Zdenko Mohar: General je prišel popisat orožje

Zdenko Mohar, častni predsednik krškega veteranskega združenja

V dneh spomina na 30-letnico naše države v pogovoru s častnim predsednikom krškega veteranskega združenja Zdenkom Moharjem, med osamosvojitvenimi procesi zaposlenem na 25. območnem štabu TO kot stotnik referent za oborožitvene sisteme in vojaško opremo, odstiramo manj znano plat osamosvojitvene vojne, ki pa je bila prav tako pomembna, saj brez dobre oskrbe in logistike propadejo še največje vojske.

Za vas lahko rečeva, da ste skoraj celo poklicno pot služili domovini Sloveniji, najprej kot uslužbenec Teritorialne obrambe, po osamosvojitvi pa Slovenske vojske.
Po letu 1981, ko sem zaključil služenje vojaškega roka, sem že bil aktiven kot rezervist, razporejen v protidiverzantsko enoto Teritorialne obrambe (TO) Krško, sicer pa pet let, vse do leta 1987, ko so mi ponudili službo na Občinskem štabu TO (v nadaljevanju OŠTO) Krško, poučeval predmet Obramba in zaščita na srednješolskem centru v Novem mestu. Na OŠTO Krško sem bil do pomladi leta 1991, ko je prišlo v Sloveniji do reorganizacije 13 pokrajinskih štabov v sedem, zaposlen kot pomočnik poveljnika za zaledje. Do tedaj smo namreč OŠTO spadali pod občine, ki so nas tudi financirale, nakar smo prešli pod Sekretariat za obrambo. Pokrajinski štab za TO Posavje je bil ukinjen, OŠTO Krško, Brežice in Sevnica pa združeni v 25. Območni štab TO, ki je imel sedež v Brežicah na Titovi ulici 15 (danes Cesta svobode, op. p.), to je poleg objekta nekdanje Policije, sam območni štab pa je z izvedeno reorganizacijo spadal pod poveljstvo 2. pokrajinskega štaba Novo mesto oz. Dolenjske pokrajine. Z združitvijo treh OŠTO je prišlo do kadrovskega viška, zato sem začel ob preselitvi na območni štab Brežice delati kot referent manipulant za oborožitev in vojaško opremo.

Dve leti pred tem se je OŠTO Krško preselil v novozgrajeno stavbo pri Upravi za notranje zadeve Krško, v kateri je TO pridobila tudi lastno skladišče za orožje, strelivo in vojaško opremo, kar se je izkazalo za veliko prednost, ko ste se leta 1990 uprli izdanemu ukazu o oddaji orožja v cerkljansko skladišče JLA.
V Krškem je OŠTO do preselitve deloval v prostorih Občine Krško, ki je tudi financirala izgradnjo novega objekta TO (danes prostori ZPM Krško, op. p.). S tem smo prišli tudi do velikega novega skladišča za pehotno oborožitev, saj je bilo do tedaj orožje in strelivo razpršeno po skladiščih na različnih lokacijah po občini, medtem ko so bila naša minsko-eksplozivna sredstva in streliva večjega kalibra, kakor tudi od sevniške in brežiške TO, shranjena v skladišču JLA v Gazicah. 15. maja 1990 smo prejeli ukaz generala Ivana Hočevarja, sicer domačina iz Kostanjevice na Krki (umrl 21. januarja letos, pokopan v Kostanjevici, op. p.), tedaj komandanta Republiškega štaba TO, o premestitvi našega orožja v skladišče JLA, ki se je začel izvajati že naslednji dan. V Krškem smo pridobili na času s tem, da je bila tega dne večina zaposlenih, vključno s poveljnikom OŠTO Ernestom Breznikarjem in skladiščnikom, na ekskurziji v tujini, na sedežu TO pa smo bili le trije in namestnik poveljnika Martin Škorc, ki je dejal, da brez ukaza poveljnika ne smemo oddati orožja. Takoj zatem je o dogajanju telefonsko seznanil tudi vodstvo Skupščine občine Krško, od katerega, tedanjega predsednika Vojka Omerzuja, smo takoj prejeli povratno informacijo, da dokler situacija ni jasna, tega dne se je namreč vršila primopredaja med staro in novo slovensko oblast­jo, orožja pod nobenim pogojem ne smemo oddati. Dva dni kasneje je bil izdan tudi ukaz predsedstva RS o preklicu oddaje orožja.

