​V Gaju zaslužnih občanov še kip Frana Bonača, ustanovitelja »Celuloze«

V sredo, 17. junija, na 60-letnico njegove smrti, so v Gaju zaslužnih občanov v Krškem (mestni park) slovesno odkrili doprsni kip Frana Bonača, gospodarstvenika, ki je pred 2. svetovno vojno zgradil tovarno celuloze na Vidmu.

Fran Bonač je z ustanovitvijo omenjene tovarne močno vplival na razvoj mesta, občine in celotne regije. »Gre za obdobje, ki je naš kraj pomembno zaznamovalo. Krško se je takrat razvijalo v izrazito industrijsko središče, razvoj tovarne pa je vplival na gospodarsko podobo, rast mesta in vsakdanje življenje ljudi. Nastajali so novi poklici, nove priložnosti in nova znanja, ki so dolgoročno oblikovala prostor in ljudi,« je na slovesnosti ob odkritju kipa povedal župan Mestne občine Krško Janez Kerin. »Naj doprsni kip Frana Bonača zavzame svoje mesto v tem prostoru kot trajen znak časa – in kot izraz spoštovanja do dela, ki je pomembno zaznamovalo Krško.« 

Bonač je Krško in Videm povzdignil iz takratnega gospodarskega mrtvila

Pobudo za umestitev kipa Frana Bonača v Gaj zaslužnih občanov je podal Krčan Mirko Štajner, ki je na dogodku obširneje opisal Bonačevo življenje in delo ter njegov vpliv na mesto Krško.  Kot je dejal, je Bonač z izgradnjo tovarne »Videmčanom in Krčanom z najširšo okolico zagotovil, v sicer tradicionalno kmečkem okolju, pogoje za izboljšanje njihove življenjske ravni. S tem dejanjem je postal pionir industrializacije v takratnem širšem prostoru Vidma in Krškega. Fran Bonač je Videm pri Krškem in mesto Krško povzdignil iz takratnega gospodarskega mrtvila. Namesto težko predvidljivega življenja od danes do jutri so krajani lahko začeli razmišljati in živeti na daljši, precej daljši rok. Oni in še nekaj generacij njihovih potomcev. V predvidljivejših in kvalitetnejših razmerah so se urejali pogoji dela, bivanja, načrtovanja dolgoročnejše prihodnosti otrok in njihovih otrok, preživljanja prostega časa. V Krškem, na levem in desnem bregu Save, se je začel spodbujen, celovit razvoj družbene skupnosti na trdnih in trajnejših temeljih, ki jih je omogočila nastajajoča in razvijajoča se industrija, vodena s podjetnimi in družbeno-odgovornimi vodstvi s Franom Bonačem kot predhodnikom na čelu.« čeprav mu je povojna oblast tovarno vzela, je Bonač novo družbeno ureditev in svojo spremenjeno življenjsko pozicijo razumsko sprejel in si od takrat služil vsakdanji kruh kot delavec v knjigoveštvu. Kljub temu je v svojih spominih »Ob moji 75-letnici« izrecno navedel, da mu je bila tovarna celuloze na Vidmu ob Savi pri Krškem posebno pri srcu in je bil na ta svoj dosežek najbolj ponosen.

FRAN BONAČ (8. 11. 1880-17. 6. 1966)
Fran Bonač se je rodil 8. 11. 1880 v družini Marije in Janeza (Ivana) Bonača. Slednji je leta 1883 postavil temelje mogočnemu družinskemu podjetju, ki ga je sin dograjeval do začetka druge svetovne vojne. Po vrnitvi s šolanja na Horn & Patzelt, šoli za ročno pozlato (oz. na Tehniški šoli za knjigoveštvo, kot se je kasneje imenovala) v nemški Geri je z očetom najprej nadaljeval delo v knjigoveznici, ob njej pa je rasla proizvodnja kartonažnih izdelkov, ki sta jo oče in sin še skupaj preoblikovala v Kartonažno tovarno. Po koncu 1. sv. vojne je Fran Bonač na Količevem pri Domžalah postavil tovarno specialne lepenke. Kasneje je delovanje razširil na Hrvaško in v Srbijo. Za celovito in neodvisno papirniško zgodbo je manjkala le celuloza, kar je uresničil s postavitvijo moderne tovarne na Vidmu. K tej odločitvi so pripomogli neposredna bližina železnice in reke Save ter relativna bližina rudnikov in morda tudi dejstvo, da je v kraju v času snovanja tovarne že potekala elektrifikacija. Lastniki »Celuloze« d. z o. z. so bili Bonač z večinskim, 75-odstotnim deležem, hčerka Marica in sestra Lia s po petimi odstotki in Jugoslovanka banka d. d. z desetimi odstotki. Zaradi Bonačevega spretnega poslovnega manevra je tovarna v času 2. sv. vojne ostala v družinski lasti. V začetku maja 1945 je bila v 90-odstotni lasti Frana Bonača, z 10 odstotki pa je bila vključena hčerka Marica Pehani. Na parcelah v izmeri 125.411 kvadratnih metrov je stalo 18 objektov s skupno površino 8200 kvadratnih metrov; nekaj jih še danes priteguje poglede v sicer propadajočem kompleksu. Po vojni nacionalizirana tovarna celuloze in papirja se je v povojnem času večkrat širila in bistveno povečala obseg proizvodnje, večkratno se je povečalo tudi število zaposlenih. Za Krško in celotno regijo je izjemnega pomena njen vpliv na skoraj vsa področja življenja, od izobraževanja, športa, kulture, razvoja gasilske službe do preživljanja prostega časa. Po osamosvojitvi Slovenije se je lastništvo tovarne večkrat zamenjalo, zašla je v finančne težave in v začetku letošnjega leta dokončno ugasnila proizvodnjo. 

