Želja, ukvarjati se z gledališčem, je bila ogromna

37-letno dramaturginjo, gledališko kritičarko in teatrologinjo dr. Zalo Dobovšek, ki je odraščala v petčlanski družini, povezuje z domačim Boštanjem nešteto spominov, zato je to njeno gnezdo, v katerega se vedno znova rada vrača po zaključenem delu v slovenski prestolnici. Tam z zanimanjem spremlja dogajanje na odrskih deskah ter deli svoje znanje in izkušnje na AGRFT, kjer je asistentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti.

Kakšni so vaši spomini na čas odraščanja, s kom ste se najraje družili?
Spomini so lepi in starejša, ko sem, bolj natančno se zavedam, kdo so bili ljudje ali pa dogodki, ki so me najbolj zaznamovali. Zdi se mi, da sem od nekdaj imela rada generacijsko raznoliko družbo okoli sebe, ob sovrstnikih tudi starejše in mlajše prijatelje, saj se mi zdi, da ta medosebna različnost prinese veliko dobrega, zanimivega in nas predvsem nauči, kako na svet gledati tudi z drugimi očmi. Je pa življenje takšno, da nas kasneje pogosto raztrosi na različne konce, ne glede na to, kako zelo smo se v času odraščanja z nekom razumeli in kako zelo je vplival na nas. A to ne pomeni nujno nič slabega, mislim, da vsi sami pri sebi dobro vemo, da bodo določeni ljudje, prijatelji, sošolci, učitelji in tako dalje, imeli posebno ter pomembno mesto v našem spominu, četudi morda nimamo več tesnih stikov. Bili so bistveni del oblikovanja naše osebnosti in to ostane večno.

Eno leto ste obiskovali glasbeno šolo …
Uh, ja. V drugem ali tretjem razredu sem se začela učiti igrati kitaro, a sem kmalu obupala. Očitno se nisem dovolj povezala z inštrumentom in nekako nisem našla prave volje. A nikoli se ne ve, poznam kar nekaj ljudi, ki so se šele kot odrasli začeli učiti katerega izmed inštrumentov. Malo iz zabave in kratkočasja, malo pa tudi zaradi izziva in radovednega preizkušanja svojih skritih potencialov.

Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da ste se po zaključeni srednji turistični šoli vpisali na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo?
Pravzaprav me je gledališče začelo resno zanimati že v prvem letniku srednje šole in potem je to zanimanje vsako leto le še naraščalo. Z veliko vnemo sem spremljala vse, kar se ga je dotikalo: brala sem drame in strokovne knjige pa intervjuje z gledališkimi ustvarjalkami in ustvarjalci, hodila na predstave. V tistem času mi je bilo dostopno le Slovensko ljudsko gledališče v Celju in takratne predstave so me brez dvoma zaznamovale za vedno. Ker nisem imela veliko priložnosti obiskovati tudi drugih gledališč, sem se znašla tako, da sem eno uprizoritev gledala tudi po štirikrat – in jo seveda na koncu znala že na pamet. Ob zaključku srednje šole sem bila popolnoma odločena, da bom poskusila s sprejemnimi izpiti na AGRFT, kar je pomenilo, da sem morala pred tem opraviti še klasično maturo. Skratka, kar nekaj izzivov je bilo na poti do študija, a moja želja ukvarjati se z gledališčem je bila res ogromna in to mi je predstavljajo nepopisno motivacijo.

Izbrali ste študij dramaturgije, čeprav bi lahko tudi režijo ali igralstvo, kaj je premaknilo jeziček na tehtnici?
Na nek način mi je bilo že od samega začetka povsem jasno, da si ne želim biti ne režiserka niti igralka, temveč da me gledališče zanima z vidika teorije, a seveda nič manj tudi prakse. Študij dramaturgije se je zame izkazal kot idealna smer, saj mi je ponudil vse tisto, kar me je v gledališču najbolj zanimalo. Na eni strani zgodovinsko-sociološko raziskovanje gledališča, pisanje o predstavah, na drugi sodelovanje pri nastajanju predstav in vpogled v samo produkcijo gledališča, kjer je dramaturg pogosto tisto dobrodošlo in nujno ’zunanje oko’ pri procesu, ki pazljivo spremlja ritem, logiko in poanto videnega na odru ter vzpostavlja zgodovinske, psihološke, sociološke in teatrološke povezave z dramskim besedilom ali kakšno drugo predlogo – je opora tako režiserju kot igralcem.