Kot zanimivost naj povem, da je prišel nekaj mesecev pred izdanim ukazom o oddaji orožja v kontrolo našega skladišča general Hočevar osebno, si ogledal, v kakšnem stanju je, s čim razpolagamo in orožje tudi osebno popisal, kar se nam je zdelo nadvse nenavad­no, saj bi to praviloma morali delati podrejeni. A očitno je že tedaj imel neke indice, v katero smer se bo situacija odvijala. Takoj po zavrnitvi ukaza o oddaji orožja je bilo vzpostavljeno 24-urno straženje skladišče. Najprej smo se izmenjevali zaposleni, v manj kot šestih urah pa se je že zbrala za varovanje skladišča 70-članska protidiverzantska četa. Pogoji so bili v novem objektu dobri, saj so se poleg skladišča nahajali tudi prostori za počitek, v katere smo namestili postelje. Tudi kasneje, ko je bilo orožje prepeljano na tajne lokacije, smo, da ne bi vzbujali sumov, da orožja, streliva in vojaške opreme ni več v njem, imeli organizirano varovanje tedaj samo še lažnega skladišča.

Zaradi nezaupanja v namere JLA je sledilo formiranje slovenske paravojaške organizacije Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ).
Med poletjem in jesenjo 1990 je najprej nastala struktura Narodne zaščite, ki se je zatem preimenovala v MSNZ in bila ustanovljena v vseh 13 pokrajinah TO v Sloveniji, njen poveljnik v Posavju pa je bil Ernest Breznikar. V njenem sklopu je kot prva najpomembnejša naloga steklo tajno delovanje in načrtovanje, kako in na kakšen način bomo shranili orožje, ob tem pa tudi, katere ključne objekte moramo zavarovati in tudi na kakšen način bodo v primeru spopada mobilizirani rezervisti TO. Tako smo v delovnem času opravljali redne službene naloge, popoldan, predvsem v večernih urah, pa smo začeli izvajati prevoze orožja na tajne lokacije. V večini primerov, da ne bi zbujali pozornosti, so bili ti opravljeni po 22. uri, da smo se na cestah izognili srečanju z ljudmi, ki so se vozili bodisi z dela bodisi na nočno delo. Denimo, pri družini Jevnik v Kostanjevici smo orožje shranili pod pulte v prazne hladilnike gostilne, ki ni več obratovala, na Celinah pri Raki je bilo orožje in strelivo skladiščeno v zidanici Molanovih. V občini Krško je bilo vzpostavljenih skupno osem tajnih skladišč, ob že omenjenih še v Rudniku Senovo, pri družini Županc v Zajeselah na Bohorju, v vikendu Mavsarjevih na Vrhuljah ter pri družinah Breznikar na Dovškem, Šribar na Goleku in pri Rudiju Drgancu na Narplu, ki je bil sicer oficir za povezavo, ki je pri našem štabu koordiniral komunikacijo med Milico in TO. Na postaji Milice v Krškem smo imeli shranjenih tudi nekaj bomb in železen sef z vsemi pomembnejšimi dokumenti.

Kako ste v luči priprav na možen spopad organizirali usposabljanja teritorialcev in kako so se na vaše potrebe odzivala podjetja?
Usposabljanja pripadnikov TO je potekalo utečeno po petlet­nih in letnih planih. Večja vaja, imenovana Premik, je bila izvedena v marcu leta 1991, v kateri so teritorialci s Primorske prišli na Dolenjsko, vse do Šmarjeških Toplic. Na zaključek v Šmarjeto je tedaj prišel član predsedstva RS Ivan Oman, ki je sodelujoče v vojaški vaji prvič pozdravil kot vojake slovenske vojske. Sicer smo že v letu 1990 po vseh treh posavskih občinah mobilizirali prve enote ali dele posameznih enot in organizirali intervent­ne skupine, sestavljene iz teritorialcev, ki smo jim najbolj zaupali. Opremili smo jih z avtomatskimi puškami in strelivom. Strelska usposabljanja so potekala pretežno na strelišču na Radni.

Moram reči, da so se podjet­ja odzvala pozitivno, osebno vem le za eno podjetje v občini Krško, ki ni hotelo sodelovati z obrazložitvijo, naj njihovih zaposlenih ne vpokličemo, ker imajo pomembna naročila iz tujine. Z delovnimi organizacijami smo sicer zelo dobro sodelovali tudi že pred letom 1991. Tako smo imeli, denimo, ko smo urejali in selili orožje iz starih skladišč v novo skladišče pri policiji, začasno orožje in ostala sredstva skladiščena na Rudniku Senovo, pa v tovarni celuloze in papirja, v SOP-u idr. Tedaj so bili tudi ključni kadri po podjetjih po večini pripadniki TO, nekateri celo častniki, oficirji, ki so imeli določene funkcije v poveljstvu, ali pa so bili poveljniki enot, voda ipd., zaradi česar tudi ni bilo nobenega oviranja z njihove strani pri vpoklicu rezervistov.