Skupaj s povojnim razvojem tovarne se je skoraj samoumevno vzpostavilo tudi človeka vredno življenje, je nadaljeval Štajner, ne samo zaposlenih v tovarni, temveč tudi velikega dela ostalih krajanov. »Ne gre pa spregledati dejstva, da so se krajani zaposlovali v domačem okolju in med prijatelji. V tovarni, ki je bila v ponos vsem, ki smo ji bili blizu in smo jo dojemali kot svojo. V tovarni, ki je skupaj s svojimi ljudskimi zmogljivostmi ustvarila delovno sožitje brez primere, kar se je negovalo že od prvih generacij kolektiva naprej. To je bila njena notranja moč, ki je bila kos vsem proizvodnim in delovnim težavam. Na velike težave, ki so se pojavljale izven nje, a so pomembno vplivale na njeno delovanje, pa sama ni imela možnosti učinkovito odreagirati,« je nadaljeval. »Več kot 70 let smo Krčani skupaj z najširšim okolišem predano delali v njej in živeli z njo z vsemi našimi najboljšimi močmi, sposobnostmi in nameni, polni načrtov za njeno in našo prihodnost in prav toliko časa nas je ona pričakovala in sprejemala v sebe. A žal, na koncu smo omagali oboji: ona in mi. // In pri tem ne bomo nikdar pozabili: DA, za nas je bila in ostala v veliki meri tudi ustanoviteljeva: Tovarna Frana Bonača, kajti brez tovarne Frana Bonača tudi naše tovarne ne bi bilo. To ni bilo med Krčani nikoli pozabljeno in tudi nikoli ne bo. Vsekakor pa brez nje predvsem Videm v Krškem ne bi bil, kakršen danes je: popoln in vitalen bivalni prostor samozavestnih in odgovornih ljudi.« Zaključil je z zahvalo Bonaču, njegovim mojstrom ter vsem generacijam celulozarjev in papirničarjev s sodelavci. »Še posebno smo Krčani hvaležni za vašo vero in za vaše resnično veliko zaupanje v ljudi našega okoliša, da smo bili pravi naslov za uresničitev vaših poslovnih vizij in načrtov. Zaradi vas in prav zato je bilo naše življenje še posebno bogato in ustvarjalno, predvsem pa dostojno človeka.«
 
Doprsni kip je delo mladega akademskega kiparja Januša Suše. Kot je povedal, je k izdelavi kipa pristopil s spoštovanjem do Bonačevega dela, pri tem pa je želel preseči 'stoičen portret', zato ga je naredil na podlagi fotografij, na katerih je bil Bonač nasmejan. Upodobil ga je kot vizionarja, polnega idej, ponosnega, a tudi sproščenega.
 
Kip so slovesno odkrili župan Kerin, pobudnik Štajner ter Bonačevi vnuki Marjana Volk, Andrej Pehani in Tomo Bonač. Slovesnost, ki jo je povezovala Petra Rep Bunetič, je popestril Pihalni orkester Krško, katerega začetki segajo v leto 1957, ko so ga ustanovili ravno delavci tovarne, ki jo je postavil Bonač.
 
Zatem je v bližnji Valvasorjevi knjižnici sledila še kratka predstavitev monografije o Franu Bonaču, ki jo je pripravila muzejska svetnica v muzejskih enotah Kulturnega doma Krško dr. Helena Rožman. Kot je povedala, je monografska predstavitev Frana Bonača nastala skozi raziskovalno delo, ki je bilo v letih 2020 in 2021 opravljeno v sklopu priprave razstave Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem, ki je bila v Mestnem muzeju Krško odprta med 16. 6. 2021 in 8. 11. 2022, ter je bila kasneje še dopolnjevana. Podatke, dostopne v literaturi in gradivu v zgodovinskih arhivih v Ljubljani in Celju, so dopolnili še z dokumentacijo in gradivom, ki ju hranita družini Volk in Pehani. Zahvalila se je zahvalila donatorju in Mestni občini Krško, ki sta financirala tisk publikacije, izvode monografije, ki je na razpolago v MMK, pa so prejeli že omenjeni Bonačevi potomci, pobudnik obeležja, avtor kipa in župan. V knjižnici so ob tej priložnosti pripravili domoznansko vitrino  o Franu Bonaču. 
 
P. P.

#povezujemoposavje