Ste morda avtorica katerega izmed dramskih besedil?
Samostojnega dramskega besedila še nisem napisala, to me nikoli ni zares zanimalo, predvsem pa nimam dovolj talenta za to. Sem pa priredila nekaj že obstoječih besedil in sem soavtorica kolektivnih dramskih tekstov, ki pa so vedno nastajali v tesnem stiku z ustvarjalno ekipo in sočasno s snovanjem koncepta predstave.

Zelo blizu vam je lutkovni svet, v njem radi ustvarjate, zakaj?
Lutkovno gledališče je v sodobnem času dobilo ogromne razsežnosti in razvilo nešteto oblik, hkrati pa se je povezalo z novimi tehnologijami in postalo večdisciplinarno. Žal je še vedno precej zakoreninjena ideja, da je lutkovna umetnost namenjena izključno otrokom, a v resnici ta medij ponuja še veliko več. Ne gre le za otroške predstave in klasično animacijo lutk, temveč za izjemno širok spekter eksperimentiranj, raziskovanj in prepletanj različnih izraznih sredstev. Prav tako je zelo zmotno mnenje, da je ustvarjanje v lutkovnem gledališču lažje – dobre lutkovne oziroma animirane predstave prav tako zahtevajo dobro poznavanje odrskih zakonitosti, tveganih postopkov ter psihologijo otroškega in odraslega občinstva. Sodelovanje pri tovrstnih predstavah me je vedno inspiriralo, saj je odpiralo specifična vprašanja o povezavi med lutko in animatorjem ter njunima identitetama pa raziskovanje umetniških in tudi filozofskih potencialov, ki jih prinaša poteza oživljanja ’mrtvih’ ali vsaj negibnih predmetov, da postanejo in ustvarijo novo življenje.

Z vedno večjim žarom se posvečate dokumentarnemu gledališču, kje so razlogi in katere teme vas privlačijo?
Dokumentarno gledališče me zanima že od nekdaj in želim si, da bi ga bilo v našem prostoru še več. Gre za obliko gledališča, ki na zanimive in neštete načine spaja resnično ter izmišljeno, ki si iz realnega življenja sposoja teme, ljudi, fenomene ali problematike, da bi jih nato na odru prikazalo v drugačni luči, še bolj natančni, poglobljeni, kritični ali pa zabavni. Največkrat se na odrih v dokumentarnih predstavah pojavljajo teme, ki so v družbi tako ali drugače spregledane, zatirane ali pač preprosto napačno razumljene. Nameni uprizarjanja tako praviloma težijo k temu, da bi javnost izbrano tematiko, dogodke ali populacijo opolnomočila, priznala, spoznala, sprejela. Sama sem se na teoretski ravni veliko ukvarjala z dokumentarnimi predstavami, ki so govorile o izkušnji, poteku in preživetju vojn v nekdanji Jugoslaviji v 90. letih 20. stoletja. Pogosto so temeljile na prvoosebnem pričevanju in so prikazovale surovo, realno podobo vojne ter kako se ta za vselej zapiše v človekovo življenje, največkrat v obliki psihičnih travm, ki pa so za druge nevidne. V teh primerih gledališče deluje kot terapevtska in politična gesta hkrati.

Vojno tematiko ste izbrali tudi za lutkovno predstavo Nekje drugje.
Ta predstava, ki je bila prvič uprizorjena pred tremi leti v tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana, odpira pot predvsem eksperimentalnemu ustvarjanju ter interdisciplinarnemu združevanju različnih polj umetnosti z namenom iskanja novih uprizoritvenih možnosti na področju lutkovnega gledališča. Nekje drugje je pretresljiva zgodba o nesmiselnosti vojnih grozodejstev, a ker je takšna tema kočljiva in boleča, velikokrat ostane zamolčana.