Posavje, predvsem občini Krško in Brežice, sta bili vsekakor tako z vidika vojske kot nas strateški območji zaradi edinega vojaškega letališča v Sloveniji, poleg tega se je tu nahajal tudi Remontni center Bregana, Dom JLA v Brežicah, v Stari vasi na Vidmu prečrpališče kerozina in v Vejerju v Leskovcu pri Krškem skladišče letalskega goriva JLA. Po območju obeh občin je potekala meja s Hrvaško, v krški je umeščena nuklearka, ki je sicer imela lastno varovanje, smo pa zato mi že imeli na terenu med drugim enote za varovanje daljnovodov in telefonskih central.

Kdaj ste se dejansko ugotovili, da bo prišlo do agresije?
Mi smo imeli stalna dežurstva vzpostavljena že z ustanovitvijo manevrske strukture, prav tako smo imeli stalno dežurstvo organizirano na sedežu območnega štaba v Brežicah, kamor smo se iz Krškega preselili konec aprila 1991. Stalno dežurstvo je pomenilo, da smo tam tudi spali. Tudi v času slovesne razglasit­ve samostojnosti na proslavi v Ljubljani 26. junija je bila celotna stalna sestava na območnem štabu na delovnem mestu. V noči iz 25. na 26. junij je bilo mobiliziranih tudi največ enot, udeležba v Posavju je znašala kar med 80 in 90 %. Agresija JLA je bila pričakovana, saj smo imeli že tedaj, kakor tudi Milica, obveščevalce na različnih točkah. Omeniti še velja, da so poleg TO in Milice pomembno obrambno vlogo imeli tudi občinski štabi civilne zaščite, pripadniki katerih so prav tako izvajali določena varovanja objektov, na prvem mestu pa je bila njihova naloga, da usposobijo zaklonišča in zaklonilnike za občane, ki so jih z znaki alarmiranja in odhodi v zaklonišča na posamez­nih območjih obveščali preko medijev.

Že med delom na štabu v Brežicah sem prišel v stik s prvimi prestopniki, z vezisti s cerkljanskega letališča, med katerimi je bil tudi Vlado Pucko, ki je takoj prek radijskih zvez vzpostavil povezavo s 5. armadnim območjem v Zagrebu. Tako smo ujeli v prisluh tudi generala Rašeto, kako grozi z napadi na Slovenijo in kaj vse bodo uničili. Vse slišano smo prepisovali in zapise takoj posredovali našemu poveljstvu, zatem pa smo prisluhe začeli snemati tudi na avdio kasete. Te smo v krškem veteranskem združenju pred kratkim predali Mestnemu muzeju Krško v presnemavanje. Skratka, s kar nekaj pomembnimi informacijami smo razpolagali, seveda pa je prihajalo občasno tudi do lažnih, kot denimo, da se v okolici Artič in Globokega nahajajo četniki, a se je izkazalo, da je šlo le za malo bolj poraščene domačine.

Območni štab TO je bil ob agresiji JLA preseljen na rezervno lokacijo ...
27. junija smo skozi okna opazovali nizke prelete vojaških letal, ob prvih dveh naletih smo odšli v kletne prostore, nato pa se vrnili in delali naprej. Zaradi izpostav­ljenosti v Brežicah smo se v območnem štabu preselili na rezervno lokacijo. Eno noč smo bili v osnovni šoli v Globokem, nato pa na Sromljah, kjer smo ostali zaledje, torej logistika, poveljstvo pa se je preselilo v Labodovo zgradbo na Rucman Vrhu. S poveljnikom za logistiko Ivanom Božičem in enim prestopnikom iz JLA sem ’uradoval’ v prostorih pošte na Sromljah, saj smo potrebovali neprekinjeno telefonsko povezavo. Poštarica je vsak dan prihajala ob normalnem času v službo in skrbela za stranke, mi pa za treba logistiko, med katero je po zahtevnosti še posebej izstopala organizacija prehrane za naše vojaške enote na terenu, saj so se te premikale, zato sem moral biti vedno na tekočem, kje se nahajajo in kam jim je potrebno dostaviti hrano. V večini so obroke za enote kuhali v restavraciji pri brežiški blagovnici in v krškem hotelu Sremič, pa tudi po nekaterih šolah, hladne napitke, saj je bilo konec junija in v začetku julija zelo vroče in soparno, pa so enotam zagotavljale tudi delovne organizacije. Na Sromljah smo imeli zelo veliko podporo krajanov, ki so se diskretno umaknili, a takoj priskočili na pomoč, v kolikor smo jih potrebovali. Nekatera gospodinjstva so bila res zelo uslužna in nudila rezervistom tudi možnost umivanja v njihovih kopalnicah, tamkajšnje gasilsko društvo je dalo na razpolago tudi svoje prostore, mlademu medicincu pa tudi manjše gasilsko vozilo, ki ga je imel v uporabi vse do zaključka vojne.

