post.

Kateri oče pa bi vzgajal svoje otroke tako, da bi jih okužil z nevarnim virusom? Tako razmišljanje ne gre v krščansko verovanje. In zato tudi ne v mojega.

»Verjamem, da se nič ne dogaja po naključju. Verjamem, da je Gospod v tej stiski še posebej z nami. In verjamem, da ima že pripravljen načrt rešitve.« To ste nam pred časom sporočili iz samoizolacije. Kaj vas utrjuje v tako pozitivnem prepričanju?

Zares verujem v Boga, ki nas ima rad. Naš Oče je. Naša Mama. In kaj delata oče in mama? Otroka varujeta, ga objemata in ljubkujeta. S svojo bližino in varnostjo omogočata oblikovanje njegove zdrave, odgovorne in samostojne osebnosti. Ko njun otrok doživi poraz ali padec, mu nudita zavetje in mu pokažeta, da poraz ni in ne sme biti usoden ter mu pomagata najti motivacijo za naprej. S svojo bližino otroku in mladostniku pomagata do globokega spoznanja, da je vreden sam v sebi, da je dragocen. Na tak način v njem zgradita temelje bivanjskega samospoštovanja, ki ga človek potrebuje tudi za to, da lahko potem sprejema in spoštuje druge. In da je naposled sposoben vstopiti tudi v zrel ljubezenski odnos.

Del poslanstva, biti ata, biti mama, pa je tudi postavljanje meja. Ata in mama morata svojemu otroku in najstniku omogočiti tudi resnično soočanje s preizkušnjami, otrok se mora postopoma naučiti obvladovati psihično bolečino in stisko. Naučiti ga morata reševati konflikte – tako, da mu pokažeta »orodja« za reševanje takih situacij in ga opolnomočata, ne pa tako, da otrokove konflikte rešujeta sama.

In, glejte, Bog je naš ata in mama. Sam v Bogu vidim vso tisto ljubezen in modrost, ki jo lahko vidim v skrbnih starših. Potem jo še nekajkrat potenciram. In nato nastane podoba Boga, v katerega verujem. In ta Bog nas varuje, nas ljubi, nas ceni in dela vse, da bi nas vodil v polno, ustvarjalno in bogato življenje. Obenem pa je tudi naš vzgojitelj. Dopustiti mora, da se sami soočamo s konflikti, se učimo postopati s težavami in se prebijati skozi preizkušnje.

Ja, virus pa nas je iztiril. Veliko bolj učinkovito, kot bi to zmogel kakršen koli prerok, modrec ali guru.

Smo tik pred veliko nočjo, ki jo bomo letos praznovali drugače – brez tradicionalnih velikonočnih obredov. Kako si kljub temu 'pričarati' pravo velikonočno vzdušje oz. se vživeti v praznike?

Mislim, da bi bilo to vprašanje bolj smiselno postaviti kakim staršem, ki znajo/znate biti izjemno spretni pri »čaranju« vzdušja praznikov – tudi velikonočnih, saj je lep del prazničnega vezan na družinsko življenje. Recimo butarice cvetne nedelje, velikonočni zajtrk, družinska molitev.

Sam se trudim s tem, kar sem začutil kot svoje življenjsko poslanstvo, in kar sem v tem času začutil tudi kot svojo osebno nalogo. Kolikor se da, skušam narediti obrede duhovno bogate in lepe ter omogočiti, da lahko preko digitalnih linij pridejo v domove mojih bratov in sester. To velja tudi za obrede velikonočnega tridnevja.  

Bog je naš ata in mama. Sam v Bogu vidim vso tisto ljubezen in modrost, ki jo lahko vidim v skrbnih starših. Potem jo še nekajkrat potenciram. In nato nastane podoba Boga, v katerega verujem.

Morda še kakšen nasvet, kako v tem času ohraniti trezne misli, hladne živce in odprto srce … 

Sam sem si predpisal štiri recepte in imam štiri škatlice preventivnih zdravil.

Prva so odnosi. Ne moremo se sicer srečevati v živo. Zato pa imamo telefone, hvala Bogu odlične spletne aplikacije, kjer se lahko vidimo, slišimo, se pohecamo. In to je odlično.

Druga škatlica je ustvarjalnost. Sem med tistimi, ki v tem času učinkovito dela »od doma«. In imam srečo, da je moje delo ustvarjalno in me izpolnjuje. Če te sreče ne bi imel, bi pa moral najti kak konjiček, ki bi to nadomestil.

Zdravilne učinkovine v tretji škatlici so povezane z molitvijo in mislijo na Boga. Ne gre za kake dolgotrajne molitve. Živim pa v zavesti, da je On vselej z menoj. Vse delava skupaj. In večkrat mu rečem, da to, kar delam, delam za Njega in da naj uporabi, če se mu zdi uporabno.

In še eno stekleničko tablet imam, ki jih moram tudi redno uživati, to je šport, telesna aktivnost. Ko gonim kolo v hrib – do turnega smučanja zdaj nimam dostopa, ko smo zaprti med meje svojih občin – s tem ne utrjujem le telesnega zdravja, vzdržljivosti in odpornosti, ampak si prezračim tudi možgane. Mislim, da premalo zares jemljemo priporočila o potrebnosti vsakodnevnega gibanja. V antičnih časih je bila telovadba enako pomemben »predmet«, kot računanje, branje in modroslovje. Gotovo ne brez razloga.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil (v skrajšani verziji) objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
 
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

19.06.2019 | Redakcija

Olje nekoliko drugače

18.07.2019 | Redakcija

Hiša iz lesa, slame in gline