Privlači vas tudi gledališka kritika ...
Večkrat me vprašajo, za koga pišem kritike – za bralce, ustvarjalce, stroko, abonente? In vedno pravim, da ko pišem kritiko, mislim na vse in hkrati na nikogar. Sicer pa je vsaka predstava zgodba zase, izogibam se vnaprejšnjih sodb, dogodku se vsakič znova prepustim. Seveda pa je pri tem ves čas treba spretno krmariti med razumskim sledenjem dogajanju na odru in spontanosti, intuitivnim občutjem. Vse to je pomembno. Gledališče je tako misel kot emocija.

Kako ocenjujete sodoben slovenski gledališki svet, je v njem še najti globino z vživljanjem v posamezne like ali je vedno več predstav, ki delujejo površinsko in všečno za čim širše množice ljudi?
Uprizoritvena umetnost vselej išče optimalno pot do občinstva, želi si, da bi se med odrom in dvorano zgodila ’kemija’, ta ’kemija’ pa se seveda lahko pojavlja v neštetih oblikah. Lahko zabava, provocira, sprašuje, zbada, nas spravlja v smeh ali pa nelagodje, prisili k razmisleku ali pa sprosti. Vse to je gledališče. Je pa seveda pomembno in nujno, da ne glede na zvrst predstave ta temelji na premišljenih izhodiščih, da je vsebinsko polna, pomensko bogata, da nam pusti sled – kakršno koli že.

Je morda katera izmed predstav, ki ste si jih ogledali, pustila poseben pečat, bi si katero z veseljem ogledali še enkrat?
Takšnih predstav je kar nekaj. Bi pa morda vseeno izpostavila nedavni dve, ki sta nastali v režiji Tomija Janežiča. Gre namreč za 10-urno predstavo Še ni naslova in 7-urno Sedem vprašanj o sreči. Gre za t. i. gledališko-prostorski popotovanji, ki predstavljata noro izkušnjo tako za občinstvo kot nastopajoče. Dandanes, ko smo vsi navajeni na hitrost, ko pričakujemo takojšnje rezultate in učinke ter se nam nenehno mudi, oba dogodka predstavljata pomembno gesto, ki nas vrača k drugačnemu razumevanju časa, skupnosti, trajanja, zaupanja, poglabljanja, razmišljanja, čutenja …

Bili ste selektorica 53. Borštnikovega srečanja, kakšna izkušnja je bila to, bi jo še kdaj ponovili?
Bila je izjemno lepa izkušnja, saj ti ta funkcija omogoči, da si ogledaš prav vse domače predstave v sezoni, kar predstavlja dragocen uvid v stanje, delovanje in kondicijo gledališča. Celoletna kontinuiteta ponudi prerez, ki pokaže visoko kakovost in kreativnost našega gledališča, a tudi probleme – finančne ali pa vsebinske. Kot selektorica sem stremela h končnemu izboru, ki je bil sestavljen neodvisno in nepreračunljivo, predvsem sem predstave institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč obravnavala povsem enakovredno, kar je nekaterim predstavljajo ’trn v peti’.

V Posavju nimamo profesionalnega gledališkega ansambla, imamo pa uspešne ljubiteljske igralske skupine in gledališka društva – kakšen pomen jim pripisujete, bogatijo kulturno dogajanje v domačem okolju?
Z ljubiteljskim gledališčem se sicer nisem nikoli ukvarjala, sem pa videla precej dobrih predstav. Zdijo se mi nadvse pomembna in tako rekoč nujna. Ljubiteljske skupine razumem kot lokalno-družbeni pojav, ki ni povezan le z umetnostjo in ustvarjanjem, temveč tudi s povezovanjem ljudi v nekem okolju s podobni zanimanji in vrednotami. Gre za posebno vzpostavitev in krepitev skupnosti, s katero lahko skupaj rastemo, se razvijamo, odkrivamo novo, neznano, hkrati pa s tem bogatimo tudi druge, torej občinstvo.

Katere so prednosti in katere pomanjkljivosti življenja in dela v Posavju z gledišča kulturnega ustvarjalca?
Odvisno, za katero vejo umetnosti gre. Glasbeno, literarno in likovno ustvarjanje so morda nekoliko manj odvisni od tega, kje nastajajo, kot denimo gledališče. Sama si težko predstavljam, da bi se v svojem poklicu lahko realizirala v lokalnem okolju – a le zaradi narave dela, da se razumemo. Določeni poklici preprosto lažje preživijo v mestih, ob večji populaciji, primerni infrastrukturi in večji ponudbi delovnih mest oziroma službenih sodelovanj. Se pa posavski kulturni domovi, kolikor vem, zelo trudijo, da vsako sezono pripravijo skrbno izbrane gostujoče predstave, ki uspešno lovijo ravnotežje med različnimi žanri, od komedij do družbeno kritičnih predstav. Žal imam premalo vpogleda v širšo sliko trenutne situacije in lokalne možnosti zaposlovanja na tem področju, vidim pa, da je kulturnih dogodkov veliko in da so raznovrstni. Vsakršno ustvarjanje je dobro, saj s tem ostrimo svoj pogled na svet in v resnici ni pomembno, kje to poteka, v večjih mestih ali manjših krajih, važno je, da je osebno, drzno, radovedno, samosvoje.

Kaj menite o gledališki vzgoji mladih, bi ji morali posvetiti več pozornosti in kako?
Že nekaj let na nekaterih ljubljanskih osnovnih šolah sodelujem pri izvedbi gledaliških klubov, ki so izbirni predmet zadnje triade. Zame je to zelo zanimiva izkušnja, saj imam neposreden vpogled v današnjo miselnost osnovnošolk in osnovnošolcev ter njihov odnos do umetnosti in gledališča. So zelo radovedni in odprti za nove stvari, za drugačne pristope v gledališču, saj so sicer bolj ali manj seznanjeni le s tradicionalnim razumevanjem gledališča in bolj klasičnimi predstavami. Poskušamo jim približati tudi sodobno gledališče, kaj to vse lahko je in koliko načinov uprizarjanja obstaja. Pri tem je zelo pomembno, da jih pred ogledom opremimo vsaj s ključnimi informacijami, po predstavi pa nujno sledi temeljita refleksija videnega. Namreč, s tem ko analiziramo predstavo, vselej že analiziramo tudi sebe.

Kako se kot samozaposlena v kulturi soočate z letošnjo epidemijo s covid-19?
Glede na to, da je dinamika samozaposlenih že v izhodišču vedno negotova in nepredvidljiva, večjega pretresa nisem doživela, mi je pa seveda odpadlo ali se do nadaljnjega prestavilo kar nekaj projektov. Gledališče je s tega vidika izjemno ranljivo, saj je njegovo bistvo v skupnosti, bližini, druženju – v vsemu, česar nam ta virus ne dopusti. Dolgoročne, prave posledice epidemije se bodo šele pokazale, čez čas, tega se povsem zavedam, a se trudim, da me to ne bi kakor koli negativno zaznamovalo. Veselila sem se enomesečne umetniške rezidence v New Yorku, kamor naj bi se odpravila septembra, a bo virus, kot kaže, to onemogočil …

Si lahko človek ustvari svoj košček sveta znotraj sveta, v katerem živimo?
Vedno, v to sem prepričana. Zmeraj se lahko odločimo, koliko bomo iskreni do sebe in koliko bomo sami naredili za to, da bomo v sebi in tudi v drugih našli zatočišče, kjer se bomo počutili varne, sprejete in razumljene, tudi če v siceršnjem okolju oziroma družbi tega morda ne bomo našli. Načinov ’pobegov’ v lastne koščke sveta jo nešteto, lahko nam jih nudi umetnost, prijatelji, družina, vrtnarjenje, branje, šport – sploh karkoli, kar nas ponese višje in globlje od navidez stvarnega sveta.

Za kaj ste v svojem življenju hvaležni?
Za marsikaj … Biti hvaležna mi pomeni, da nič na tem svetu ni samoumevno. Nič. Ceniti življenje in se pomiriti s samimi seboj. Ne glede na to, kakšni smo. Na svetu nas je že skoraj osem milijard – ne moremo biti vsi isti.

Smilja Radi

Pogovor je bil v krajši obliki objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik 16. julija 2020.

#povezujemoposavje