V našem časopisu smo pisali tudi že o begunskem centru za prebežnike.
Z begunskim centrom, ki je bil organiziran v sevniški srednji šoli in zatem zaradi varnosti preseljen na Lisco, je bilo povezanih veliko nalog in koordinacije. Namenjen je bil za varovano nastanitev prebežnikov ali zajetih vojakov ter oficirjev, medtem ko so bili posamezni častniki, ki jih je zajela policija, nameščeni v v zaporih na Dobu, kjer pa so bili ločeni od ostalih kaznjencev. Za kolikšno natančno število je šlo, danes ne bi vedel, ocenjujem, da jih je bilo prek 100. Pri tem ni šlo le za poklicne vojake, temveč tudi za veliko civilnih oseb, ki so bile na letališču zaposlene v skladiščih, kuhinji, kotlovnici, kot vzdrževalci. Zagotovo pa lahko trdim, da je bila večina oseb, ki so prestopile, pozitivnih. Tudi ko smo se preselili nazaj na sedež, je k nam stalno prihajalo od 20 do 30 nekdanjih pripadnikov JLA, ki so bili stalno na razpolago za delo. Predvsem so bili to Slovenci ali naturalizirani Slovenci.

Kako so rezervisti prenašali stres, ne nazadnje tudi vi?
Na vse strukture je bil nedvomno velik pritisk. Imeli smo nekaj primerov, ko so bili posamezniki prepeljani v bolniško ali odpuščeni v domačo oskrbo. Če danes gledam nazaj, je bilo teh primerov res relativno malo, saj se je treba zavedati, da je imel skoraj vsak rezervist doma družino, če ne ženo in otroka, pa starše. Moj otrok je imel eno leto, moj oče pa je bil tik pred vojno zaradi tromboze prepeljan v ljubljanski klinični center na operacijo. Nikakor ni mogel razumeti, kaj se dejansko zunaj bolnišničnih zidov dogaja in da mama ne more priti na obisk, saj se je bilo nemogoče prebiti do Ljubljane. Na srečo ga je obiskovala sestra, ki je tedaj živela v Ljubljani, pa še ona se je več ur prebijala mimo barikad in kontrolnih točk do bolnišnice.

Kdaj so bile teritorialne vojaške enote uradno razpuščene?
Zaključena desetdnevna vojna za Slovenijo je pomenila zaključek vojnega stanja za prebivalstvo, ne pa za nas, saj smo varovali novonastalo mejo z Republiko Hrvaško, kasneje pa je mejo varovala tudi Milica. Sodeloval sem tudi pri prevzemu in popisu kompleksa Remontnega centra Bregana, ki je bil vzdrževalni center JLA za 5. armadno območje, in zatem jeseni še vojašnice Cerklje ob Krki. Vendar to ni pomenilo prevzema zgolj objektov, temveč je bil izveden natančen popis celotnega inventarja, dokumentirano stanje objektov, tudi fotografsko, prav vsega, od vsakega posameznega stola dalje, računalnika, količine materiala v skladiščih ipd. Za nas se je vojna pripravljenost uradno zaključila z odhodom zadnjega vojaka iz Slovenije. Že med samo vojno smo se teritorialci želeli po zunanjosti ločiti od vojske. Poleti smo dobili najprej črne majice, zatem zelene, nakar je bila izoblikovana slovenska uniforma. Kot 25. območni štab TO smo imeli v naših vrstah še vedno rezerviste. Pisarne smo imeli najprej v Domu JNA v Brežicah, zatem pa smo se leta 1992 preselili v cerkljansko vojašnico, v kateri je bil ustanovljen učni center za usposabljanje vojakov in naš 25. območni štab TO za Posavje, ki je skrbel za redno usposabljanje enot rezervistov vse do leta 1995. Po vrsti reorganizacij je bilo za nas prelomno leto 2004, ko je bil območni štab ukinjen. Spadali smo pod 2. PŠTO Novo mesto, s tem pa pod poveljstvo vojašnice Novo mesto, kjer smo bili do leta 2009. Tedaj sem šel kot zaposlen v Slovenski vojski na poveljstvo v vojašnico Cerklje, kjer sem bil do upokojitve, do decembra 2013, vodja glavne pisarne vojašnice.

Bojana Mavsar

(pogovor z Zdenkom Moharjem je bil objavljen v 24. junija izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje